Vprašanje:  Pri tastu in tašči smo si uredili stanovanje v zgornjem nadstropju. Med samo prenovo smo ugotovili, da si ne smemo narediti svojega vhoda, zato imamo sedaj skupen vhod. Imava tudi 16 mesečnega otroka in ga kar jemljeta iz rok, brez dovoljenja.  Tašča s partnerjem čustveno manipulira. Ne upam si nič reči ali postaviti mej, sem v veliki stiski. Prosim za nasvete.

____________________________________________________________________________________________________________________

 Draga mamica,

preberite prosim večkrat: nikakor NISTE slaba oseba in četudi boste postavili meje in poskrbeli zase, ne boste to postali! In zelo žal mi je , da toliko dvomite vase in v svoje občutke.

V tem sistemu bi bilo to pravzaprav NUJNO – postaviti meje.

To je sicer absolutna naloga vašega partnerja, ampak več kot očitno ima s tem večje težave. To sicer ne preseneča, ker je tudi on padel v kolesje toksičnih staršev, ki iz svoje stiske žal manipulirajo. Vaš partner je po opisu sodeč postaršen otrok, ki ne zmore postaviti meje mami , oz če jo, se počuti krivega in zanjo takoj poskrbi. Morda bi mu pomagali knjigi Strupeni starši (Susan Forward) in Po tihem zapeljani (Kenneth M Adams), še bolj pa vama priporočam partnersko ali individualno terapijo.

Do takrat, pa boste morali poskrbeti zase in za vašega otroka. Nihče ga nima pravice vam vzeti iz rok, sploh pa ne v primeru lažne skrbi za vas. Lahko postavite mejo in lahko ste jezni. Vaša tašča s takimi dejanji v resnici skrbi le zase in ne dovolite ji, da postarši še enega otroka, ki se bo tako navadil, da je treba zanjo poskrbeti, sebe pa pozabiti. Če ta trenutek še ne zmorete poskrbeti zase, imejte v mislih, da delate dobro za otroka in da si oba zaslužita varne odnose.

Dokler so tako prestopane meje, varnosti tam zanj in za vas žal ni.  Mamica, tam kjer so zdravi odnosi se spoštujejo meje in se nihče ne počuti ujet, ker se ne more.

Gotovo se je  pojavil kak nasvet, da morate staršem pustiti malo veselja, ampak v tako toksičnih odnosih na tej točki to žal ni možno – ker bi s tem omogočali zlorabo otrok. Ni vam tega treba in to ne bi bilo pošteno do vas in vaše družine. Ko se boste opolnomočili, še posebej partner, pa bosta lahko razmišljala v to smer.

Do takrat pa meje, morda celo čimprejšnja selitev, če ne bosta slišana? Morda vam predlog selitve prebudi stisko in vprašanje, kaj če bo zamera. Zamera je vedno pokazatelj nerazrešenih občutkov in v takem primeru temu ne potrebujete asistirati.

Hočem reči, ne rabite biti zamerljivi nazaj, nikakor ne, le jasni v razmejitvah. In morda vam pomaga tudi to, da gospa pravzaprav noro potrebuje nekoga, da ji postavi mejo, da bo lahko končno postala prijazna in spoštljiva babi. In če vas nekdo diskreditira vas, vaše znanje, vaše občutke, zato da lahko upraviči to, kar je njemu normalno. To ni okej, ampak res ne.

Iz mojih izkušenj je tako, da dokler partner ni spoznal, kako njegova mama absoulutno ne pozna in ne spoštuje zdravih mej v odnosu, ni pretrgal popkovine.

______________________________

Ena 60 letna gospa, mi je 4 leta nazaj nekako tako odgovorila; Ker je res bila zelo zadovoljna, zelo zdrav odnos je imela do otrok in bila je sanjska tašča. Takrat sem jo vprašala, zakaj misli, da je tako in mi je rekla, nekaj takega v mojih besedah:

Osnova je dober zakon, če te mož spoštuje, in če imaš dober partnerski odnos, čustveno ne izkoriščaš otrok, če si dobra mama – če dobro odigraš svojo vlogo, potem ko je čas, pri 19 letu, da se posloviš od te vloge – se. Tudi če otroci še niso pripravljeni. Če vse počneš v življenju dobro, se ti ni težko posloviti od dobrega, ker veš da sedaj prihaja novo obdobje v katerem boš raziskoval in gradil nekaj novega dobrega. In, ko vse to veš, ker si dobro živel, tudi drugim dovoliš, da se učijo, da gradijo in da živijo, kot si želijo, ker si to sam sebi dovolil, si želel in živel.

Če imaš dober odnos s partnerjem se ne bojiš ostati sam z njim, ampak se veseliš, če nisi čustveno izkoriščal svojih otrok se veseliš, da bodo odšli, seveda potočiš, kako solzico.

Tiste, ženske ki same sebi ne dovolijo živeti, to kar vedo, da si zaslužijo v partnerskem odnosu, ko otroci začnejo odraščati jih zamenjajo za odrasle ljudi, jih čustveno izkoristijo in na koncu one rabijo otroke, namesto da bi one bile tam za otroke. In one rabijo vnuke, namesto, da bi bile tam za vnuke. Ko odigraš dobro svojo vlogo, veš kdaj je čas, da se umakneš. Če ne vedno nekaj želiš in loviš, ker nikoli v resnici nisi bil to, kar si si želel biti. Ne kot partnerka, ne kot mama in na koncu toliko, kolikor si sebe prikrajšal za življenje prikrajšaš druge.

Toliko kolikor si sebi vzel, jemlješ drugim.

KO SEM TO SLIŠALA IZ NJENIH UST, TUDI SEDAJ KO SEM ZAPISALA, SEM SE ZMRAZILA IN ČUTILA, KAKO RESNIČNO JE TO ŽIVELA. In kako resnično si to sama želim živeti,  vi se pa lahko sama odločite, kako si želite živeti.

_______________________________

Seveda bi se rada ustavila še pri vas.

Kje je vaša jeza, ki bi vas lahko zavarovala?

Zakaj vas je strah odzivov drugih? Ti vedno govorijo le o njih.

Morda veste, iz kje se je našel tako ranjen pogled na sebe, da sebe vnaprej krivite?

In da se prepira ali zamere bojite? Kot da bi vas sramotili ali ustrahovali že kdaj prej…

In morda vse to nesprejemanje ne doživljate prvič in vam ni tuje?

In kot, da ste z vsemi temi občutki že kdaj srečali?

Najdite tisto ranjeno punčko v vas, potolažite jo in ji povejte, da je vredna vsega najlepšega, da je lahko slišana, upoštevana in spoštovana!

Za predelavo teh vzorcev vama še enkrat toplo svetujem terapijo, ali terapevtske delavnice dela z notranjim otrokom, kot npr tale – 21. DNI ZATE. Ko boste pomirili sebe in si zaupali, boste v te odnose vstopali z drugačno držo in to kar se zdaj zdi težko, bo lažje. Toplo dobrodošli in samo pogumno naprej.

Zmorete!

Odgovor je podala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona , del odgovora je kopiran in dodan z dovoljenjem Zorice Georgjrv.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Čustvena manipulacija- tašča: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Prosim svetujte mi, kako se opolnomočiti, saj sem prišla do zavedanja, da se partnerju pustim voditi. Rada bi šla s sinom na izlet, s prijateljicami ven..ipd ,a sem v stiski in ostanem doma, ali pa se sploh ne morem sprostiti. Partner me ne zadržuje, težava je v meni in mojem odnosu do sebe– partnerstva. Kaj storiti, da se sprostim in najdem pot iz takega odnosa, ki ga imam do sebe? Torej kako se opolnomočiti?

_________________________________________________________________________________________________________________

Je bil morda kdo od vaših staršev tako nesiguren vase? Lahko da ste pobrala vzorce iz svoje primarne družine. Drugače pa dajte analizirat situacije, v katerih se krivite; katera čustva čutite takrat, katere misli vam gredo čez glavo.

Kar potrudite se, ker je včasih zelo težko najti prave odgovore.

Tako boste prišla do prepričanj o sebi, spreminjanje le-teh pa je malo bolj dolgotrajen proces in po navadi zahteva vključitev v terapijo. Kar lahko še naredite, je da prenehate pretirano premlevati (ruminirati) in kar delajte, kar si želite (“just do it”). Ko se boste navadila na to, da vaša vedenja nimajo posledic (ali pač? je vaš partner jezen, ko greste vi ven s prijateljicami? se čudno obnaša? Vas ignorira? Vam zameri? Ali je morda tega vesel?), potem boste vedno lažje hodila sama ven.

Partnerja lahko tudi prosite, da vas spodbuja pri temu, da vi hodite ven.

Če je to res samo vaš problem, potem bi vam svetovala kognitivno vedenjsko terapijo (ali pa si preberite knjigi kognitivno-vedenjska terapija za telebane), če pa vaš partner reagira na vaše vedenje, potem priporočam partnersko terapijo. V obeh primerih pa je smiselno tudi analizirati odnose v vaši primarni družini, ker nekje ste se teh vzorcev mišljenja in čustvovanja morala naučiti.  Srečno

Odgovor je podala družinska terapevtka Teja Bandel Castro.

_______________________________________________________________________________________________

Pozdravljena.

Najprej bi vam želela povedati, da ste prvi korak že storili, s tem, da ste ugotovili, da nekaj ni ok in da se želite opolnomočiti.

Bravo. Prišli ste do zavedanja, da imate težavo in sedaj je čas, za drugi korak, za delo na sebi in spreminjanje vzorcev.

Kot najprej bi bilo smiselno, da se vprašate, kako je z vašo preteklostjo?  Morda vas je kdo že v preteklosti pretirano navezal nase, (morda čist nezavedno) in sedaj ta vzorec nadaljujete. Morda pa, kot je napisala terapevtka Teja  Bandel Castrol, v zgornjem komentarju, in ste ta vzorec dobili iz primarne družine. Vsekakor vam svetujem, komunikacijo z osebo, ki ji zaupate , lahko je partner ,prijateljica  ali pa terapevt.

Svetovala bi vam, da se zazrete vase, v svoje občutke in čustva in, da se vprašate, kaj vam pravzaprav preprečuje uživanje?  Kako bi bilo, če bi se danes prepustili?

In navsezadnje, da bi si dovolili biti sami sebi dovolj.   

Ko boste spet prišli do notranje stiske, ko boste ugotovili, da vas spet nekaj zadržuje in ne (z)morete nikamor ,zapišite vaše občutke, misli ali kontaktirajte nekoga (morda se lahko to dogovorite tudi s terapevtom), ki mu zaupate, da vas podpre in vas opolnomoči.

Verjetno vam to ne bo uspelo takoj in bo potrebno več ponovitev. Malo po malo. Zaupajte si. Pojdite v naravo in poslušajte ptičje petje, ter dajte vse misli vstran. Zadihajte. Prepustite se vetriču, ki vam zapiha čez lase.

In občutite vaše občutke, ki naj stečejo skozi vas, kakršni koli so , sprejmite jih.

Naj bo to na začetku le minutka, ko se prepustite in uživate sami s seboj ali pa z otrokom.  In tako bo vsak dan lažje,  verjamem pa tudi, da se bo ta minutka hitro podaljšala v uro, ko se boste vedeli sprostiti in dati možgane na off. Vsekakor pa bi vam svetovala, da se posvetujete s terapevtom, ki vam bo vedel najbolje svetovati, ker bo poznal vaše ozadje in stiske.

Srečno.

Komentar je zapisala Tadeja Habjanič.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kako se opolnomočiti v partnerskem odnosu?: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.