Pozdravljeni, z možem sva skupaj od najstniških let (15let). Imava dva otroka. Vsak na svoj način sva imela težko otroštvo. Pri meni je problem, da mi niso vedeli pokazati, da me imajo radi in zato še vedno iščem nekoga, da mi to pokaže.  Že več let si želim ločitev, ker sem možu postala samoumevna. Vse to sem mu tudi predebatirala, a je hitro vse po starem. Ker si želim potrditev, sem več krat končala z drugimi moškimi  v postelji- prevare . Možu sem za prevare povedala, on mi je odpustil, sama sebi pa ne morem odpustiti. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________________-

Pozdravljeni.

Draga gospa, v prav težki in boleči situaciji ste se znašli. Pri prevarah je ena izmed najhujših posledica ta, da ko jih v polnosti začutimo, si težko odpustimo…. ker so tako zelo težke, tako zelo prizadanejo vpletene.

Ampak – vi v resnici že plačujete za prevare, saj noro trpite. Redkokdo, ki vara, želi živeti dvojno življenje. Slednje navadno prinese toliko bolečine, stiske, napetosti, osamitve in bolečih občutij, da je že soočenje s temi občutki “dovoljšno plačilo” za varanje.

Enkrat, verjamem, da si boste vsa vaša početja odpustili in jih videli v drugi luči, namreč procent žensk, ki s prevaro iščejo v resnici STIK s SVOJIM PARTNERJEM, ne pa z drugimi, je neverjetno visok (nimam sicer statistik, ampak govorim glede na terapevtske izkušnje).

Po opisu sodeč, ste to počeli tudi vi. Lahko ugledate ta del?

Dejstvo je, da je prevara izdaja in da boli, in da je v partnerstvu upravičen razlog razhoda. V tem oziru ste “guilty as charged”. Moramo pa pogledati olajševalne okoliščine….Lahko si priznate, da ste odgovorni, da ste (tako kot partner s čustvenim umikom) vi zapuščali ta odnos tudi fizično. Da je to težje, ker je pravi odhod. To je v polnosti vaša odgovornost – vaša bolečina. Smiselno je, da jo sprejmete in pogledate, zakaj…

Omenjate, da se ob možu niste čutili ljubljeni, ker vam tega ni izražal. To zares boli. Občutek neljubljenosti v partnerstvu priklice solze že samo ob misli nanj… če pa ste se tako počutili še dlje časa, pa je res hudo. Omenjate, da ste s partnerjem o tem večkrat debatirala. Sta prišla do kakšnih ugotovitev? Zakaj je njemu to tako težko povedati, in zakaj vi potrebujete morda to večkrat slišati? Sta razglabljala o tem, v kakšni družini je odraščal? Koliko se je on kdaj počutil ljubljenega & kolikokrat je slišal doma, izraze ljubezni? Sklepam namreč, da tega ni bilo že tam in je zato njemu vse to tako tuje – ker je del njegove bolečine.

Kako to, da nista nikoli pomislila na zunanjo strokovno pomoč?

Morava pa iti globlje, koliko ste uspeli zares vzljubiti sebe, do sedaj? Sebe kot žensko? Ste lahko sprejeli svoje telo, svoj videz, svoj karakter, vse kar vi ste? Se lahko ljubite? Ali ste vedno iskali potrditve zunaj sebe, tudi na drugih področjih morda (šola/delo/prijatelji)? Koliko globoka gre ta vaša rana…si predstavljam, da precej globoko – če ste bili pripravljeni (za ta občutek ljubljenosti) žrtvovati vase telo. Da bi se le čutilo ljubljeno. Toliko bolečine skriva ta vaša zgodba. Namesto ljubljenosti pa spet polovičarstvo, le postelja, oz spolnost.

Prav za izjokat vso to žalost…. in kje se je to začelo? Draga gospa, kje je bila mami, da bi povedala tej odraščajoči punčki, da je prelepa, da jo ima neskončno rada in da jo bo vedno imela?

Da je njeno telo sveto, svetinja, zaklad, tempelj….največja dragocenost in vrednost, da se ga nihče, ki ga zares ne vzljubi, ne sme niti dotakniti, kaj šele kaj več?!! Da je sicer to zloraba vašega telesa & da tega ne sme nihče.

In kje je bil oče, da bi tej punčki pokazal vrednost, ji dal spoštovanje, povedal kako zelo jo ima rad in da bo vedno ponosen nanjo? Da je prelepa gospodična in da bo enkrat čudovita gospa?

In kolikokrat je oče povedal mami, da jo ljubi? Ne le, da jo ima rad, da jo ljubi? Se zanjo boril…? Nenehno mi pred oči prihaja ena punčka, ki je kljub domu sama, osamljena, nesprejeta, zapuščena ,jo vidite tudi vi? Jo lahko najdete? Pojdite do nje…. ko je bila spočeta, ko je bila stara 0,1,3,5,7,10,15… skozi vsa boleča obdobja, ko je bila otroček – skupaj z njo izjokajte to vašo bolečino. Povejte ji, da je čudovita, prelepa, da bi starši to morali opaziti. Žal niso zmogli (ne vemo zakaj), ampak obljubite ji, da ji boste vi zdaj stali ob strani, za vedno. Da ji boste dali starše, ki jih ni nikoli imela, in da mala punčka ne bo več nikoli sama in neljubljena.

Ko jo boste vzljubili, bo tudi ona vas. In ko boste vi ok, boste najbrž sprejeli tudi partnerjevo rano (prepričana sem namreč, da se tudi on ne čuti ljubljenega v sebi).

Pravite, da že več let želite ločitev. Torej z njo v globini sebe vseeno nekako odlašate. Prej kot ločitev, ste sli iskat (najbrž) novo varnost, pomeni, da v resnici vam varnost veliko pomeni. In da je vaša varnost tudi bila ranjena z varajočim odhodom in iskanjem drugje… Ste kljub temu lahko ohranili prepričanje in trdnost, da boste ok? Da ste vi ok, četudi ste sam(sk)i?

… ker glede na leta odlašanja se morda ločitve malo bojite, ali pa je celo ne želite. Želja po ločitvi je pogosto znak želje po močni spremembi v odnosu. Ključno vpr za vas je ; Če bi vam nekdo obljubil, da bo mož vedno pozoren in ljubeč, bi se še vedno želeli ločiti? Če ne, potem morate razrešiti vajine umike,  se soočiti tudi s strahom osamljenosti po možni ločitvi. Včasih strah in sram omejujeta zaključke odhodov in tam je smiselno, da se vržemo v te občutke in vidimo, da če se z njimi soočimo, v resnici zmagamo. Ločeni ali poročeni.

Ampak pri vas imam občutek – lahko se motim – da rabita le pomoč.… v resnici partnerjem tudi pred razhodom VEDNO (razen v primeru, da vi ne bi želeli prekiniti razmerij, potem ne moremo nič) svetujem partnersko terapijo.

Ker sicer, saj veste, če se ne boste soočili s svojimi bolečinami (torej krivdo, neljubljenostjo, nesprejetostjo…), boste tudi v drugih odnosih zelo trpeli – ker vse nepredelane rane žal vlečemo naprej, dokler jih ne rešimo. Tega pa si ne zasluzite. Torej: prekinite vse stike z aferami čimprej, poiščita si partnersko terapijo in se potem odločajta, ali želita ostati skupaj ali ne. Še vedno imata odprte vse opcije.

Ste pa vredni najboljših možnih odnosov. Oba sta jih vredna. Zato vama res privoščim vso srečo, odpuščanje in veliko ljubezni & občutkov ljubljenosti.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku .

The post Prevarala sem sebe: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: “Pozdravljeni. Jaz imam eno veliko težavo in vec ne vem kako naj jo resim. Z mozem sva v vezi skoraj 9 let. Od tega porocena skoraj 5. Nimava otrok. Sploh ne vem kako naj zacnem. Do poroke sva bila sanjski par. Vse je odlicno stimalo. Potem pa sva izvedela da ne moreva imeti otrok in se zdraviti za neplodnost. Takrat se je vse spremenilo. Ker je razlog da nimava otrok on se je totalno zaprl vase. Samo se delal je. Nikoli ga ni bilo doma. Na dopust sem hodila sama, ker je vedno rekel da zaradi sluzbe ne more. Zal se je v temu casu nasel nekdo ki mi je znal prislihniti v najtezjih momentih. Prevarala sem ga. Izvedel je. To je bila moja najvecja napaka v zivljenju. Nekako sva se uspela pogovorit. Nekaj mesecev je bilo vse v redu. Zatem si je nasel drugo. Iz danes na jutri me je obvestil da ne ve vec kaj delava skupaj in sva se razsla. Jaz sem se odselila. Za njegovo prevaro je krivil mene. Ces da je to naredil zato ker sem jaz. Ta njagova se je naslednji teden preselila k njemu z dveletno hcerko. Tudi ona je bila takrat se porocena. Zacela sta tako da sta oba varala. Ona se je locila. On se ni zelel. Sem ga prosila naj vlozi papirje za locitev. Cez nekaj mesecev sva se spet nasla. Zal mu je kar je storil. Nato je njo varal z mano. Sedaj sva ponovno skupaj. Ljubim ga do nebes in nazaj ampak nikakor mu ne morem zaupati. Ko ga ni ob meni imam kepo v zelodcu ce je spet z njo in mi laze. Izvedela sem za toliko lazi da me vse skupaj dusi. Ne vem vec kako naprej. Spustiti ga pa tudi ne morem. Kako naj spet najdem zaupanje vanj in svoj dusevni mir.
Hvala “

Odgovor:

Oh gospa kako zalostno in kruto zgodbo imata. Verjamem, da vas je strah in da vas dusi od vse teze lazi. Si predstavljam, da je celo vase telo v napetosti, ko ga ni in da vas vaš strah kar preplavlja, mozgani se pa sprasujejo kaj ce… To je res hudo in naporno. Ste najbrz pogosto utrujeni, ko je telo konstantno na taksnih obratih?
in ja, ko zelo boli, ko prevec boli, se kdaj kar umaknemo. Umik- izolacija je pogosto sinonim bolecine. Sploh moski na tak nacin po njihovo precutijo svoja obcutja. To je njihov nacin, kot me npr bolj jokamo, oni potrebujejo svoj cas, prostor in delo. Ne vsi, je pa tole precej pogosto. Da bi vam le takrat to izrekel ane? Da bi dobili malo pozornosti, da ga ne bi rabili prebujati z drugim moskim? In to kruto izdajstvo, ki si ga kar podajata, le zato, ker tako mocno hrepenita drug po drugem? Ko bi le zmogla se ustavit in si te stvari ozavestit in povedat drug drugemu… Kje sta se oba naucila kar reagirat in stvari resevat na tak nacin, da se o tezavah kar ne sme govoriti na glas? Oziroma ce se resujejo, se drugje, izven odnosa? Vam je to znano od doma? Pa iz kje so se pojavila ta obcutja gnusa, sramu, bolecine, osamljenosti? S temi vprasanji bi se bilo res dobro cimprej soociti – da boste zaceli skrbeti zase. Da si boste priznali kaj cutite in o tem povedali tudi svojim bliznjim…
Glede na vsa mocna obcutja, ki jih prevare s sabo prinasajo (gnus, izdajstvo, prezrtost, zamenjanost, nezaupanje, strah, zalost, jeza, ponizanje, obup, groza, sram in se mnoga druga), vama toplo priporocam partnersko terapijo. Se zdi kar nujna… To je kraj, kjer sta lahko oba slisana, kjer si lahko iskreno in direktno povesta, kaj cutita in kraj, kjer se lahko zmanjsa vajin strah in nezaupanje. Upam, da se bosta skupaj odlocila zanjo in ugotovila, zakaj sta se oba znasla v tako tezki situaciji in odkrila novo pot za naprej!

The post Prevare in zaupanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.