Pozdravljeni,
ne gre izključno za partnerski odnos, ampak odnose na splošno (se opravičujem, ker ni šlo na kratko). Upam, da me boste lahko usmerili, kaj lahko (še) naredim. Sem oseba, ki se sicer dobro znajdem sama. Vendar imam rada tudi stik z ljudmi.

Bi se pa do neke mere uvrstila bolj na stran introverta, čeprav v odnosih načeloma nimam težav, rada spoznavam nove ljudi.

Mi je pa kvaliteta odnosa pomembna, vsaj pri tistih, ki so mi blizu.

Zadnja leta precej delam na sebi in sem uspela narediti kar nekaj velikih premikov. Kljub temu pa me tekom celotnega življenja spremlja neka stalnica v dinamiki odnosov, kateri se mi zgodijo. Skratka, že v osnovni šoli se mi je dogajalo, da so prijateljice prihajale in odhajale. Zmeraj po njihovi volji.

Navadno so sicer poiskale nek razlog, da so se z mano skregale. So pa povečini prišle nazaj, ko so se znašle v težavah. Takrat bile spet v tesnem stiku z menoj, se z menoj pogovarjale in mi zaupale, ko pa suporta niso več potrebovale, pa so ponovno odšle. Nekaj podobnega se je nadaljevalo tudi v srednji šoli in na fakulteti.

Prijateljice, če jim lahko tako rečem, so bile ob meni samo toliko časa, kot so od mene imele korist (šolske dejavnosti npr.) oz. so me potrebovale. V prijateljskih odnosih sem nekonfliktna, rada prisluhnem.

Slednje je tudi vedno izpostavljeno kot dobro – kako lahko meni zaupajo, tudi tiste stvari, ki jih nikomur drugemu ne in kako jim je všeč, ker jim znam prisluhniti, jih razumem.
Partnerji so bili vsi čustveno nedostopni (eni bolj, drugi manj) – slednjega se zavedam komaj zdaj in z vsem, kar sem uspela predelati/prebrati.

Odnosi so bili ali izredno intenzivni (v + in -) ali pa so bili partnerji nezmožni tudi intimnih odnosov. Če so bile zveze daljše, so bile ok, dokler nisem postavila mej, velikokrat sem bila za vse kriva jaz tudi z povsem nelogičnimi razlagami, zakaj je temu tako. Eden izmed partnerjev je praktično čez noč izginil, prej je zatrjeval, da potrebuje prostor in da ga naj razumem (prostor sem mu dala, se pa za tem ni nikoli več javil).

Zanimivo mi je tudi, da name »pozabi« tudi družina.

Imam več bratov in sester in navadno sem jaz tista, ki se je na določene stvari ne povabi, češ, ker imam svoje obveznosti. V času ločitvenega postopka med staršema pa sem bila tudi komunikacijska vez med njima oz. tista, ki je bila zmeraj vsega kriva.
Upam, da sem podala dovolj dober grob oris situacije. Res bi rada prišla iz tega začaranega kroga »neodnosov«. Hvala vam vsem.

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovani, žal mi je, da podoživljate mnogo občutkov zapuščanja, odsotnosti, verjetno tudi prave osamljenosti in nevrednosti.

Glede na terapevtske izkušnje se to dogaja ljudem, ki so neko izkušnjo kdaj že doživeli v zgodnjem otroštvu in ostaja nenaslovljena….

Morda je niste doživeli vi, ampak so jo vaši starši in gre “le” za medgeneracijski prenos neke težje izkušnje, ali pa celo transgeneracijski prenos travme (ki lahko sega po več generacij nazaj).

Vsekakor bi na terapiji pogledali temeljito v vaše primarne izkušnje osebne varnosti…

Varnost je lahko ranjena že v času, ko smo dojenčki, pa se starši ne odzivajo ustrezno na jok. Ali pa kasneje ko odraščamo in pride do neplaniranih hospitalizacij. Lahko gre tudi za to, da se je zgodila kakšna zloraba, ali pa preprosto odsotnost ali izgubo ljubljene osebe.

Vse to in se veliko podobnih izkušenj lahko nosimo v telesu….

Vam je kakšna znana?

Precej pogosto pa je tudi to, da imamo sami nek stil navezanosti, po navadi anksiozen & na ta način kar nezavedno privlačimo ljudi, ki so navezani izogibajoče. (Opisujete namreč odsotne partnerje).

Navadno s tako kombinacijo navezanosti lahko tvorimo izjemno boleče partnerske in prijateljske odnose – kjer se tisti, ki nekoga želi bolj (anksiozen) in morda celo zato kdaj pritiska, lovi ipd… Drugemu pa je to preveč, ga doživi kot pritisk, kot odvečnost… Oba si navadno prebujata najzgodnejše rane domačega primarnega okolja v lastni družini.

In ko se spoznata, je vse ok, potem pa hitro zaživi dinamika “mačke in misi”, nenehnega iskanja in odhajanja in vračanja v isti boleč odnos.

Dobra novica je ta, da so to samo občutki in vzorci vedenja, ki se lahko v varnih terapevtskih procesih izjemno dobro naslovijo in tudi predelajo.

Terapevtske izkušnje kažejo, da se navezanosti spreminjajo v dolgotrajnih, varnih odnosih.

Zato vam želim mnogo varnih odnosov, če pa bodo izzivi vztrajali, pa vedno dobrodošli na individualno ali morebitno partnersko terapijo.
Vse dobro in pogumno naprej!

Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona

Naše brezplačne vsebine najdete tudi na Facebooku  in Instagramu.

The post Medgeneracijski prenos težje izkušnje: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Reševanje partnerstva – za kakšno ceno?

Po nekaj letih branja literature o vzgoji, psihologiji in osebni rasti, ker me to navdušuje, se mi je pojavil nek dvom oz. misel in bi si želela vedet kako razmišljajo drugi.
Nasploh opažam, da smo ženske zaljubljene v neko idealizirano podobo partnerjev. In ko se pojavijo konkretne razpoke, znaki in težave verjamemo, da ljubezen zmore vse, tudi nemogoče. Že kot otrokom so nam ponujali tej ideji primerne vsebine o vsemogočni ljubezni. In da bomo po »The secret« metodi lahko vizualizirali »The happy ending« in da je vedno vredno, se borit, stat ob strani, razumet, podpirat, ne obupat.

Se mi zdi, da to, da nam odnos »ne uspeva« ali da je treba »zapustiti barko« smatramo, prevečkrat, kot nek osebni poraz ali neuspeh. Ko je pa večinoma povezano samo s preprostim dejstvom, da nekoga ne moremo prisiliti v DELO. Ker odnosi so delo.

So komunikacija in razumevanje, poslušanje in iskanje kompromisov. In če to ne laufa je potrebno brati knjige, iti na kako delavnico in osvojiti te »skille« in predvsem hitreje ugotoviti, če je sploh prisotna volja na obeh straneh in ne samo prazne besede ter obljube o neki luči na koncu tunela.

In tu se zgodi mnogokrat ta prelomnica, ko moški(ali ženska) preprosto NOČE.

Noče sprememb, napora, dela, nadgrajevanja komunikacije, pretežkih pogovorov, čustvene ranljivosti, psihoterapije, delavnice ali preprosto knjige. In ženske to prevečkrat ne želimo opaziti in predvsem predolgo čakamo na boljši jutri, nekatere z veliko kolateralne škode. .
In pogosto se dogaja, da to čakanje na čudež, da bo ja odprl oči. Za voljo nas, otrok, prihodnosti ali ne vem česa pač vse, lahko traja tudi desetletja.

Ob tem se spomnim svoje none, ki se je šele v penziji ločila od nonota in zaživela svoj mir. Se odselila, delala do onemoglosti, začela potovat, plesat in živet in je zame največja faca, ker je to naredila v drugih časih. Z res malo podpore, brez forumov, skrivanja za anonimnostjo, spleta in telefonskih linij podpore. Še danes je ponosna na ta svoj korak, ki bi verjetno moral biti narejen veliko let prej. Preden ves ta stres nesrečnega odnosa načne zdravje a je bil narejen v zgled in opomnik tudi njenim mnogim vnukom, da je potrebno zaupati svoji intuiciji vedno in predvsem PREJ.

Še danes ženske(in moški seveda) ostajamo predolgo, ker si je res težko priznat, da drugim prav nič ne moreš pomagat, če si sami ne bodo. Silit partnerje v psihoterapijo, cerkev, delavnice in knjige ter ostali videni pristopi nimajo smisla. In ko sprejmemo to dejstvo, da vsilit spremembe in izboljšave ne bo prineslo čudežev, končno lažje zadihamo.
Ob prebiranju zapisov v tej skupini bi vsem, ki trpijo v zvezah kjer je očitno, da ni vidnega zanimanja za napredek povedala samo to… Da zapustiti »potapljajočo se barko« je tako neverjetno lep občutek, da se sploh ne da opisat.

Tisti notranji občutek miru, ki ga vsaka knjiga opisuje po svoje. Ki skoraj diši po sveže opranem perilu, po naravi in zemlji, ko mine nevihta in tišina, tista prava večerna tišina, ki kot prazno platno ponuja možnost izbire barv.

Strah, ki se nas drži kot klop in svari pred neznanim, pred osamljenostjo in prehudimi napori je neupravičen. In prav tak, kot so nam ga opisale naše mame v otroštvu, znotraj votel in zunaj ga nič ni oz. je tako prehodne narave, da v življenjski zgodbi posameznika ne igra omembe vredne vloge, razen, če se mu želimo predajati po svoji odločitvi. Tudi jaz sem se mu en čas. In ta strah temelji na prastarih prepričanjih o izgledu družine in hlapčevski mentaliteti naše družbe. Da se je treba raztrgat na sto delov za idealno podobo družine in občutno seva iz mnogo objav v tej skupini.
Idealna družina pa ima po mojem druge »kvalitete« in temelje h katerim je potrebno strmet. In to so predvsem pomirjeni starši, ne prestrašeni in varni otroci, ki so sprejeti in so prioriteta svojih staršev od katerih so popolnoma odvisni in katere si niso mogli izbrati. Obremenjevat otroke z vsemi simptomi in fazami razpada zveze od kričanja, kreganja in prisostvovanja kakršnikoli obliki nasilja se mi zdi preprosto egoistično. Predvsem v letu 2024, ko je znanje na dosegu klika in pomoč ter razumevanje razhodov na voljo kot še nikoli prej.

__________________________________________________________________________________________________
Lepo napisano. Zelo dober opis pričakovanj… jaz se hecam, da so romantični filmi in romani pornografija za ženska čustvena sanjarjenja. Zelo toksični…
Včasih zenske pridejo na (!) partnersko terapijo samo po odpustek, da lahko grejo. Po tem, ko so 10,20 let moledovale za pozornost….

Se zgodi obrat: cenijo se toliko, da ni šanse, da ostanejo, so raje same.

Pogosto pa je vzrok tretja oseba. Ampak ne glede na razlog, kako je lepo čutiti to vzdušje, ko nekdo želi poskrbeti zase…
Dodajam pa se eno perspektivo – samo zato, ker malo berem, da sta le dve opciji, ali ostaneš ali gres.

Meni se zdi pa bistvena tretja pot: da najprej znotraj odnosa spustimo nerealna pričakovanja. Ugotovimo katere so nujne potrebe in precenimo, za katere lahko poskrbimo sami, na katere nam pa lahko odgovori partner. Če ugotovimo, da partner ne odgovarja na naše potrebe in je za povrh toksičen, potem seveda ni vprašanj glede odhoda… če pa to ne drži, potem moramo pa tudi sami s sabo kaj predelat.

To dodajam kot pomemben aspekt 💝

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Reševanje partnerstva – za kakšno ceno: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, prosim za kakšen komentar, idejo, pomoč…
S partnerjem imava dva otroka. Jaz sem že 8 leta mama, partnerski odnos med nama se je ohladil.
Med nama ni tretje osebe, nasilja, se spoštujeva in imava rada.
Med nama so nestrinjanja glede vzgoje(jaz zagovarjam sočutno, on je bil vzgojen avtoritativno in otroških izbruhov trme/jeze sploh ne razume in jih ne odobrava). Otroci so zato navezani name, prav tako se le ob meni pomirita in počutita varno.

Spolnost ni ok. Tukaj je več težav na moji strani (težko doživim orgazem), mi ni do pogostega seksa, ampak že kar nekaj časa tudi on samo še čaka, da dam pobudo jaz…

Če je ne dam, pač ne seksava.
Partner je zelo zaprt. Še nikoli ga nisem videla jokati. Niti ob rojstvu najinih otrok, niti ko je čisto na dnu. O čustvih ne govori. Jaz ravno obratno. Sem polna emocij in lahko o njih govorim ure in ure. Ampak ne z njim. Mislim, da emocionalno in čustveno nisva na istem nivoju.

Se sploh da kaj narediti/rešiti?
Danes mi je mož rekel, da je že nekaj časa “mrtev”, da ga ves čas samo kritiziram. To je verjetno res.

Želim se čutitit z njim (čustveno) povezano, pa ne vem, ali je to sploh možno. Menim, da je to tisto kar jaz nujno potrebujem, ne vem pa, ali mi on sploh lahko to da. Imam občutek, da ima mož znake depresije.
Razmišljava o razhodu pa mi je zaradi otrok zelo zelo hudo😞

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Mi je žal, da doživljate to nepovezanost z možem.

Da se otroka pomirita pri vas je normalno, namreč mama nam aktivira parasimpatično živčevje, ki je tisto, ki nas umirja in pomirja, medtem ko oče aktivira simpatično živčevje, ki je tisto, ki aktivira. Vendar pa vas slišim.

Vsekakor raziskave kažejo, da je sočutna vzgoja najbolj primerna za optimalen razvoj otrokovih možganov.

Vaš gospod tudi verjetno ima neke emocije, vendar se je verjetno nekje, nekdaj moral naučiti le-te skriti, zato tudi pri njemu ni prostora za te izbruhe trme in jeze, kot jih imenujete pri vajinih otrocih.

Če se imata rada, se povezanost vedno da na novo obuditi, vendar pa bosta za to potrebovala pomoč tretje osebe, ki je strokovnjak.

Vabljeni tudi k nam na Vito Bono na partnersko terapijo.

Spolna intimnost se bo tudi izboljšala, ko se bosta (ponovno) čustveno povezana, kar si oba zaslužita in kot ljudje tudi vsi v resnici po tem hrepenimo, tudi če mogoče trenutno pri vašem možu izgleda kot da on po tem ne hrepeni.
Vsekakor je normalno in vam pripada kot ženski, kot partnerki in konec koncev kot človeku, da se čutite čustveno povezana s svojim partnerjem. Glede znakov depresije naj to oceni strokovnjak, so pa znaki slaba higiena spanca, nezmožnost osnovne skrbi zase, občutek, da nič nima smisla.

Od kje pa je vam znano, da je nek moški čustveno nedostopen, kot da do njega ne morete priti, se ga mogoče celo malo bojite?

Glede razhoda vesta samo vidva, ampak glede na to, da ste ta zapis začeli s tem, da se imata z možem rada, se spoštujeta, ni nasilja in ni tretje osebe, ne vem če je to smiselna odločitev.

Vsekakor pa bi vam za prvi korak priporočila obisk partnerske terapije.
Vse dobro,
Kaja Kocjan

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerski odnos med nama se je ohladil: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Znašla sem se v življenjski situaciji, zaradi katere mi je zelo težko in se mi zdi, da ne zmorem sama …

V zvezi sva bila 17 let, imava dve čudoviti hčerki. Partner je izvajal psihično in čustveno nasilje, do fizičnega ni prišlo. Zadnje leto sva začela hoditi na partnersko svetovanje, hkrati pa tudi vsak zase na individualne terapije. Iz omar so popadali okostnjaki, odpirali smo boleče hude rane pri obeh. Razvijala, spreminjala sva odnos, napredovala sva. Vsak zase in oba skupaj.

Partner ima dobro samorefleksijo. Zaveda se svojih dejanj, začel jih je nadzorovati, v primerjavi s preteklostjo jih ima precej pod nadzorom. A brez izpadov še ni šlo. Skozi terapije in mojo rast sem sama tudi zelo napredovala. Dobila vpogled v situacijo, spoznavam sebe, svoje meje, svoja pričakovanja in zahteve. Stopnja tolerance do njegovih izpadov je pri meni postala nič. Že večkrat sem v obupu in stiski iz položaja žrtve odšla, želela sem razhod. A sem se vedno vrnila. Ko je nazadnje poknilo, sem v čisti odločenosti prepričanju, da vem, kaj delam, spakirala kovčke in odšla.

V prepričanju, da za vedno. Da se več ne grem, da nočem tako živeti, da odhajam in stopam v novo življenje.

Dva tedna zdaj živimo ločeno. V tem času je najin odnos nihal od očitkov, groženj, sponašanj, do joka, prošenj, obljub in moledovanj. Dejansko sem odšla na polovici najine poti. V resnici sva trdo delala, napredovala, gradilo boljši odnos … Znašla sem se v občutkih, ki jim nisem kos. Kognitivno vem, da bi morala oditi, vztrajati, ostati trdna, a se bojim, da ne bom ostala trdna. To me mede. Strah me je. Ko sem odšla, sem občutila moč, olajšanje, razrešitev … Zdaj te občutke izpodrivajo krivda, vest, pogrešanje, ljubezen. Partner je tudi zelo ljubeč, skrben, takšen, da nam je skupaj lepo. Imava veliko skupnih interesov. A kod prevlada njegova temna plat, je grozno … Rada bi nasvet, kako naprej, kako ravnati, kako se spopadati s tem bojem v sebi.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, dobili ste že veliko odličnih komentarjev in upam, da so vam pomagali pri trdnosti vase odločitve.

Morate vedeti, da je odhod iz soodvisnega odnosa nekaj NAJTEŽJEGA na svetu – zato tudi toliko časa traja.

Zato ženske spakirajo stokrat, in 99x pridejo nazaj. Kaj se namreč zgodi?

Po navadi odidejo v afektu, ko je vsega preveč in zaradi npr. občutkov jeze zmorejo reci adijo. A je potem kmalu ko se afekt pomiri, tam prostor za druge občutke: sram, krivda, žalost, strah pred osamljenostjo, pogrešanje nekoga – ki izgleda kot pogrešanje bivšega.

Cel spekter čutenj se pojavi. In težko je, najbolj peklensko težko je zdržati ta del in ne iti nazaj.

Ampak povem vam, da boste po tem, ko boste zdržali prvo rundo, močnejši. Ko bo prišla druga runda – in prišla bo – bo že malo lažje. A še vedno težko.

Tako da je tole pravzaprav en konkreten boj, včasih s samim sabo.

Opremite se z dobrimi prijateljicami, berite dobro literaturo – priporočam Sanjo Rozman – in delajte korak po korak.

Če tokrat se ne bo šlo, si ne očitajte. Vse bo ok. Vas čas prihaja. Če ne danes, če ne tokrat, pa naslednjič. Morda pa celo z njim – če bo kdaj spremenil sebe popolnoma – kdo ve.

Ampak držim pesti, da boste čimprej ok sama v sebi.

Vse ostalo bo prišlo🙏Srečno!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odhod iz soodvisnega odnosa: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene, imam vprašanje kako in kaj saj sem izgubljena.

Imam enega otroka od prej in sedaj sem noseča z dvojčkoma. Trenutno 5 mesecev in imam probleme v nosečnosti, sem rizično noseča.

Na partnerjem s katerim sem sedaj, sem napisala mojo oporoko, ki sem je podedovala. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari za katere bi moral še dobiti v oporoki, niso v celoti pri njem, imava zaradi tega, njegove besede: partnerstvo na nitki in zaupanje. Ker misli da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega premoženja.  Kdaj bo in kako? Rekel je, če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj.

Kaj naj si mislim?

Razmišljam, da mu je samo do premoženja in stvari.

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos, vendar samo iz ene strani to ni mogoče.

Kaj naj storim? Poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam še na kakšen način. Hvala za odgovore.

________________________________________________

Draga anonimna.

V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vase telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas (če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vase zdravje).

Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično. Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna.

Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti. Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vase potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani.

Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas. Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe: če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto

Komentar je zapisala psihoterapevtka Spela Adamič Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Razmišljam, da mu je samo do premoženja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Z možem sva skupaj dolgo, imava tudi veliko družino, skupni posel, imava se zelo rada, ampak obupno fukncionirava. Kot da nama “nekaj” kar naprej nagaja, da se spričkava za vsako malenkost. Ne strinjava se skoraj nikjer. V preteklosti (skupaj sva od rane mladosti) sva doživljala skupaj tudi veliko vzponov in padcev, travm. Zadala sva si rane, ki nama nekako butajo ven pri vsakodnevnih prepirih in nesoglasjih. Tako, da na koncu sploh ni predmet prepira trenutna zadeva, ampak vsak iz svoje strani povlečeva na plan celo kopico “starih klasik”.

Zaradi tega vsega je najina komunikacija na trenutke nespoštljiva, vsekakor pa neprijazna, kar naju oba zelo, zelo moti.  

Kako in kje bi lahko to reševala, da bi spet prišla do tiste nežnosti, sočutja in miline, ki je včasih tekla med nama?

Lahko vsak zase hodiva na terapije, ni nujno da skupaj. Hudo nama je, ker je kot bi nekaj lepega metala v kanal, istočasno pa ne znava stopiti čez te rane in jih “spregledati”, jih uporabljava kot orožje v čisto nepomembnih nesoglasjih ali samo zaradi trenutne slabe volje. Hvala. 

_________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za deljenje vaše izkušnje in vašo ranljivost. Mi je žal, da imate izzive v partnerskem odnosu.

V tem zapisu se čuti veliko ene žalosti, saj se čuti vajino medsebojno ljubezen, vendar, pa je en občutek, kot da se zatikata v vedno enake bolečine. In to boli in je krivično. Pod vsemi temi težkimi čutenji pa je v resnici ena globoka žalost. In en občutek, kot da v odnosu ne moreta naprej, čeprav si oba to želita.

Vsekakor si oba zaslužita en občutek sočutja in miline, kot pišete, predvsem pa neke povezanosti in dejanskega partnerstva; skupaj sva v vsem, ne pa vsak na svojem bregu.

Te rane, ki jih opisujete zelo verjetno dejansko niso nastale v vajinem odnosu, vendar pa so se samo ponovile v tem odnosu. Namreč, ko so čutenja tako intenzivna in ko ne moremo naprej je po navadi to znak, da je v naših notranjepsihičnih svetovih eno pomanjkanje razumevanja, sočutja in miline.

Notranjepsihični svet oz. nevrološki sistem pa se vsakemu posamezniku zgradi do 5. leta starosti, na podlagi odnosov, ki jih imata starša tega posameznika med seboj in ki jih ima vsak od njiju do tega otroka.

Zato se je tukaj smiselno vprašati; kje sem že tako čutil/a?

Kot, da ne morem naprej in presesti teh bolečin?

Kot ne glede na to kako rad/a imam svojega bližnjega, ne morem priti do prave povezanosti, sočutja in razumevanja?

Dobro ste že ugotovili, da bi vama pomagala terapija. Vsekakor pa glede na to, da so ti simptomi nerazumevanja, bolečine in ran v partnerskem odnosu bi bilo dejansko najbolj smiselno iti na partnersko terapijo. Vabljeni tudi k nam na Vito Bono.

Želim vam vse dobro in veliko ene nežnosti do sebe in drug do drugega.
Kaja Kocjan

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako do nežnosti, sočutja in minile v odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Moja zgodba in seveda prošnja za dobre nasvete.

Partnerju manjka ljubezen, prostor in varnost.

S partnerjem sva skupaj nekje 2 leti od tega 9 mesecev živiva skupaj. Med tem časom sva mela hude vzpone padce. Ampak danes me bolj muči druga zadeva. Moti me, da ko jaz naredim nekaj narobe, po njegovem seveda, pa tudi, če je bil samo hec in mu v tistem trenutku ne odgovarja, se on takoj zapre vase in trma.

Potem sem jaz tista, ki skačem okoli njega pa mu govorim, da nič kaj takega nisem mislila. Ker dejansko sem mu samo rekla nazadnje, ko je hotel priti pod mojo odejo, da mi rabi poslat prošnjo, da mu izdam dovoljenje. Seveda sem se hecala in sem nekako mislila, da mi bo dal poljub in dovolilnica sprejeta in on se takoj namuli in obrne. Pa mu povem, da dragi hec je bil no.  Rekel bi lahko no, ne se hecat… In potem, ko mene razjezi, ne reče nikoli oprosti ali karkoli, da me potolaži. Kakšna prijazna beseda, gesta karkoli.

Jaz sem tista potem, ki morem njega ujčkat, pa je bistvu on mene razjezil.

In to mi ni okej. To sem mu tudi povedala. Potem ko ima on en kup kompromisov, da se tega držim in če mu jaz rečem, da bi bilo lepo to slišat ali da me kdaj potolaži naletim na gluha ušesa. In vem, da takšen ni bil preden sva se spoznala. Še spraševal me je kaj naj on naredi zame, da mi bo lepo. Madona se moški hitro spremenijo.
Kakšni predlogi? Rešitve? Bi bila zelo vesela.

___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna. Hvala za vaše vprašanje. Zelo vas slišim. Tukaj je en občutek, ko da se vi trudite narediti nekaj za vašega partnerja in vajin odnos, nazaj pa dobite nek zid, tišino, praznino ali pa celo užaljenost in trmo kakor pravite.

Tukaj je en občutek, da v notranjem svetu gospoda manjka ena mama, ki bi mu dajala ogromno prostora, ljubezni, sočutja, slišanosti in varnost.

Vsekakor si to (sočutje, slišanost, ljubezen in varnost) gospod zasluži, kot si zaslužite tudi vi. Ampak kot ste prav ugotovili sami so to potrebe, ki bi nam jih morala zadovoljiti mama v času ko smo odraščali, posebej tam do 5. leta starosti.

Vi tega partnerju ne morete dajati, niti ni vaša naloga.

Vi ste partnerica, tako kot je on partner. Tukaj sta dve odrasli osebi, ki se samo držita za roko, ko je drugemu hudo.
Čestitam vam, da ste zmožni njemu ranljivo zaupati kar potrebujete oz. vas moti.

Zdaj kako to dobiti iz druge strani?

Na tej točki bi se veljalo vprašati zakaj je vam domače to, da se vi razdajate, ste ranljivi, druga oseba pa ni?

Ima nek zid?

Oziroma je užaljena, da ne rečem včasih kruta, saj ste ranljivo povedali kaj potrebujete, pa tega še vedno ni.

Kako bi bilo vam biti še tako ranljiva, da poveste, da vas to boli?

Vem, da je tukaj zadaj še večje tveganje, če do sedaj niste dobili primernega odziva, vendar vseeno?

Vsekakor pa bi gospod tudi rabil toliko začet tvegati, da je tudi on lahko ranljiv, pristno ranljiv, ne užaljen, da vam pove, kaj se mu čustveno zgodi, ko ga vi recimo hecate kot pravite.

Vsekakor vama predlagam obisk partnerske terapije, kjer se vedno dela na večji ranljivosti obeh partnerjev, ki je potem tisto, kar odnos poglablja in ‘jača’. Vabljeni tudi k nam na Vito Bono.
Vse dobro.

Komentar je napisala psihoterapevtka Kaja Kocjan, Vita Bona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerju manjka ljubezen, prostor in varnost: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Veliko prebiram objave v tej skupini in ko jih prebiram, si mislim, s kakšnimi težavami se nekateri soočate, v primerjavi s tem so moje, vsaj na prvi pogled, zanemarljive. Rada bi se malo izpovedala, zato bo moja objava morda nekoliko daljša.

V glavnem, gre za to, da sem oseba z zelo nizko samopodobo.

To se seveda najbolj kaže v odnosu z moškimi, pa tudi drugje, a v tem primeru bi se rada osredotočila na svoj odnos s partnerjem. Skupaj sva približno deset mesecev.

Najin odnos se je začel precej na grdo, saj sem bila nekaj časa, preden sva zaživela skupaj, njegova ljubica. Partnerko je zapustil, ker sem se želela odmaknit, saj si dvojnega življenja nisem več želela (govoril mi je, da me ljubi, spal je pri njej). Nikoli ga nisem silila, da jo zapusti, celo umaknit sem se nameravala, a je potem on njej povedal. Moj partner je eden tistih glasnih, karizmatičnih moških. Lahko si predstavljate, glasen, vedno rad v centru pozornosti, ukvarja se tudi z glasbo, ker pravi, da rabi pozornost ljudi.

V bistvu tega, da je rad v središču pozornosti, nikoli ne skriva, to priznava. Takšni moški so mi bili že od nekdaj zelo privlačni.

Težava je v tem, da ima on izredno rad pozornost žensk, kar mene zelo moti.

Ljubosumna sem in ne zaupam mu.

Vsakič, ko se s kakšno veliko pogovarja, se z njo smeji ali mi preveč o njej govori, imam potem jaz občutek, da me ta ženska ogroža in da se bo zaljubil vanjo, tako kot se je vame, ko je še imel partnerko. Moti me, da sem tako ljubosumna in posesivna, a si preprosto ne znam pomagat. Ne morem se znebit občutka, da če je to naredil njej, bo tudi meni slej ko prej in kar živim v pričakovanju, da se bo to vsak čas zgodilo.

Za moj okus je malo preveč obseden s pozornostjo žensk, vedno jim daje komplimente, tudi vpričo mene.

Ne v smislu, da jo pogleda in po tihem reče kako je dobra, ampak to pove kar njim, pa tudi meni, ko sva doma, po navadi o določeni osebi govori še kakšna dva dni po tistem, ko se je z njo pogovarjal. Prejšnje partnerke to ni motilo, mene pa zelo moti in si ne znam pomagat.

Pred kakšnimi tremi meseci sva šla na dopust. Prvi večer sva malo popila zunaj na terasi in to mi je dalo pogum, da sem malo pogledala njegov telefon. Ne vem kaj mi je bilo, česa takega še nikoli nisem naredila nobenemu partnerju. Takrat pa mi je notranji glas govoril, naj pogledam, ker bom gotovo kaj našla. In sem res. Svoji bivši partnerki je pisal sms-e z ljubkovalnicami “fifko, muci” itd, ki jih je že prej uporabljal, ko sta še bila skupaj. Pa še na eni laži sem ga dobila tisti večer. Od takrat naprej mu še bolj ne morem več zaupat.

On je še danes jezen name, češ, kako sem si drznila pogledat njegov telefon.

Po svoje ima prav, to je njegova zasebnost, ki bi jo morala spoštovati. Ampak po drugi strani me moti to njegovo skrivanje. Kmalu po tistem sem njegov telefon še enkrat pogledala in ugotovila, da si je določene komunikacijske programe zaklenil tako, da jih lahko odpreš samo s face ID. Ne vem, kaj me je obsedlo. Rada bi ugotovila, kaj tako skriva v svojem telefonu, pa ne vem, kako naj to naredim.

Vem, da bi rada poskrbela predvsem zase, ampak že malo obupujem.

Ali je sploh mogoče, da se ozdravim ljubosumja in posesivnosti pri sebi?

Ali je v resnici sploh mogoče povsem pozdravit notranje slabe vzorce, ki so nastali v otroštvu kot posledica odsotnega očeta in mame, ki ni bila nič ljubeča? Ki je bila vedno jezna.

Pogosto se počutim osamljena, in ko sem spoznala sedanjega partnerja, je bil moj namen le ta, da bi bila dobra prijatelja, saj sva se lahko ure in ure pogovarjala po telefonu. Odkar živiva skupaj, se je najin odnos zelo poslabšal. On je pogosto slabe volje, ko pride na primer iz službe, se jezi da je lačen in tudi sicer je pogosto slabe volje. Kadar je prijazen, je z njim neizmerno lepo, kadar je zoprn, bi ga najraje vrgla ven. Non-stop se vrtiva v tem čudnem začaranem krogu, včasih se mi zdi, da ga imam zelo rada, včasih pa da ga sovražim in razmišljam samo o tem, kako bi ta odnos zaključila.

Zalotila sem se tudi, da me veliko stvari moti in da ga veliko kritiziram, tudi pred svojimi prijateljicami in svojo družino.

Ne vem, kaj se z mano dogaja, vem pa, da bi potrebovala kakšno pomoč, pa ne vem, kam naj se obrnem. Zavedam se, da tudi jaz marsičesa ne delam prav, ampak si ne znam pomagat. Kadar je partner slabe volje, mi gre tako na živce, da enostavno ne morem, da ga ne bi kritizirala, čeprav seveda vem, da to ni prav. V tem odnosu se ne počutim izpolnjena, počutim se nesrečna, a še kar vztrajam, zato ker nekako skos mislim, da je prišel v moje življenje z namenom, da mi pokaže, kaj moram pri sebi razčistit. In vedno sem mnenja, da z begom ne bom nič rešila, da bo prišel nov, podoben temu. To tudi vidim, saj je bil moj bivši zelo podoben temu partnerju.

On se še vedno veliko druži z bivšo, sicer samo pri eni športni aktivnosti, ampak mene to vseeno moti. Slišita se skoraj vsak dan, ampak vedno, ko je on v službi. Povejte mi prosim, kaj si vi mislite o vsem, kar sem zapisala. Vem, malo je zmeden zapis, tako, kot sem trenutno tudi sama. Veliko je še stvari, ki bi jih lahko zapisala, ampak bistvo sem, upam, zajela.

Aja, še nekaj bi rada dodala. Kadar je zelo nežen, takrat mu kar nekako verjamem, da me ima rad. V splošnem pa imam občutek, da z mano ni srečen. Oziroma, mislim, da v bistvu oba nisva srečna. Meni je rekla prijateljica, “vidva bi morala zdaj kar žaret od zaljubljenosti, pa ni ne duha ne sluha o tem”.

Včasih se počutim, kot da je z mano samo zato, da ima rešen stanovanjski problem, saj ga je bivša vrgla ven, ko ji je povedal za naju.

Včasih se mi pa zdi, da je vse to v moji glavi. Tudi partner pravi, da si sama delam neke črne scenarije v svoji glavi iin da to ne drži. In da ima rad samo mene, in da mu naj zaupam. Jaz mu pa ne zaupam, sploh od takrat, ko sem ga dobila na laži in ko sem odkrila, kaj si piše z bivšo.
Se opravičujem za dolg zapis, ampak potrebovala sem to, da se lahko izpovem. Toliko je še stvari, ki bi jih rada zapisala, a je zapis že zdaj zadosti dolg 🙂

__________________________________________________________________________________________________________-

Draga anonimna,
Ljubosumje je kar zakomplicirana stvar, kot ste opisali to tudi sami razumete. V partnerskem odnosu je tudi zelo pomembno spoštovanje, ki ga je potrebno vedno znova krepiti in ojačevati. Ljubosumje, ki ga vi opisujete niso samo vaše notranje rane ( kar je po navadi), temveč tudi dejanja, ki so se zgodila v vajinem odnosu. S temi dejanji nezaupanja in dopisovanja ter spogledovanja z drugimi ženskami potem počasi spoštovanje v odnosu propada.

Ko ne gojimo spoštovanja, se bodo zamera v odnosu večale in večali dokler ne pristanemo v krogu nasilja/slabega odnosa.

Kar ste opisali je trenutno točno to, da imate obupne dneve in dobre dneve in hlepite po teh dobrih dnevih in nekako pretrpite slabe. V tem primeru bi vam svetoval, da premislite zakaj bi vztrajali v odnosu? Če pa želite vztrajati, da si poiščete pomoč za zakonsko terapijo. Za nadaljevanje odnosa je izredno pomembna, da si oba želita odnos izboljšati in delati na njem.

Sočutni admini- Družinska terapija VitaBona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.

The post Kako premagati ljubosumje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo.

Dolgoletni partner se je vpričo mene spogledoval z mojo prijateljico in ona mu je vračala. Jaz sem vse to videla in, ko smo prišli domov, sem mu tudi omenila.

Seveda zanika, prisega, da to ni res, itd…..kljub temu, da sem mu večkrat povedala, da sem videla.
Sedaj mi gre po glavi vse možno, ne verjamem nič kar reče in zelo boli.

__________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
flirtanje partnerja po navadi doživljamo kot grožnjo in izdajo zaupanja.

Ob tem se lahko prebudi občutek manjvrednosti, občutek da smo nespoštovanj in strah pred izgubo partnerja. Vse to zelo boli, nas jezi in nam prinaša tesnobo.

Še bolj pa boli, če se o tem ne da pogovoriti. Kaj od tega, ali pa kaj drugega vas je ob tem najbolj prizadelo?

Če se je to dogajalo z vašo prijateljico, je izdaja in nespoštovanje dvojna in lahko prebudi tudi jezo, pomešano z gnusom, saj se nam njuna dinamika upre nekje v globini naše biti.

Če bi partner zmogel prevzeti odgovornost za svoje vedenje in slišati kako vas je to prizadelo, bi bilo lažje.

Namreč, čeprav smo v partnerskem odnosu je človeško, da nas kdaj privlači tudi kdo drug, to se zgodi čisto nezavedno, saj privlačnost deluje na tem principu. Odločimo se lahko le, kaj s tem narediti.

V primeru, ki ga opisujete, sta vaš partner in prijateljica najbrž čisto nezavedno odigrala neko dinamiko, ki je med njima. Če bi se bolj zavedala tega, kaj se med njima dogaja, bi se lahko vedla drugače – na način, ki bi bil manj nespoštljiv do vas.

Biti priča flirtanju partnerja je namreč precej ponižujoče.

Tisto, kar od partnerja najbolj potrebujemo, je razumevanje našega čustvenega sveta. Torej, da v tem primeru ne bi spregledal vaše bolečine in strahu ob tem dogodku, četudi ni flirtal zavestno in vas ni hotel prizadeti. Vprašanje pa je, koliko tega vam je sposoben dati in kaj za vas pomeni, če tega ne boste dobila.
Na kakšen način pa bi lahko zdaj sama sebi povrnila varnost in dostojanstvo?

Lahko na nek način zagotovite svoji notranji punčki, da je vsaj ob vas varna in spoštovana ter da je vi ne boste nikoli izdala?

Komentar je zapisala terapevtka Pia Jerman, Druzinska terapija – Vita Bona.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Spogledovanje z mojo prijateljico: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kateri so po vašem mnenju najboljši načini za reševanje konfliktov s partnerjem?

Reševanje konfliktov s partnerjem je pomembna veščina za zdrav odnos. 👩‍❤️‍👨

Pri klientih opažam naslednje:

️⃣ Komunikacija je ključna. Poskusite se s partnerjem mirno in iskreno pogovoriti o svojih občutkih in mnenjih. Poslušajte, kaj bo povedal, in ga poskušajte razumeti.

️⃣ Vzemite si odmor, če se vam zdi, da postajate preveč vznemirjeni. To vam lahko pomaga, da se pomirjeni vrnete k pogovoru.

️⃣ Poiščite skupne točke: osredotočite se na iskanje rešitev, ki bodo ustrezale obema. V odnosu sta dva.

️⃣ Sklepajte kompromise in iščite rešitve, ki bodo obema zadovoljive. Dobro je najti srednjo pot.

️⃣ Odpuščajte, da boste lahko šli naprej. Zamera lahko poslabša konflikte.

️⃣ Poiščite strokovno pomoč: če ugotovite, da so konflikti pretežki, poiščite pomoč terapevta. Lahko vam pomaga razviti komunikacijske veščine, prepoznati vzorce v vaših konfliktih in najti ustrezne rešitve.

Konflikt je naravni del razmerja, toda način, kako ga rešujemo, je zelo pomemben. 👫

S potrpežljivostjo, razumevanjem in pripravljenostjo za sodelovanje lahko rešujemo konflikte in zgradimo močnejši odnos. ❤️

Članek je napisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kateri so po vašem mnenju najboljši načini za reševanje konfliktov s partnerjem? Sos appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.