Vprašanje:  S sestro sva včasih obe živeli doma, pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo naporna, z njo je peklensko živeti. Sama sem bila zaradi tega veliko krat v depresiji. Odselila sem se in sedaj sem zaživela, z eno izjemo.. Sestra še vedno živi tam, nesrečna, z veliko težavami in jaz to vsakodnevno poslušam. Vedno, ko je nova težava, pokliče. Tudi mama me kliče in govori, drugo plat. Sestra veliko krat pokliče in strese vso jezo name in mi pravi, da blagor meni, ki me živim več tam. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih konfliktov, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove konflikte? Rada bi samo živela mirno življenje. Kako lahko to rešim na spoštljiv način, brez da bi sestro na smrt užalila? 

_______________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa. 

Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak.

In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli.

Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični…da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”. 

Ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”. V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…). 

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre.

Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori. 

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla, ampak verjamem, da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled. Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila. 

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo, temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika. 

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole.

Gotovo pripomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra… Če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas. 

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali. Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo.

A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem žal v tem odnosu ni prostora za nas, in ni spoštovanja, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. 

Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro, predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe. 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako sestri postaviti mejo? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Stvar je v tem, da sem očitno magnet za težave drugih ljudi.  Imam nekaj prijateljic, ki  vsak dan stresajo name nešteto njihovih težav. Zelo rada pomagam če le lahko. A sem tudi jaz človek, ki ima svoje težave. Res me pošteno moti, da že takoj zjutraj poslušam jamranje, ki se nikoli ne neha. Želim si drugačnih pogovorov. In ko se meni zgodi kakšna lepa stvar in jo želim deliti, imam slabo vest. Ker jaz sem srečna, one niso. Kako naj jim razložim, da s svojo nevoljo in pesimizmom vplivajo name? 

________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni ! Pravite, da doživljate zelo podobne situacije v različnih prijateljskih odnosih, kjer ste kar naprej “ magnet” za težave drugih.

Najprej bi želela izpostaviti, da je to nelagodje in morda tudi jeza, ki se vam prebuja nekaj kar velja vzeti zares.

Kaže namreč na to, da neke vaše pristne potrebe niso zadovoljene in da bo potrebno verjetno ponovno definirati svoje meje (kaj potrebujete, kaj vam je pomembno, da se boste počutili ok v teh prijateljskih odnosih). To, da ne želite vedno poslušati težav prijateljic, ne pomeni, da nimate srca ali da jih režete. Temveč, da vam vaše srce sporoča, da je očitno veliko več prostora za nekoga drugega kot za vas. (Po navadi prav stalno teptanje lastnih čustev in potreb ter neprestano “sočutno” razdajanje za druge, ki ne upošteva naših potreb, pripelje do vedno večje jeze in zamer). 

V vsakem (prijateljskem) odnosu seveda kdaj pride do obdobij, ko je nekdo bolj v stiski in rabi več podpore in zavzame veliko več prostora.

A za izpolnjujoče odnose je pomembno, da obstaja neko ravnovesje, kjer se vsi počutijo, da so videni in slišani. Da je prostor za njih in njihov svet, čeprav je ta drugih barv in da ni nekdo kar naprej v vlogi “terapevta”, “poslušalca”, “mame”. V vseh odnosih so meje ključnega pomena. Saj nam pomagajo, da imamo lahko hkrati radi druge in sebe… To pa naredimo s tem, ko pokažemo kaj mi potrebujemo, kaj je nam pomembno v odnosu, oz. ko spoštljivo povemo, da nečesa nismo zmožni. 

Ta vzorec “magneta za težave drugih ljudi”, ki ga pri sebi opažate je nekaj kar bi bilo morda smiselno malo bolj raziskati. Kot pravite, se vam kar naprej ponavlja. V nadaljevanju vas povabim, da si zastavite nekaj vprašanj, ki vam lahko malce razširijo sliko in razumevanje korenin te vaše vloge… Ki je nekoč v vašem svetu gotovo imela svoj smisel, danes pa vas ovira v vaših odnosih. 

Morda se lahko za začetek vprašate: Kaj je tisto kar me žene, da v odnosih kar naprej skrbim za dobro počutje drugih?

Je ta vloga nekoga, ki vedno razume druge in pomaga, nekaj kar me morda spremlja že iz otroštva? Sem morda samo ali predvsem ob skrbi za druge (starše, brate, sestre…) kot deklica dobila občutek, da sem videna, vredna, sprejeta?

Sem morala mogoče že kot otrok svoja pristna občutja prikriti, ker so imeli odrasli toliko lastnih stisk in bolečine? Česa me je najbolj strah, da bi se zgodilo, če bi izrazila svoje potrebe in postavila meje? 

Kako bi bilo, če bi, ko vam kakšna prijateljica piše ali kliče, preden ji odgovorite najprej preverili pri sebi v telesu kako se počutite in resno vzeli svoje potrebe? Ali čutim, da v tem trenutku resnično lahko poslušam njeno stisko, ali imam morda potrebo po samoti, počitku, pozitivnih občutjih, prostoru, kjer bi bil tudi moj problem slišan? Kako bi bilo npr. napisati kaj v smislu: “Slišim, da ti je težko in ti pošiljam velik objem. Veš, danes res nisem v koži, da bi se pogovarjala o tem. Ti odgovorim, ko zmorem.”? 

V vsakem odnosu smo mi tisti, ki smo odgovorni za to, da jasno izrazimo naše potrebe in meje… Je pa to zaradi naše zgodovine lahko včasih zelo težko in takrat nam je pri tem lahko v pomoč tudi terapija.

Kako bodo drugi na našo mejo odgovorili, ali nas bodo razumeli in jo spoštovali pa je nekaj nad čemer nimamo vpliva. Na kar imamo vpliv pa je odločitev, ali so določene osebe res naše pleme (smo ob njih sprejeti takšni kot smo, se počutimo videne in slišane in lahko skupaj rastemo ter se medsebojno podpiramo) ali je morda čas, da poiščemo drugo pleme, kjer obstaja vzajemnost, ki si jo zaslužimo. 

Želim vam vse dobro, draga anonimna! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako postaviti mejo? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se lahko srečamo z dvema nevarnostima: prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa to, da otroke preobremenimo. Izogibanje teme ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene. Podoben efekt pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je vedno na prvem mestu – pri vseh travmatičnih dogodkih to, da se z dogodkom soočimo najprej sami: da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo.

Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroci. 

Pogovor z otroci je pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno absorbirajo različne občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa lahko v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo nesigurnost, napetost in strahove. Zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je, da je pogovor primeren starosti otroka. Z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več. 

Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse ok in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili… Bi jim mi skušali na preprost način odgovarjati (jasno in kratko) in pomiriti. Pomembno je, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa.  

Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane npr. bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo…). Lahko pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje… Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke (si prestrašen/jezen/žalosten/…, na koncu pa pomirimo). 

Za začetek je torej bistveno vse otroke opazovati in jim dati prostor, da spregovorijo. Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, če so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se oni počutijo v zadnjem tednu, kako oni doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z ja ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.  

Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu tantrumov, nesoglasij, agresije, ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh momentov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda čisto drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.  

Otroke pomirja tudi to, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici skušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da ni nekaj stalnega in da delujejo stvari v smer pozitivnega, daje upanje vsem. 

Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo kontrole, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo sms za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otroke ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo kontrole.  

Travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi: 

– otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?) 

– otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč) 

– ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo 

Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri.  

Prispevek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

The post Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem živiva pri njegovih starših, v mansardi. Imava 18 mesečnega otroka in po rojstvu otroka, je tašča postala posesivna. Cel čas se vtikuje in hodi v stanovanje, ko otrok zajoka. Do težav pride, ko z otrokom kam grem, češ da ga ne vidita. Z mojim partnerjem se tast in tašča kregata, da sem lena (meni ne rečeta nič) , a jaz za vse kuham, perem.. Ona cele dneve zunaj dela, tudi tast mora, ker ona komandira. In če ne delaš cele dneve kot ona, si najslabši. Jaz bi se najrajši odselila, a partner noče, ker je preveč vložil v hišo. Pogovor ne pomaga, zdaj se je to že tretjič zgodilo in tega ne bom več prenašala, da vedno hočeta imeti glavno besedo. Kako naprej?

___________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana. Situacija, ki jo opisujete je resnično krivična za vas in vašo mlado družino. To, da se v svojem domu ne morete sprostiti in ste ves čas na preži, da ne bi bili kritizirani s strani tašče, ki kot pravite že vse od rojstva otroka prestopa meje, mora biti izjemno izčrpajoče. In samo predstavljam si koliko bolečine in jeze, se je v tem času v vas nabralo.

Verjamem, da če se to dogaja že leto in pol, čutite, da ne zmorete več in da bi najraje odšli.

Pravite, da vaš partner zavrača selitev, se pa sprašujem ali lahko z njim iskreno spregovorite o vaših občutkih in potrebah. On kot njun sin, je namreč tisti, ki mora staršema postaviti mejo. Žal ni v vajini moči, da taščo in tasta s pogovorom v kaj prepričata, kar pa lahko storita je to, da vidva s partnerjem naredita načrt kako bosta zaščitila meje svoje družine (določila kdaj kdo prihaja na obiske, kako se najavi…)

Bivanje različnih generacij pod isto streho in z istim vhodom nikakor ni lahka situacija in zahteva ogromno energije in konstantnosti pri ohranjanju razmejitev, ki pa so nujne!

Hkrati pa je vredno tudi premisliti ali sobivanje ne prinaša morda tako velikih stisk, da tega ni vredno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana, vaš partner je tisti, ki lahko ustavi neprimerne komentarje in prestopanje meja, a za to mora tudi sam najprej začutiti zdravo jezo ob tem kar se dogaja. Da pa bo mejo lahko resnično postavil z energijo, ki bo ‘prepričala’ in pri njej vztrajal, pa bo moral začutiti najprej kako krivično je, da njegova mama in oče ne zmoreta izraziti spoštovanja vam – njegovi izbranki…in da pravzaprav s tem tudi njega ne spoštujeta.

Če sta starša že v njegovem otroštvu in mladosti bila brez razmejitev, nesenzitivna za njegove potrebe in čustva, se lahko zgodi, da bo težko prišel do zdrave jeze, ki bi mu pomagala postaviti mejo.

V tem primeru bi vama priporočila terapijo. Želim vam vse dobro in predvsem, da poiščeta način kako poskrbeti za vajino mlado družinico, vajino duševno zdravje in partnerski odnos. Vse to namreč trpi, kadar so razmejitve med dvema generacijame porušene.

Odgovor je podala terapevtka Tjaša Šuštar.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Posesivna tašča – prestopanje meja: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.