Moja zgodba in seveda prošnja za dobre nasvete.

Partnerju manjka ljubezen, prostor in varnost.

S partnerjem sva skupaj nekje 2 leti od tega 9 mesecev živiva skupaj. Med tem časom sva mela hude vzpone padce. Ampak danes me bolj muči druga zadeva. Moti me, da ko jaz naredim nekaj narobe, po njegovem seveda, pa tudi, če je bil samo hec in mu v tistem trenutku ne odgovarja, se on takoj zapre vase in trma.

Potem sem jaz tista, ki skačem okoli njega pa mu govorim, da nič kaj takega nisem mislila. Ker dejansko sem mu samo rekla nazadnje, ko je hotel priti pod mojo odejo, da mi rabi poslat prošnjo, da mu izdam dovoljenje. Seveda sem se hecala in sem nekako mislila, da mi bo dal poljub in dovolilnica sprejeta in on se takoj namuli in obrne. Pa mu povem, da dragi hec je bil no.  Rekel bi lahko no, ne se hecat… In potem, ko mene razjezi, ne reče nikoli oprosti ali karkoli, da me potolaži. Kakšna prijazna beseda, gesta karkoli.

Jaz sem tista potem, ki morem njega ujčkat, pa je bistvu on mene razjezil.

In to mi ni okej. To sem mu tudi povedala. Potem ko ima on en kup kompromisov, da se tega držim in če mu jaz rečem, da bi bilo lepo to slišat ali da me kdaj potolaži naletim na gluha ušesa. In vem, da takšen ni bil preden sva se spoznala. Še spraševal me je kaj naj on naredi zame, da mi bo lepo. Madona se moški hitro spremenijo.
Kakšni predlogi? Rešitve? Bi bila zelo vesela.

___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna. Hvala za vaše vprašanje. Zelo vas slišim. Tukaj je en občutek, ko da se vi trudite narediti nekaj za vašega partnerja in vajin odnos, nazaj pa dobite nek zid, tišino, praznino ali pa celo užaljenost in trmo kakor pravite.

Tukaj je en občutek, da v notranjem svetu gospoda manjka ena mama, ki bi mu dajala ogromno prostora, ljubezni, sočutja, slišanosti in varnost.

Vsekakor si to (sočutje, slišanost, ljubezen in varnost) gospod zasluži, kot si zaslužite tudi vi. Ampak kot ste prav ugotovili sami so to potrebe, ki bi nam jih morala zadovoljiti mama v času ko smo odraščali, posebej tam do 5. leta starosti.

Vi tega partnerju ne morete dajati, niti ni vaša naloga.

Vi ste partnerica, tako kot je on partner. Tukaj sta dve odrasli osebi, ki se samo držita za roko, ko je drugemu hudo.
Čestitam vam, da ste zmožni njemu ranljivo zaupati kar potrebujete oz. vas moti.

Zdaj kako to dobiti iz druge strani?

Na tej točki bi se veljalo vprašati zakaj je vam domače to, da se vi razdajate, ste ranljivi, druga oseba pa ni?

Ima nek zid?

Oziroma je užaljena, da ne rečem včasih kruta, saj ste ranljivo povedali kaj potrebujete, pa tega še vedno ni.

Kako bi bilo vam biti še tako ranljiva, da poveste, da vas to boli?

Vem, da je tukaj zadaj še večje tveganje, če do sedaj niste dobili primernega odziva, vendar vseeno?

Vsekakor pa bi gospod tudi rabil toliko začet tvegati, da je tudi on lahko ranljiv, pristno ranljiv, ne užaljen, da vam pove, kaj se mu čustveno zgodi, ko ga vi recimo hecate kot pravite.

Vsekakor vama predlagam obisk partnerske terapije, kjer se vedno dela na večji ranljivosti obeh partnerjev, ki je potem tisto, kar odnos poglablja in ‘jača’. Vabljeni tudi k nam na Vito Bono.
Vse dobro.

Komentar je napisala psihoterapevtka Kaja Kocjan, Vita Bona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerju manjka ljubezen, prostor in varnost: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

S partnerjem imava dokaj dober odnos, je pozoren, ljubeč, lahko se pogovarjava, si zaupava. Čisto druga zgodba je do otrok. Se vključuje v vse dejavnosti in pomaga, a je pri tem večkrat nepotrpežljiv, ciničen, strupen. Nenehno opozarja na napake, ne zna vzpostaviti pravega stika. Otroka mu ne zaupata, se ga tudi bojita, niso povezani. Sama sem v veliki stiski. Sam pravi, da se vsega zaveda, a ni nič drugače. Jaz se počutim, da ne zaščitim svojih otrok, če kaj govorim pred njim ni prav, potem se tudi midva začneva kregat. Ima pa on te vzorce iz primarne družine. Samo zato sem razmišljala, da prekinem to zvezo. Ali je katera imela podobno izkušnjo? Je sploh možno, da je drugače, kako?

____________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za vaše vprašanje in ranljivost. Mi je žal, da gledate nesočutnost vašega partnerja do vajinih otrok.

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti.

Otroka se verjetno bojita te kritike in tega, da nikoli nič ne bosta naredila prav, kar je normalno. Hočem povedati, da če ima do njiju tak odnos, je normalno, da se tako počutita. Seveda pa ni fer do njiju, saj si zaslužita ljubeče starše h katerim gresta lahko po oporo. In enega očeta, ki je sproščen in ki jima aktivira simpatični živčni sistem – da je aktiven, ju spodbuja, verjame v njiju in njune sposobnosti ipd.

Normalno je tudi, da ste vi v stiski, saj si seveda želite videti in predvsem čutiti povezano družino kar si zaslužite kot ženska, kot mama in vsekakor si to tudi zaslužite vsi kot družina. Partnerja boste težko spremenili, imate pa vso pravico postaviti mejo v smislu, da ne dovolite, da tako govori z otroci. Vendar pa, to se dela ko sta sama, ga potegnete na stran, v drugo sobo, postavite mejo in ga tudi vprašate kaj čuti, ker se v njemu verjetno zbudijo neki triggerji pri otrocih, da sploh postane tak.

Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo.

Namreč tako kot ste že dobro ocenili, to njegovo obnašanje ni od zdaj, ne gre se za to, da ne bi imel rad svojih otrok. V njem se prebudi neka rana iz otroštva in ker je (verjetno) ni zavesten, se potem to pokaže pri otrocih.
Bi bilo pa tudi smiselno za vas, da se vprašate kako pa to, da ste vi s takim moškim? Kaj pa vam ‘daje’ to, v smislu kaj je vam domačega v tej dinamiki?
Želim vam vse dobro in vabljeni na terapijo tudi k nam na Vito Bono.

Komentar je zapisala terapevtka Kaja Kocjan, Druzinska terapija – Vita Bona

Veliko brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem oče dveh otrok, stara sta 5 in 6 let. Zasral sem, ker sem jima pri 2 in 3 letih vse pustil, namreč jaz od otroštva nisem imel nič, razen nasilja, varanja in alkohola.. Sedaj pa imam težavo s seboj. Pozabljam stvari, hitro se razburim a mi je potem takoj žal, ne bi rad še bolj zasral. Žena mi veliko pomaga, a prosim za pomoč, nasvet..

__________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Najprej vas povabim, da se včlanite v skupino sočutno varstvo in starševstvo, kjer lahko objavite isto vprašanje in boste dobili veliko nasvetov, kako si pomagati, tudi od drugih staršev, ki se trudijo delati najboljše.
Drugače pa – glede na to, kaj ste doživeli v vašem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija. Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih.

Otroci nezavedno – nenamerno! – zaznavajo te nase pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane.

Torej več hudega kot smo doživeli, bolj nas bodo otroci spravljali ob živce – to je takšna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu.

Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici – 1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) in 2.to se da spremeniti.

Ni lahko, ampak se da.

Nekaj lahko začnete delati že doma, sam.

Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost , npr ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok.

Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte.

Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo.

Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste v osnovi popustljiv (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje. Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to.

Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, vaš mali fantek, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših.

In kriči, kot je morda že takrat… za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.

In kako bi bilo se z njo srečati?

Si jo dovoliti izjokati, in reci fantku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v takšne občutke?

Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga se nihče do zdaj ni pomiril?

Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta fantek, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo?

In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače…. In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi počasi, postajali nov človek…

Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.

Samo pogumno!

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

The post Kako biti dober oče: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.