Ne zmorem več – adrenalna izgorelost kot posledica deloholizma
Podjetništvo in izgorelost
V petek sem bila kot predavateljica povabljena na prvo meetup podjetniško konferenco VPVC (Visoke pete, visoki cilji) za mlade podjetnice. Vzdušje je bilo izjemno pozitivno in prežeto z željo po novem znanju. V takem vzdušju je zelo »lahko« predavati ter svetovati o psiholoških temah kot so stres, tesnoba in izgorelost. Vseeno pa me je šokiral podatek, da občutek preobremenjenosti doživljajo redno in da več kot dve tretjini udeleženk nima zase niti 10 minut časa dnevno (!).
V podjetniškem svetu, ki je poln različnih svetovanj in coachinga, marsikdo ve, kako pomagati drugim. Na sebe pa lahko hitro pozabi, kar dokazuje zgornji podatek. V tem divjem tempu 21. stoletja velikokrat »pozabimo dihati«, dobesedno se naše dihanje spreminja. Tako zelo smo vpeti v zunanji svet, da pozabimo nase, na svoje želje, udobje, potrebe, ugodje. In ne zaznamo v celoti, kako močno v stresu smo, izčrpani in brez energije. Najbolj nagnjeni so k temu prav poklici, ki vsebujejo skrb za druge (zdravnik, psihiater, svetovalec ipd.). Prvi korak k rešitvi je zavedanje: zavedanje, da lahko stres ulovi vsakogar.
Biti šef je strast in izziv: svoboda in ujetost (tesnoba)
Biti sam svoj šef je v poslovnem svetu lahko vznemirljivo, zanimivo in polno izzivov. Pušča veliko svobode, kreativnosti in miru na eni strani, pa hkrati veliko stresa na drugi: dolge ure dela, nepredvidljiv dobiček (ali celo izguba), spremembe v branži, odgovornost za sebe in za zaposlene; vse to lahko podjetnike pusti čustveno izčrpane, v stresu, tesnobi, paničnih napadih, adrenalni izgorelosti ali celo v depresiji. Vse to lahko vpliva na sposobnost vodenja podjetja, v isti meri pa zaznamuje vse medosebne odnose, z družino, prijatelji, zaposlenimi in tudi s strankami. Poskrbeti zase, biti v stiku s sabo in imeti sebe rad, je zato v poslovnem svetu velik izziv. Če je skrb zase usmerjena zgolj na finančni izkupiček, se posamezniki lahko hitro srečajo s svojimi telesnimi omejitvami. Naša telesa so sicer zelo sposobna, a se vseeno kmalu lahko oglasijo na krute načine.
V individualnih terapijah navadno razrešujemo prve občutke tesnobe: ko imamo občutek, kot da bi se nam nekdo usedel na prsa. Občutja tesnobe se povečajo v trenutkih, ko smo sami, saj takrat telo končno pride v stik s sabo in sporoča, da nekaj ni ok. Najpogostejši simptomi tesnobe so stiskanje v prsih, hitro razbijanje srca, kepa v trebuhu, glavoboli in zmedenost. Napad tesnobe sam po sebi ne škoduje zdravju in tudi ob ekstremnem stanjih, t. i. panični napad (močno povišani znaki tesnobe), v resnici ne moremo umreti – čeprav imamo tak občutek. To ne pomeni, da smo duševno bolni ali “nori”, čeprav se takrat sprašujemo, kaj se dogaja. Ob pogostih napadih klienti celo razvijejo t.i. anticipacijski strah pred ponovnim napadom. Tesnoba (pa tudi panični napad) pogosto ne izzveni, če se iz situacij samo umaknemo, pač pa moramo odkriti, kaj se skriva za njo. Ker se vedno pojavi z razlogom, ko naše telo sporoča, da ne zmore več živeti določenega načina življenja.
Izgorelost na dolgi rok pripelje do t.i. adrenalnega zloma
Znake tesnobe, depresije ali paničnih napadov lahko dlje časa ignoriramo. Če to počnemo na daljši rok, nas to lahko privede do t.i. adrenalnega zloma – ko se telo res zlomi in sporoči, da ne zmore več: sledi namreč tak upad energije, da so simptomi podobni simptomom depresije. To je zadnji krik telesa, da je dovolj, da ne zmore in da potrebuje spremembo, takoj.
Stopnje izgorelosti |
Razredi izgorelosti |
Trajanje |
1. faza izčrpanosti | 1. razred izčrpanosti (utrujenost, deloholizem) | do 20 let |
2. faza ujetosti | 2. razred izčrpanosti (ujetost, nemoč, da bi kaj spremenili) | od 1 do 2 let |
3. sindrom adrenalne izgorelosti | 3. razred adrenalna izgorelost pred zlomom (nihanja, upadanje energije) | nekaj mesecev |
4. razred obdobje po adrenalnem zlomu (močna dogotrajna izguba energije) | od 2 do 4 let (lahko tudi do 6 let) |
Vedenja, ki opozarjajo na izčrpanost na delovnem mestu:
- zmanjšana koncentracija, spomin in oteženo sprejemanje odločitev,
- občutek vznesenosti, a hkratno pozabljanje in odlašanje rešitev,
- pogosta občutja iritiranosti, (hiper)senzitivnosti, napetosti ali joka,
- nenehno razmišljanje o delu, tudi v zasebnem času,
- iskanje razlogov, zakaj ne bi vstali iz postelje,
- izogibanje običajnim dnevnim nalogam,
- preživljanje manj časa z družino in izogibanje socialnim stikom,
- povečano konzumiranje alkohola in cigaret.
Fizični simptomi, ki nakazujejo prve znake izčrpanosti:
- bolečina v prsih, tesnoba, povečan utrip, povečan krvni tlak,
- težave s spanjem ali konstanten občutek utrujenosti,
- zmanjšana želja po spolnosti,
- driska, zaprtje, slabost,
- oslabljen imunski sistem, več prehladov,
- mišična napetost, krči in bolečine, glavoboli,
- hitro, plitvo dihanje in povečano potenje,
- izguba ali sprememba apetita.
Opisanih je le nekaj osnovnih znakov nakopičenega stresa. Z izrazom nakopičen stres mislimo na občutke, ki se v našem telesu zaustavijo in nimajo poti naprej. Kot da jih od sveta nenehno sprejemamo (pa naj bo v intimnih odnosih ali pa s plakatov iz ulice), vendar se jih ne zavedamo. To se dogaja zaradi hitrega načina življenja, predvsem pa zaradi vzorcev načina življenja, ki smo se jih navadili od doma. Če smo doma živeli v vzdušju, kjer so bile naše potrebe pomembne in opažene, smo te navade tudi sami ponotranjili in znamo sebe postaviti na prvo mesto. Če pa so bile naše potrebe spregledane, vse velikokrat pa smo živeli v zelo storilnostno naravnanem vzdušju, kjer je bil izrednega pomena uspeh (biti dovolj dober), pa smo lahko do sebe zgradili (pre)visoka pričakovanja. Če so bila vzdušja v naših prvih letih nevarna, nekonsistentna in travmatična, so se naši možgani na to kruto dramo navadili. Zdaj v odraslosti pa jo odigravajo na različnih odrih; deloholizem (ki ima za posledico tesnobo in izgorelost) je le eden izmed odzivov.
Kaj se dogaja v možganih, ko doživljamo stres?
Zgoraj omenjena vzdušja so nastala nekako tako, kot če bi vsak dan nepričakovano srečali medveda, kačo, krokodila – nekoga, ki nas do kosti prestraši. Ko smo tako močno prestrašeni, se namreč v našem telesu odvija mnogo procesov. V teh trenutkih mišljenje usmerjajo primitivnejši deli možganov, tako imenovani plazilski možgani. V stanju vzburjenosti in alarma je aktivirana simpatična sestavina avtonomnega živčnega sistema – spremeni se pulz, tlak, dihanje, sladkor, mišice, postanemo previdni in poveča se izločanje informacij. Na to se naše telo odzove s tremi različnimi odzivi: boj, beg ali zamrznitev. Torej če v gozdu srečamo medveda, možganske strukture (hipotalamus, amigdala) takoj opozori sisteme v telesu, nadlevični sistem/žlezo, ki da opozorilo hormonom, naj spustijo adrenalin, noradrenalin, kortizol in dopamin, spremeni se pulz srca, dihanje postane plitvo, zenice se razširijo, mišice napnejo, dihalne poti odprejo, poteka večje sproščanje shranjenega sladkorja. Pripravljeni smo, da se bojujejmo ali zbežimo. In to je super, če smo v gozdu in je tam res medved. Ampak težava je, če medved pride domov vsak večer in je sistem aktiviran vsak dan znova in znova. In ta sistem, ki sicer rešuje življenja, postane zdravju škodljiv.
Če smo odraščali torej v nevarnih vzdušjih, kjer so bili naši najbližji v resnici medvedje, ki so nam sprožali tako močna občutja, se naši možgani na to navadijo in iščejo isto destruktivna vedenja tudi v odraslosti. Gre za mehanizem kompulzivnega ponavljanja na eni strani, po drugi strani pa za zgoraj omenjene hormone. Splošno znano je, da je adrenalin zasvajajoče občutje – podobno pa na nas vplivata kortizol (stresni hormon) in dopamin – ki skrbita tudi za naše odzive in razpoloženje. Če se omenjeni hormoni sprožajo kontinuirano prekomerno, to privede do tako imenovane nekemične zasvojenosti. Slednja se zelo pogosto odraža tudi s prepletom ostalih odvisnosti, ki nam sprožajo hormone, kot so odvisnost z odnosi, s športom, spolnostjo, igrami na srečo – ali deloholizmom.
Poenostavljeno rečeno – kot da bi naši možgani namensko iskali ekstreme le zato, da lahko podoživljajo pretekle situacije z upanjem, da bo tokrat kaj boljše. Navadno pa tak način pomeni dobro osnovo za razvoj psihosomatskih bolezni, prav tako pa za razvoj občutkov, kot je tesnoba, panični napad in adrenalna izgorelost. Vse dokler ne odkrijemo vzroka za naše vedenje.
Stres, tesnoba in panični napadi so indikator drugih občutkov
Stres – nakopičeni občutki – so navadno torej posledica občutij, ki se jih (včasih preko zasvojenosti) izogibamo. Navadno v terapevtskem procesu odkrivamo krivdo, za katero se skriva veliko sramu (“Kaj bodo drugi rekli, če ne uspem?”), strahu (Kaj če mi ne bo uspelo?”) in negativnih prepričanj o sebi (“Saj nisem dovolj dober!”). Toda ko začnemo postopoma naslavljati te težke občutke, klienti zares zacvetijo in ostanejo uspešni, čeprav morda ne po modelu 21. stoletja, ne za vsako ceno. Navadno povsem spremenijo način življenja, redefinirajo medosebne odnose in ohranijo storilnost.
Izgorelost – klic na pomoč našega telesa
Ko človek pride v stanje izgorelosti, je na prvi pogled videti, da se mu je zgodilo nekaj krutega, klientom se zdi situacija nerešljiva, pri paničnih napadih čutijo, da je življenjsko ogrožujoča (čeprav fiziološko ni). A ni vse tako hudo, kot se zdi. Izgorelost lahko jemljemo tudi kot pomoč narave, klic našega telesa nam. Vsi omenjeni stresorji so le pokazatelj, da telo ne zmore več. Da ne želi več avtodestrukcije, da ne želi zlorabe in da kriči, da je dovolj. Lastno telo nas torej prisili, da se odločimo drugače in naredimo spremembo, četudi je tuja, strašljiva, nepredvidljiva in morda nevarna.
Končni cilj je podjetništvo s strastjo in spoštovanjem do sebe
Si predstavljate, kako je deloholiku, ki dela po 15 ur dnevno brez dopustov, potem pa mu predpišemo dopust? Takrat navadno telo še bolj eksplodira in npr. tesnobni napadi se povečajo, ker telo končno dobi prostor, da naglas zakriči. Ko neumorni podjetniki pritisnejo na lastne zavore, lahko doživijo pravo abstinenčno krizo. Soočiti se morajo namreč z vsemi zakritimi občutki, ki jih prej niso pričakovali, niti poznali, saj so pred njimi dokaj uspešno bežali. V njihovo življenje tako za določen čas vstopijo praznina, dolgčas, utrujenost in nemoč, za vsem tem pa veliko žalosti in prave bolečine. Toda neprecenljivo je, ko s klienti spoznamo, da gre le za občutke. Ki so že od nekdaj del njih, le bežali so vsak dan stran s prekomernim delom. In ko tudi to grozo sprejmejo kot priložnost, da najdejo svoje ravnovesje, vzljubijo telo, sebe in svoje delo, takrat se začne nova pot – podjetništvo s strastjo in spoštovanjem do sebe. Takšnega podjetništva privoščim vsem bralcem.
Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka
Katja, čestitke za čudovit članek, kakšne pasti se skrivajo v svetu podjetništva, še posebej v deloholično naravnanem svetu.
Hvala, Aleš, za komentar!
Ga. Katja Knez Stenibuch,
mož mi je poslal članek in res je dober, kot opozorilo in ozaveščaje: V tem svetu brzenja je treba najti čas za umiritev, molitev in postavljanje stvari in ljudi na prava mesta. :-)).
Hvala, ga. Špela!
Spoštovani, 9 mesecev se zdravim za izgorelost, ko sem prebral članek, so se mi ulile solze – 2. v mojem življenju. Članek me je do potankosti opisal in končno sem si lahko priznal kaksen teror sem zganjal nad svojim telesom in umom. Sedaj pa se lahko začnem sestavljati nazaj. Najlepša hvala.
g.Rok, še tukaj – hvala za lep komentar. Upam, da ste dobro in Vam želim vse dobro še naprej! Katja