Pozdravljeni.
Imam težavo in sicer z življenjem v isti hiši kakor tašča. K njemu sem se preselila pol leta nazaj in imam že sedaj veliko problemov glede skupnega bivanja.

Fanta imam zelo rada in zveze res ne bi prekinila, ampak življenje pod isto streho z njegovimi starši in bratom nama predstavlja težavo.

Živiva v zgornjem štuku, ampak je imela tašča predstavo, da bomo, preden bodo otroci, živeli skupaj, jedli skupaj, oziroma se vedno družili spodaj pri njih. Da bova hodila gor praktično samo spat. Uprla sem se ji in rekla, da rabim preživeti tudi nekaj časa skupaj s partnerjem in da si jaz predstavljam tako, da jeva zgoraj in da plačujeva za svoje stroške hrane… Ona bi nama kuhala, prala cunje, se skoz družila z nama. Jaz pa si tega ne želim. Po dolgem času in s prerekanjem, s partnerjem končno ločeno jeva, razen kadar so vikendi. Potem si vzameva čas in sva celo popoldne spodaj, da bo vsem lažje. Nato dobim na koncu stavek ob 8ih zvečer: “Ja a že gresta gor?” To mi predstavlja stres. Ker sva ji namenila čas in potem ima ona občutek, kot da ji ne posvečava dovolj pozornosti.

Če se druživa samo 15 minut, morava razlagati kaj bova delala, da že greva.

Potem hodiva čez svoja vrata in so včasih tudi njihova vrata odprta v hodniku in ko jih vidim čez vrata, pozdravim. Kadar jih ne vidim, ne pozdravim.

In potem je partnerju rekla, da si želi, da jo vedno pozdravljam. Ni mi všeč, da jih moram pozdravljati, če jih ne vidim. Seveda pozdravim, če jih vidim.. ni mi, da bi se drla.

Fant ne razume, da sem prišla k njemu živet in ne k njim.

Da niso več oni ampak midva. In skoraj vsak dan, ko pride iz službe, gre najprej čez njihov vhod in jih pozdravi in se zadrži  10- 15 minut. Starša ga prosita za pomoč- rezerviranje počitnic, popravilo računalnika. Sam je rekel, da je mami posesivna in iz odnosov sem razbrala, da je mami v družini glavna, ati nima besede… Partner pa se je postavil v vlogo očeta. Ko ima brat problem, mu v večini primerov pomaga on in ne ati. Partner je mislil, da bomo sedaj skupaj potovali in sem mu morala razložiti, da pač so to sedaj najini momenti. Moram poudariti, da sta tako tast kot tašča drugače zelo dobrega srca in vedno skočita v pomoč, če bi imela problem. Ampak mislim, da moram postaviti meje in ne vem točno kako bi se lotila, ker je res navezan na svojo družino in potem misli, da sem proti družini, ker se borim za njegov čas… Kako naj postavim meje?

______________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
ta situacija je precej frustrirajoča, še posebej, če je partner do vas pozoren, ljubeč in spoštljiv, moti vas pa le to, da posveča preveč energije potrebam svoje družine.

V globini pa to ni tako majhna stvar, saj se vi ob tem počutite samo, jezno in izgubljeno.

Občutek je tak, kot da bi se človek moral razjeziti, saj vam situacija gre precej na živce, če pa bi prišlo do tega, pa bi vas pokopala enormna krivda.

In tako se ob svoji družini najbrž počuti tudi partner. Meje ne zmore postaviti, ker bi se potem moral soočiti z vso to krivdo. Pa tudi z realno sliko družinske situacije, ki jo ves družinski sistem nezavedno poskuša skriti. Je pa to njegovo notranje delo, ki je nujno potrebno, če se želi čustveno osvoboditi in opolnomočiti kot odrasla, funkcionalna oseba. Le-tako osebo namreč mi v partnerstvu nujno potrebujemo, če želimo, da je naše partnerstvo zdravo.

V vprašanju sprašujete, kako naj postavite meje, ampak te meje bi v resnici moral postaviti vaš partner.

Ko pridemo živet k družini partnerja, pademo v njihovo dinamiko in se ulovimo v disfunkcionalnosti, ki jih ta družina ima. Mama, ki črpa življenjsko energijo svojega otroka, je v vašem primeru ta disfunkcionalnost. Ker pogreša povezanost s partnerjem, to praznino blaži z iskanjem bližine s svojim sinom. Sin, ki taki mami ne postavi meje, pa ne bo nikoli zares stal v svoji moči. Ne bo čutil svoje moškosti, suverenosti in fokusa v življenju. Vse to se kaže v vajinem partnerstvu, saj se ob njem kot ženska počutite, kot da zmanjka “tisto nekaj”, kar je samo vajino, je sveto in je bolj pomembno kot to, da je njegova mama zadovoljna z njim. Zaslužite si partnerja, ob katerem se počutite zavarovano in slišano.

Če nam partner reče, da naj sprejmemo stvari take kot so, pa to ženski ne prinese nobene varnosti.

Če bi želeli raziskovati svoj čustveni svet, bi vas tukaj usmerila z vprašanjem; kako to, da ste se znašla v odnosu, kjer moški ne da varnosti?

V odnosu, kjer morate moškemu razložiti, zakaj vam ta situacija ne paše, on pa vas v tem spregleda?

Od kje vam je ta občutek že znan?

Pa tudi, kaj bi za vas pomenilo, če te varnosti od njega ne boste prejela?

Kako ste pa vi s postavljanjem mej?

Pri takih zvezah je skoraj nujna partnerska terapija, ali pa vsaj partnerjeva individualna, da bi sploh zmogel postaviti meje.

Bi pa mu priporočala tudi knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo, katerih avtor je Kenneth M Adams.

Vse dobro vam želim, Pia Jerman Družinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Življenje v isti hiši kakor tašča in težave: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Imam velike težave z ljubosumjem. Partner mi ni nikoli dal prav nobenega razloga za nezaupanje ali skrb, vseeno pa je ljubosumje in globok strah pred tem, da mi zapustil, zasidran globoko v meni in močno vpliva name in najino zvezo. Vsa ta občutja se trudim brzdati, o njih razmišljati razumno, pa kar ne gre. Vse to sem mu že povedala; da imam občutek, kot da imam v mislih nek šepet, ki mi ves čas govori, da se bo zgodilo nekaj slabega, čeprav v realnosti nimam nobene podlage za to. Te misli se trudim utišati, ker ne želim svojega partnerja omejevati in mu neprestano dajati občutek, da mu ne zaupam.

On je zelo razumevajoč, tudi sam me spodbuja, da se o tem pogovarjava, vendar pa tudi s pogovorom te misli kar ne izginejo.

Včasih sem jezna brez razloga ali otožna, potem me skrbi, da ga bo to porinilo stran od mene in se vrtim v začaranem krogu. Mislim, da nimam iz preteklosti nobenih kakšnih hudih izkušenj s tem, da bi me kdo zapustil, razen enega bivšega fanta, ki mi je veliko pomenil. Ampak težave s patološkim ljubosumjem sem imela tudi že s tem bivšim. Ne vem, kako naj se tega lotim. Zdaj s partnerjem pričakujeva dojenčka in strah me je, da partnerju ne bom dajala dovolj pozornosti. Pred kratkim je dobil službo, v kateri večino časa preživi s sodelavko, pogosto sta sama in vse to je moje strahove še poglobilo in me je pogosto tako strah, da mi postane fizično slabo.

Vsakič, ko ostane malo dlje v službi, se mi po glavi vrtijo vsi možni scenariji, kaj počne s to sodelavko.

Zelo pogosto se mi sanja, da me zapusti in mu je povsem vseeno. Partner je do mene v resnici zelo zelo ljubeč, zelo me ima rad, zagotavlja mi, da ne bi nikoli storil ničesar, kar bi ogrozilo najino zvezo. Vem, da govori resnico in me ima resnično rad, pa mi te misli v glavi vseeno govorijo, da se bo zgodilo nekaj slabega in me bo zapustil. Sam je do mene zelo zaupljiv, in to mu želim vračati, ker vem, kako dobro je čutiti, da ti partner zaupa in te spoštuje. Bojim se, da je ljubosumje del mene in se ga nikoli ne bom mogla znebiti ter bom s svojim obnašanjem počasi uničila nekaj zelo lepega.

Lepo prosim za kakšne nasvete, kako se tega znebiti.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, ljubosumje ima pogostokrat korenine v zgodnjem otroštvu, kjer je nastal občutek manjvrednosti. Dobro bi bilo, da se poglobite v iskanje vzroka in nato zdravljenje čustvene rane. Ko boste predelali izvorno rano, bodo tudi simptomi sumničenja v sedanjosti izgubili svojo intenziteto.

Borite se proti vsiljivim mislim, ki vas spravljajo v skrbi in povzročajo občutek nemoči. Zavedate se, da vam partner ne daje povoda za dvom v zvestobo, zato poleg vsega čutite verjetno še krivdo.
Morda bo malo teže odvzela razlaga zakaj se pretirano ljubosumje pojavi. Za ljubosumjem se skriva ogromen strah pred izgubo ljubljene osebe.

Če gremo še globlje, pridemo do slabe samopodobe in prepričanja, da nismo dovolj dobri in da bo partner odšel z lepšim, mlajšim, boljšim itd. kandidatom. Torej pod vso kontrolo, posesivnostjo in lažnimi očitki se skriva prestrašena, nesamozavestna in ranjena oseba. Čustvene rane, so nastale nekje v vaši preteklosti. Morda ste z opazovanjem dinamike med očetom in mamo prišli do prepričanja, da se moškim ne da zaupat? Prejšnji partner je s svojim odhodom potrdil prepričanje, ki je zapisano globoko v vas.

Čeprav razumsko veste, da vse kaže na to, da lahko zaupate, govori vaše telo drugače, ko vas zaradi strahu popade fizična slabost.

Vsak novi dokaz in prigovarjanje partnerja vam ne pomaga, ker se morate dokopati do izvora vaše rane in jo pozdraviti. Partner le sproži premike v vas in telo se spomni, da ljubljeni osebi ne smeš popolnoma zaupati, ker te prizadane in zapusti. Razmislite o svojem otroštvu in občutkih, ki so vam jih dajali starši. Raziščete lahko tudi širšo družino in vaše prednike, saj je možen prenos težkih čutenj tudi medgeneracijsko. Če ne zmorete sami, poiščite pomoč terapevta.

Prav tako pa bi bilo dobro, da preverite pri psihiatru ali gre za kakšno duševno motnjo. S partnerjem se čim več pogovarjajta. Povejte mu, da boste odgovorno poskrbeli za svoje težave in če ne bo šlo drugače, poiskali pomoč. Glede na to, da je zelo razumevajoč in ljubeč, vam lahko stoji ob strani, ko boste šli skozi proces osebne rasti. Ko se pojavijo vsiljive misli imejete pripravljen načrt kako jih lahko preprečite. Morda greste na sprehod, vzamete v roke knjigo, naredite nekaj zase. Ko mine vse skupaj, lahko zapišete kako ste se počutili in kdaj ste doživljali podobno nemoč.

Bodite nežni s sabo.

Nobena velika sprememba se ne zgodi čez noč. Nosečnost lahko pripomore k čustveni občutljivosti zaradi nihanja hormonov, zato imate lahko v tem obdobju večje strahove. Priporočam vam knjigo Sanjsko rojstvo, kjer boste našli vodene meditacije, ki pomagajo pri zdravljenju preteklih bolečih odnosov.
Želim vam čim bolj mirno nosečnost in vse dobro na nadaljni poti osebne rasti.

Komentar je napisala Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Težave z ljubosumjem: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.