Pozdravljeni.

Imava prvorojenko, staro 10 let.
Jaz enostavno ne znam z njo. Vse to gre tako daleč, da ne sprejemam njenih dejanj, v meni prebuja slabe občutke.
Nima motivacije za šolo, ne uči se . Ona bi samo uživala, poležavala. Hodi v glasbeno, ne vadi nič, sploh nima nobene skrbi, ambicije pa ima, želi biti odlična. Ne vem, mogoče pa ji je samo izpod časti imeti slabe ocene. Hkrati pa se za njih ni pripravljena truditi. Se mi zdi, da če dava z možem roke od šole stran, bo pristala na dvojkah. Čutim pritisk, da moram pritiskati nanjo. Smešno, ne?🙄
Je ukazovalna in zelo dosledna, kaj morajo drugi. Vse je: drugi, drugi, drugi. Kaj kdo lahko, česa ne.. če kaj ni “po njeno”, išče pozornost na čisto nepravi način.
Hkrati pa je to tako srčna deklica, visoko senzitivna, z visoko čustveno inteligenco.

Včasih se mi zdi, kot da ji svet ni dorasel. In tudi midva z možem ne.

Že ko je bila otrok, se mi je zdelo, kot da je v njeno telo ujeta odrasla duša.  Je zelo dojemljiva kar se “sveta tiče”, kar pa šole oz obveznosti, pa čisto nič.
Enostavno ne vem kako naj postopava z možem, v kaj jo naj usmerjava.
Pravim si, da ocene tako niso merilo ničesar, hkrati pa živimo v svetu, kjer tudi to šteje.
Ne pomagajo urniki, ne pomagajo dolgi pogovori, niti kričanje, priznam, da ne včasih kar odnese. Danes sem se zjokala, ko je, namesto da bi se učila, šla brat revijo.
Hvala, da ste prebrali do konca. Niti ne vem kaj želim od vas, samo rahlo sem obupana.

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Čutim vašo stisko, nemoč. Najbrž se vam zdi, da je vse splavalo po vodi in ne zmorete več sestaviti tega čolna, ki se potaplja.

Otroci nam največkrat pokažejo ogledalo.

Kje se zagledate?

Vem, da so vas morda te besede šokirale in zabolele, in najbrž ste kot otrok bili popolno nasprotje…

A notri v vas je gorela želja, da bi bili glasni, videni, slišani, drugačni.. se motim?

Najbrž vam hčera kaže to, kar ste si sami želeli izraziti, pokazati svetu, a niste zmogli.
Ali pa ste bili enaki in se bojite, da bi hčera ponovila vaše ”napake”?
Ocene bi padle na 2, če je ne bi priganjali. Kako to veste?

In kaj potem, če bi, kaj bi to pomenilo za vas?  Bi vas bilo sram, morda ne bi izpolnila vaših pričakovanj?

Če si ,kot pravite, želi petice, se bo spravila k sebi in to uredila brez vašega priganjanja. Če bodo pa ocene res padle, pa ne bo konec sveta in če boste videli, da so ji stvari ušle iz rok, jo lahko takrat ”priganjate” za dobrimi ocenami (a ne takoj po prvi dvojki, ampak si določite eno časovno obdobje, da vidite, kaj bo iz tega). Ocene niso nikakršno merilo, res ne. Pustite ji odgovornost, ker šola v bistvu je njena odgovornost, vi ste šolo že naredili.

Pogovorite se, povejte, kaj je posledica slabih ocen (morda, se ne bo mogla vpisati na željeno srednjo šolo) in povejte, da ji puščate odgovornost in da ji zaupate.

Bi morda potrebovala samo vaše zaupanje ?
Nenehno priganjanje otroka v bistvu otroka potiska vstran od nas in posledično ni več varnega odnosa, ki ga otrok potrebuje, starš pa želi.

Zato je vedno več upiranja, nagajanja in posledično teženja iz strani staršev…

To sem zapisala, ker ste napisali, da išče pozornost na čisto nepravi način. Ona nekako ne ve kateri način je pravi, to, da ohranite varen odnos z otrokom je vaša odgovornost.

Ona je še vedno otrok in vi ste starš.

Današnji otroci so pogosto povsem drugačni in sistem jih ne dohaja, tudi zato se še bolj upirajo, želijo drugače in bi rekla, da imajo prav. Sistem nalaga, nalaga in nalaga in otroci (kasneje tudi odrasli) se izgubijo in so izgubljeni, ker če se toliko let upirajo, se najverjetneje kasneje ”podredijo” in ko bi morali vedeti kdo so in kaj si želijo, žal ne vejo več, saj so toliko let bili utišani.

Kasneje pa se znajdejo v medvrstniški navezanosti, saj jih starši preveč odrinejo in potem je tukaj še večji odpor, še več izivov in še večja potreba po dokazovanju svojega jaza.
Srčno upam, da sta s hčero že našli povezavo in sta pričeli sodelovati, če še nista pa verjamem, da jo še bosta, ker že to, da veste, da je nekaj potrebno spremeniti pomeni, da ste na pravi poti.

Srčno priporočam branje knjige Otroci nas potrebujejo.

Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Hčera išče pozornost na nepravi način: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Naš 2 letnik vsak večer želi veliko telesne bližine, cel čas me boža, masira..  Mož pa mi nekako skoraj očita, da sem jaz tista, ki ne postavim meje. Jaz razmišljam in res ne vem kaj konkretno spada v predal obnašanja ojdipovega kompleksa ? Kdaj in kako omejiti ojdipov kompleks? Naj omenim, da imamo tudi 4 mesečnega dojenčka in morda je to samo njegov velik klic po pozornosti in ne ojdipov kompleks..??

_________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Ne bi kaj veliko pisala o ojpidovem kompleksu, razen to, da je to normalen del procesa vsakogar.

Bistveno je, da razumemo, da ni panike in da postavimo sočutne meje (kadar čutimo da bi jih radi) & pa da starši ne omalovažujejo, ne sramotijo, ne postavljajo toge meje…tako teoretično odgovorjeno na hitro.

V vašem primeru pa… ja, seveda je lahko samo klic po bližini in pozornosti. Lahko pa tudi, da malo prehiteva.

Kaj pomeni to, da vas celo “prešlata”? Bom kar direktna: ste uporabili izraz, ki ga redko pripišemo otroku (se rad stiska, rad boža ipd). Če to pomeni, da se dotika vaših spolnih intimnih predelov, boste največ naredili s tem, da boste sočutno razložili, da se ob tem ne počutite prijetno.

Da ni seveda on nič kriv, ampak da je to vaše telo in da se ga dotikate ali vi ali mož.

Pravijo, da je včasih dobro, če te meje razmeji mož. A mi je ostalo v opisu tudi to, da je moža zmotila masaža. A v smislu “spet mu puščas mejo” in “spet ga bos razvadila” ali bolj “to bi moral delat jaz”? Če bi slo za ljubosumje, me zgodnejša ojdipova faza ne bi presenetila, ker bi pokazala še na kakšne moževe nerazrešene vsebine. Če ga pa zgolj skrbi, da delata kaj narobe, pa prisluhnita tej skrbi. Torej. Npr: če opažata, da fantek želi veliko telesnega stika, ga lahko oba vključita, torej tudi oče.

Če želi telesni stik z vami, mu ga dajte, kolikor vam je prijetno.

Hkrati pa nekako vedno opozarjam na ta del – ki ga realno lahko prinese tudi (pa ne enkratna, ampak ponavljajoča) masaža npr – skrb za starša. To me bolj zaskrbi, ker se v primeru ponovitve lahko razvije mogoče ena podlaga za skrb za druge. Ampak nikakor ne od enkratnega dogodka   pri tem gre bolj za vzdušje doma…

skratka:

– z možem se pogovorita kje sta, kaj on čuti

– vi poskrbite, da boste vedno čutili, koliko je vam ok (konec koncev se otrok samo tako lahko nauči postaviti mejo drugim kasneje)

– ko bosta oba vedela kje sta, lahko lažje odločata kako naprej

– ob predpostavki meja, lahko se vedno imate s fantkom bližino in čas 1:1 (ki ga najbrž zaradi 2.otroka izjemno pogreša)

– pozorni bodite na stvari kjer otrok “skrbi za starša”

– in seveda je vse to lahko “le” krik po pozornosti

– generalno gledano: bližina je ok! Bližina je nekaj najboljšega. Dokler je vsem ok. Takrat se razmeji in izkaže na drugačne načine… skratka vse bo ok

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Ojdipov kompleks: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.