Druga ločitev.

Pozdravljeni! Pri 33 letih se že drugič ločujem in to jemljem kot osebni poraz.

Čeprav sem sama vložila zahtevo za razvezo, ne morem preko tega svojega občutka, da mi že drugič ni uspelo.

Kako čez to?

Iz prvega zakona imam 2 otroka, s tem partnerjem sva skupaj 9 let in imava enega otroka. Čustev že od začetka vsaj iz moje strani ni bilo, bolj sem se podala v to vezo podala “z glavo ” in željo, da bosta moja otroka imela družino, saj je partner zelo miren.

Ta mirnost se je z leti izkazala za pasivnost oz.lenobo. sama sem bila vedno polna energije s cilji.. partner pa bi najraje tudi ob prostih dnevih presedel na cigaretu s kavo v roki.

Čez čas je še mene potlačil dol.. nobeni pogovori, nič ni pomagalo. Vse v meni je počasi umirajo, do točke ko ne čutim več nič, razen odpora.

Ne predstavljam si življenja v naprej z njim. Zadnje dva mesec so tudi vsakodnevni prepiri. On je posesiven, jaz pa potrebujem svobodo.

Bolj kot vidi, da me izgublja, bolj me želi “privezati” pa čeprav na silo. Ne najdem več enega smisla nadaljevati tako življenje. Vendar me je strah kako bom kot že drugič ločena.. nimam podpore niti staršev.

Kako bodo otroci.. Kako izbrati to moč v sebi?

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
čeprav si želimo, da bi partnerski odnos trajal večno, je razhod včasih edina funkcionalna odločitev.

Razumljivo je, da čutite krivdo, sram in nemoč ob tem, ko vam tudi v drugo ni uspelo. Tukaj so tudi otroci in ob tem nam je hudo tudi za njih, ker jim ne moremo omogočiti družinskega življenja, kot bi si ga zaslužili. Ampak otroci se tudi z razhodom učijo, da ni zdravo ostajati v partnerstvu, samo zato, da “ostanemo skupaj”. Ampak da je partnerski odnos nekaj, kar nam mora povečevati občutek dostojanstva v življenju.

Če ni prave čustvene povezave in se na tem tudi ne da delati, je partnerski odnos vir bolečine in trpljenja.

Odnosi so predvsem rast. Učimo se skozi izkušnje, predvsem tiste boleče, ki nas brusijo in iz nas izvabijo pravo srčiko naše biti. Vaše izkušnje s partnerskimi odnosi so vas zagotovo naučile več o sebi in življenju, zato so to pomembne izkušnje, četudi se končajo z razhodom. Pišete, da ste drugega partnerja izbrali z glavo, ker ste želeli bolj miren odnos, mirno družinsko življenje, sedaj pa ste ugotovili, da to ni bilo čisto to. Tukaj vas povsem razumem, saj če smo razočarani v ljubezni, se ne želimo spet na polno zaljubiti, čutiti norost in navdušenje, ampak si želimo samo miru in varnosti.

Odpustite si, da ste takrat iz svoje bolečine in strahu izbrala partnerja, ki ni najbolj kompatibilen z vami, saj ste bila po prvi ločitvi očitno precej poškodovana. Takrat bi potrebovala veliko podpore in zdravljenja, sama niste zmogla delovati in izbirati drugače, naredila ste najboljše kot ste lahko.

Čeprav se vam zdi, da ste izbrala z glavo, je v resnici spet izbiralo vaše srce, ampak tokrat zlomljeno srce, ki je iskalo varnost. Na koncu je to dragocena izkušnja, ki vas je pripeljala bližje temu, da veste, kaj si pa zdaj bolj avtentično želite.

Vzamite si čas zase, za zdravljenje, za osebnostno rast, za razčiščevanje svojega razumevanja partnerskih odnosov.

Predelajte svoje doživljanje moških, sebe kot ženske ob moškem in samo pogumno naprej. Naj vas vaše izkušnje pripeljejo v partnerski odnos, kjer boste lahko cvetela, zaslužite si to.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Najdete nas tudi na Facebooku in Inastagramu.

The post Že druga ločitev: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Z možem sva skupaj dolgo, imava tudi veliko družino, skupni posel, imava se zelo rada, ampak obupno fukncionirava. Kot da nama “nekaj” kar naprej nagaja, da se spričkava za vsako malenkost. Ne strinjava se skoraj nikjer. V preteklosti (skupaj sva od rane mladosti) sva doživljala skupaj tudi veliko vzponov in padcev, travm. Zadala sva si rane, ki nama nekako butajo ven pri vsakodnevnih prepirih in nesoglasjih. Tako, da na koncu sploh ni predmet prepira trenutna zadeva, ampak vsak iz svoje strani povlečeva na plan celo kopico “starih klasik”.

Zaradi tega vsega je najina komunikacija na trenutke nespoštljiva, vsekakor pa neprijazna, kar naju oba zelo, zelo moti.  

Kako in kje bi lahko to reševala, da bi spet prišla do tiste nežnosti, sočutja in miline, ki je včasih tekla med nama?

Lahko vsak zase hodiva na terapije, ni nujno da skupaj. Hudo nama je, ker je kot bi nekaj lepega metala v kanal, istočasno pa ne znava stopiti čez te rane in jih “spregledati”, jih uporabljava kot orožje v čisto nepomembnih nesoglasjih ali samo zaradi trenutne slabe volje. Hvala. 

_________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za deljenje vaše izkušnje in vašo ranljivost. Mi je žal, da imate izzive v partnerskem odnosu.

V tem zapisu se čuti veliko ene žalosti, saj se čuti vajino medsebojno ljubezen, vendar, pa je en občutek, kot da se zatikata v vedno enake bolečine. In to boli in je krivično. Pod vsemi temi težkimi čutenji pa je v resnici ena globoka žalost. In en občutek, kot da v odnosu ne moreta naprej, čeprav si oba to želita.

Vsekakor si oba zaslužita en občutek sočutja in miline, kot pišete, predvsem pa neke povezanosti in dejanskega partnerstva; skupaj sva v vsem, ne pa vsak na svojem bregu.

Te rane, ki jih opisujete zelo verjetno dejansko niso nastale v vajinem odnosu, vendar pa so se samo ponovile v tem odnosu. Namreč, ko so čutenja tako intenzivna in ko ne moremo naprej je po navadi to znak, da je v naših notranjepsihičnih svetovih eno pomanjkanje razumevanja, sočutja in miline.

Notranjepsihični svet oz. nevrološki sistem pa se vsakemu posamezniku zgradi do 5. leta starosti, na podlagi odnosov, ki jih imata starša tega posameznika med seboj in ki jih ima vsak od njiju do tega otroka.

Zato se je tukaj smiselno vprašati; kje sem že tako čutil/a?

Kot, da ne morem naprej in presesti teh bolečin?

Kot ne glede na to kako rad/a imam svojega bližnjega, ne morem priti do prave povezanosti, sočutja in razumevanja?

Dobro ste že ugotovili, da bi vama pomagala terapija. Vsekakor pa glede na to, da so ti simptomi nerazumevanja, bolečine in ran v partnerskem odnosu bi bilo dejansko najbolj smiselno iti na partnersko terapijo. Vabljeni tudi k nam na Vito Bono.

Želim vam vse dobro in veliko ene nežnosti do sebe in drug do drugega.
Kaja Kocjan

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako do nežnosti, sočutja in minile v odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.
Imam težavo in sicer z življenjem v isti hiši kakor tašča. K njemu sem se preselila pol leta nazaj in imam že sedaj veliko problemov glede skupnega bivanja.

Fanta imam zelo rada in zveze res ne bi prekinila, ampak življenje pod isto streho z njegovimi starši in bratom nama predstavlja težavo.

Živiva v zgornjem štuku, ampak je imela tašča predstavo, da bomo, preden bodo otroci, živeli skupaj, jedli skupaj, oziroma se vedno družili spodaj pri njih. Da bova hodila gor praktično samo spat. Uprla sem se ji in rekla, da rabim preživeti tudi nekaj časa skupaj s partnerjem in da si jaz predstavljam tako, da jeva zgoraj in da plačujeva za svoje stroške hrane… Ona bi nama kuhala, prala cunje, se skoz družila z nama. Jaz pa si tega ne želim. Po dolgem času in s prerekanjem, s partnerjem končno ločeno jeva, razen kadar so vikendi. Potem si vzameva čas in sva celo popoldne spodaj, da bo vsem lažje. Nato dobim na koncu stavek ob 8ih zvečer: “Ja a že gresta gor?” To mi predstavlja stres. Ker sva ji namenila čas in potem ima ona občutek, kot da ji ne posvečava dovolj pozornosti.

Če se druživa samo 15 minut, morava razlagati kaj bova delala, da že greva.

Potem hodiva čez svoja vrata in so včasih tudi njihova vrata odprta v hodniku in ko jih vidim čez vrata, pozdravim. Kadar jih ne vidim, ne pozdravim.

In potem je partnerju rekla, da si želi, da jo vedno pozdravljam. Ni mi všeč, da jih moram pozdravljati, če jih ne vidim. Seveda pozdravim, če jih vidim.. ni mi, da bi se drla.

Fant ne razume, da sem prišla k njemu živet in ne k njim.

Da niso več oni ampak midva. In skoraj vsak dan, ko pride iz službe, gre najprej čez njihov vhod in jih pozdravi in se zadrži  10- 15 minut. Starša ga prosita za pomoč- rezerviranje počitnic, popravilo računalnika. Sam je rekel, da je mami posesivna in iz odnosov sem razbrala, da je mami v družini glavna, ati nima besede… Partner pa se je postavil v vlogo očeta. Ko ima brat problem, mu v večini primerov pomaga on in ne ati. Partner je mislil, da bomo sedaj skupaj potovali in sem mu morala razložiti, da pač so to sedaj najini momenti. Moram poudariti, da sta tako tast kot tašča drugače zelo dobrega srca in vedno skočita v pomoč, če bi imela problem. Ampak mislim, da moram postaviti meje in ne vem točno kako bi se lotila, ker je res navezan na svojo družino in potem misli, da sem proti družini, ker se borim za njegov čas… Kako naj postavim meje?

______________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
ta situacija je precej frustrirajoča, še posebej, če je partner do vas pozoren, ljubeč in spoštljiv, moti vas pa le to, da posveča preveč energije potrebam svoje družine.

V globini pa to ni tako majhna stvar, saj se vi ob tem počutite samo, jezno in izgubljeno.

Občutek je tak, kot da bi se človek moral razjeziti, saj vam situacija gre precej na živce, če pa bi prišlo do tega, pa bi vas pokopala enormna krivda.

In tako se ob svoji družini najbrž počuti tudi partner. Meje ne zmore postaviti, ker bi se potem moral soočiti z vso to krivdo. Pa tudi z realno sliko družinske situacije, ki jo ves družinski sistem nezavedno poskuša skriti. Je pa to njegovo notranje delo, ki je nujno potrebno, če se želi čustveno osvoboditi in opolnomočiti kot odrasla, funkcionalna oseba. Le-tako osebo namreč mi v partnerstvu nujno potrebujemo, če želimo, da je naše partnerstvo zdravo.

V vprašanju sprašujete, kako naj postavite meje, ampak te meje bi v resnici moral postaviti vaš partner.

Ko pridemo živet k družini partnerja, pademo v njihovo dinamiko in se ulovimo v disfunkcionalnosti, ki jih ta družina ima. Mama, ki črpa življenjsko energijo svojega otroka, je v vašem primeru ta disfunkcionalnost. Ker pogreša povezanost s partnerjem, to praznino blaži z iskanjem bližine s svojim sinom. Sin, ki taki mami ne postavi meje, pa ne bo nikoli zares stal v svoji moči. Ne bo čutil svoje moškosti, suverenosti in fokusa v življenju. Vse to se kaže v vajinem partnerstvu, saj se ob njem kot ženska počutite, kot da zmanjka “tisto nekaj”, kar je samo vajino, je sveto in je bolj pomembno kot to, da je njegova mama zadovoljna z njim. Zaslužite si partnerja, ob katerem se počutite zavarovano in slišano.

Če nam partner reče, da naj sprejmemo stvari take kot so, pa to ženski ne prinese nobene varnosti.

Če bi želeli raziskovati svoj čustveni svet, bi vas tukaj usmerila z vprašanjem; kako to, da ste se znašla v odnosu, kjer moški ne da varnosti?

V odnosu, kjer morate moškemu razložiti, zakaj vam ta situacija ne paše, on pa vas v tem spregleda?

Od kje vam je ta občutek že znan?

Pa tudi, kaj bi za vas pomenilo, če te varnosti od njega ne boste prejela?

Kako ste pa vi s postavljanjem mej?

Pri takih zvezah je skoraj nujna partnerska terapija, ali pa vsaj partnerjeva individualna, da bi sploh zmogel postaviti meje.

Bi pa mu priporočala tudi knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo, katerih avtor je Kenneth M Adams.

Vse dobro vam želim, Pia Jerman Družinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Življenje v isti hiši kakor tašča in težave: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Rabim nasvet in sicer….

Partner se je po več kot 20 letih zveze odločil, da bo sebe postavil na prvo mesto. To pomeni, da mu jaz in posledično tudi najini otroci nismo več pomembni.

Ta nasvet je dobil od “osebka”, ki svojih otrok sploh nima. Mu je zmešala glavo, po mojem mnenju zaradi koristi (oseba je tajnica v firmi, katere lastnik je moj partner). Glede financ in vsega tega sva se med sabo že okvirno dogovorila.

Zdaj pa rabim nasvet, kako se prebiti čez to jezo, ki jo trenutno gojim do njega.

Jezo, ker sem jaz dajala več kot 10 let vse od sebe, se trudila in delala tako kot je on hotel, nazaj pa sem dobila eno veliko nulo. Ko sem imela že vse spakirano, me je pred leti prepalamudil, da naj še vztrajava in da se bo tudi on trudil zame. Zdaj pa mu čez noč ena frklja zmeša kompas. Moja jeza je do njega precej žaljiva in priznam, da to izražam z žlehtnobo in rečem stvari še preden razmislim.

Sem bila na psihološki pomoči, ampak ena terapija ne more pomagati.

Nekaj poleg terapije moram narediti še jaz. Kakšni nasveti, prosim. Hvala

________________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna. Težko je, ko se partner po dolgih letih skupnega bivanja odloči spremeniti svoje prioritete v življenju in popolnoma razumljivo je da ste jezni ob tem.

Čutite, da ne dobite tistega spoštovanja, ki bi si ga želeli in se vam je celotna stvar zelo stresna. Razumeti zakaj se je on odločil postaviti sebe na prvo mesto ni vaša naloga.

Bodite pozorni, da je zatavate v svoj domišljijski svet in si namišljate stvari, ki jih sploh ni. Kaj on dela, s kom govori, s kom se druži, kaksni so njegovi načrti. V teh mislih se hitro izgubimo in izgubimo atik z realnostjo. Glavno, da najprej ocenite kakšno je stanje; torej ali je še možnost rešiti partnersko zvezo ali ne in da naredite načrt kako naprej.

Glavno je, da si vzamete čas in ne hitite.

Po tako stresnih novicah je normalno da smo nekaj mesecev lahko v šoku in šele kasneje začnemo čutiti vsa čustva, ki se nahajajo v tem.
Pomemben poudarek je, da postaviti sebe v ospredje je druga stvar, kot zanemarjati ostale okoli sebe.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partner je sebe postavil na prvo mesto: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Če ste v partnerski stiski in bi na momente najraje odšli in se sprašujete, ali je vse sploh smiselno…. je!

Vredno je, če sta oba za in zares pripravljena na delo. Samo vi si lahko pomagate in delate nove stvari v svojem življenju, drugače.

Če je pretežko, poiščite pomoč izkušenega terapevta.  Če si to želita oba je pred vami čudovita izkušnja.  Vredno je.

The post TERAPEVTSKA IZKUŠNJA appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Znašla sem se v odnosu z nasilnim partnerjem in brez denarja: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.

V času prepovedi jo je večkrat prekršil in tudi bil opozorjen da bo kmalu sledil pripor.

Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Verjamem pa, da vam znajo njegovi znanci – za katere vprašanje, če jih ne pošilja prav on – otežiti breme.

The post Sem žrtev fizičnega in psihičnega nasilja, kam po pomoč: SOS appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.

Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?

The post Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ali mu lahko pomagam premagati zasvojenost?

Pozdravljeni. S partnerjem sva oba odvisnika. Pred leti sva si našla strokovno pomoč in začela delati na sebi in svoji zasvojenosti. On je kmalu opustil pomoč in se zopet zapletel v zasvojenost. Jaz še vedno hodim na skupino in delam na sebi. Mi lahko morda kdo iz izkušenj pove, kako bi mu lahko pomagala? Pravijo, da najbolj pomagaš tako, da nič ne pomagaš in zaenkrat se tega držim. Je pa težko, saj je to moj najbližji, za katerega sem mislila, da se bova skupaj postarala. Prosim vas tudi za predlog kake dobro knjigo o zasvojenosti.  Najlepša hvala.

__________________________________________________

The post Potrebujem pomoč: Kako naj premagam zasvojenost? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.