Spoštovani, mi je žal, da se srečujete s tako težkimi občutki. Ob branju vaše pripovedi mi je prvo padlo v oči to, da ste za bivšo partnerko veliko žrtvovali. Najbrž ste se odnosu povsem predali, v upanju, da bo uspel, a realnost je žal šla po svoje. Odnos se po zaljubljenosti vedno spremeni in za mnogo parov postane težaven. Marsikdo se v tej fazi ne znajde, kar pa seveda ni opravičilo za prevaro.

Kako pa ste se počutili znotraj odnosa? Ste lahko tam ohranili svojo samostojnost, svojo držo, svoj čas, tudi svoje prijatelje? Ali pa ste že takrat izgubili del sebe, z začetkom odnosa? To se pogosto zgodi v obdobju zaljubljenosti. Če je bilo tako tudi pri vas, potem je najbrž gospa za en čas samo zacelila osnovno rano: težek občutek osamljenosti in praznine. V terapiji bi se zato spraševali, kako je bilo s temi občutki doma: ste imeli veliko prostora zase in ste morali hitro odrasti in biti samozadostni, ali pa so bili odnosi preveč utesnjujoči, napeti, kot da bi bili preblizu?

Odnosi doma (predvsem samozadostni in pa tisti anksiozni) vplivajo na razvoj naše navezanosti. Če je naš stil navezanosti tesnoben, potem bomo v odnosih zelo hrepeneli po bližini in povezanosti. Od partnerja bomo imeli velika pričakovanja in se hitro počutili osamljene. Je bilo tako morda tudi pri vas? Tesnobno navezane partnerje učimo, kako se povezati s sabo in najti pomiritev v sebi, hkrati pa tudi tega, da v odnosih izražajo svoje potrebe, ne da pri drugih zbujajo občutek krivde ipd.

Omenjate, da nimate družbe, ker ste staro »zapustili«. Kako bi bilo za vas dobiti novo družbo in se vključiti v skupine, kjer spoznate koga novega? Veliko dogodkov se odvija ravno v večernem času. A vseeno, še bolj bistveno bi bilo začutiti svoje težke občutke in jih samo predihati, da minejo? Svoj čas v polnosti ovrednotiti in si dati vrednost s tem, ko lahko uživate v trenutku tišine?
Vem, da je to težko slišati v momentih, ko pride stiska in ko boli. A ko sčasoma večkrat predihamo občutke, vidimo, da smo močni in da zmoremo. Ste poskusili kdaj kaj takšnega? Dobesedno predihati občutke? Poskusite, morda vas bo efekt presenetil. Včasih pa je prehudo in takrat moramo obiskati tudi psihiatra.

Marsikdaj menimo in pogovorno rečemo, da smo depresivni, ker smo žalostni, v resnici pa se počutimo same, osamljene in težko zdržimo z napetostjo, ki se pojavlja ob občutku praznine v nas. V procesu družinske terapije se učimo kako telesno, organsko zdržati s temi težkimi vzdušji, še bolj pa ugotavljamo, zakaj je do teh težkih občutkov prišlo. Kadar se občutki ponavljajo dlje časa in zraven pride še vzdušje nemoči, utrujenosti, apatije, vedno svetujemo obisk pri psihiatru.

Daniela Fiket Klarič, dr. med, specialistka psihiatrije piše o (lažnih) prepričanjih o depresiji:

“Žalost je načeloma lahko eden od znakov depresije, ni pa edini. Depresija je veliko več od žalosti. Včasih obolela oseba niti ni nujno žalostna, je pa apatična, brez volje in izgublja interes za stvari, ki so ji prej veliko pomenile. Zraven so še pogosto prisotne motnje spanja in apetita, pomanjkanje energije, miselna in telesna upočasnjenost ali razdražljivost, motnje koncentracije, občutki krivde, brezupa in samomorilne misli. Da bi lahko postavili diagnozo velike depresivne epizode, morajo simptomi biti prisotni večino časa, večino dni v tednu, vsaj 2 tedna zapored. Velikokrat simptomi trajajo še veliko dlje. Lahko je posledica porušenega ravnovesja določenih nevrotransmiterjev v možganih. Moč volje, sicer veliko pomaga pri zdravljenju in znak močne volje ter “trdnosti karakterja” je ravno v tem, da znamo poiskati pomoč, ko jo potrebujemo. Določeni stresni dogodki so lahko le sprožilci depresivne motnje. Raziskave so dokazale povezanost depresije predvsem v povezavi s sledečimi življenskimi dogodki: z izgubo starša pred 11. letom starosti, s smrtjo partnerja in brezposlenostjo. Velikokrat pa se depresija pojavi brez konkretnega sprožilnega dogodka.  Več lahko prebrete na  povezavi o mitih in resnicah depresije, na njeni spletni strani.

.

.