Podjetništvo in izgorelost

V petek sem bila kot predavateljica povabljena na prvo meetup podjetniško konferenco VPVC (Visoke pete, visoki cilji) za mlade podjetnice. Vzdušje je bilo izjemno pozitivno in prežeto z željo po novem znanju. V takem vzdušju je zelo »lahko« predavati ter svetovati o psiholoških temah kot so stres, tesnoba in izgorelost. Vseeno pa me je šokiral podatek, da občutek preobremenjenosti doživljajo redno in da več kot dve tretjini udeleženk nima zase niti 10 minut časa dnevno (!).

V podjetniškem svetu, ki je poln različnih svetovanj in coachinga, marsikdo ve, kako pomagati drugim. Na sebe pa lahko hitro pozabi, kar dokazuje zgornji podatek. V tem divjem tempu 21. stoletja velikokrat »pozabimo dihati«, dobesedno se naše dihanje spreminja. Tako zelo smo vpeti v zunanji svet, da pozabimo nase, na svoje želje, udobje, potrebe, ugodje. In ne zaznamo v celoti, kako močno v stresu smo, izčrpani in brez energije. Najbolj nagnjeni so k temu prav poklici, ki vsebujejo skrb za druge (zdravnik, psihiater, svetovalec ipd.). Prvi korak k rešitvi je zavedanje: zavedanje, da lahko stres ulovi vsakogar.

Biti šef je strast in izziv: svoboda in ujetost (tesnoba)

Biti sam svoj šef je v poslovnem svetu lahko vznemirljivo, zanimivo in polno izzivov. Pušča veliko svobode, kreativnosti in miru na eni strani, pa hkrati veliko stresa na drugi: dolge ure dela, nepredvidljiv dobiček (ali celo izguba), spremembe v branži, odgovornost za sebe in za zaposlene; vse to lahko podjetnike pusti čustveno izčrpane, v stresu, tesnobi, paničnih napadih, adrenalni izgorelosti ali celo v depresiji. Vse to lahko vpliva na sposobnost vodenja podjetja, v isti meri pa zaznamuje vse medosebne odnose, z družino, prijatelji, zaposlenimi in tudi s strankami. Poskrbeti zase, biti v stiku s sabo in imeti sebe rad, je zato v poslovnem svetu velik izziv. Če je skrb zase usmerjena zgolj na finančni izkupiček, se posamezniki lahko hitro srečajo s svojimi telesnimi omejitvami. Naša telesa so sicer zelo sposobna, a se vseeno kmalu lahko oglasijo na krute načine.

V individualnih terapijah navadno razrešujemo prve občutke tesnobe: ko imamo občutek, kot da bi se nam nekdo usedel na prsa. Občutja tesnobe se povečajo v trenutkih, ko smo sami, saj takrat telo končno pride v stik s sabo in sporoča, da nekaj ni ok. Najpogostejši simptomi tesnobe so stiskanje v prsih, hitro razbijanje srca, kepa v trebuhu, glavoboli in zmedenost. Napad tesnobe sam po sebi ne škoduje zdravju in tudi ob ekstremnem stanjih, t. i. panični napad (močno povišani znaki tesnobe), v resnici ne moremo umreti – čeprav imamo tak občutek. To ne pomeni, da smo duševno bolni ali “nori”, čeprav se takrat sprašujemo, kaj se dogaja. Ob pogostih napadih klienti celo razvijejo t.i. anticipacijski strah pred ponovnim napadom. Tesnoba (pa tudi panični napad) pogosto ne izzveni, če se iz situacij samo umaknemo, pač pa moramo odkriti, kaj se skriva za njo. Ker se vedno pojavi z razlogom, ko naše telo sporoča, da ne zmore več živeti določenega načina življenja.

Izgorelost na dolgi rok pripelje do t.i. adrenalnega zloma

Znake tesnobe, depresije ali paničnih napadov lahko dlje časa ignoriramo. Če to počnemo na daljši rok, nas to lahko privede do t.i. adrenalnega zloma – ko se telo res zlomi in sporoči, da ne zmore več: sledi namreč tak upad energije, da so simptomi podobni simptomom depresije. To je zadnji krik telesa, da je dovolj, da ne zmore in da potrebuje spremembo, takoj.

Vedenja, ki opozarjajo na izčrpanost na delovnem mestu:

• zmanjšana koncentracija, spomin in oteženo sprejemanje odločitev,
• občutek vznesenosti, a hkratno pozabljanje in odlašanje rešitev,
• pogosta občutja iritiranosti, (hiper)senzitivnosti, napetosti ali joka,
• nenehno razmišljanje o delu, tudi v zasebnem času,
• iskanje razlogov, zakaj ne bi vstali iz postelje,
• izogibanje običajnim dnevnim nalogam,
• preživljanje manj časa z družino in izogibanje socialnim stikom,
• povečano konzumiranje alkohola in cigaret.

Fizični simptomi, ki nakazujejo prve znake izčrpanosti:

• bolečina v prsih, tesnoba, povečan utrip, povečan krvni tlak,
• težave s spanjem ali konstanten občutek utrujenosti,
• zmanjšana želja po spolnosti,
• driska, zaprtje, slabost,
• oslabljen imunski sistem, več prehladov,
• mišična napetost, krči in bolečine, glavoboli,
• hitro, plitvo dihanje in povečano potenje,
• izguba ali sprememba apetita.

Opisanih je le nekaj osnovnih znakov nakopičenega stresa. Z izrazom nakopičen stres mislimo na občutke, ki se v našem telesu zaustavijo in nimajo poti naprej. Kot da jih od sveta nenehno sprejemamo (pa naj bo v intimnih odnosih ali pa s plakatov iz ulice), vendar se jih ne zavedamo. To se dogaja zaradi hitrega načina življenja, predvsem pa zaradi vzorcev načina življenja, ki smo se jih navadili od doma. Če smo doma živeli v vzdušju, kjer so bile naše potrebe pomembne in opažene, smo te navade tudi sami ponotranjili in znamo sebe postaviti na prvo mesto. Če pa so bile naše potrebe spregledane, vse velikokrat pa smo živeli v zelo storilnostno naravnanem vzdušju, kjer je bil izrednega pomena uspeh (biti dovolj dober), pa smo lahko do sebe zgradili (pre)visoka pričakovanja. Če so bila vzdušja v naših prvih letih nevarna, nekonsistentna in travmatična, so se naši možgani na to kruto dramo navadili. Zdaj v odraslosti pa jo odigravajo na različnih odrih; deloholizem (ki ima za posledico tesnobo in izgorelost) je le eden izmed odzivov.

Kaj se dogaja v možganih, ko doživljamo stres?

Zgoraj omenjena vzdušja so nastala nekako tako, kot če bi vsak dan nepričakovano srečali medveda, kačo, krokodila – nekoga, ki nas do kosti prestraši. Ko smo tako močno prestrašeni, se namreč v našem telesu odvija mnogo procesov. V teh trenutkih mišljenje usmerjajo primitivnejši deli možganov, tako imenovani plazilski možgani. V stanju vzburjenosti in alarma je aktivirana simpatična sestavina avtonomnega živčnega sistema – spremeni se pulz, tlak, dihanje, sladkor, mišice, postanemo previdni in poveča se izločanje informacij. Na to se naše telo odzove s tremi različnimi odzivi: boj, beg ali zamrznitev. Torej če v gozdu srečamo medveda, možganske strukture (hipotalamus, amigdala) takoj opozori sisteme v telesu, nadlevični sistem/žlezo, ki da opozorilo hormonom, naj spustijo adrenalin, noradrenalin, kortizol in dopamin, spremeni se pulz srca, dihanje postane plitvo, zenice se razširijo, mišice napnejo, dihalne poti odprejo, poteka večje sproščanje shranjenega sladkorja. Pripravljeni smo, da se bojujejmo ali zbežimo. In to je super, če smo v gozdu in je tam res medved. Ampak težava je, če medved pride domov vsak večer in je sistem aktiviran vsak dan znova in znova. In ta sistem, ki sicer rešuje življenja, postane zdravju škodljiv.

Če smo odraščali torej v nevarnih vzdušjih, kjer so bili naši najbližji v resnici medvedje, ki so nam sprožali tako močna občutja, se naši možgani na to navadijo in iščejo isto destruktivna vedenja tudi v odraslosti. Gre za mehanizem kompulzivnega ponavljanja na eni strani, po drugi strani pa za zgoraj omenjene hormone. Splošno znano je, da je adrenalin zasvajajoče občutje – podobno pa na nas vplivata kortizol (stresni hormon) in dopamin – ki skrbita tudi za naše odzive in razpoloženje. Če se omenjeni hormoni sprožajo kontinuirano prekomerno, to privede do tako imenovane nekemične zasvojenosti. Slednja se zelo pogosto odraža tudi s prepletom ostalih odvisnosti, ki nam sprožajo hormone, kot so odvisnost z odnosi, s športom, spolnostjo, igrami na srečo – ali deloholizmom.

Poenostavljeno rečeno – kot da bi naši možgani namensko iskali ekstreme le zato, da lahko podoživljajo pretekle situacije z upanjem, da bo tokrat kaj boljše. Navadno pa tak način pomeni dobro osnovo za razvoj psihosomatskih bolezni, prav tako pa za razvoj občutkov, kot je tesnoba, panični napad in adrenalna izgorelost. Vse dokler ne odkrijemo vzroka za naše vedenje.

Stres, tesnoba in panični napadi so indikator drugih občutkov

Stres – nakopičeni občutki – so navadno torej posledica občutij, ki se jih (včasih preko zasvojenosti) izogibamo. Navadno v terapevtskem procesu odkrivamo krivdo, za katero se skriva veliko sramu (“Kaj bodo drugi rekli, če ne uspem?”), strahu (Kaj če mi ne bo uspelo?”) in negativnih prepričanj o sebi (“Saj nisem dovolj dober!”). Toda ko začnemo postopoma naslavljati te težke občutke, klienti zares zacvetijo in ostanejo uspešni, čeprav morda ne po modelu 21. stoletja, ne za vsako ceno. Navadno povsem spremenijo način življenja, redefinirajo medosebne odnose in ohranijo storilnost.

Izgorelost – klic na pomoč našega telesa

Ko človek pride v stanje izgorelosti, je na prvi pogled videti, da se mu je zgodilo nekaj krutega, klientom se zdi situacija nerešljiva, pri paničnih napadih čutijo, da je življenjsko ogrožujoča (čeprav fiziološko ni). A ni vse tako hudo, kot se zdi. Izgorelost lahko jemljemo tudi kot pomoč narave, klic našega telesa nam. Vsi omenjeni stresorji so le pokazatelj, da telo ne zmore več. Da ne želi več avtodestrukcije, da ne želi zlorabe in da kriči, da je dovolj. Lastno telo nas torej prisili, da se odločimo drugače in naredimo spremembo, četudi je tuja, strašljiva, nepredvidljiva in morda nevarna.

Končni cilj je podjetništvo s strastjo in spoštovanjem do sebe

Si predstavljate, kako je deloholiku, ki dela po 15 ur dnevno brez dopustov, potem pa mu predpišemo dopust? Takrat navadno telo še bolj eksplodira in npr. tesnobni napadi se povečajo, ker telo končno dobi prostor, da naglas zakriči. Ko neumorni podjetniki pritisnejo na lastne zavore, lahko doživijo pravo abstinenčno krizo. Soočiti se morajo namreč z vsemi zakritimi občutki, ki jih prej niso pričakovali, niti poznali, saj so pred njimi dokaj uspešno bežali. V njihovo življenje tako za določen čas vstopijo praznina, dolgčas, utrujenost in nemoč, za vsem tem pa veliko žalosti in prave bolečine. Toda neprecenljivo je, ko s klienti spoznamo, da gre le za občutke. Ki so že od nekdaj del njih, le bežali so vsak dan stran s prekomernim delom. In ko tudi to grozo sprejmejo kot priložnost, da najdejo svoje ravnovesje, vzljubijo telo, sebe in svoje delo, takrat se začne nova pot – podjetništvo s strastjo in spoštovanjem do sebe. Takšnega podjetništva privoščim vsem bralcem.

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Ne zmorem več – adrenalna izgorelost kot posledica deloholizma appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Po zaključku javne razprave o spremembah zakona o preprečevanju nasilja v družini so si strokovnjaki zelo neenotni. Hud očitek nevladnih organizacij gre na račun prekratke javne razprave, na socialnih omrežjih pa največkrat zasledimo sarkastične in zgrožene komentarje “ljudstva”, ki ga je strah, da bo odslej prepovedano sleherno “kaznovanje” otrok.

Po splošni oceni je (bila) sprememba zakona sicer nujna, saj je bil zadnji zakon premalo jasen, pogosto pa preveč dvoumen pri razlagi nasilja in širše opredelitve nasilja v družini. Toda pri razlagah zakona je še vedno ostalo veliko nejasnosti. Prihaja do napačnih sklepanj, da bo odslej kot nasilje prepovedano celo družinsko skupno delo, pa prepoved izhodov. Tako je tako denimo poročal Planet Tv, kjer so namigovali celo to, da je zakon pisan zgolj za t.i. tiranske starše. Nežnost in vztrajnost prepričevanja, kot omenja dr. Andreja Poljanec, pa so ostali gostje oddaje (predvsem Marko Juhant in Angelca Likovič), napačno razumeli kot permisivno vzgojo. Poraja se vprašanje, ali splošna javnost kot tudi stroka sploh poznata razliko med avtoritarno, permisivnim in sočutnim starševstvom.

Sočutna vzgoja

Sočutno vzgojo strokovnjaki imenujejo tudi povezovalna, rahločutna, varna ali zavestna vzgoja. Avtoritarni stil vzgoje nosi razlago že v sami besedi: pomembna je avtoriteta in meje, dostikrat pa v ekstremnih primerih vsebuje vrsto nasilja. Pomembno je le, da otroke naučimo odgovornosti in poslušnosti. Permisivni stil se je razvil kot odklon avtoritarni in je urejeval vzgojo na način, ki je otroka puščal v svobodi. Ta svoboda je zraven prinesla pomanjkanje meja in občutka za drugega, pa hkrati ponovno novo zlorabo: zanemarjanje otroka. Oba omenjena stila vsebujeta zlorabo otrok! Še vedno pa se v naši javnosti bolj tolerira eno klofuto (zgoraj omenjena televizija poroča, da tako meni tudi Društvo tožilcev!?), kot pa srednja pot. In zakaj ne govorimo o tretjem načinu? Kot da bi nas bilo strah otrok, oziroma natančneje mladostnikov.

Starši, vaš strah je odveč!

Vi imate (še) vedno vso moč, da otroke vzgojite v zdrave, odgovorne in sočutne osebnosti. Sočutna vzgoja namreč temelji na predpostavki, da sta oba zgoraj omenjena stila za otroke škodljiva in da je potrebno poiskati nove načine. Sočutno starševstvo se opira na najnovejše nevroznanstvene raziskave: meje so nujne (za otrokovo varnost in odgovornost), enako pa je nujno, da so postavljene na sočuten in spoštljiv način (ta način otroku da občutek kompetentnost in vrednosti), z ničelno toleranco nasilja (v otroku zbudijo samozaupanje: nekaj spremeni zaradi sebe, ne pa zaradi kazni). Ta stil torej še vedno upošteva pomembnost meja in otrokove odgovornosti, a pri tem ne uporablja nasilja, pač pa razumevanje otroka in svojih občutij. Pomembna so torej občutja vseh. Tu prvič govorimo o tem, da je pomembno zavedanje in stik s sabo: starši morajo biti najprej sočutni s sabo (čutijo sebe), da lahko čutijo in ubesedijo otroke. Ta stil izvajanje nasilja dojema kot staršev padec, kot starševo priznanje, da se ne zmore umiriti v sebi in da samo zato lahko le udari.

Kazni niso del sočutja, saj niso spoštljive: otroci se s kaznovanjem naučijo izpolnjevanja nalog zaradi strahu, ne pa zaradi lastnega občutka. Kazni in grožnje otroka poneumijo, kot da ne bi imel sposobnosti lastnega umevanja stvari. Sočutno starševstvo zato vsebuje razlago in razumevanje. Sočutno starševstvo verjame, da imajo starši največjo moč, ko pride do otrok, saj so zanje nezamenljivi in edinstveni. Sočutna vzgoja tako globoko vrednoti otroka in starša. Nevarnosti avtoritarne vzgoje so v tem, da otroci vse delajo zaradi zunanje avtoritete in imajo z avtoriteto še vse življenje težave. Ampak to ni še nič v primerjavi s posledicami nasilja: otroci, ki so bili pretepani, celo življenje nosijo v svojem telesu sram, gnus, krivdo, strah, agresijo, teror in žalost. Nekateri bolj, drugi manj, a brez posledic ne gre. Otroci, ki so bili vzgajani permisivno, so samorastniki in v svojem življenju ne čutijo občutka varnosti, potrebe po bližini, nikoli se ne počutijo zares varne, hitro pa ujete. Tudi permisivna vzgoja je zloraba, saj je otrok povsem prepuščen sebi.

Napačen koncept kazni je možno prikazati v cestnem prometu. Ravno Slovenci smo živ dokaz, kako zelo nefunkcionalne so kazni! Kar seveda ne pomeni, da so pravila v cestnem prometu absolutno nujna, prav tako kot so nujne meje. V Sloveniji organi pregona napišejo ogromno kazni, a kršitev zato ni nič manj. Imamo ogromno preventivnih opozoril, ki nikogar ne ganejo. Kazen človeka morda razjezi, pri redkih pa povzroči spremembo vedenja. Začeti bo potrebno torej drugače – sočutno; individualno pri ljudeh ugotavljati, zakaj potrebujejo na primer toliko adrenalina pri vožnji, zakaj rabijo toliko agresije. A državi za zdaj bolj ustreza polniti proračun, kot pa se soočati s tako težkimi stvarmi, kaj šele financirati pomoč.

Nasilja ni nič manj

Oba stila vzgoje puščata za sabo težke posledice, a kljub vsemu temu v 21. stoletju še vseeno polemiziramo o smislu oziroma nesmislu nasilja. To je sicer v porastu med mladostniki in tudi v družinah. Povsem jasno je, da nasilje rodi nasilje in da se ga otroci naučijo doma, tj. v bližnjih zgledih. A še vseeno bi jim vsiljevali avtoritarno vzgojo, brez razumevanja njihovega notranjega sveta in brez pojasnjevanja njihovih čutenj. Še vedno bi jih spregledali in naredili za robote, vse za ceno tega, da se spoštuje meja. Drugi bi jih prepuščali svobodi in osamljenosti. Toda to, da starši postavljajo meje otroku, je ena izmed osnovnih starševskih dolžnosti. To, da so meje postavljene nasilno, pa bi morala biti povsod prepoved.

Z nasiljem se starši lahko soočamo že zgodaj. Otroci že kot dojenčki v starših prebujajo ogromno nemoči, obupa, jeze in občutka nesposobnosti. Starši dojenčke dokaj pogosto proglasijo za tiste, ki jih izsiljujejo. Dojenčka, ki ima na podlagi teorije navezanosti in drugih znanstvenih dognanj (prim. Ainswort, Bowlby, Stern, Winnicott, Siegel idr.) le željo po bližini, proglasimo za manipulatorja. Že s tem se v družinah začenja prva krivica otrok. To se ponavadi zgodi, ko mati nima dovolj informacij in ne zmore začutiti svoje utrujenosti in napetosti. Kako zelo pomembna je tu edukacija in podpora cele družine, da lahko pride do umiritve mame in sočutja najprej do sebe in nato do svojih otrok. V prvih treh letih se otrokove možganske strukture šele izgrajujejo in vloga staršev je ključnega pomena.

Kako težje je to šele v vrtcih, ko uvajanje poteka zelo prehitro. Navadno se od enoletnega otroka pričakuje, da se bo v roku enega tedna navadil nove okolice in to še logično razumel.  A v prvih treh letih se šele izgrajuje varna navezanost in soočanje z novimi ljudmi ni lahko, pravzaprav je za otroka problematično. Glavni problem je v tem, da jaslično varstvo v vrtcu ni zasnovano na način, da bi ustrezalo potrebam tako majhnega otroka. Skupine so očitno prevelike in vzgojiteljice se – četudi so nadpovprečno kompetentne – ne zmorejo uglasiti na vse otroke in na njihove želje po bližini. Ob možnem otroškem joku zagotovo doživljajo napor in nemoč, ko niti nimajo možnosti, da umirjajo vse otroke hkrati. V javnosti se vse premalo govori o preobremenjenosti zaposlenih v vrtcih in šolah. Težko je namreč gojiti sočutje in ga razpršiti na 14 otrok že v vrtcu, še težje pa je umirjati in se uglasiti na cel razred. Strokovnim delavcem se na tak način dela krivica in logično je, da v svojih edukacijskih metodah tudi oni doživljajo veliko napora, skrbi, jeze, nemoči in obupa. Zdi se, da so dostikrat prepuščeni sebi in da zanje ni poskrbljeno na način, kot bi si zaslužili, niti na način ki bi bil dovolj strokoven. Vsem, ki delajo z otroki, bi morala biti vedno na voljo konkretna dodatna pomoč in zunanja supervizija.

Pomanjkljivost vrtcev

Za reševanje problematike “kako poskrbeti za vse dojenčke” naenkrat je zelo priročen Montessori sistem vrtca, ki otroke hitro vzgaja za hitro samostojnost. Mnogi starši so zelo zadovoljni, saj jim je to znanje v veliko pomoč tudi doma. A vseeno ponekod (z)manjka sočutja. Pri Montessori programih to pomeni, da otroka ne bi silili za vsako ceno v samostojnost, da bi bolj ubesedili otrokova občutj in ga ob težavah ne zgolj zamotili, ampak zdržali z njim v teh občutjih. Povsem šokirana sem ob pripovedovanju ravnateljice ljubljanskega Montessori za nekatere elitnega katoliškega vrtca, da otroci pri uvajanju ne smejo imeti dude, čeprav so nanjo navajeni. Niti za spanje. Enako velja za igračke in odejice. Kot da jih bi bilo potrebno še bolj travmirati. Še bolj me preseneča, da ravnateljica teh odločitev znanstveno ne zna pojasniti. Tudi uvajanje by the book en teden in pika, je daleč od sočutja, je kvečjemu avtoritarno in otrokom škodljivo. Pa se vseeno množično izvaja in starši so nad njim celo navdušeni.

Na Inštitut Vita bona se je pred nekaj dnevi obrnilo večje število staršev (več kot 20), ki trdijo, da se v enem izmed javnih vrtcev, konkretno na Galjevici v Ljubljani, dogajajo zlorabe. Vsi želijo ostati anonimni, ker ne želijo izpostavljati svojih otrok. Del besedila objavljamo v izvirniku in brez lekture:

“Najkrajšo tukaj vedno potegnejo naši otroci, saj so razdraženi, lulajo v hlače od pritiska, so šikanirani s strani nekaterih vzgojiteljic, imajo nočne more o teh in teh vzgojiteljicah, ki se znašajo nad njimi, jokajo, so boječi. Ko otroka pripeljemo v vrtec, ali ga pridemo iskat, pogosto ob predaji ni omogočen dialog o počutju otroka s strani strokovne delavke. Vedno je vse v redu, četudi vidiš, da otrok ni živahen, si želi domov, je jokav. In nikoli se ni zgodilo nič posebnega, kar bi bilo omembe vredno. Četudi se nato doma otrok skriva, dvigne roke v bran, kakor da bi ga kdo želel udariti, pa se mora zaščititi. Žalostno je, da če pa se že potrudijo, nam po večini te vzgojiteljice povejo slabo o naših otrocih. Govorijo nam, da je otrok nemogoč, da je neposlušen, da je že čas, da naj nekaj naredimo z njim doma, naj ga vzamemo v roke. Povejo nam o svojih vzgojnih prijemih in ukrepih vzgojiteljice sicer ne kaj delajo za vzpostavljanje reda in discipline, vendar so nekateri starši osebno videli, da otroke za kazen tudi izolirajo, ali jih z izolacijo zastrašujejo, jih zaprejo v kopalnico, da se umirijo in naučijo lekcije. Zelo veliko je groženj in glasnega govorjenja, pa zmerjanja in zastraševanja, jemanja igrač. Vzgojiteljice se med seboj ščitijo. Tudi one ne vejo o ničemer nič. Nikoli ne zaznavajo nobenih nepravilnosti.”

Kar so starši opisali, je resno nasilje. O tem, ali se res izvaja in kdo ga izvaja, vedo samo zaposleni. Z novim zakonom bi bila tudi omejevanje svobode gibanja (zapiranje v kopalnico) in zastraševanje predmeta kaznivega nasilnega vedenja. Četudi nimamo takšnega zakona, pa je iz strokovnega stališča takšno ravnanje vrtca ali starša problematično. Gre namreč za naše najmlajše, katerim se možgani še izgrajujejo. In ne govorimo o mladostnikih, za katere se tako zelo bojimo, kaj bodo spet ušpičili. Pri mladostnikih je namreč malce pozno ugotavljati, na kak način bomo morali pristopati k njim, saj najbrž pogrešajo razumevanje, mejo in bližino že od nekdaj. Tudi tu je priporočilo staršem, naj se ne bojijo otrok: naj postavijo jasne in sočutne meje, predvsem pa se vprašajo, zakaj otroci tako zelo opozarjajo nase.

“Naj vas ne skrbi, ker vas otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas, ker vas vedno opazujejo”, pravi Robert Fulghum. Sočutno starševstvo spodbuja starša, da prihaja v stik s sabo že od otrokovega rojstva in opozarja na to, da so otroci ogledalo staršev. A družba in pedagogi se še vedno sprašujejo, kako postaviti mejo “problematičnim” mladostnikom, prav tistim, ki meje niso nikoli poznali, ali pa so jim jo predstavili prek nasilja. Še vedno pa imamo težavo s sprejemanjem zakona, ker se osredotočamo na otroke, ne pa na tiste, ki morajo prvi sprejeti odgovornost. Največ o tem lahko pojasni spodnji video:

Children see, children do

Ironično je, da se bojimo sprejeti zakon, ki bi omejeval nasilne starše, hkrati pa spodbujamo vzgojo le za meje in odgovornost, ne pa tudi za sočutje. Ravno s takšno uporabo avtoritarne vzgoje vzgajamo otroke v mladostnike, ki bodo nasilni in imeli težave z avtoriteto. Ampak ta povezava je za marsikoga pretežka in v 21. stoletju se tako še vedno sprašujemo, ali bi tolerirali nasilje. Za ceno tega, da se postavijo meje in zgradi odgovornost, pri tem pa pozabljamo na svoje dostojanstvo.

A ravno vi, starši, ste za svoje otroke najboljši možni starši in imate vso moč, da nanje vplivate. V vas vidijo svoje ideale, male bogove. Zanje ste popolni in nezamenljivi. Seveda se to v stopnjah odraščanja spremeni, kar vas postavlja pred nove izzive. A pred vami še vedno stoji vaš otrok, ki še vedno nujno potrebuje vaše razumevanje, vaše sočutje, vašo varnost in vaše meje. Le vi ste tisti, ki jim lahko postavite osnove za njihovo doživljanje sebe in sveta. Nujno je, da pri tem čutite sebe, da se tudi vi počutite v redu, suvereni, pomembni, sposobni in vredni. Da si priznate, da ste dovolj dobri starši. Vsa vaša občutja namreč vaši otroci vpijajo kot gobe. Morda je ta občutek strašljiv, a spomnite se ga vsakič, ko boste pred novim izzivom, kako reagirati na otrokov bes in nemir. In vsakič, ko se bo sprejemalo nov zakon o tem, ali je nasilje sprejemljivo, ali ne.

Članek je bil objavljen na Portalu Plus

Zapisala ga je Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Ob noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini: starši, ne bojte se otrok! appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.