Pozdravljeni potrebovala bi nasvet. Pričakujem drugega otroka, s partnerjem se še samo kregava.

Postal je tak egoist nobenih čustev več. Pa niso moji hormoni krivi. Ampak vseeno karkoli naredim ni ok. Sploh če je slabe volje bo začel špikat.

Pridem iz službe domov prav opazujem sploh me več ne opazi. Niti ga ne zanima kako sem. Sedi in brska po telefonu. Kaj lahko naredim.

Prav srce me boli, ne zahtevam da more zdaj ne vem kok okoli mene se sukat. Ampak vsaj mal da mi pokaže da me ma rad. Ali očitno Tut to ne več res mi je hudo potrebovala bi samo mal ljubezni, en objem, malo razumevanja

_____________________________________________________________________________________

Draga anonimna, Slišim vas, da se počutite v partnerstvu nevidni, neobčuteni, vaše čustvene in fizične potrebe po bližini ostajajo nezadovoljene.

Poleg tega ste v ranljivi situaciji, saj pod srcem nosite drugega dojenčka.

Komunikacija z vašim partnerjem šepa, vedno znova se zapletata v prepire. Kot prvo – žal mi je, da to doživljate.

V času, ko bi potrebovala se toliko bolj varnosti in ljubezni, prav tega manjka. Partnerja doživljate kot egoista.

Kako komunicirata?

Kako mu lahko poveste za vaše potrebe?

Kaj se zgodi, če pristopite do njega in ga prosite za objem, crkljanje?

Včasih smo tako ranjeni, da pristopimo do partnerja napadalno in potem se zavrtimo v spirali navzdol – ker v takem nas partner ne bo slišal, ampak bo reagiral obrambno.

Bistvo partnerstva je, da skupaj rastemo, si gradimo varnost in ljubezen, si pomagamo zadovoljevati potrebe, en drugega.

Kjer je eden, sta vedno dva – za problem.

Ste probali zakonsko družinsko terapijo?

Pomagala vam bo v premostitvi komunikacijskih problemov. Mogoče se sliši površinsko – komunikacija. A besede lahko globoko ranijo ali pa celijo.

Težko komentiram njegov egoizem, ker je treba pristopiti k celemu odnosu celostno – vidva proti problemu, ne en proti drugemu. Tudi če je izjemno egoističen, potem se bosta morala pogovoriti o temeljnih dogovorih zakona.

Kaj sta bila že prej dogovorjena, kako si stojita ob strani, kaj kdo rabi. Te dogovore je treba nenehno oživljati, brusiti. Zato, ker se spreminjamo, in ker so na nek način neizrečena pričakovanja toksična za oba vpletena. Treba si je jasno povedati, kaj kdo rabi in iskati kompromise.

Želim vama, da vama uspe. Imate čisto normalne potrebe. A ne vemo, kaj se dogaja z njim. Morda mu je vse to normalno – morda je imel tak zgled doma in ne dojema, da je kaj narobe. Morda je se kaj drugega v tej dinamiki.

Zato predlagam terapijo v pomoč. Če on noče, pa zase individualno, da boste še bolj čutila sebe, dobila oporo in gradila varnost. Niso to ‘malenkosti’.

Če sebe povozimo pri takih potrebah, ker nas drugi ne zmore ali noče slišati, nas to lahko globoko rabi.

Hvala, da ste nam pisali.

Vse dobro in borite se zase.

Odgovor je zapisala terapevtka Spela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post S partnerjem se samo kregava: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Znašla sem se v življenjski situaciji, zaradi katere mi je zelo težko in se mi zdi, da ne zmorem sama …

V zvezi sva bila 17 let, imava dve čudoviti hčerki. Partner je izvajal psihično in čustveno nasilje, do fizičnega ni prišlo. Zadnje leto sva začela hoditi na partnersko svetovanje, hkrati pa tudi vsak zase na individualne terapije. Iz omar so popadali okostnjaki, odpirali smo boleče hude rane pri obeh. Razvijala, spreminjala sva odnos, napredovala sva. Vsak zase in oba skupaj.

Partner ima dobro samorefleksijo. Zaveda se svojih dejanj, začel jih je nadzorovati, v primerjavi s preteklostjo jih ima precej pod nadzorom. A brez izpadov še ni šlo. Skozi terapije in mojo rast sem sama tudi zelo napredovala. Dobila vpogled v situacijo, spoznavam sebe, svoje meje, svoja pričakovanja in zahteve. Stopnja tolerance do njegovih izpadov je pri meni postala nič. Že večkrat sem v obupu in stiski iz položaja žrtve odšla, želela sem razhod. A sem se vedno vrnila. Ko je nazadnje poknilo, sem v čisti odločenosti prepričanju, da vem, kaj delam, spakirala kovčke in odšla.

V prepričanju, da za vedno. Da se več ne grem, da nočem tako živeti, da odhajam in stopam v novo življenje.

Dva tedna zdaj živimo ločeno. V tem času je najin odnos nihal od očitkov, groženj, sponašanj, do joka, prošenj, obljub in moledovanj. Dejansko sem odšla na polovici najine poti. V resnici sva trdo delala, napredovala, gradilo boljši odnos … Znašla sem se v občutkih, ki jim nisem kos. Kognitivno vem, da bi morala oditi, vztrajati, ostati trdna, a se bojim, da ne bom ostala trdna. To me mede. Strah me je. Ko sem odšla, sem občutila moč, olajšanje, razrešitev … Zdaj te občutke izpodrivajo krivda, vest, pogrešanje, ljubezen. Partner je tudi zelo ljubeč, skrben, takšen, da nam je skupaj lepo. Imava veliko skupnih interesov. A kod prevlada njegova temna plat, je grozno … Rada bi nasvet, kako naprej, kako ravnati, kako se spopadati s tem bojem v sebi.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, dobili ste že veliko odličnih komentarjev in upam, da so vam pomagali pri trdnosti vase odločitve.

Morate vedeti, da je odhod iz soodvisnega odnosa nekaj NAJTEŽJEGA na svetu – zato tudi toliko časa traja.

Zato ženske spakirajo stokrat, in 99x pridejo nazaj. Kaj se namreč zgodi?

Po navadi odidejo v afektu, ko je vsega preveč in zaradi npr. občutkov jeze zmorejo reci adijo. A je potem kmalu ko se afekt pomiri, tam prostor za druge občutke: sram, krivda, žalost, strah pred osamljenostjo, pogrešanje nekoga – ki izgleda kot pogrešanje bivšega.

Cel spekter čutenj se pojavi. In težko je, najbolj peklensko težko je zdržati ta del in ne iti nazaj.

Ampak povem vam, da boste po tem, ko boste zdržali prvo rundo, močnejši. Ko bo prišla druga runda – in prišla bo – bo že malo lažje. A še vedno težko.

Tako da je tole pravzaprav en konkreten boj, včasih s samim sabo.

Opremite se z dobrimi prijateljicami, berite dobro literaturo – priporočam Sanjo Rozman – in delajte korak po korak.

Če tokrat se ne bo šlo, si ne očitajte. Vse bo ok. Vas čas prihaja. Če ne danes, če ne tokrat, pa naslednjič. Morda pa celo z njim – če bo kdaj spremenil sebe popolnoma – kdo ve.

Ampak držim pesti, da boste čimprej ok sama v sebi.

Vse ostalo bo prišlo🙏Srečno!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odhod iz soodvisnega odnosa: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lepo prosim za kakšen nasvet kako otroku približati delo domačih nalog, učenje in na sploh pomembnost šole?
Hči je letos prvošolka.

In nekako smo vsi v nekem šoku.

Sprememba iz vrtca do sole je ogromna. Utrujenost velika.
Naj povem, da jo gre v solo iskat babi. Jaz pridem uro kasneje cca 15:30 domov. In nato je čas za nalogo, pregled zvezkov in pripravo torbe. Ne gre. Ona joka, se upira, vse je brez veze…

Ne zanima jo niti učenje pesmice. Pa ima zelo dober spomin in zna ogromno pesmic. Sama se jih je učila skozi leta. V glavnem jo glasba oz. rime veselijo. Je bistra punca, z odličnim spominom in redoljubna. Včasih še preveč poslušna.

Trudimo se s spoštljivim odnosom in sočutno vzgojo z zdravimi mejami.

Od začetka šole pa je to drug, razdražljiv otrok, ki gre sicer rada v šolo ampak doma pa je ne zanima nič več. Očitno pogreša sproščene popoldneve in prijatelje.
Obe sva v stiski in se vrtiva v neki spirali slabih odnosov in siljenja s šolo. Bojim se, da se ji bo vse skupaj zamerilo.
Morda kaka literatura na to temo? Karkoli

____________________________________________________________________________________________

Živijo. Povsem vas razumem.

Povsem enako je pri moji mlajši hčeri.

Noče, upira se ji, sistem je noro naporen, preveč snovi in vsega in so utrujeni..😩 Prvo leto sem šolala doma in ona bi šolanje doma nadaljevala a jaz sem skoraj izgorela. Se je pa tudi doma pogosto upirala snovi. Skratka ker nisem več zmogla, ni šlo drugače kot, da gre sedaj v drugem razredu v šolo.

To upiranje je noro naporno in je tukaj vse dokler se z mano ne počuti povezana.

Je pa tako, da če sem slučajno kaj sitna in se z njo ne uspem povezati, tako, da ji je dovolj…

Ali pa če slučajno čuti, da se pretvarjam in si nadenem nasmešek ter govorim lepe besede, a v meni vse vre od sitnobe, ni šans, da sodelujeva…

Tako, da ni druge kot, da takrat odidem malo na zrak, na sprehod, da se spravim k sebi in prevzame partner, če pa smo sami, pa pač v tem času dela kaj svojega, ker itak ni šans, da naredi kaj na šolo. Pa navajam jo, da dela sama in ne sedim ob njej in ji govorim kaj in kako (3 otroci in drugače niti ne gre), a če ni povezana ne zmore (kot da noče).

Sprejela sem, da pridejo dnevi, ko ne zmoreva sodelovati kot bi si želela in dnevi, ko vse naredi v pol ure.

In več kot to, da bo odličnjakinja mi je pomembno, da imava lep, čist in povezan odnos.

Če vidim, da je res hudo in je popolnoma izmučena, si vzamem fraj dan za njo in greva na kakav, raziskovat v naravo, na bazen… V tem dnevu ne gre niti v šolo. To je seveda občasno, a zelo pomaga. Priporočam 😉

P.s:  Včasih, ko pride iz šole ne želi narediti niti naloge, izmislil si kar nekaj banalnega in joka, se prepira… Torej z enim stavkom povedano, išče odnos, ki je po toliko urah odsotnosti prekinjen.

Če zmorem jo takrat vprašam kaj res čuti in poslušam, takrat se še več pogovarjava, greva na sprehod…ipd, da se poveževa in da odloži čustva, ki so se čez dan nabirala v njej.

In ko odloži ta svoja čustva vprašam, če bo sedaj naredila nalogo (če ni prepozno) ali bo pač brez naloge…

Včasih nalogo naredi, drugič noče, a brez naloge še ni šla v šolo. Namreč zjutraj se sama od sebe zbudi, pred mano in dela nalogo.

Namreč povedala sem ji, da naloge zjutraj ne dovolim delati in je ne bom zbujala, saj se že zjutraj ne bom prepirala z njo, ker ima popoldan dovolj časa.. če bo pa brez naloge pa je to njena odgovornost. Njena odgovornost pa je tudi, da se opraviči in pove učiteljici razlog, ki ga ima. Imamo pa srčno učiteljico, ki je seznanjena z našimi težavami in jo res vzpodbuja in z otroci lepo sodeluje. Morda je tudi to razlog, da ne želi biti brez naloge? 🙂

Ni pa enostavno, vem, da ne.

Sedaj bodo kmalu poletne počitnice in bo lažje.

Smo pa mi v večerno rutino uvedli meditacije. Priporočam.

Priporočam vam tudi knjigo Otroci nas potrebujejo. 🍀

Tadeja Čulek

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako otroku približati učenje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni
Potrebovala bi vaše nasvete kako ravnati v dani situaciji.
In sicer… V kozarčku zbiram kovančke in včeraj sem opazila, da je prazen. Hčerko (7) in sina (4) sem vprašala, če kdo od njiju kaj ve o tem. Oba sta zanikala. Po hčerinem izrazu na obrazu sklepam, da je bila ona, vendar nisem popolnoma prepričana.
Rada bi jima dala vedeti, da to početje ni pravilno, sploh, če se ne govori po resnici, pa ne vem kako izbrati besede. Plus tega mi je hudo ker se mi ne upa(ta) povedati resnice.

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Kot ste tudi sami ugotovili se je en od otrok zlagal, saj se je najverjetneje ustrašil reakcije. A to še zdaleč ne pomeni, da vam ne zaupa ali, da se vas boji. Najbrž ve, da vam tile kovanci veliko pomenijo in morda ste bili dogovorjeni za kaj jih boste skupaj porabili..  A želja po kovancih je bila prevelika. Morda se je zgodilo je v igri ali pa v upanju, da ne boste opazili da, je vzel/a kovance.

Jaz bi svetovala, da se z otrokom pogovorite o laži.

Povejte, da jima v primeru laži ne boste več mogli zaupati, ker ne boste vedeli kdaj govorita resnico. Da veste, da je resnica včasih boleča in težka, ampak, ko bosta povedala resnico jima bo lažje pri srcu.

Morda jima poveste, da se kdaj zgodi, da ne odreagirate kot bi si želeli, ko govorita resnico in da sta se morda kdaj ustrašila vaše reakcije. Ampak v odnosu je tako, da je potrebno delati na zaupanju. Povejte jima, če bosta kdaj videla, da je vaša reakcija na njuno resnico pretirana (ker ste človek in v danem trenutku niste zmogli drugače) naj vas opozorita in se boste umaknili, ter kasneje pogovorili.

Lahko jima tudi obljubite, da boste tudi vi z njima vedno govorili resnico (a to le v primeru, da bo res tako).

Otroci ogromno razumejo in z vzgledom sodelujejo.

Vse dobro.

Tadeja Čulek

____________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Jaz bi obrnila na hec. Ko bi videla da je kozarec prazen bi presenečeno rekla oooo lejta no, obiskal nas je palček drobižko in nam pobral vse kovance 🙈 in pri nas je v večini primerov potem reakcija otroški smeh in neeeee mami no, jaz sem ali pa kaj podobnega.
Če ne bi bila na drugi strani taka reakcija bi se vedno govorila o palčku in povedala. da sem žalostna da je palček vse vzel, ker so bili te kovanci namenjeni….vstavite čemu….., ker so mi pomenili…..vstavite kaj….

In povedala bi tudi, da upam da jih bo vrnil na svoje mesto ko si jih ogleda, ker res ni lepo da kar tako vzame od nekoga drugega brez da vpraša. Oz povedala “vzgojne stavke” za katere bi želela da jih sliši moj otrok.

Se mi zdi da kdaj tole indirektno bolj zaleze. In pri nas se obnese.

Ravno včeraj dva imeli s 6-letnico pogovor o laži. Prvič sva ga imeli (v nekem kontekstu) pred cca dvema letoma ko sem ji rekla, da ji vse verjamem, dokler ne ugotovim da se mi je enkrat zlagala. Potem pa ne vem če ji bom lahko vedno verjela. In si je ful zapomnila.
No in včeraj se spet nekaj pogovarjala in jo vprašam če se mi kdaj zlaže…..in ona mene nazaj reče, če jaz mislim da se mi 😅
Sem rekla da mislim da ne. In je rekla, ja mami, res se ne, ker jaz itak vem, da tudi če ti po resnici povem, da sem naredila narobe al pa polila al pa kej, da ti ne bos jezna in da mi bos pomagala da najdeva rešitev. In mi je bil tak zmagoslavni občutek 💖 tisti o uau, neki pa že delam prav, čeprav kdaj dvomim vase😃

Komentar je napisala mamica na Facebook strani in je objavljen z njenim dovoljenjem.

Naše brezplačne vsebine najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Otrok ne govori po resnici: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Živijo.

Obupana, šokirana rabim nasvet. Sinu najstniku sem na telefonu odkrila pornografijo o moških.. Žal se o tem res ne morem z nikomer pogovoriti, ne vem kako bi partner o tem reagiral. Sama sem mu onemogočila dostop do spletnega brskanja in youtube. O tem sem s sinom govorila vendar mi ni veliko povedal. Rabim kak nasvet kako naprej, ne vem enostavno sem izgubljena.

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Verjamem, da ste pretreseni.

Ste se z njim že pogovarjali o spolnosti, pornografiji… Oziroma nasploh o tej tematiki, ki je lahko mnogo krat zelo nerodna za starše, a še kako nujna za pogovor?

Ob tem, ko sem prebrala sporočilo imam občutek, da vas ni šokirala pornografija sama, ampak bolj to, da je gledal pornografijo kjer so moški, se motim?

Napisali ste najstniški otrok, torej nujno dajte karte na mizo in se odkrito pogovorite z njim. Razložite, da je pornografija povsem napačno in večinoma nespoštljivo prikazna in da spolni odnosi v resnici nikakor ne izgledajo tako.

Bodite odprti in ga povprašajte kaj si on misli o tem?

Kaj doživlja od gledanju tega? Morda to gledajo tudi prijatelji in ga je zanimalo pa je pogledal kakšen posnetek? So mu všeč moški?

Pomembno je tudi da, mu ne dajate občutka sramu, vzvišenosti, jeze… Samo bodite tam zanj, tudi povejte mu, da boste sprejeli vsak odgovor.

Povejte, da vam odgovor morda res ne bo všeč ampak, sprejeli ga pa boste (a seveda morate to tudi uresničiti..). Ker sedaj vas že toliko pozna, da najverjetneje ve kakšna so vaša mnenja in reakcije..

Blokiranje teh strani ne bo pomagalo.. če bo hotel, bo to gledal kje drugje..
Napisali ste, da ne upate povedati možu ker ne veste kako bi odreagiral.

Morda se tudi sin boji in vam ni želel povedati kaj več, kot ste napisali? Kakšen imate odnos?

Ima otrok občutek, da vam lahko brezpogojno zaupa? Če ne, morate delati tudi v tej smeri..

Na spletni strani imamo dva članka na tematiko pornografije – TUKAJ in TUKAJ.

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Pornografija na sinovem telefonu: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Imam 4 letnico, s katero zadnje čase zelo težko shajava in rabim kakšen koristen nasvet🙏

In sicer, zdi se, kot da ji nobena stvar ni prav. Glede bilo česa, ona ne bo zadovoljna in začne delat dramo in se jezit za vsako malenkost.

Na primer:
– se zmeniva, da skuhamo za večerjo pasto, izbere vrsto paste, vse ok.. ko je večerja narejena izbruhne “js nisem hotela paste, nebom jedla”
– ji prinese tata igračko tačke na patrulji (jih ima zelo rada) in ona ne pokaže najmanjšega veselja, ampak začne jokat, da ona je hotela pa enega drugega psa (pa recimo ni prej nič rekla, kupil ji je enega, ki ga še nima, pa ji ni bilo ok)
– med igro (h kateri me sama povabi) izbruhne že če npr. primem napačnega kužka, kot si je ona zamislila

Tako dramo dela za vsako stvar, nič kar naredimo ni v redu, ker ona je pa hotela nekaj drugega.

Pa ima pri veliko stvareh izbiro, jo upoštevamo za stvari, za katere mislimo, da lahko “odloča”, ampak da bi jo mogla vprašat že za vsak gib, če se gospodična strinja s tem, se mi pa zdi že preveč.
Ne zna več lepo skomunicirat, ne pove niti prej kaj želi, samo še dere se in tuli za vsako stvar. Glede tega imam vedno manj potrpljenja, res se mi ne da cel dan samo z njo pregovarjat, ji razlagat 16473838x isto in ji ugajat.
Ne vem več kako se lotiti tega, ker imam občutek da je vedno slabše (tudi moja reakcija)🤷‍♀️

___________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Mamica tudi jaz imam doma eno takšno ”drama queen”, a je že malce večja in je to fazo že malo prerasla, hkrati pa sva se povezali, kot je treba in sedaj večino časa lepo sodelujeva.

Prav razumem vaše občutke, nekako kot, da hodite po jajcih, samo, da ne izbruhne. Je tako?

Torej, če ne želi paste skuhate drugo večerjo?

Dajte se ob dobrih dneh dogovorit, da je večerja to, kar se skuha, če tega ne želi jesti ima na voljo samo še kruh in namaz (oziroma vi določite, kaj to bo..) in nič drugega, da bo vedela, kaj pričakovati, ko si ne bo želela to kar si je najprej zaželela.

Napisali ste, da ima veliko izbire…

Če imajo otroci preveč izbire, to ni ok.

So zmedeni, ne vejo se odločiti. Ko pa se odločijo pa si kasneje hitro premislijo ker je preveč izbire in spet ni ok. Razmislite o tem.. Naj izbira med 2 oz. max med 3 igračami, jedmi… To za otroke predstavlja ene vrste varnost. In če nimajo občutka varnosti ga iščejo, tudi na način, da jokajo, vedno kaj zahtevajo…

Ko partner domov prinese igračko, ki se je ona ne razveseli, kaj storite?

Ste vi (oz. partner vidno razočarani), oziroma jo želite razvedriti in ”igrate” veselje, samo, da bo ona ok?

Ni potrebe po tem!

Povejte ji, da jo razumete, da je žalostna ker ni dobila tistega ta drugega kužka, da očka ni vedel in, da je lahko žalostna.

Naj joka, najbrž jo tere nekaj povsem drugega in mora dati ven, ko bo dala ven, boste videli, bo ta kuža povsem ok.

Razumem vašo stisko, a najbrž tudi hčera na tak način izraža stisko.

Morda vam bo lažje, če vam napišem, da je bilo tudi pri nas nekako takole dokler nisem ugotovila, da ne rabi nošenja po rokah in to, da je vedno ”vse” po njeno. Ampak rabi točno določene meje (Npr, že to, da sem oznanila, da čez 5 minut konča z barvanjem, ker gremo k večerji…). Pogovor o tem, kaj takrat, ko je taka ”lumpa” pravzaprav rabi ( mi smo to vedenje kar poimenovali, da je tudi ona lažje vedela, kje je in kaj se ji v glavi dogaja).

Veliko smo govorili tudi o tem, da ima prav vsak človek v glavi svoj mali svet in da je zato potrebnih toliko pogovorov, navodil, da se razumemo, ker si v glavo pač ne moremo videti.

V primeru, da je pričela grdo komunicirati, sem jo kar hitro ustavila, se počepnila na njeno višino, jo pogledala v oči in jo vprašala kaj pravzaprav rabi..

Ni šlo vedno gladko, a sčasoma je pričela govoriti. Sedaj je stara 7 let in je zeeeelo boljše.

ŠE vedno rabi meje, še vedno rabi veliko bližine, pogovora in vedno začuti, ko jaz nisem ok. Takrat se največkrat tudi ”lumpa” vrne. In takrat sva s partnerejm zmenjena, da prevzame. 😉
Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post 4 letnica dela dramo: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Kako se soočate z nasprotovanjem partnerja, ki je prepričan, da je sočutna vzgoja brezvezna? Da se otroka pomehkuži in ne pripravi na življenje?

Oz kaj bi svetovali nekomu, ki ima takega partnerja?  Moja najboljša prijateljica vzgaja svojo hčer sočutno, veliko o tem prebere, ve, da dela prav, vendar naleti na močno neodobravanje partnerja, ki ima nepredelane vzorce iz svojega otroštva. Po njegovo jo je včasih treba pustit malo jokat, da se utrdi.

Med hranjenjem ji velikokrat reče, da mora vse pojest, če vrže hrano na tla, reče da ni pridna punca itd.

In podobne zadeve, saj si lahko predstavljate.
Njo to zelo prizadane, želi si, da bi bila pri vzgoji enotna, on pa je prepričan v svoje. Ni pripravljen niti na pogovor.
Jaz ne vem, kako naj ji svetujem, ker sama teh težav nimam. Moj partner je zelo sočuten in sva skupaj močna v vzgoji. Mi je pa hudo, ker se bojim, da sta z odnosom, kot ga imata, na dobri poti, da se začnejo med njima zamere. Prosim za nasvet.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Res lepo od vas, da želite pomagati, se ne obrniti vstran.

Kaj narediti sprašujete?

Sta se prijateljica in njen partner že pogovorila o tem?

Mu je povedala, kaj točno je sočutna vzgoja? Katere so prednosti, če otroka sočutno vzgajamo?

Ni drugega kot pogovor. Naj mu predstavi, zakaj si želi sočutno vzgajati, kakšna so pričakovanja in kakšni rezultati na dolgi rok.

Namreč sočutna vzgoja ni enostavna in ne zahteva ”samo vzgoje otroka” ampak tudi delo na sebi in zato mnogi tega ne zmorejo.

Med pogovorom naj tudi ona njemu dovoli, da pove zakaj pa bi on vzgajal drugače, naj ji predstavi tudi kako si to predstavlja na dolgi rok, če nima argumentov, to pač ne bo pilo vode.
Priporočate mu lahko tudi kakšno branje strokovnih člankov, kakšne knjige na to temo..

Kot zadje in zelo pomembno pa je, da si mora tudi on zaželeti spremembo in delati na tem. Če ima globoke rane in sam ne zmore, potem je zanj vsekakor priporočljiva in zaželjena terapija.

Ampak to je že druga zgodba, najprej si spremembo mora želeti.

Vi kot prijateljica ne morete pomagati drugače, kot, da svetujete pogovor in jo malo usmerite.

Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podobno zgodbo najdete TUKAJ.

The post Nesoglasje pri vzgoji: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni,
Na vas se obračam za nasvete, pomoč, karkoli.
Doma imamo 8 letnik, ki je trmast. Trmast v smislu, ko nekaj ni po njegovo, začne takoj z histerijo, tako, da se ujezi, začne naglas kontrirati, govori neumna baba. In potem začne ne bom to, ne bom uno, daje vn iz sebe. Nekako ne sprejme, ko kdaj rečem/va ne.

Do starejšega brata se obnaša tudi zelo grdo, zmerja ga z debilom, kretenom neumnim…naj povem, da je starejši glede tega čisto kontra.

Nikakor tudi onadva ne najdeta skupnega jezika. Ko se “igrata”, če temu lahko sploh rečem igra, to je samo dretje, provociranje drug druzga, nagajanje, ščipanje, zmerjanje…naju z možem s to njuno kao igra prav spravljata ob živce, iritirata, da jih morava konstantno razdvajati.
Rabila bi kak nasvet in ne pametovanja takšnih in drugačnih.
Hvala za vsakršen nasvet:)
Lep dan.

_______________________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,
hvala za vaše sporočilo. Občutiti je, da vas vaš sin spravlja v stisko, saj ste lahko nemočni, ker ne veste, kako bi odreagirali, hkrati pa vas to tudi močno obremenjuje in oba z možem draži.
Seveda se trudita biti oba z možem najboljša starša, kot sta lahko. V to ne dvomim. In želita si, da bi bil vaš sin manj napet.

Kaj vam sporoča? Otroci nam velikokrat s svojim vedenjem sporočajo določene pomembne informacije, ki jih včasih ne vidimo zares.

Žal imam premalo informacij, da bi lahko karkoli z gotovostjo trdil.

Občutek je, kot da je vaš sin v stiski.

Človek, ki ne bi bil sam v stiski, morda ne bi čutil potrebe, da drugega žali in zaničuje ter zmerja.

Ali mu je hudo? Ali ga kaj obremenjuje? Je morda bolan? Seveda ste najboljša mama in verjamem, da boste tudi to uspeli nekako razrešiti, da boste lahko živeli tako, kot si želite.

Največje meje lahko svojim otrokom postavljamo z ljubeznijo, ki pa včasih zahteva tudi odločnost.
Vse dobro vam želim.

Odgovor je zapisal Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

_______________________________________________________________________________________________________________________________________

Dodatek:

Zmago Švajncer Vrečko ravno včeraj sem ga vprašala oz mu rekla, da se morava pogovoriti, če ga kaj tare, pa sploh ni vedel kaj ga sprašujem.

Sedaj je kaznovan, je brez sladkarij.

Prosil je včeraj za sladoled, sem rekla, da ne, da je brez sladkarij in je bila zopet agresija, da sm tečna, to uno tretje. In sem mu rekla, no, o tem ti govorim, o tem tvojem obnašanju, ampak zgleda ti ne razumeš:/

_________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, verjamem, da vam je lahko težko, ker ne veste, kako in kaj.

Včasih, ko vedenje otrok preveč obremenjuje starše, svetujemo partnersko oziroma družinsko terapijo.

Tam se da iti globlje in lahko odkrijemo, kaj je dejanski, globlji problem. Tudi sam delam s starši otrok in se lahko potem na koncu skupaj uspešno reši zadeva. Vse dobro!

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podobno tematiko najdete tudi tukaj: TEŽAVE PRI 8- LETNICI.

The post Trmast in nesramen 8 letnik: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Sem pa na točki ko že sama mislim da našim puncam manjka, nekaj manjka in nekaj so mogoče zamudile v socializaciji.

Namreč dvojčica A je precej zadržana, zadnje čase opažam da jo marsikaj zna zmotiti.

Rabi svoj čas in varno zavetje zraven, najbolj je srečna če sem jaz tukaj in skupaj zelo hitro gremo čez oviro.

Vse zgoraj našteto jaz kot laik pripisujem spremembi zaradi vrtca…ko pridem po njih je tak žalostna, zgubljena, včasih mi se zjoče kar v garderobi…pustim jo, sem ob njej in jo poslušam, meni pa v tem momentu srce poči, komaj zadržujem tisti knedl v grlu in čakam samo da pridem domov in dam to ven .

B zelo skrbi za njo v vrtcu, jo boža prej ko grejo spat, tolaži jo če joka, gre po še eno porcijo hrane za njo…doma pa v 70% primerih bi jo pojedla z oblačili vred če bi lahko .

Sem dobila občutek da sem kot starš vse narobe naredila , kako in zakaj je sploh do tega prišlo se vprašam.

The post Uvajanje v vrtec in težave popoldan doma: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako otroku povedati, da je umrla muca?

Pozdravljeni, lepo bi prosila za nasvet, kako nežni, senzitivni 3 letnici povedati, da je naš mucek za vedno odšel…

Bilo je nenadno včeraj zvečer, ker nisva mogla tako hitro dobiti varstva je šla z nama s partnerjem k veterinarju. Problem je, ker smo mislili, da ima poškodovano tačko, ker je tako izgledalo, a se je izkazalo, da ga je ohromil strdek in žal ni bilo pomoči in smo se vrnili brez muca domov.

Hčerki sem rekla, da je moral ostati tam in še vedno misli, da mu morajo pozdraviti tačke, ker je nisem želela vznemirjati pred spanjem. Ampak na neki točki, ji bova morala razložiti, da ga ne bo nazaj. Zato lepo prosim za nasvet kako to narediti, da je ne prestrašim. Hvala že vnaprej

________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Povsem razumem vašo skrb, a menim, da je pomembno, da punčki poveste resnico.

Povejte ji, da je mucke žal nikoli več ne bo domov, a da bo njena dušica vedno nekje med vami, saj nikoli ne bo pozabljena.

Najverjetneje bo deklica res žalostna in bo jokala, takrat bodite tam z in za njo, povejte kaj vi čutite in kako čutite. Povejte ji, da je muca imela čudovito življenje in da tega nikoli ne bo pozabila.

Razložite ji, da muce res nikoli ne boste več videli, a da bo za vedno v srcu z vami. In dokler je tako, bo vedno nekako živa, le videli je ne boste.

Otrokom ne moremo odvzeti bolečine, lahko pa smo tam z njimi in ob njih, ko nas potrebujejo.

Primerne knjigice za to tematiko so:  Žabec in ptičje petje, Mala žirafa je žalostna, ker nima več dedka, Nevidna nit… je pa na to tematiko tudi ena čudovita risanka: Koko in velika skrivnost.

Vse dobro vam želim in sožalje ob izgubi muce.

Odgovorila Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kako otroku povedati, da je umrla muca? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.