Vpršanje:

Kot otrok sem bila veliko krat pri narcistični babici. Že ko sem bila otrok (stara 2leti) sem ob babici dobivala napade podobne epilepsiji . Ko sem pri 2,5 letih pristala v bolnišnici, nisem niti malo zajokala ob dohodu staršev. In tudi sedaj, ko sem odrasla imam težave, ko se znajdem v podobnih situacijah. Namreč še vedno doživljam napade,  podobne epilepsiji.Rada bi si pomagala, saj se vrtim v začaranem krogu te zlorabe. Prosim za sočutno pomoč in svetovanje.

____________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,

Otroci so nebogljena bitja, ki za preživetje potrebujejo nego, skrb in bližino svojih staršev, na začetku predvsem mame. To potrebujejo za fizično in tudi za psihično preživetje, saj se skozi nego in skrb učijo kakšen je svet okoli njih in kako se lahko umestijo v ta svet.

Zato je zelo pomembno, da se starši na dojenčke in majhne otroke odzivamo, to pomeni, da pridemo, ko jočejo, da jih potolažimo, da smo na voljo za stiskanje, ljubkovanje, pomirjanje in vse ostalo kar otroci potrebujejo v tistem obdobju.

Skozi ta prvi odnos, ki je za starše seveda zelo zahteven, se ljudje naučimo ali smo nekomu pomembni in ali se lahko na druge zanesemo, da nam bodo pomagali, torej ali bo mama prišla pome in me potolažila, ko jokam. Naučimo se ali so naša čustva in občutja pomembna, ko vidimo, da nas nekdo stisne in ljubkuje, ko potrebujemo tolažbo. In glede na načine, na katere se starši na nas odzivajo v tistem zgodnjem obdobju, razvijemo naš vidik sveta in načine, kako se bomo odzivali v stiski in kako bomo dojemali sebe, kot samostojno osebo in sebe v odnosu z drugimi. To strokovno poimenujemo stil navezanosti.

Stiska, ki jo vi doživljate ob spominih na otroštvo, ob dogodkih, ki vas spominjajo na odhode in vaša res močna telesna reakcija na to stisko v obliki epileptičnih napadov, najverjetneje pomeni, da vi v svojem zgodnjem otroštvu niste doživeli veliko trenutkov, kjer so bile vaše potrebe slišane in upoštevane na nek skrben in negujoč način.

Zato je bil šok, ko sta vas starša pustila pri babici verjetno še toliko večji. Še posebej vas je prizadelo to, da ste ostali pri babici ki ni bila skrbna in nežna, ampak predvsem usmerjena vase in v svoje potrebe in je nad vami izvajala celo psihično nasilje. To seveda ni bilo okolje v katerem bi se vi počutili ljubljeno, sprejeto in varno, kar je predpogoj za zdrav razvoj.

Opisujete tudi vašo reakcijo na starše, ko so vas obiskali v bolnici in prav sklepate, da dejstvo, da niste jokali ko so starši šli, ne pomeni, da vam je bilo tam lepo in ste si želeli tam ostati. Ta situacija le potrjuje dejstvo, da vi z vašimi starši niste uspeli zgraditi varne navezanosti.

In ta izostanek varne navezanosti je tisto, kar vas vedno znova vrže v paniko, ko se vam zazdi, da ostajate sami, da ste ali boste zavrženi, da ste nezaželjeni, ne dovolj dobri, ko ne izpolnjujete želja nekoga drugega.

Čeprav se vam te situacije dogajajo sedaj, ko ste odrasli, so tako boleče in tako zelo močne, ker telo in psiha ne zmoreta razumeti, da sedanje odrasle situacije ne bodo vodile v enake rezultate kot takrat v otroštvu. In tako se v vsej moči vračajo občutki groze, strahu pred zapuščenostjo, strahu pred samoto, morda celo strahu pred smrtjo in se pokažejo v občutjih panike, umika in morda celo v epileptičnih napadih.

Zelo vam privoščim, da najdete pogum in poiščete strokovno in sočutno terapevtsko pomoč.

Tako boste v varnem odnosu in sočutnem okolju doživeli kaj pomeni odnos, ki ni ogrožujoč, kjer boste lahko prišli v stik s sabo kot otrokom in morda poleg groze in strahu začutili tudi žalost, ki ste jo kot osamljen in sebi prepuščen otrok morali potlačiti globoko vase.

Le tako boste lahko pričeli živeti brez omejitev, ki vam jih prinašajo nenehna podoživljanja otroških travm v vašem vsakdanjem življenju.

Da boste morda lažje razumeli sebe in svoje odzive, vam v branje priporočam tudi knjigo Tomaža Erzarja in Katarine Kompan Erzar Teorija Navezanosti. V kolikor je možno vam priporočam tudi terapijo,da boste lažje predelali stisko,ki je v vas.

Vse dobro vam želim!

____________________________________________________________________________________________________________________

Dodate k prvotnemu vprašanju:  Veliko krat občutim tudi strah pred posilstvom, saj se me je oče več krat dotikal- ko je rabil mamo. Ni se me dotikal po spolnih organih, ampak kot da bi me grobo objemal (prikriti incest).  Je morda ta strah povezan z zlorabo in nenavezanostjo v otroštvu?

Odgovor;

Strahovi so zelo različni in imajo lahko zelo različne vzroke. Lahko tudi enak dogodek v različnih ljudeh, vodi v različne rezultate. Če govorite o strahu- stiski, da boste napadeni in je oblika napada posilstvo, je lahko vzrokov več.

Predvsem se je vseeno pomembno zavedati, da je strah, tako kot vsa čustva, tudi naš zaveznik.

Torej, vsakič, ko začutimo strah, ni nujno, da je ta neutemeljen. In takrat ko je utemeljen je dobro, da ga prepoznamo in odreagiramo in se tako pogosto lahko zaščitimo. Ko sem še enkrat prebrala vaš zapis in to kar se vam je dogajalo in se vam še dogaja, je spolna zloraba.

Vesela sem, da ste sprejeli odločitev in šli na svoje. Tako ste se tudi fizično zavarovali pred nadaljnjo zlorabo. Vsekakor vas spodbujam, da najdete terapevtsko pomoč zase, saj to kar se vam je dogajalo kot otroku in tudi sedaj, kot mladi odrasli osebi je grozljivo, nesprejemljivo in kaznivo. V Ljubljani potekajo mesečne brezplačne skupine za spolno zlorabljene na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Vse informacije o skupini lahko dobite na mailu info@fdinstitut.si. Če le zmorete, vam toplo priporočam to skupino… Morda lažje pričeli predelovati vse kar se vam je zgodilo v varnem okolju, kjer si člani medsebojno pomagajo in se opogumljajo. Res vam želim vse dobro in da čim prej najdete pot nazaj do sebe!

Odgovor je podala družinska terapevtka Barbara Holcman

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Zloraba v otroštvu pri narcistična babici: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spolna zloraba ni enakovredna igra dveh, pač pa kaznivo dejanje enega nad drugim.

Pred dnevi je bila objavljena kolumna Vesne Vuk Godina o spolnih zlorabah, ki je osvetlila zanimiv sociološki pogled na holivudsko ameriško družbo. Gre za kraj, kjer se dnevno odvijajo boj za prevlado, boj za vloge, boj za uspeh. Hollywood je res zanimiv in nepogrešljiv, a vsebuje tudi zlorabljajoč boj. V omenjeni kolumni je bilo izpostavljeno vprašanje konsenzualnosti spornih spolnih dejanj, ki naj bi jih zagrešil znani ameriški producent Harvey Weinstein. Iz interpretacije Vesne Vuk Godina je bilo moč razbrati precejšnje nepoznavanje osnovnih mehanizmov (spolne) zlorabe. Kot družinski terapevt dnevno delam z žrtvami spolnih zlorab – naj bodo to brutalna posilstva ali skoraj neopazni dotiki – imam pa za razliko od akademskih avtorjev drugih znanstvenih smeri več neposrednih izkušenj in žrtve takšnih zlorab tudi razumemo. Oziroma naj bi bi jih razumeli. Seveda je holivudsko življenje precej drugačno od poprečnega slovenskega, toda večina obširnejših raziskav spolnih zlorab izhaja ravno iz Združenih držav.

Spolna zloraba – žrtev vsaka tretja ženska (SZO 2016) in vsak peti moški.

Spolna zloraba je vsaka neželena spolna aktivnost, pri kateri storilec uporablja silo. Fizično ali psihično. Če izhajamo iz dejstva, da je po laični oceni Vesne Vuk Godina Harvey Weinstein pokvarjenec, ki si brez debate zasluži obsodbo, potem v nadaljevanju težje razumemo njeno nepotrebno razpravo o soudeležbi oziroma celo o sokrivdi žrtev. Spolni odnos se namreč zgodi, kadar si dve osebi želita spolnosti in se zanjo odločita brez prisile, v nasprotnem primeru, logično, govorimo o spolnem nasilju. Radhika Coomaraswamy pod spolno nasilja izrecno navaja spolno nadlegovanje, ki vključuje zahtevo po spolnih odnosih, v zameno za kaj drugega (npr. službo). Stroka si je glede tega tudi sicer precej enotna. Glede na to, da tuji mediji poročajo, da se je omenjeni producent odločil za zdravljenje zasvojenosti s spolnostjo, je s tem celo sam dal jasno sporočilo, da ima težave na tem področju. Zato razprava o vzajemni igri v tem primeru absolutno ni na mestu.

Spolna zloraba – mehanizem izsiljevanja

Spolno zlorabljeni se navadno res kontinuirano ciklično zapletajo v zlorabljajoče odnose, ampak ne iz koristoljubja (čeprav se ta ekonomski vzrok pogosto pridruži glavnemu, tj. psihološkemu vzroku), ampak zato, ker jih v to žene mehanizem kompulzivnega ponavljanja nepredelanih vzdušij. Termin kompulzivnega ponavljanja nakazuje, da se storilci in žrtve res med sabo nezavedno prepoznajo, nikakor pa niso v tem enakovredni, še manj pa da bi bili del iste igre. Ne moremo namreč zanemariti disproporcionalnost socialne moči in percepcije integritete v medijskem prostoru. Storilec pri svojem delovanju namensko uporablja mehanizem izsiljevanja, ki so ga žrtve pogosto že bile deležne v preteklosti. Žrtev spolne zlorabe z vsakim novim poskusom ponavljanja starega vzorca naivno, utopično upa, da se bo tokrat situacija spremenila in da naslednjič ne bo več zlorabljena. Tega mehanizma se dobesedno ne zaveda. Kar pa ne pomeni, da ni odgovorna – ampak izključno zase, nikakor pa ne za dejanja storilca. Za izvedbo nasilnega dejanja namreč nista potrebna dva, pač pa le eden. Za nasilno dejanje lahko prevzame odgovornost izključno storilec.

Nagnjenosti k ponovitvam

Da se žrtev kontinuiranih zlorab zares zave svojega početja (nagnjenosti k ponovitvam), je treba slednjega v procesu terapevtske obravnave sočutno ubesediti. To je nujno zato, da žrtev prepozna svoje slepe pege, svojo ranjenost in da se ne spravlja več v nevarne situacije, ki se po pravilu končajo še slabše kot predhodne. Če pa žrtvi sredi terapije (ali pa kjer koli drugje pravzaprav) pripišemo krivdo ali soudeleženost v procesu zlorabe, jo s tem ponovno zlorabimo. Še posebej, ker se žrtve vedno čutijo osramočene in krive, še preden jim to pripišejo tudi ostali. Nekatere žrtve zaradi travmatičnih izkušenj ter raznih občutkov (strah, krivda, sram ipd.) spolnega nasilja ne bodo nikoli prijavile. Zato so stavki, ki žrtve obsojajo, češ da bi lahko naredile prijavo, pa jo niso, izjemno destruktivni in tega bi se moral zavedati vsak. »Vsaka, ki jo je Weinstein prisilil v seks ali jo celo posilil, bi lahko odšla takoj na policijo. In dejanje prijavila. Pa ga ni. Bile so tiho«, je misel, ki v tem smislu povsem zgreši bistvo problema. Jemati si pravico razpravljanja, zakaj žrtve ne oddajo prijave, je precej pogumno. Pogumno zato, ker ne moremo vedeti, kako se bo počutila žrtev, ki bo to prebrala in kam jo bo odneslo.

Spolna zloraba – realna zgodba

Ena od mojih nedavnih terapevtskih izkušenj je tudi delo s parom, kjer je dekle pred kratkim doživelo spolno zlorabo, in sicer v obliki posilstva. S storilcem se je tisti večer prej družila, ampak je vseeno izrazila nestrinjanje s spolnim aktom pred dogodkom. Kar pomeni, da je povsem evidentno, da se je odvilo spolno nasilje – čeprav bi morda kdo polemiziral, zakaj se je z njim sploh družila in zakaj ga ni ustavila? Ali pa zakaj ga ni prijavila? Vse to je irelevantno, ko pride do obravnave zlorabe. Nazadnje klienta nista prišla na terapevtsko srečanje v dogovorjenem roku, ker je imela gospa pred kratkim neljubo srečanje s storilcem, tik zatem pa ji je še prijateljica rekla, da »se dela žrtev«. Žrtvi je rekla, da se pretvarja. Da ni res. Sledil je poskus samomora. Zaradi ponovnega srečanja in ene same nepremišljene izjave.

Vzdušje po spolnih zlorabah je izjemno senzitivno, travmatično in žrtve šele postopoma dojemajo šok, v katerem so se znašle. In če v tem trenutku naletijo na neslišanost ali obsojanje, je to lahko zanje tudi življenjsko nevarno.Besede in prepričanja imajo težo. Sploh prepričanja, ki so napačna in ki lahko prizadenejo. Za spolno zlorabo nikakor nista odgovorna dva. Ali ste vedeli, da je pri brutalnih zlorabah pogost primer, ko nekdo jasno izrazi svoj »ne« in ne želi odnosa, ker pa se posiljevalec ne ustavi, se vseeno zgodi organska sprememba v telesu in žrtev doživi orgazem, pri tem pa se gnusi sama sebi? Pri takih primerih je še huje, ker je krivda žrtve intenzivna in posiljevalca sploh ne zmorejo prijaviti. Vam je poznan izraz »Stockholmski sindrom«? Nanaša se sicer na odnos med ugrabitelji in žrtvami, ampak je njegove vidike možno prepoznati tudi v primerih spolne zlorabe, ko ima žrtev kljub gnusu in odporu močno potrebo, da storilca zaščiti, ali pa ji celo postane (spolno) privlačen. To je pogosto npr. pri tistih primerih, kjer so žrtve doživele incest v otroštvu. To sta le dve brutalni posledici, ki splošni javnosti načeloma nista samoumevni.

Spolna zloraba – manjši tabu kot včasih

Kljub temu, da so danes spolni napadi manjši tabu kot v preteklosti, še vseeno veliko primerov ostaja neprijavljenih, ali pa že zastarajo, ko žrtve prvič začutijo željo po prijavi. Pritiskanje na krivdo žrtve seveda včasih deluje tudi pozitivno, a le na kratek rok. Na krivdo so občutljive žrtve spolnih zlorab, ki se v sebi že tako ne čutijo dovolj vredne, potem pa jih še osramotimo s tem, kaj vse bi morale narediti, da bodo za nas sprejete. V resnici se potem čutijo še slabše, če jih ne ovrednotimo. Res je, da tišina ne pomaga nikomur in da s tem najbolj škodijo sebi in vsem ostalim, ki pridejo v stik z rabljem. Ampak prijave so del njihove osebne odločitve, na katero s pritiski krivde ni priporočljivo ukrepati. Žrtev, ki bo podala prijavo, zaradi zunanjega pritiska, se lahko sredi procesa še bolj zlomi in ponovno počuti zlorabljeno. Dokazovanje spolnega nasilja je za žrtve namreč izjemno ponižujoče: ponovno opisovati travmatično izkušnjo, ponovno izpostaviti svoje telo (če želijo karkoli dokazati, so slednji nujni) in dati se raztrgati odvetnikom, v znanih primerih pa tudi javnosti, pač ni enostavno. Po drugi strani pa si žrtve na tak način lahko ponovno povrnejo svoje dostojanstvo in dobijo nazaj svojo moč in kontrolo. In to je osnova, ki jim po travmatični izkušnji pripada.

Spolne zlorabe se ne dogajajo samo v Hollywoodu

Holivudski svet res ni naš svet, a hkrati ni tako oddaljen. Tudi pri nas se igralci in igralke srečujejo s kompromisi lastnih meja in boja za obstanek, prevlado. Tudi pri nas obstajajo tihe zgodbe, kjer so igralci v podrejenem položaju pripravljeni požreti marsikaj, ali pa so se na to že navadili. Z vsako zlorabo več ta zgublja svojo travmatičnost, ker jo žrtev lahko ponotranji, posvoji. Kar pa ne pomeni, da zlorabe ne nosijo močnih posledic. Telesa zlorabljenih na to navadno močno opozarjajo. Zlorabe se zagotovo ne dogajajo samo v filmskem svetu. Dogajajo se na vseh področjih našega življenja, v šolstvu, politiki, cerkvi in še marsikje.

Lupita in zloraba

A če se ustavimo za trenutek v Hollywoodu. Zgodbe igralk so precej jasne. Igralke, ki so omenjene v kolumni, v resnici bojda niso spisale pisem podpore. Celo Quentin Tarantino je priznal, da je vedel za zlorabe, ker naj bi Weinstein nadlegoval celo njegovo ženo. Lupita Nyong’o, ki je zaslovela s filmom Dvanajst let suženj, se je izpostavila s svojim primerom, kjer se spolna zloraba ni zgodila v brutalni obliki posilstva. Rdeča nit je vseeno jasna: kot ženska je ob producentu Weinsteinu nenehno doživljala ponižanja, nespodobna povabila in kontinuirano postavljala razmejitve. Kot da je samoumevno, da jih mora. In preživela, kljub temu, da je njegove ponudbe za delo celo zavrnila. Ampak tudi ona o tem ni upala javno spregovoriti, ker se je bala etiketiranja in obsojanja. Šele druge prijave so ji dale pogum in spodbudile tudi njeno izpoved. Primer Lupite Nyong’o kaže na to, da prijave so pomembne in potrebne in da je treba žrtve opolnomočiti v to smer. Še bolj kot to, pa piše, da ni vedela, da živi v svetu, kjer bo komu mar za njeno izkustvo s producentom. Želi si, da bi že prej čutila, da obstaja svet, ki bi imel posluh za njeno bolečino, da bi vedela že prej, da pravica lahko obstaja.

Ali ta svet obstaja pri nas? Na kaj pomislite, ko slišite o še eni prijavi posilstva? Bi raje zaščitili storilca ali žrtev? Bi raje razglabljali o tem, kaj bi morala žrtev narediti prej? Ste se vprašali kdaj, zakaj ste nagnjeni k eni ali drugi “rešitvi”? In zakaj tako razmišljate? Kakšen je namen vašega razmišljanja?

Dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen!

Kot terapevtka sem vedno znova šokirana, ko med strokovnimi izobraževanji ali pa celo med svojimi znanci naletim na pavšalne izjave, kot na primer “zakaj se pa ni zaščitila?”, “kaj je pa tam iskala?” ali “zakaj ga ni prijavila?”. Ste kdaj pomislili, da ravno te izjave in dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen? Kajti ravno takšno prelaganje krivde na žrtev tej onemogoča, da se postavi na noge. Poleg individualnega odgovora je seveda ključen tudi kolektivni, torej družbeni. Ob škandalu z Weinsteinom in še tisočimi neodkritimi malimi weinsteini se zastavlja vprašanje, ali v 21. stoletju lahko ustvarimo svet, kjer bod krivice dobile svoje ime in prostor na sodišču. V resnici pa tudi ni dovolj: prava krivica se lahko počasi izbriše le s popolnim priznavanjem tega, da smo drugega ranili. S prevzemanjem lastne odgovornosti, za kriminal, kot je spolna zloraba.

Link do članka Vesne V. Godina: http://www.onaplus.si/afera-weinstein-ali-kako-je-weinstein-masturbiral-zenske-pa-molcale-2 

Foto: Pinterest, LA Progressive

Članek je posvečen vsem spolno zlorabljenim. Vam, ki vas je bolečina spolne zlorabe osebno prizadela in spremenila. V branje predlagam knjigo dr. Tanje Repič Slavič: Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje.

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Prosim posili me! Ali je spolna zloraba res igra dveh? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.