Kako otroku približati učenje: Svetovanje za partnerstvo

Lepo prosim za kakšen nasvet kako otroku približati delo domačih nalog, učenje in na sploh pomembnost šole?
Hči je letos prvošolka.

In nekako smo vsi v nekem šoku.

Sprememba iz vrtca do sole je ogromna. Utrujenost velika.
Naj povem, da jo gre v solo iskat babi. Jaz pridem uro kasneje cca 15:30 domov. In nato je čas za nalogo, pregled zvezkov in pripravo torbe. Ne gre. Ona joka, se upira, vse je brez veze…

Ne zanima jo niti učenje pesmice. Pa ima zelo dober spomin in zna ogromno pesmic. Sama se jih je učila skozi leta. V glavnem jo glasba oz. rime veselijo. Je bistra punca, z odličnim spominom in redoljubna. Včasih še preveč poslušna.

Trudimo se s spoštljivim odnosom in sočutno vzgojo z zdravimi mejami.

Od začetka šole pa je to drug, razdražljiv otrok, ki gre sicer rada v šolo ampak doma pa je ne zanima nič več. Očitno pogreša sproščene popoldneve in prijatelje.
Obe sva v stiski in se vrtiva v neki spirali slabih odnosov in siljenja s šolo. Bojim se, da se ji bo vse skupaj zamerilo.
Morda kaka literatura na to temo? Karkoli

____________________________________________________________________________________________

Živijo. Povsem vas razumem.

Povsem enako je pri moji mlajši hčeri.

Noče, upira se ji, sistem je noro naporen, preveč snovi in vsega in so utrujeni..😩 Prvo leto sem šolala doma in ona bi šolanje doma nadaljevala a jaz sem skoraj izgorela. Se je pa tudi doma pogosto upirala snovi. Skratka ker nisem več zmogla, ni šlo drugače kot, da gre sedaj v drugem razredu v šolo.

To upiranje je noro naporno in je tukaj vse dokler se z mano ne počuti povezana.

Je pa tako, da če sem slučajno kaj sitna in se z njo ne uspem povezati, tako, da ji je dovolj…

Ali pa če slučajno čuti, da se pretvarjam in si nadenem nasmešek ter govorim lepe besede, a v meni vse vre od sitnobe, ni šans, da sodelujeva…

Tako, da ni druge kot, da takrat odidem malo na zrak, na sprehod, da se spravim k sebi in prevzame partner, če pa smo sami, pa pač v tem času dela kaj svojega, ker itak ni šans, da naredi kaj na šolo. Pa navajam jo, da dela sama in ne sedim ob njej in ji govorim kaj in kako (3 otroci in drugače niti ne gre), a če ni povezana ne zmore (kot da noče).

Sprejela sem, da pridejo dnevi, ko ne zmoreva sodelovati kot bi si želela in dnevi, ko vse naredi v pol ure.

In več kot to, da bo odličnjakinja mi je pomembno, da imava lep, čist in povezan odnos.

Če vidim, da je res hudo in je popolnoma izmučena, si vzamem fraj dan za njo in greva na kakav, raziskovat v naravo, na bazen… V tem dnevu ne gre niti v šolo. To je seveda občasno, a zelo pomaga. Priporočam 😉

P.s:  Včasih, ko pride iz šole ne želi narediti niti naloge, izmislil si kar nekaj banalnega in joka, se prepira… Torej z enim stavkom povedano, išče odnos, ki je po toliko urah odsotnosti prekinjen.

Če zmorem jo takrat vprašam kaj res čuti in poslušam, takrat se še več pogovarjava, greva na sprehod…ipd, da se poveževa in da odloži čustva, ki so se čez dan nabirala v njej.

In ko odloži ta svoja čustva vprašam, če bo sedaj naredila nalogo (če ni prepozno) ali bo pač brez naloge…

Včasih nalogo naredi, drugič noče, a brez naloge še ni šla v šolo. Namreč zjutraj se sama od sebe zbudi, pred mano in dela nalogo.

Namreč povedala sem ji, da naloge zjutraj ne dovolim delati in je ne bom zbujala, saj se že zjutraj ne bom prepirala z njo, ker ima popoldan dovolj časa.. če bo pa brez naloge pa je to njena odgovornost. Njena odgovornost pa je tudi, da se opraviči in pove učiteljici razlog, ki ga ima. Imamo pa srčno učiteljico, ki je seznanjena z našimi težavami in jo res vzpodbuja in z otroci lepo sodeluje. Morda je tudi to razlog, da ne želi biti brez naloge? 🙂

Ni pa enostavno, vem, da ne.

Sedaj bodo kmalu poletne počitnice in bo lažje.

Smo pa mi v večerno rutino uvedli meditacije. Priporočam.

Priporočam vam tudi knjigo Otroci nas potrebujejo. 🍀

Tadeja Čulek

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.