primarna družina Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sun, 14 Apr 2024 06:05:30 +0000

S partnerjem imava dokaj dober odnos, je pozoren, ljubeč, lahko se pogovarjava, si zaupava. Čisto druga zgodba je do otrok. Se vključuje v vse dejavnosti in pomaga, a je pri tem večkrat nepotrpežljiv, ciničen, strupen. Nenehno opozarja na napake, ne zna vzpostaviti pravega stika. Otroka mu ne zaupata, se ga tudi bojita, niso povezani. Sama sem v veliki stiski. Sam pravi, da se vsega zaveda, a ni nič drugače. Jaz se počutim, da ne zaščitim svojih otrok, če kaj govorim pred njim ni prav, potem se tudi midva začneva kregat. Ima pa on te vzorce iz primarne družine. Samo zato sem razmišljala, da prekinem to zvezo. Ali je katera imela podobno izkušnjo? Je sploh možno, da je drugače, kako?

____________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za vaše vprašanje in ranljivost. Mi je žal, da gledate nesočutnost vašega partnerja do vajinih otrok.

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti.

Otroka se verjetno bojita te kritike in tega, da nikoli nič ne bosta naredila prav, kar je normalno. Hočem povedati, da če ima do njiju tak odnos, je normalno, da se tako počutita. Seveda pa ni fer do njiju, saj si zaslužita ljubeče starše h katerim gresta lahko po oporo. In enega očeta, ki je sproščen in ki jima aktivira simpatični živčni sistem – da je aktiven, ju spodbuja, verjame v njiju in njune sposobnosti ipd.

Normalno je tudi, da ste vi v stiski, saj si seveda želite videti in predvsem čutiti povezano družino kar si zaslužite kot ženska, kot mama in vsekakor si to tudi zaslužite vsi kot družina. Partnerja boste težko spremenili, imate pa vso pravico postaviti mejo v smislu, da ne dovolite, da tako govori z otroci. Vendar pa, to se dela ko sta sama, ga potegnete na stran, v drugo sobo, postavite mejo in ga tudi vprašate kaj čuti, ker se v njemu verjetno zbudijo neki triggerji pri otrocih, da sploh postane tak.

Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo.

Namreč tako kot ste že dobro ocenili, to njegovo obnašanje ni od zdaj, ne gre se za to, da ne bi imel rad svojih otrok. V njem se prebudi neka rana iz otroštva in ker je (verjetno) ni zavesten, se potem to pokaže pri otrocih.
Bi bilo pa tudi smiselno za vas, da se vprašate kako pa to, da ste vi s takim moškim? Kaj pa vam ‘daje’ to, v smislu kaj je vam domačega v tej dinamiki?
Želim vam vse dobro in vabljeni na terapijo tudi k nam na Vito Bono.

Komentar je zapisala terapevtka Kaja Kocjan, Druzinska terapija – Vita Bona

Veliko brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Primarni družini ne zmore postaviti meje, raje vedno v vse privoli: Svetovanje za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Fri, 27 Jan 2023 09:31:43 +0000

Lep pozdrav. Zanimajo me vaša mnenja in morebitni nasveti, kako postopati v dani situaciji.

Naj najprej omenim, da imam res najboljšega moža na svetu. Imava super odnos, se veliko pogovarjava, le njegovi domači pričakujejo, da jim je glede vsega na voljo. V tem delu se ne zmoreva pogovarjati o postavitvi mej, ker mož raje vedno privoli v vse.

Z možem sva se pred dvema letoma zaradi dela preselila v mesto v najemno stanovanje, kjer sva cež teden ko delava, vikende pa redko preživljamo v stanovanju.

Lansko leto je moževa sestra (25 let) izrazila zeljo, da bi prišla prespat vikend v stanovanje, ker se zaradi celodnevnega dela ne bi vozila domov (35 min).

Noben problem.

Vendar se je lansko leto potem to prihajanje, kadar sva midva odšla, začelo vsak vikend, dokler sama nisem začela vihat nosa. Nato je mož občasno sestri rekel, da ostaneva in je vmes kak vikend zaradi tega ni bilo.

Ko je prišla prvič, sem ji na kavč nastavila vso potrebno posteljnino, vendar je punca vedno spala v najini postelji. Tudi družbo je imela v stanovanju (koga ne vem).

Ko sem možu povedala, da ne želim, da spi v postelji, se mi je čudil, zakaj tega ne dovolim, saj vendar ni kužna in še sestra je (kljub temu, da prihaja iz dela iz zdravstva in je bil vrhunec korone). Ker sem videla, da mož svoji sestri ne bo postavil meje, sem po dolgem razmišljanju, sestri vljudno napisala, da v kolikor se bo potrebovala prenočišče, jo prosim da spi na kavču in da naj ne vozi drugih ljudi v stanovanje. V stanovanju smo z dojenčkom in se mi to ne zdi primerno. Pred tem sem v stanovanju našla več pomanjkljivosti, razbitine kozarca na tleh, polita tla in pult itd. Že to mi ne da miru, saj bi sama, če bi se mi karkoli takega zgodilo drugje, povedala in se opravičila.

Kljub temu, da sem ji rekla naj spalnice ne uporablja, sem pozimi našla odprto okno.

V redu. Konec leta se je začasno to ustavilo. Letos pa se je spet začelo. In sedaj spet prihaja vsak vikend. Mož ji vozi ključe domov in po njih. No, razlog je pac delo nočno/dežurno/večdnevno, ne vem. Sedaj ima punca nekakšne “težave”, kolikor spremljam situacijo. Vse to ima strogo pod nadzor tašča in punca očitno nima nobene zdravstvene težave, jo bo pa bolano naredila ravno njena mama (ki jo tudi vozi okrog zdravnikov in z zdravniki komunicira ona). V to je prepričala vse okrog sebe, in odgovor mojega moža je, da ji sedaj vsaj tako lahko pomagava, da zaradi utrujenosti prespi. Kolikor spremljam ima punca neko psihično težavo, oz. se ne upajo doma pogovoriti in se stvari projicirajo na druge sfere. Ampak težava ostaja moj mož in njegova sestra (mama).

Po pogovoru še vedno vztraja pri tem, da je to njegova sestra in se je on tako odločil, da lahko prespi itd. Jaz sem vztrajala, da se z njo pogovori, postavi mejo… Ker nočem, da kdorkoli prihaja v stanovanje, kadar nas ni tam. Ampak, žal neuspešno.

Sestre drugače ni nikoli na obisk, ne pride niti do svoje krščenke, zato jo vidimo samo, kadar gremo k njim domov na obisk, pa se to se je nazadnje umaknila in niti kosila ni z nami.

Prosim za nasvete in mnenja. Z možem se poskusim pogovarjati o tem, ampak žal vse preveč verjame svoji manipulantski mami, ki svoje otroke izigrava.

Na kak način naj pristopim? Mož do sedaj pri svoji družini ni postavljal nobenih mej, sedaj pa je v razcepu med mano in sestro (mamo)… Kar seveda ni enostavno, saj nas ima vse rad. Ampak, če ni zmožen mož v tej situaciji postaviti meje, jo bom pa jaz. Ker sestre drugače ne vidim oz. se tako umakne, razmišljam, da ji napišem vljudno, prijazno, asertivno pismo, vendar nimam ideje kako in s kakšnimi besedami naj to izpeljem.

Dodajam se tole iz zadnjega vikenda: na tleh sem ob čiščenju našla tableto.

Ne vem, za kakšno tableto gre (saj jih baje trenutno jemlje)… Mogoče samo kak vitamin, ampak tako daleč niti ni pomembno, saj moj 11-mesecni otrok plazi po tleh in vse kar najde, daje v usta.

Tako sem se že zmešana, da mi ni več jasno, ali samo kompliciram, kot mi reče mož, ali to res ni normalno? Ko sem mu povedala za tableto, ni komentiral ničesar.

Moje mnenje je, da to ni normalno, da vse vikende, ko nas ne bo, in izključno samo takrat, izrabila za bivanje v našem stanovanju. Mislim, da ima punca sama problem, da ne more biti doma, kljub svojemu stanovanju… Vendar zato ne bomo mi v nedogled imeli na voljo našega stanovanja ?

____________________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,

v vašem pisanju je čutiti veliko stiske in ujetosti v skorajda brezizhodni situaciji. Verjamem, da lahko občutite veliko besa na sestro, taščo in včasih tudi moža, čeprav pravite, da imata ljubeče razmerje.

Strah nas lahko postane, ko govorite, da njegova sestra dela v zdravstvu in je v času pandemije spala v vaši postelji, hkrati pa so bile na tleh tablete, ki jih lahko vaš otročiček pogoltne, čeprav ne veste, za katere gre…

Občutiti je veliko neslišanosti od vašega moža. Toliko razočaranja lahko človek tukaj čuti, ko ima občutek, da se mora sam boriti zase in tudi za varnost svojega otroka, saj ne veste tudi, za katere tablete gre.

Terapevtsko delujem z ogromno pari, kjer se dogaja to – moški težje postavi meje svoji družini in žena se lahko počuti ob njem nevidno, nespoštovano in necenjeno.

Lažje bi vam bilo, če bi bil vaš mož na vaši strani in tudi prepovedal svoji sestri vsaj spanje v vajini postelji, če vam to tako veliko pomeni, kar je seveda normalno.

Seveda nas je lahko tudi strah, ali ima njegova sestra morda res kakšno duševno motnjo, o kateri njegova družina ne želi govoriti. Upam sicer, da ne, saj si tega nihče ne zasluži.

Dobro bi bilo, da se vsa družina odkrito pogovori o tem, ker zdaj ne veste, kaj se zares dogaja. Tudi to je nekoliko nenavadno, da vas sestra niti ne pozdravi na skupnih kosilih.

Svetoval bi vam zakonsko terapijo. V varnem okolju bi med drugim delali na tem, da vaš partner začuti vašo stisko in vas začne bolj upoštevati. V igri je tudi varnost vašega otroka.

Moški je lahko velikokrat razdeljen med dva družinska sistema. Je pa vedno odgovornost moškega, da dobi njegova žena občutek, da se je v polnosti odločil zanjo in za njun odnos. Globlje lahko drugače pri ženski govorimo o občutku osamljenosti in zavrnjenosti, kar pa seveda boli.

V vaših besedah je čutiti veliko ljubezni in nam je žal, da imate občutek, da se vaš mož včasih ne postavi na vašo stran.

Vse dobro vam želim,

Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podoben članek preberete tudi TUKAJ.

The post Primarni družini ne zmore postaviti meje, raje vedno v vse privoli: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Tue, 20 Dec 2022 12:27:45 +0000

Vprašanje:

Zanima me kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava?

Skupaj sva leto in pol. Ne živiva skupaj, ampak to načrtujeva v prihodnosti. V samem odnosu nimava večjih problemov, nesoglasja rešujeva sproti, se veliko pogovarjava in sprejemava kompromise. Spoznala sva se po tem, ko sem se ločila. Iz propadlega zakona imam tudi otroke, ki jih je on sprejel za svoje. On svojih nima. Otroci so ga zelo lepo sprejeli.

Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.

Nastane pa je njegova družina. Do oktobra, ko sem bila večino vikendov sama, so bili otroci pri očetu. Takrat sem bila doma, odnosi so bili normalni oz. sem se počutila sprejeto in sproščeno v njihovi družbi. Ko sem dobila novo službo in sem začela delati čez vikende, je partner začel večino vikendov preživljati pri meni, pa so se začeli različni komentarji. V stilu, da je prehitro, da bi se pogovarjala o skupnem življenju, da so moji otroci prenaporni za njega, ipd. To je v zadnjem obdobju pripeljalo do tega, da sem bila izločena iz družinskih praznovanj, ker so bili otroci tisti vikend pri meni, in čez vikend celo do tega, da mu je mama rekla, da ga zelo dobro pozna in da opaža v zadnjem mesecu, da je nesrečen ob meni in da zaradi tega bolj pogosto pije. Da ga ima rada in da naj premisli o tem kar mu je povedala in da si naj najde boljšo zensko. Partner je bil šokiran in v je zmrznil. Je rekel, da ga je tako zelo prizadelo, da sploh ni bil sposoben reagirati.

Včeraj mi je to vse tudi povedal in danes sem sla k njemu, da sva bila pred službo nekaj ur skupaj, da sva skupaj predelala del tega dogajanja. Mene je v prvi vrsti prizadel ta odnos, ker tega resnično nisem pričakovala. Nikoli nisem bila nesramna do nikogar in sem jih sprejela in jih smatrala za družino.

Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.

Da mu privošči, da je srečen. Ne razumem kako imaš tako malo spoštovanja do svojega otroka, da mu posegaš v tako intimo kot je izbira partnerja. Da mu govoriš, da je s partnerjem nesrečen, da ga naj pusti, da si naj najde boljšo, itd. Sama tega resnično nisem vajena, ker pri nas v družini takega odnosa ni. To se mi zdi izjemno toksično in neprimerno. Sama sebe smatram za dobro osebo in ne vidim razloga za takšno ‘intervencijo’. Nobenemu od naju ni jasno od kje je to pravzaprav prišlo. Ker vikende preživlja pri meni, ona pravzaprav sploh ne vidi kakšen odnos imava, kako se razumeva in kako mi funkcioniramo kot družina. Ona vidi njega med tednom, ko je pod stresom in slabe volje zaradi slabih odnosov v službi, ki ga zelo obremenjujejo.

Zanima me kako pravzaprav od tu naprej? Kako se spopadati z vsem tem? Boli me, da je partner zdaj razcepljen med mano in svojo družino in da imam občutek, kot da sem jaz povzročila, da mora izbrati stran. Tega položaja mu resnično ne privoščim in razen tega, da mu stojim ob strani, ne vem kaj se lahko naredim, da bi izboljšala to celotno situacijo.

_________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,

hvala, da ste svojo bolečino delili z nami in žal nam je, da vam pozno odgovarjamo. Čuti se, da vas je ta reč zelo prizadela. Občutek je, kot da ste vi krivi, da je zdaj vaš partner ujet med vas in vaše otroke ter svojo družino, posebno pa svojo mater. Veliko občutka krivde lahko potem nosite vi, za kar sploh niste krivi.

Kot moški vam lahko povem, da je vselej na strani moškega to, ali se v polnosti odloči, da bo zaživel svoje življenje, se odločil za novo družino, za novo partnerico, za otroke …

Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.

Kot pravite, ima ona določen vpliv nanj, in po njenem pogovoru z njo vam je rekel, da ga vaši otroci preveč obremenjujejo, kar vam lahko prebudi občutek, da je tudi začel piti zaradi vas, da ga vi delate depresivnega itd., kar pravi njegova mati njemu.

Toliko nemoči in stiske je čutiti v vaših besedah, vendar kot sem rekel – vi niste krivi za to, da vaš partner pije in da je morebiti nesrečen zaradi vas. Verjetno se vaš partner počuti ujeto med vami in svojo materjo.

Na terapevtskih srečanjih dostikrat delam s takšnimi pari. Partner mora velikokrat spoznati, da je dobro zaživeti novo življenje in kako lahko zmanjša vpliv svojih staršev nase ter začne postavljati določene meje in razmejitve svoji primarni družini.

Vi ste tisti, ki trpite zaradi tega, ker on ne zna postavljati mej svoji materi. Poleg vas pa neznansko verjetno trpijo tudi vaši otroci, ki jih je sprva sprejel, zdaj pa pravi, da ga obremenjujejo.

Ne vem, koliko občutka zavrnitve in krivde poleg vas sprejmejo tudi vaši otroci. Vendar to ni vaša odgovornost. Predlagal bi vam partnersko terapijo, če se je vaš partner pripravljen odločiti za vas in vaše otroke.

Če ne, pa bi vam vsekakor predlagal individualno terapijo, saj ste ravnokar preboleli ločitev in vam je verjetno težko potem preboleti še en razhod, še huje pa je to lahko za vaše otroke …

Vse dobro vam želim,

Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.

Kar meni ostaja ob vsem prebranem je se to, da ste neverjetno verbalizirani, čustveno ranljivi, iskreni in odprti in predvsem – dober človek.

Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.

Če partnerja ne bi imeli na vasi strani, bi partnerju priporočila dve knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo – istega avtorja, Kenneth M Adamsa.

Vam pa Strupeni tasti in tasce (Susan Forward).

Morda vama ta literatura lahko se kje pomaga.

Sicer pa srečno, srčna gospa!

Komentar je dodala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

____________________________________________________________________________________________________________________________

Dodaten komentar:

Partner ni nikoli rekel, da so mu otroci prenaporni, ali da je nesrečen z mano. Midva se zelo veliko pogovarjava o teh stvareh. Tudi nikoli nisva hitela v to, da smo se zaceli družiti z njimi. Je minilo najprej pol leta, preden je on sploh spoznal otroke. Prej nisva imela želje in potrebe po tem, ker sva najprej želela videti ali zveza med nama pelje v skupno prihodnost ali ne. Tudi sama sem mu vedno dajala dovolj časa in prostora, da se sooči z občutki okoli tega.

Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.

Vse skupaj smo šli postopoma in počasi. V prvi vrsti tudi zaradi otrok, ker sem želela, da je odnos do njih primeren in da se počutijo varno. On otrok ni nikoli zavračal, poskrbi za njih, jih ima rad in otroci so ob njem sproščeni. Tudi kadar mene ni zraven ni problemov. Tako da sem mu pravzaprav resnično hvaležna, ker je do otrok dober in jih je resnično sprejel za svoje. To da so prenaporni za njega mu govori njegova mama. In to, da si je ob večerih spil kakšno pivo ali dva, občasno, pa tudi ne pomeni, da ga “pije”. Na splošno gre bolj za to, da mu mama želi dirigirati življenje in mu posega v intimne odločitve.

V bistvu sva se midva v tem času odkar sem vam pisala že ogromno stvari pogovorila. On je odločen, da mnenje njegovih domačih ne spremeni ničesar med nama.

Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.

Odnos z mamo rešuje sam. Tudi okoli tega veliko komunicirava. On ne želi, da se jaz spreminjam, ker tukaj pravzaprav ni v meni problem, ampak je problem v maminem vtikovanju. V prvih nekaj dnevih je bil tudi sam šokiran nad njenim obnašanjem, ampak kasneje je ugotovil, da je to pravzaprav mamin vzorec. Meni, da je posesivna, ker vidi da je srečen in ker se začenja zavedati, da ga bo “izgubila”. V kratkem se namreč namerava odseliti od nje, k meni in očitno je to njen velik problem. Hkrati pa se partner zaveda, da je to problem, ki ga bo ona morala sama rešiti, ker ni njegova dolžnost, da ji on igra čustvenega partnerja. On ima svoje življenje in ga namerava živeti tako kot se njemu zdi primerno.

Sem pa tudi sama sprejela dejstvo, da se nekaterih stvari ne da spremeniti, in da to ni moja krivda ali moje breme. Ker ne sama in ne partner ne vidiva problema v mojem odnosu do njih, se sama ne bom spreminjala. Če me želijo imeti v družini me lahko sprejmejo, drugače pač ne. Mi je zelo žal, če se odločijo za slednje, ampak tudi to naju s partnerjem ne bo ločilo.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podoben članek najdete TUKAJ.

The post Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Wed, 02 Nov 2022 07:29:03 +0000

Rabim pomoč, nasvet, usmeritev na “pravo pot”. Zanima me, kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev. Postajam namreč njuna kopija, kar se obnašanja in vzgoje tiče in to je tisto, kar sem jaz kot otrok najbolj sovražila. Vzkipim za vsako malenkost, tako kot moj oče. Živce izgubim tako hitro kot moja mama. Namesto pohvale raje grajam, dajem otroke “v nič”, tako kot sta starša mene. Konec dneva se sovražim zaradi svojega obnašanja. Nočem bit takšna mama svojim otrokom, želim prekiniti ta vzorec . S svojo mamo nimam nekega mama-hči odnosa, želim pa ga imeti s svojimi otroci. Kam se naj obrnem po pomoč?

Hvala za vsak nasvet

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Glede na to, kaj ste doživeli v vasem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija.

Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih. Otroci nezavedno – nenamerno! Zaznavajo te naše pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane. Torej več hudega kot smo doživeli, bolj bodo otroci nas spravljali ob živce. To je taksna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu. Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.

Toda imam dobri novici.

1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) .

2.to se da spremeniti. Ni lahko, ampak se da. Nekaj lahko začnete delati že doma, sami. Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost, npr. ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok. Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte. Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo. Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste vzkipljivi (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje.

Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to. Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših. In kriči, kot je morda že takrat. Za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.

In kako bi bilo se z njo srečati? Si jo dovoliti izjokati, in reci svojemu notranjemu otroku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v taksne občutke? Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga še nihče do zdaj ni pomiril? Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta vaš notranji otrok, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo? In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?

Potem bi bilo verjetno drugače. In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi, počasi, postajali nov človek…

Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.

Samo pogumno!

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.

The post Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Za vse sem sama. Kako dopovedati partnerju, da je tudi on starš: Svetovanje za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Tue, 21 Jun 2022 13:49:02 +0000

Vprašanje: Partner je veliko službeno odsoten. Vendar, ko je doma, za otroka (2 leti) ne skrbi kaj dosti. Vse mu je težko, že samo, da ga mora previti, kaj šele uspavati. V vrtcu ga vzgojiteljice skoraj ne poznajo, saj trdi, da se otrok v kolikor ga peljem v vrtec jaz, ne joka, prav tako se ne joka, če ga jaz uspavam… za vse sem sama. Tako sem žalostna, saj se zaradi otroka zbujam po najmanj 4x na noč, delam, popoldan pa skrbim za sinka, uspavam in spet znova… Ko pa partnerju skušam dopovedati, da potrebujem pomoč, so njegovi odgovori; ko boš toliko denarja zaslužila kot jaz, ga bom pa uspaval itn… Je katera imela takšnega partnerja in ga nekako spametovala?

_______________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, žal mi je, da vas partner ne sliši in ne razume, za povrh pa je še žaljiv. Od naštetega se zdi najbolj problematičen zadnji del in ta se mora nemudoma spremeniti. Spremeniti njega ne morete… Nujno pa je, da mu postavite mejo in da tovrstne govorice (češ kdo služi več) takoj ustavite.

Žal zgodbo glede “neenakomernega” starševstva v terapijah poslušamo izjemno velikokrat, ker je odsotnost očeta v primarnih družinah pri nas pogosta.

Če sami nismo imeli očeta, težko znamo biti oče. Poleg tega – z vsem spoštovanjem do nasprotnega spola – z majhnimi otroki moški pogosto težje najdejo stik. Svojih partnerk pa ne razumejo (preprosto zato, ker oni niso tisti, ki bi bili na porodniški in se zbujali, dojili etc etc – ne zato, ker ne bi želeli, ampak ker ne znajo). Ko otročki malo zrastejo, se ta del spremeni. Skoraj vsi moški na terapijah rečejo, da so se povezali z otrokom takrat, ko so se lahko skupaj pogovarjali in igrali (torej po 3.letu).

Pri vas pa očitno ne gre le za starševsko odsotnost, saj imate ob sebi verjetno tudi deloholika, ki morda teče v izgorelost.

Ampak zgoraj omenjeno bi se zdelo še nekako rešljivo, če gospod do vas ne bi bil žaljiv. Očitno se čuti stisnjenega v kot in mamevrira s tako grdo sramotilno obrambo. To je prvo, kjer bi bilo nujno razmejiti in ta del je na vas, da mu ne dovolite takšnega načina pogovora z vami.

Partnerja vi ne morete spremeniti, čeprav bi želeli. Lahko pa ste ranljivi in mu poveste, da tako ne boste zmogli naprej.

To da žogico v vaše roke – vi ste tisti, ki se boste morali odločiti, ali vam je to dovolj ali ne. Če je gospod pripravljen govoriti spoštljivo in reševati odnos, vama toplo svetujem partnersko terapijo – ker razen tega ne vidim drugih načinov, da bi se on morda kdaj spremenil. Pa tudi tu, je odvisno od njega – ali to sploh želi.

Verjamem, da vam je hudo in težko biti v nemoči. Toda niste nemočni zase – lahko poskrbite zase, postavite meje in na terapiji ugotovite, ali vam bo gospod zmogel slediti ali ne.
Pogumno naprej!

Ps.: in seveda, nujno si najdite pomoč (čiscenje/hrana/varstvo.❤️

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Za vse sem sama. Kako dopovedati partnerju, da je tudi on starš: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Partner in moja primarna družina: Svetovanje za pare

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Tue, 07 Sep 2021 08:48:57 +0000

S partnerjem sva skupaj 7 let, imava 3 letnega otroka in odločil se je, da naju zapusti, ker ne prenese moje primerna družine. Zelo ga imam rada, a sem naveličana konfliktov med njim, ter mojo družino. Pred časom sva obiskovala tudi partnersko terapijo,a ni bilo nič boljše. Njegova odločitev me boli,ampak osredotočila se bom nase in osebno rast. Prosim za nasvete kako poskrbeti zase, da mi bo lažje med tem stresnim obdobjem.

Odgovor:

Pozdravljeni, tole deluje zelo boleč odnos. V oči sta mi padla dva stavka, pardon trije:

1.) partner ni sprejel družine kot vašega “paketa”

Morda bom napisala nekaj, kar ne bo všečno, ampak primarna družina, nikoli ne bi smela biti paket, ki je za vedno zvezan z nami. Če so tukaj težave, je za razmisliti o tem, kje ste tudi vi glede razmejitve z lastno družino.

To ne pomeni, da vaš partner nima težav – ampak njega žal ni na tej strani. Primarna družina je vaša družina in nikakor ni paket, k vaši novo nastali družini.

2) pišete o tem, da vas “nikoli ni izbral”

Ta stavek tako hudo boli, da verjamem, da ne morete kar ostati tam in upati v nedogled. Občutek neizbranosti je eden najhujših občutkov v partnerstvu. Pa vseeno deluje kot del vašega paketa. Veste kaj mislim?

Vase čustvene prtljage iz primarne družine, kot da je iz tam že prej prišla ta spregledanost, neizbranost, neuzrtost, nezaželjenost. Lahko se motim in je to samo občutek ob vašem pisanju, ne vem, bi pa k razmišljanju o tem spodbudila predvsem vas.

Vprašajte pa se sami pri sebi ali ste vi izbrali partnerja, kot prvo izbiro?

3) “povedal da naju zapušča”

Blazno pa bi me zanimalo, v kakem kontekstu vas je partner obvestil, da vas zapušča. Morda po kakem svežem prepiru s tastom npr? Ali pa z vami? Če ja, umirita konje in se pogovorita v mirnem tonu. Če misli resno, se vseeno se iskreno pogovarjajta o tem, kako naprej. Če ste iz odnosa že sli, upam, da ste našli primerno terapijo – možnosti imate, da kontaktirate tudi nas. Dobrodošli.

Četudi ste že ostali sami in se je s tem aktualizirala rana neizbranosti, vedite, da si izbranost zaslužite. Pojdite do svojega notranjega otroka, potolažite svojo punčko in ji dajte ljubezen. Si jo zasluzi v polnosti!

Odgovor je podala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

The post Partner in moja primarna družina: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako se opolnomočiti v partnerskem odnosu?: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 01 Jul 2021 18:22:01 +0000

Vprašanje: Prosim svetujte mi, kako se opolnomočiti, saj sem prišla do zavedanja, da se partnerju pustim voditi. Rada bi šla s sinom na izlet, s prijateljicami ven..ipd ,a sem v stiski in ostanem doma, ali pa se sploh ne morem sprostiti. Partner me ne zadržuje, težava je v meni in mojem odnosu do sebe– partnerstva. Kaj storiti, da se sprostim in najdem pot iz takega odnosa, ki ga imam do sebe? Torej kako se opolnomočiti?

_________________________________________________________________________________________________________________

Je bil morda kdo od vaših staršev tako nesiguren vase? Lahko da ste pobrala vzorce iz svoje primarne družine. Drugače pa dajte analizirat situacije, v katerih se krivite; katera čustva čutite takrat, katere misli vam gredo čez glavo.

Kar potrudite se, ker je včasih zelo težko najti prave odgovore.

Tako boste prišla do prepričanj o sebi, spreminjanje le-teh pa je malo bolj dolgotrajen proces in po navadi zahteva vključitev v terapijo. Kar lahko še naredite, je da prenehate pretirano premlevati (ruminirati) in kar delajte, kar si želite (“just do it”). Ko se boste navadila na to, da vaša vedenja nimajo posledic (ali pač? je vaš partner jezen, ko greste vi ven s prijateljicami? se čudno obnaša? Vas ignorira? Vam zameri? Ali je morda tega vesel?), potem boste vedno lažje hodila sama ven.

Partnerja lahko tudi prosite, da vas spodbuja pri temu, da vi hodite ven.

Če je to res samo vaš problem, potem bi vam svetovala kognitivno vedenjsko terapijo (ali pa si preberite knjigi kognitivno-vedenjska terapija za telebane), če pa vaš partner reagira na vaše vedenje, potem priporočam partnersko terapijo. V obeh primerih pa je smiselno tudi analizirati odnose v vaši primarni družini, ker nekje ste se teh vzorcev mišljenja in čustvovanja morala naučiti. Srečno

Odgovor je podala družinska terapevtka Teja Bandel Castro.

_______________________________________________________________________________________________

Pozdravljena.

Najprej bi vam želela povedati, da ste prvi korak že storili, s tem, da ste ugotovili, da nekaj ni ok in da se želite opolnomočiti.

Bravo. Prišli ste do zavedanja, da imate težavo in sedaj je čas, za drugi korak, za delo na sebi in spreminjanje vzorcev.

Kot najprej bi bilo smiselno, da se vprašate, kako je z vašo preteklostjo? Morda vas je kdo že v preteklosti pretirano navezal nase, (morda čist nezavedno) in sedaj ta vzorec nadaljujete. Morda pa, kot je napisala terapevtka Teja Bandel Castrol, v zgornjem komentarju, in ste ta vzorec dobili iz primarne družine. Vsekakor vam svetujem, komunikacijo z osebo, ki ji zaupate , lahko je partner ,prijateljica ali pa terapevt.

Svetovala bi vam, da se zazrete vase, v svoje občutke in čustva in, da se vprašate, kaj vam pravzaprav preprečuje uživanje? Kako bi bilo, če bi se danes prepustili?

In navsezadnje, da bi si dovolili biti sami sebi dovolj.

Ko boste spet prišli do notranje stiske, ko boste ugotovili, da vas spet nekaj zadržuje in ne (z)morete nikamor ,zapišite vaše občutke, misli ali kontaktirajte nekoga (morda se lahko to dogovorite tudi s terapevtom), ki mu zaupate, da vas podpre in vas opolnomoči.

Verjetno vam to ne bo uspelo takoj in bo potrebno več ponovitev. Malo po malo. Zaupajte si. Pojdite v naravo in poslušajte ptičje petje, ter dajte vse misli vstran. Zadihajte. Prepustite se vetriču, ki vam zapiha čez lase.

In občutite vaše občutke, ki naj stečejo skozi vas, kakršni koli so , sprejmite jih.

Naj bo to na začetku le minutka, ko se prepustite in uživate sami s seboj ali pa z otrokom. In tako bo vsak dan lažje, verjamem pa tudi, da se bo ta minutka hitro podaljšala v uro, ko se boste vedeli sprostiti in dati možgane na off. Vsekakor pa bi vam svetovala, da se posvetujete s terapevtom, ki vam bo vedel najbolje svetovati, ker bo poznal vaše ozadje in stiske.

Srečno.

Komentar je zapisala Tadeja Habjanič.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kako se opolnomočiti v partnerskem odnosu?: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 24 Jun 2021 17:40:47 +0000

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 11 let. Že več krat sem ga zalotila, da me vara. Z eno žensko, me je varal cela 4 leta. Bil je kak dan tišine, a vse sem oprostila, saj ko sva bila skupaj, sva se imela zelo lepo in upala, da bo boljše. Spet sem našla ljubezensko sporočilo ene ženske na njegovem telefonu. Zakaj moški varajo? V stiski sem, ne vem kaj storiti?

_____________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor

Hvala za vašo iskrenost. Morda je prišel vaš čas, da si dovolite biti povsem iskreni sami s sabo, da razmislite, kaj točno dobite v odnosu, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne. Predvsem pa , zakaj je temu tako in zakaj sprejemate, npr. varanje.

V zameno za katere občutke? Ko boste vedeli odgovore, boste lahko ukrepali in ne dovoljevali več taksnega vedenja.

Zelo žal mi je, da se soočate s taksno izkušnjo.

Verjamem, da vam prebuja veliko vprašanj, dvomov in občutkov razočaranja, stiske, žalosti in obupa. Ne vem, če bodo odgovori odnesli te občutke, upam pa, da vam bodo komentarji pomagali k temu, da razmislite, zakaj ste v taki kruti situaciji.

Varanje nima “spola” (zakaj nekateri moški varajo), varajo tudi ženske. Nekatere raziskave pravijo, da celo več. Razlogi za varanje so izjemno različni – navadno gre za lasten občutek praznine, manjka, lahko celo anksioznosti in pogrešanja adrenalina. Velikokrat gre za pravo spolno zasvojenost. Takrat varanje vsebuje še patološko laganje, skrivanje in ogromno občutkov adrenalina, nemoči, hkrati pa sramu in pravega gnusa.

Koliko tega sramu in gnusa ostaja vam? Ko ga vaš partner ne vidi, ne razdela in ne naredi nič, razen ponavlja grozljive varajoče situacije. Čutiti je tudi vas obup ,stisko, razočaranje in predstavljam si, da vas te novice vedno prav podrejo, izčrpajo in razžalostijo. Varanje je tako boleče, kot da bi nam nekdo razparal celo telo. Toliko bolečine, se lahko vedno znova prebudi.

In kako to, da ste jo pripravljeni se naprej sprejemati? Čutiti je, kot da je vaše telo preživelo že toliko teh vojn, ko se najbrž v sebi bojujete kaj storiti in kako preživeti. V resnici je odgovor: NI VAM TEGA TREBA. Ne potrebujete varanja v življenju. Niti ne rabite ga odpuščati, če ga ne zmorete. Nikakor, namreč niste vi odgovorni in krivi za njegovo varanje. Ste pa odgovorni za svoje občutke in to, da jih zavarujete. Le vi sami imate to moč, da pri sebi nekaj spremenite.

Tudi v terapijah spodbujamo le reševanje primerov varanja, kjer se to zgodi na krajši rok, morda celo samo enkrat, ali pa kjer sta res oba partnerja pripravljena kaj spremeniti. Predvsem varajoči partner mora vstopiti v proces zdravljenja, pri spolni odvisnosti pa je nujno zdravljenje slednje. A v primerih kontinuiranega varanja tudi terapevti povemo klientom, da ste svobodni v odločitvi kaj storiti in da taksne terapije (tudi partnerske) navadno niso uspešne. Predvsem zato, ker se druga oseba ni pripravljena, ali pa se ne zmore spremeniti… partnerske terapije, kjer varajoči partner ne prekine vseh kontaktov, ne izvajamo.

Najbrž boste tudi med komentarji v skupini (TUKAJ) zaznali veliko jeze in ogorčenja.

To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza….in zakaj ste pristali tu?

Zakaj se bojite konfliktov, prepirov? (To sklepam, ko pravite, da je samo par dni tišine in potem stvari minejo…)

Kakšno vzdušje ste imeli glede tega doma?

So bili starši velikokrat v prepirih, ali pa ste že tam spremljali, kako je “boljše, če si tiho”?

Iz kje toliko strahu?

Kje je vaša jeza, da bi rekla partnerju: “Lej, imam te rada, ampak tole je preveč?”

Česa se pri tem bojite?

Njegovih reakcij ali lastnih občutkov?

In kako se počutite, kadar ste sami?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo… da se morda bojite biti sami.

Ampak vi že ste najbolj sami, ravno ob gospodu. Če ne zmorete prekiniti takšnega odnosa, se morate vsaj zavarovati in nujno postaviti meje. Najbrž se boste morali prej srečati z lastnimi strahovi in občutji (strah pred samoto, strah pred prizadetostjo, strah pred praznino, strah pred občutkom nevrednosti…?) in najti tisto punčko, ki jo je nekdo nekoč uspel prepričati, da ni vredna. Pa je!

Ko boste našli svojega notranjega otročka, ga pomirili, objeli & dali tej punčki nežnost, vrednost, občutek da se sme jeziti, da je lahko ona, da se lahko pogleda v ogledalo in enkrat zažari… in se tudi skrega, razjezi, postavi mejo, ali pa celo gre.

Da je lahko ona, sama, v dvoje, kakorkoli že – dostojanstvena, čudovita, in v predanem, varnem odnosu. In da lahko naglas to zahteva, ali pa gre. In da je oboje ok. Vi boste ok. Samo najdite to malo punčko in ji dajte dovoljenje za jezo. Vredno je.

Toplo vam svetujem tudi individualno terapijo in branje literature o soodvisnih odnosih. Zmorete. Samo naprej!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

____________________________________________________________________________________________________________

Če si vašo zgodbo predstavljate na platnu, kot film in ga ustavite v trenutku, ko izveste za afero.

Kako se počutite? Boli, da bi lahko jokali več dni skupaj, kajne?

Telo vam sporoča, da vas partner ne ceni, ne spoštuje in vas vedno znova rani. Zakaj je tako, bi moral sam ugotoviti s poglobljenim delom na sebi.

Vaša naloga je, da pri sebi ugotovite zakaj vse skupaj dovoljujete.

Kakšne so vaše izkušnje z moškimi v preteklosti in kakšna prepričanja imate o nasprotnem spolu? Kje je vaša lastna vrednost in kaj se je zgodilo majhni deklici, da dovoli vedno znova ponižanja? Veliko vprašanj, veliko dela na sebi.

Zmorete.

Odgovor je zapisala terapevtka Saša Golob

Podvprašanje:

Res je težka situacija. Odgovori so mi dali vedeti, naj ga zapustim. Nekaj krat sem ga že poskusila zapustiti, a mi je obljubljal vse najboljše. Verjetno ga je sram , pred drugimi pokazati nezvestobo. Hkrati pa me nekaj vleče nazaj, želim mu pomagati. In bojim se, da dobim enakega partnerja. Obiskala bom strokovno pomoč, saj, če ga zapustim niti v novo zvezo ne bom upala.

Odgovor: Vsekakor se strinjamo, da je najboljše, da poiščete strokovno pomoč. Namreč potrebno je prekiniti ta začarani krog v katerem ste se znašli.

Stiska bo lahko velika, saj boste prekinili nekaj let trajajoč vzorec, ki ste ga bili vajeni (morda tudi iz primerne družine).

Zato ker boste v povsem novi situaciji, se bo telo odzvalo s stisko, ki pa jo je najboljše zaupati, predelali s terapevtom in tako boste tudi spremenili vrednote, načela in sprejeli novo drugačnost, kot jo poznate in ste je vajeni sedaj.

Morate priti do spoznanja, da ste sama sebi lahko dovolj. In morate se naučiti sprejeti, da ste vredna ljubezni, razumevanja, spoštovanja, sočutja in iskrenega odnosa. Vredni ste, vsega najboljšega.

Želimo, da boste speljali stvari tako, da bodo dobre za vas. Vsekakor pa svetujemo, da pred odhodom v nov partnerski odnos predelate vaše rane in si postavite meje, ki se jih dosledno držite. In ne pozabiti, za vsakim dežjem posije sonce. Vse dobro na vaši poti.

Srečno.

The post Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zasvojenost ali ločitev?

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Wed, 20 Sep 2017 00:00:41 +0000

Anonimna zgodba: ZASVOJENOST ALI LOČITEV? Kako oditi iz odnosa, ki ga ni?

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Zdravo.Kako se znebiš krivde/slabe vesti ko se ločuješ? Z mozem sva porocena 11 let, skupaj cirka 15. Imava dva soloobvezna otroka (5-ti in 1. razred). Moj moz je ze od nekdaj zelo navezan na svoje prijatelje in druzbo brez njih ne prezivi niti enega dneva. Kar v praksi pomeni da pride iz sluzbe, gre z njimi takoj na kavo/pivo/joint in se ponavadi privlece domov takrat ko otroci spijo ali ko so tik pred tem da grejo spat. Doma je takrat ko ga prosim – torej ko imam sama kake opravke ali ko pricakuje da bova seksala. Ker sem mu rekla da ko je v pijanem in zadetem stanju pac z njim ne morem seksat. Zato ostane doma da je trezen. Pa ajde vcasih se mu po kakem slucaju res ne da nikamor ampak to je bolj redko. V tem primeru pac doma skadi 2-3 jointe. Nikoli mu nisem ocitala izhodov in druzenja s prijatelji. Je izredno dobrosrcen, posten in deloven. Vendar kljub temu da sem velikokrat povedala da me moti to njegovo “zadeto” stanje in da hocem da prezivlja cas z mano in nami le tega ni. Mogoce je kak dan bolje potem pa spet po starem. Prisla sem do te tocke da sem rekla da imam dovolj. Kljub temu, da ga imam se vedno rada. In seveda mi sedaj naprej mece, da ga zapuscam zaradi malenkosti. Da se ljudje ne locejo zaradi tega. Da se bo poboljsal. (trajalo je cel teden.) In potem razmisljam pa ali sem mu dala premalo ljubezni, ali bi morala se vztrajat in upat. Ceprov mi razum govori da nikoli ne bo bolje. Se sam je rekel da trave ne bo nehal kaditi nikoli in da ga nimam pravice spreminjati. Oba sva 40 let in res nocem ziveti zivljenja vec kot da sem v srednji soli s pogovori o tem kdo je bil bolj pijan…

Draga anonimna, hvala za vaše vprašanje. Verjamem, da ste se znašli prav sredi mešanice občutij. Moža imate radi, ampak preprosto ne zmorete več. Najraje bi šli, ampak vas omejuje vaš oseben občutek krivde, pa najbrž tudi strah, kako bo potem. Ne vem, kako hitro se mogoče pojavi tesnoba, ko si predstavljate, da ne bi več živeli družinskega življenja…? Hkrati pa vas najbrž stisne tudi ob ideji, da se nič ne spremeni. Kot da bi želeli spremembo, a bi jo oviral strah, ki se skriva za krivdo, ki jo omenjate. Strah pa je najbrž občutek, ki ga skriva tudi vaš mož, s svojimi umiki in begom od družine. Zakonska družinska terapija bi vedno poiskala vzroke vajinih trenutnih vedenj: njegovega bega in vašega »statusa quo«.

Partnerstvo je vedno izziv, sploh ko vanj vstopijo še zasvojenosti ali drugi ljudje. Kar opisujete, ni le izziv, ampak je resna situacija, kriza v partnerskem odnosu, ki vsebuje moževo zasvojenost – to pa je povsem upravičen razlog za ločitev. Ljudje se pogosto ločujejo ravno iz tega razloga in četudi vas mož to minimalizira, je realnost drugačna. Minimaliziranje je sicer zelo značilna lastnost vseh odvisnikov, ki se z realnostjo težko spoprimejo. To je razlog zakaj so se znašli sredi začaranega kroga in ob odvajanju lahko pride tudi močna duševna stiska, ko morajo zdržati v realnosti, v dolgčasu, z vsemi občutki. Zasvojenost ne vpliva le na tistega, ki je zasvojen, pač pa na celoten družinski sistem, na oba partnerja in na otroke. Tudi vzgoja otrok lahko postane prizorišče bojevanja. Zasvojenost lahko prekine le zasvojeni, če se za to sam odloči.

Kot žena se najbrž čutite nemočni in tudi ste v nemočnem položaju, ker se ne morete odločati namesto moža. Lahko mu nanizate vrsto raziskav, ali pa izlijete vaše srce in najbrž ste vse to že poskusili. Ampak odločitev je na gospodu. Vi se lahko pojavite z jasno izraženo zahtevo po spremembi, abstinenci. Malo je presenetljivo, da tega niste zahtevali že prej in da ste vse razumeli in tiho prenašali. Ste bili prestrašeni? Oziroma, kaj je tisto, kaj vas ovira pri tem, da rečete, da je nekaj za vas nesprejemljivo? Kam se je skrila vaša jeza? Navadno se v odnosih, ki jih imenujemo odvisni odnosi, znajdejo ravno pari, kjer ima en izkušnjo zlorabe alkohola/droge, drug pa je od njega odvisen. Kot da mu, grdo rečeno, ustreza, da je z odsotnim partnerjem. Ker je oba preveč strah povezanega, intimnega odnosa. Vam je ta termin poznan? V procesu psihoterapije se dostikrat zgodi, da ko se pari odločijo za partnersko terapijo in za zdravljenje, malo obtičijo in se prestrašijo. Ker je v resnici oba zelo strah. Vam je ta občutek blizu?

Če mož spremembe ne zmore, niti v mislih (kaj šele v dejanjih), potem ste storili za vaš del vse. Nujno je potem, da poskrbite zase, še bolj pa za varnost otrok. Puščati otroke v takem stanju ob možu je skrajno nevarno in nedopustno. Če on ne bo pokazal pripravljenosti za spremembo, se bosta morala najbrž dogovoriti tudi za stike pod nadzorom.
Če se bo mož vendarle odločil za poskus, da spremeni svoje življenje, morate vedeti, da lahko sledijo padci. Recidivi so pogosto del te poti in morate res razmisliti, če zmorete tako. Ta dinamika je lahko naporna in škodljiva tudi za otroke (ti vzponi in padci). Pogosto se zgodi, da se odvisni partner odloči za reševanje situacije šele takrat, ko pade in izgubi družino. Ali pa se celo odloči za pomoč in žena obupa, ker ne zmore zdržati ob tako spremenjenem, »present« partnerju. Ta sedaj po abstinenci in psihoterapiji ni več odklopljen, je lahko prisoten, a hkrati dolgočasen, včasih tudi naporen, vse to, česar ona ni več vajena. Včasih se zato kljub rešitvi osnovne težave zelo težko povežeta, ker ju ovira vzajemen strah pred intimo, ki ju hkrati drži skupaj, a ne pusti narazen. Ironično, boleče, a partnerska terapija naslavlja ta občutja, odstranjuje obrambne mehanizme in skuša par ponovno povezati.
Zelo težko pa napovemo, v katero smer bosta šla vidva. Kaj si vi želite? Kje lahko najdete spet sebe in svoj pogum, da postavite meje partnerju in zahtevate, da postane mož in oče. Seveda je možno, da tega ne bo izbral, ampak večje vprašanje je, kaj vas ovira pri tem, da bi sploh zahtevala čas zase, za vaju, za družino? Glede na opis sklepam, da so ta vzdušja strahu, sramu, nemira in nepovezanih odnosov domača tudi vam. Sklepam, da ste se te odvisnosti najbrž naučili v svoji primarni družini, kjer ste najbrž odraščali ob odsotnem očetu, ali pa mami, ki ni zmogla imeti stika. Kakšna je vaša osebna zgodba, ki je vas sploh pripeljala v ta odnos, ki ima tipične značilnosti odvisnega odnosa? V kakšni družini ste odraščali in kje ste se naučili, da vaše potrebe niso pomembne? Kje ste že prej tako močno zgubljali kontrolo, da ste se znašli v tej reprizi vašega preteklega življenja?

Če si ne boste odgovorili na zgornja vprašanja, ste v nevarnosti, da boste samo šli naprej, v podobno boleč odnos. V nevarnosti, da naletite na nekoga podobnega, zato je nujno, da pri sebi raziščete te vzorce in vzroke občutkov strahu. Priznali ste si, da vas v odnosu drži krivda. Krivda je navadno pokrivalo za globlja občutja, kot je npr strah. Kako bi bilo priti v stik tudi s tem občutkom, kako bi si bilo dovoliti biti sami sebi dober psiholog? Ravno krivda je namreč gonilo odvisnih odnosov. Nujno morate odkriti, kaj se skriva za njo. In kakšna je ta krivda, kam je pripeta? Kaj je lahko najhuje, če greste? Koga bi s tem najbolj prizadeli? Iz kje ste vajeni, da prevzamete polno odgovornost, ne pa le delno? Ste bili morda postaršen otrok, ki je že doma skrbel za vse okoli sebe? Kdo je kdaj poskrbel za vas, ste mu dovolili? In koliko nevarnosti zbuja ideja, da morda vseeno dobite moža nazaj? In kaj vse začutite v telesu, ko si predstavljate obe možnosti?

Veliko vprašanj torej tudi za vas. Ravno zato, ker je celo vprašanje le opis partnerja. Kje ste vi? In a ste opazili, kako se sprašujete, kaj bi lahko bi še naredili v odnosu (In potem razmišljam ali sem mu dala premalo ljubezni, ali bi morala se vztrajat in upat), ne pa kako se vi počutite v odnosu? Kot da imate takšno moč nad njim. To je iluzija odvisnih odnosov – v resnici imate neverjetno moč, pri sebi. Le vi ste tisti, ki veste vaše odgovore in lahko poskrbite za svojo varnost, za svojo ranljivost in pa tudi za vaše otroke. Ni vam treba več samo prenašati trenutno situacijo in gledati, kako nekdo drug zgublja kontrolo in živi v vzdušju depresije. Zdaj ste vi starš in vi žena. Lahko spremenite vaš del odnosa. Lahko zahtevate spremembo in jo tudi sami pri sebi naredite. Zakaj si ne bi drznili?

V branje vam priporočam literaturo na temo odvisnih odnosov in pa knjigo Strupeni starši.

Za resno rešitev odvisnosti v vajinem odnosu vama toplo priporočam obisk psihoterapevta oziroma zakonskega družinskega terapevta. Marsikaj se da rešiti, če sta za to pripravljena oba, v varnem odnosu s psihoterapevtom. Srečno in dobrodošli.

The post Zasvojenost ali ločitev? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

primarna družina Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti.

Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo.

Primarni družini ne zmore postaviti meje, raje vedno v vse privoli: Svetovanje za partnerstvo

Ko je prišla prvič, sem ji na kavč nastavila vso potrebno posteljnino, vendar je punca vedno spala v najini postelji. Tudi družbo je imela v stanovanju (koga ne vem).

Po pogovoru še vedno vztraja pri tem, da je to njegova sestra in se je on tako odločil, da lahko prespi itd. Jaz sem vztrajala, da se z njo pogovori, postavi mejo… Ker nočem, da kdorkoli prihaja v stanovanje, kadar nas ni tam. Ampak, žal neuspešno.

Dodajam se tole iz zadnjega vikenda: na tleh sem ob čiščenju našla tableto.

Občutiti je veliko neslišanosti od vašega moža. Toliko razočaranja lahko človek tukaj čuti, ko ima občutek, da se mora sam boriti zase in tudi za varnost svojega otroka, saj ne veste tudi, za katere tablete gre.

Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo

Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.

Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.

Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.

Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.

Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.

Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.

Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo

Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Omenjate, da ste vzkipljivi (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje.

Za vse sem sama. Kako dopovedati partnerju, da je tudi on starš: Svetovanje za partnerstvo

Žal zgodbo glede “neenakomernega” starševstva v terapijah poslušamo izjemno velikokrat, ker je odsotnost očeta v primarnih družinah pri nas pogosta.

Pri vas pa očitno ne gre le za starševsko odsotnost, saj imate ob sebi verjetno tudi deloholika, ki morda teče v izgorelost.

Partnerja vi ne morete spremeniti, čeprav bi želeli. Lahko pa ste ranljivi in mu poveste, da tako ne boste zmogli naprej.

Partner in moja primarna družina: Svetovanje za pare

To ne pomeni, da vaš partner nima težav – ampak njega žal ni na tej strani. Primarna družina je vaša družina in nikakor ni paket, k vaši novo nastali družini.

Vprašajte pa se sami pri sebi ali ste vi izbrali partnerja, kot prvo izbiro?

Četudi ste že ostali sami in se je s tem aktualizirala rana neizbranosti, vedite, da si izbranost zaslužite. Pojdite do svojega notranjega otroka, potolažite svojo punčko in ji dajte ljubezen. Si jo zasluzi v polnosti!

Kako se opolnomočiti v partnerskem odnosu?: Svetovanje

Kar potrudite se, ker je včasih zelo težko najti prave odgovore.

Partnerja lahko tudi prosite, da vas spodbuja pri temu, da vi hodite ven.

Najprej bi vam želela povedati, da ste prvi korak že storili, s tem, da ste ugotovili, da nekaj ni ok in da se želite opolnomočiti.

In navsezadnje, da bi si dovolili biti sami sebi dovolj.

In občutite vaše občutke, ki naj stečejo skozi vas, kakršni koli so , sprejmite jih.

Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo

Zelo žal mi je, da se soočate s taksno izkušnjo.

To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza….in zakaj ste pristali tu?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo… da se morda bojite biti sami.

Vaša naloga je, da pri sebi ugotovite zakaj vse skupaj dovoljujete.

Stiska bo lahko velika, saj boste prekinili nekaj let trajajoč vzorec, ki ste ga bili vajeni (morda tudi iz primerne družine).

Morate priti do spoznanja, da ste sama sebi lahko dovolj. In morate se naučiti sprejeti, da ste vredna ljubezni, razumevanja, spoštovanja, sočutja in iskrenega odnosa. Vredni ste, vsega najboljšega.

Zasvojenost ali ločitev?