Koronavirus je v razmahu in vse v Sloveniji se trenutno vrti okoli tega. Veliko ljudi je v strahu, zato bi radi opozorili na nekatere racionalne razloge, ki nam lahko pomagajo, da razumemo trenuten pojav.

1. Gre za prehodno stanje

Ljudje imajo občutek, da kar ne bo konca, trgovine se praznijo, ljudje se sprašujejo kakšna bo prihodnost, zato je to stanje podobno fenomenu vojne, ko ljudje v strahu pričakujejo najhujše možno. Toda v resnici vojne ni in v resnici ta čas virusa ne bo trajal večno. Veliko virusov se je v preteklosti že obvladalo.

2. Okužbe lahko odkrijemo in vemo, kaj povzroča bolezen

Znanstveniki so že odkrili, kaj povzroča obolenje in sicer mutirani virus sarsa, covid 19. S pomočjo testa ga danes lahko zanesljivo ugotovijo. Novih raziskav pa je vsak dan samo še več. Tudi pri nas so bila testiranja v porastu in odkrili so, koliko je število obolelih

3. S primernimi ukrepi lahko virus zajezimo

Mnogo akcij že spodbuja samoizolacijo in vso možno razkuževanje. Oboje lahko bistveno pripomore k manjšem širjenju virusa med nami, predvsem med ranljivejšimi skupinami. Če v vsakdanjiku pozabljamo, kako je skrb za zdravje pomembna, je to ključni moment, da poskrbimo za svoj imunski sistem.

4. V tej katastrofi nismo sami

Vse države v Evropi naj bi že imele okužene, viša pa se tudi število držav v svetu. Gre za pandemijo, ki bo vse države povezala v istih občutkih. Cel svet si želi razrešitve situacije in na čustvenem nivoju bo to prineslo veliko sprememb. Ta karantena in zaustavitev dogajanja bo vse prisilila k večji čuječnosti in stiku s tem trenutkom.

5. Človeštvo je v preteklosti že šlo skozi pandemije

Čeprav je za nas ta panedmija prva, je v resnici človeštvo mnogo pandemij že preživelo. Takrat so imeli manj infromacij, ki bi ljudi spravljale v stisko, zato pa so se več spraševali in iskali pomoč v naravi in izboljšanju imunskega sistema. Zdravstvo se je skozi leta samo še bolj razvilo, zato je nudenje pomoči bolj kvalitetno kot včasih.

To je pet razlogov, ki jih lahko vedno preberete, če bi se znašli v stiski. Ponujajo odgovor na to, da nekaj kontrole vendarle imamo in da smo kot človeštvo preživeli že marsikaj, tudi hujšega, na kar v trenutkih tesnobe hitro pozabimo.  Mir je v trenutkih še posebej dragocen, ker se po internetu širi veliko napačnih prepričanj.

Pa brez panike!

Na socialnih omrežjih pogosto preberemo stavek “Ne delaj panike“. Gre za kontraproduktiven stavek, saj tistega ki je v strahu, ne bo v ničemer pomiril. Beseda panika pa pomeni precej več kot njegov strah ali njegova tesnoba.  Označiti ljudi za paničarje pomeni pripisati jim več strahu, kot ga občutijo, jih obsoditi in nevedete dati dovoljenje, da ga čutijo še več. V teh trenutkih pa je smiselno iskati mir. Do miru ne pridemo s stavkom “daj se umiri“, ampak z vprašanji česa se bojijo in racionalnimi razmejitvami. S tem mislim predvsem na to, da s sogovornikom sočutno ugotavljamo, kaj od njihovih prepričanj drži, kaj pa je morda irracionalen strah. Če ste tisti, ki strahu močno ne čutite, boste ravno vi lahko prva opora sogovorniku, ki je v stiski. V teh trenutkih je bistveno, da kot skupnost ne nehamo iskati ravnovesja med odrezanim strahom (ignoranco) in tesnobo (strahom).

Če panika pride zares

Tudi beseda panika pogosto ni na mestu – 1. ker je terminološko neustrezna, 2. ker dela krivico vsem tistim, ki čutijo “zgolj” strah. Strahu namreč ne zmanjšamo tako, da ga prepovemo, temveč, da se naučimo z njim živeti. Toda če imate občutek, da vas v prsih stiska, istočasno pa vam razbija srce, čutite mravljince in/ali vročino po telesu, ter se morda potite in imate občutek, da boste doživeli živčni zlom, ali kar na mestu umrli, ne gre za novi virus, ampak panični napad. Do paničnega napada pride, kadar se močno poveča preplavljajoč občutek nemoči, ujetosti in močnega strahu. V resnici gre za fiziološki odziv, ko telo zaradi namišljene ali realne nevarnosti sproži veliko adrenalina. Gre za to, da telo na tak način izrazi pretirane občutke. Panični napad sam po sebi niti ni nevaren. Če bi kdo res čutil povečano tesnobo in paniko, v obliki paničnega napada, lahko vedno pokliče strokovno pomoč, družinskega terapevta. Vse več psihoterapevtov bo v teh dneh na voljo preko skypa, prav tako mi.

Kako si pomagati sam?

Če čutite, da imate povečane strahove, jih je dobro vsak dan izražati in “dati ven iz telesa”. Ko strahove izgovorimo, postanejo manjši. Tudi telesna aktivnost močno poveča tvorbo pozitivnih hormonov. Tako imenovani hormoni sreče (oksitocin, endorfini ipd) se  tvorijo v zdravih, sproščenih odnosih. V tem smislu je dobrodošel tudi humor (četudi je glede na okoliščine črn). Osredotočajte svoje misli na pozitivno in iščite načine, kako si polepšati dneve. Četudi zgolj v svetlejših in toplejših barvah. Predvsem pa se večkrat na dan ustavite in zadihajte. Dihanje namreč sprošča napetosti.

K sproščanju telesnih napetosti mnogo pripomore čuječnost in ostale dihalne tehnike, vizualizacije in meditacije. Te tehnike nam lahko pomagajo, da začutimo sebe in zmanjšamo porast negativnih misli. Za vas smo pripravili brezplačne webinarje, preko katerih lahko raziskujete svoje strahove in najdete vaš način samopomirjanja: Korona in tesnoba (kako se pomiriti)

V naslednjih dneh boste poleg posnetkov lahko spremljali še več videov in napotkov, kako se srečati s strahom. Toplo dobrodošli.

Napisala: Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Koronavirus: 5 razlogov, zakaj smo lahko mirni in kako mir ohranimo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Drage članice in dragi člani skupine sočutno partnerstvo, toplo dobrodošli!

Odprli ste spletno stran Inštituta Vita bona, kjer lahko najdete terapevtsko pomoč. Eno izmed oblik pomoči nudimo s sodelavci in psihoterapevti (družinski terapevti) v FaceBook skupini sočutno partnerstvo. To je skupina, ki temelji na osnovnih načelih rahločutnih pristopov. Osnovni namen skupine je, da se tega sočutja učimo skupaj in tudi na tak način osebnostno rastemo.
Sočutni pristopi se začnejo že s sočutnim starševstvom. Sočutno starševstvo temelji na uglaševanju starša na otrokove potrebe, na postavljanju varnih razmejitev in na poznavanju razvoja otrok.

V partnerstvu sočutno pomeni, da smo sočutni do sebe in do partnerja. Zato najprej vedno iščemo vzroke situacije našega odnosa v nas samih in tudi v družinskih odnosih z našimi starši. Ko se zavemo (ozavestimo, prečutimo,..) vzrokov svojih občutkov, lahko gradimo bolj zdrave odnose. Sočutno partnerstvo temelji na prenosu vzorcev skozi generacije in na prenosu projekcij, ki si jih dajemo drug drugemu. Varen odnos v SP pomeni, da zmoremo sprejeti odgovornost zase, se zavedati svojih ran, jih deliti z drugim in se tudi na ta nacin povezovati.

V skupini za boljše vzdušje in lažje učenje deluje več administratorjev. Samo FB skupina kljub delujočim strokovnjakom NE NADOMEŠČA strokovne pomoči. Več info o tem malo nižje.
Skupina je namenjena partnerskim temam, kjer iščemo vedno najboljšo možno rešitev in se skušamo zavedati, da smo v konkretnih odnosih z razlogom, zato instant nasveti (npr samo “odidi”) niso dobrodošli. Prav tako niso zaželjeni nasveti, ki spodbujajo, da za ceno odnosa ljudje pozabijo nase. Nobena skrajnosti ni dobra, zato iščemo in rešujemo raje razloge situacije.

Želimo, da ste v vaših komentarjih do vseh članov spoštljivi in sočutni. Ko svetujete anonimnim, se vedno postavite v kožo tistega, ki piše vprašanje in ga poskusite res začutiti v njegovi/njeni stiski. Dobrodošla so tudi vasa iskrena osebna doživljanja partnerskih odnosov. Če vas vprašanje čustveno pretrese, ugotovite najprej pri sebi zakaj je tako, predihajte in šele nato komentirajte. Če vas mika, da bi svetovali, raje postavite vprašanja.

Glavni NAMEN skupine je skupno učenje sočutne komunikacije in ne izmenjava mnenj. Predpogoj članstva je (tudi) pripravljenost učiti se novih načinov.
Nujno pa si preberite še pravila skupine.

***

Vaša ANONIMNA VPRAŠANJA pošiljate na FB kontakt Sočutni Admini – tam smo dejavni vsi mi. Vprašanja lahko objavite na zidu tudi sami, javno – če niso preosebne narave. Če pa so vprašanja vezana direktno na vašega partnerja/otroke, pa zaradi intime, varnih razmejitev in odprte narave FB želimo, da vprašanje postavite anonimno (da ne izpostavite svojih partnerjev brez njihove vednosti). Hvala za razumevanje.

EKIPA Sočutnega partnerstva:
Naši odlični administratorji – moderatorji so: Janez Vidmar,
Apolonija Zupan,
Ivica Kobovc,
Klavdija Slapar
Denis Ališič,
Ana Oberstar,
Natali Prusnik in pa
Špela Adamič, Majda Kuhelj & Praznik Tina!

V skupini imate na voljo tudi več strokovnih moderatork – psihoterapevtk, ki so sicer sodelovale že prej, nekateri pa na novo. Z veseljem vam predstavljam našo ekipo:
Saša Golob, Teja Bandel Castro, Barbara Holcman, Romana Čolić, Brigita Chuuya in Gabrijela Šnajder. In moja malenkost, Katja Knez Steinbuch. Vse smo vam na voljo in v skupini z namenom, da postane skupina še bolj varna in strokovna. Na voljo pa so vam tudi izven skupine, saj vse delujemo kot psihoterapevti.

Če iščete možnost ugodnejše psihoterapije, se obrnite name (lahko preko ZS ali na www.druzinska-terapija.com). *Brezplačne terapije* nudimo parom v hujši finančni stiski, in v odvisnih odnosih – zaradi raziskave doktorske disertacije. Vse terapije pa so za člane skupine sočutno partnerstvo in sočutno starševstvo ugodnejše. Več info na 041609888 ali zs na Druzinska terapija – Vita Bona.
Brezplačne terapije nudijo tudi na ŠRCD, Svetovalnici Moste-Fužine, ugodnejše pa stažisti na FDI.

🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘
Če čutite, da ste zares v STISKI, OGROŽENI ALI SAMOMORILNI,
Preverite tole: https://www.psih-klinika.si/koristne…/klic-v-dusevni-stiski/
In nujno takoj pokličite na pomoč!

Pokličete lahko tudi:
-Telefon Samarijan (116 123)
– Sos telefon za ženske in otroke (080 11 55)
– DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO (031 770 120)
– VARNA HIŠA (031 736 726)

Skupina ni nadomestilo za strokovno terapevtsko, še manj pa za psihiatrično pomoč, lahko pa v njej najdete oporo in sočutje in kar nekaj dobrih strokovnjakov, ali pa samo nove ideje in usmeritve. V skupini imate objavljeno tudi literaturo za osebno rast. Za vse primere psihopatologije svetujemo čimprejšnji obisk terapevta in psihiatra(!) hkrati. V skupini se lahko obrnete na psihiatrinjo Danielo Fiket Klarić.

Vse člane obvescamo tudi, da smo dolžni kontinuirana nasilja in samomorilnosti ipd reševati, prijavljati– zato bomo vedno preverili kakšno je stanje, pomagali poiskati vire pomoči (preverili suport doma) ipd.
Dodajamo se, da če anonimni ne zmorejo koraka naprej, še vedno pa pišejo v skupino, bomo razumeli takšna pisanja kot klic na pomoč in tudi mi oddali prijave naprej Policiji in ustreznim organom.

V upanju, da skupina zaživi, vas spodbujam, da še naprej pošiljate (anonimna) vprašanja, objavljate svoja mnenja in dvome, zanimive prispevke in tudi dobre izkušnje. Anonimna vprašanja vedno oblikujte tako (sploh kadar pišete o drugih), da zaščitite lastno in partnerjevo identiteto – da vas ne morejo prepoznati. Anonimna vprašanja so sicer skrita, a so javno objavljena v skupini ali na spletu Inštituta Vita bona.

Skupina je bila sprva ustanovljena kot del sočutnih skupin, pod okriljem Janje Urbančič in skupine sočutno starševstvo. V izogib oteženi komunikaciji tudi v tej skupini postavljamo podobna pravila kot v skupini sočutno starševstvo in sicer..

****
PRAVILA SKUPINE:

1.) V skupino so dobrodošli vsi. Zato je dodanjanje novih članov dobrodošlo! Predpogoj delovanja v skupini je poznavanje pravil skupine. V primeru nesočutne komunikacije in kršitve pravil sledijo ukrepi:
manjše kršitve – izbris komentarjev & 1. opozorilo,
2. opozorilo in izklop možnosti komentiranja,
3.večja kršitev (izpostavljanje skupine/kršenje anonimnosti): takojšen izbris.

2.) Izpostavljanje, norčevanje in obrekovanje skupine Sočutno partnerstvo, predvsem poimensko omenjanje ljudi iz skupine Sočutno partnerstvo po drugih skupinah na FB ali kjerkoli drugje je nesprejemljivo,nedopustno in je groba kršitev pravil skupine. PREDPOGOJ za članstvo v skupini Sočutno partnerstvo je stroga diskretnost! V nasprotnem primeru bomo zaradi varovanja zaupnih podatkov ukrepali tako, da bo brez opozorila sledil izbris iz nase skupine.

3.) komentarji so zaželjeni, s predpogojen, da so res socutni. Fokusirajte se na pomoč anonimnim, ne ostalim v zgodbi…bere vas anonimna oseba, ne partner/ka.

4.) Če ne veste, kaj pomeni “sočutno partnerstvo”, postavljajte vprašanja adminom, ne dajajte pa nasvetov! Če ne veste, kako biti sočutni, poglejte komentiranje adminov.

5.) Če čutite bes/nepojasneno jezo, vedno vprasajte SEBE zakaj je temu tako, predihajte, sele potem ubesedite svoje občutke (preden delite nasvete!) – pomirite sebe, da lahko druge.

6.) V komentarjih uporabljajte spoštljivo in pozitivno komunikacijo (brez negativnih OMG, WTF, ???, !!!, …), brez krivdanja, sarkazmov In cinizmov, nenavadnih namigovanj ali neprimernih vulgarnih opazk.

7.) Komentarji, ki bodo žaljivi ali ne bodo v skladu s Sočutnim partnerstvom bodo izbrisani, avtor bo med komentarji opozorjen.

8.) Člani, ki bodo (namensko) kršili pravila, bodo po 1x opozorilu izbrisani. Člani, ki imajo težave s sprejemanjem pravil, bodo izbrisani.

9.) Če ne poznate sočutne rešitve ali ne zmorete sočutnega odziva, NE komentirajte. (Komentarji kako ste vi ukrepali niso zaželeni, če niso v skladu z načeli Sočutnega partnerstva.)

10.) Če niste prepričani, ali je Vaša rešitev v skladu s Sočutnim partnerstvom ali ne, to zapišite, zastavite vprašanje in ne podajajte trditev.

11.) Preden zastavite (anonimno) vprašanje, preverite z lupo, če morda na takšen način najdete odgovore na Vaša vprašanja.

12.) Če se bodo v kakšni pereči temi, v kratkem času zvrstili neprimerni komentarji, bo tema zaprta za komentiranje.

13.) Svoje izkusnje zaupajte javno, toliko kolikor vam je ok. Pisanje “več na zs” ni zaželjeno, ker ne vemo, ali ponujate osebno zgodbo ali kakšno nestrokovno svetovanje.

14.) V skupini spodbujamo strokovno preverjeno pomoč, vse ostale alternative pa so lahko zgolj dodatek. Predvsem v primeru psihopatologije oziroma vprašanj psihiatrije.

15.) Kakršnokoli oglaševanje je brez predhodnega dogovora prepovedano. Če imate tovrstne želje, se obrnite name.

V upanju, da ste uspeli prebrati do konca, želim vsem adminom in vsem članom prijetno sodelovanje, vse pa še enkrat spodbujam, da čimbolj uporabimo skupino za skupno rast, vseh nas.
Voditeljica skupine Sočutno partnerstvo,
Katja Knez Steinbuch

The post Sočutno partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Otrok, ki odrašča ob staršu, ki je odvisen od alkohola, dobi namesto občutka varnosti, potrditve, izkazovanja ljubezni in spoštovanja, kup neprijetnih občutkov v obliki strahu, sramu, jeze in posledično nizko samopodobo.

Z občutki ni nič narobe, če so pri otroku opažena, potrjena in zregulirana na sočuten način. Alkoholik pa sam ni čustveno zrel, saj verjetno v njegovem otroštvu ni bilo varne odrasle osebe, na katero bi se lahko zanesel in bi mu stala ob strani ob vseh preizkušnjah in čustvenih stiskah. Tako se destruktivni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, dokler si nekdo ne prizna težave, jo skuša ozavestit in prekinit verigo igre žrtev-rabelj. Definicija zasvojenosti je, da posameznik nima več kontrole nad neko substanco ali vedenjem.

Alkoholik postavi steklenico na prvo mesto, saj mu stanje opitosti nudi trenutno olajšanje nepredelanih čustvenih ran. Razmere v njegovi družini pa se slabšajo, odnosi postanejo kaotični, zaupanje pa je porušeno. Partnerka, ki ostaja v odnosu in utopično upa, da bo partnerja spremenila z nadzorom in kontrolo je soodvisna, saj ne zna jasno postaviti meje in zaščiti sebe ter otroke pred bolečino in zlorabami, ki jih alkoholik povzroča. Mama, ki ima ves svoj fokus obrnjen na partnerja in se nenehno obremenjuje s partnerjevo težavo, spregleda svoje otroke in se z njimi ne zmore čustveno povezati. Tako otroci odraščajo brez staršev, ki bi jim nudili varnost in kljub temu, da so fizično prisotni, so čustveno odrezani.

Alkoholizem velikokrat pripelje tudi do čustvenega ali fizičnega nasilja in otroci ob tem doživljajo tesnobo, zmedenost, in občutek nepredvidljivosti, ki ga ponotranjijo

Oče je enkrat trezen in se vede umirjeno, drugič spet ob abstinenčni krizi lahko doživi izbruhe besa in agresije, potem pa pride domov pijan in se vede popolnoma drugače, lahko nasilno, lahko pasivno in neodzivno ali pa se fizično umakne za dlje časa. Ker si otrok želi varnosti in ljubezni, mu vsa ta nepredvidljiva vedenja vzbujajo veliko strahu, lahko se začne spraševati, kaj je z njim narobe, da se starša vedno drugače odzivata na njegove potrebe. Takšni otroci se težko sprostijo v svoji otroški igrivosti, so nenehno na preži v kakšnem stanju je odvisnik in njegov partner in vse skupaj predstavlja preveliko breme. V takšnih družinah se lahko zgodi čustveni incest, ko npr. mama svojega sina nehote povleče v odnos čustvenega partnerja, saj se ne more povezati z alkoholikom, ki beži iz odnosa in ni sposoben resnične intimnosti.

Poznamo različne odvisnosti, ki jih takšen otrok lahko razvije: alkoholizem, deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…

Otroci alkoholikov odrastejo z občutkom manjvrednosti, zapostavljenosti in z globoko čustveno rano. Čeprav si prisežejo, da bo vse drugače, ko bodo imeli svojo družino, se zgodba velikokrat ponovi. Sami lahko padejo v past odvisnosti, saj iščejo zunaj sebe nekaj ali nekoga, ki bi jih osrečil, zapolnil veliko praznino, ki jo čutijo v sebi, kar pa seveda ni mogoče. Ni nujno, da takšen odrasli otrok alkoholika postane alkoholik. Poznamo različne odvisnosti, ki jih lahko razvije: deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…vse to lahko služi kot pobeg od odnosov in bolečine, ki so jo odnosi v zgodnjem, ranljivem obdobju povzročili. Velikokrat se odrasle hčerke alkoholikov nezavedno zaljubijo v alkoholika ali nekoga, ki to kasneje postane in postanejo same odvisne od odnosov, ter brez pomoči terapevta in dela na sebi ne zmorejo prekiniti disfunkcionalnega odnosa. Tudi če tak nezdrav odnos prekinejo in ne zacelijo starih ran, se kmalu spet znajdejo v podobnem odnosu.

Velikokrat se ljudje sprašujejo, zakaj se zapletajo vedno s partnerji, ki ne zmorejo pristnega intimnega odnosa in so odvisniki. Odgovor leži v primarni družini,  posameznik ponotranji vzorce in vzdušja ob katerih odrašča. Kljub razumskemu delu, ki ve, da je takšen odnos nezdrav, ga na nezavedni ravni privlači odnos, kjer čustveno podoživlja vse stare, poznane bolečine, z razlogom, da se prečuti in predela preteklost.

Otrok mora sebi dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve

Odrasel otrok alkoholika mora sam zgraditi svojo lastno vrednost, ki je bila v otroštvu poteptana, znotraj sebe mora odkriti kdo zares je in kaj želi v življenju početi. Sebi mora dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve. Prečutiti mora občutja, ki niso bila dovoljena v primarni družini in se znebiti bremena, ki so mu jih naložili starši. Vse to se lahko zgodi v odnosu z izkušenim psihoterapevtom, počasi in z vztrajnostjo. Ljudje, ki razrešijo stare vzorce, postanejo veliko bolj sočutni, razumevajoči in živijo lepše, mirnejše življenje ter se znajo prebiti skozi izzive, predvsem pa postavljajo jasne meje drugim brez občutka krivde. Pot iz krempljev posledic alkoholizma ni lahka, je pa mogoča z odločitvijo, vztrajnostjo in predanostjo, predvsem pa z iskanjem odgovorov v globini človeške duševnosti.

Saša Petrovič, zakonska družinska terapevtka

The post Odrasli otroci alkoholikov appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Varanje

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Pozdravljeni. Danes sem zvedla da me je partner prevaral, po več letih skupne veze; imava otroka, skoraj idilično življenje. Pokličem ga na telefon, da vidim, če bo kmalu doma,….šok, oglasi se ona…pove da sta noro seksala….skoraj me je kap zadela! In mislim, da sem mela 250 pulza v tistem trenutku! Nisva se še pogovarjala o temu s partnerjem, ker ga še čakam. Nekoč davno nazaj sem to že preživela, dala skozi prebolela. Kako za vraga pa naj sedaj? Boli me, ne zmorem…zakaj se vrtim v začaranem krogu? Kako naj dam to skozi, ko pa me moj otrok sedaj najbolj potrebuje, tako zelo sta navezana. Iščem v sebi: kaj delam jaz narobe? Ne sprašujem se kaj delajo partnerji narobe…to mi je jasno….prevarajo…ampak zakaj? In še to izvem preko telefona? A smo ljudje tako bedni, da ne moremo ljudem resnice povedat v oči? Najraje bi kričala, besnela,…ampak nimam druge izbire kot to kričanje in bes zaenkrat zatlačit v sebe,…bo že prišel moj čas, ko bom lahko kričala. Kako pa lahko človek prevaro, izdajo pozabi in gre najprej?? Je to sploh možno? Hvala vam že vnaprej! Nisem obupana, ker vem da se moram se veliko iz vsega tega naučit…in prej ali slej se bom.

Spoštovana gospa, mi je žal, da ste se znašli v takem šoku in to na tak način. Izvedeti za  prevaro nikoli ni lahko in ni načina, ki bi sploh bil primeren. Težko ugibamo prek interneta, kaj se je v realnosti zgodilo in težko napovemo karkoli, ker še niste partnerja srečali v živo – da ne bi komu delali krivice. Boste tudi sami več realnih informacij morda dobili od njega potem. Vsekakor pa je tole – pa naj bo res ali ne -zelo boleče, kruto in normalno je, da si postavljat kup vprašanj. In normalno je, da si ne predstavljate, kako bi sploh šli naprej in normalno je, če čutite, da ne zmorete. Ste namreč v stanju šoka in telo potrebuje nekaj časa, da sploh vse procesira.

Če je vse kar ste izvedeli res, pokaže to na gnus in sram partnerja, poleg tega pa še dodatno na zasmehovanje in ponižanje. In prav en boleč prezir, kot da bi vas namensko želel prizadeti. Kot da bi v sebi nosil tono prezira do žensk, oziroma celo do vas. Ne vem, s čim se je on že kdaj čutil toliko spregledanega in ponižanega, da je zdaj to projiciral v vas. Ampak je in bolečino nosite zdaj vi. Kam vas to vrže? Razbrati je, da bi želeli razumeti zakaj (kar je normalno, da se v stanju šoka sprašujete), ampak lahkega odgovora na to ni. Ni namreč razloga, zakaj bi nekdo, ki ni v sebi nekje močno ranjen, sploh varal. In ne vemo, zakaj je o tem tako težko spregovoriti, najbrž pa sta sram in strah čutenji, ki onemogočata iskrenost.

Iz psihoterapevtske prakse močno opažam, da je zelo drugače, če vara ženska ali moški. Žensko varanje je navadno nezavedno izražen zadnji krik poskusa reševanja prvotne zveze, s čimer prebuja v resnici partnerja, da bi jo končno opazil. Ali pa celo išče izhod v sili, ker prvotna zveza zanjo ni funkcionalna in odnosa ne zmore končati sama. Zelo je pogosto pri t.i. »odvisnih odnosih«, ali pa pri ženskah z nepredelano izkušnjo spolne zlorabe. Pri varanju se soodvisna ženska zaljubi in na tak način lažje zapusti predhodni odnos. Moški pa preko varanja poleg čisto organske zadovoljitve drugje išče dodatno potrditev, nekaj kar mu manjka, občutek, da je oboževan, opažen, sprejet… Vsi pa z varanjem v drugih iščejo dodatno vznemirjenje, adrenalin, prebujanje, del sebe, ki ga brez drugega ne zmorejo najti. Varanje vedno izhaja iz lastne praznine in adrenalin, ki se ob temu sproža, je kot anestetik, ki zgolj iluzorno trenutno reši težka občutja. Dodatni hormoni, npr. dopamin, na dolgi rok zahtevajo čedalje večje doze in zato se lahko v kontinuiranih procesih varanja srečamo s pojmom zasvojenosti s spolnostjo, ali pa odvisnosti od odnosov, kjer je pomoč psihoterapevta nujna. Ta organska potreba po hormonih, ki je prava skrita zasvojenost, ki lahko nastane kot posledica travmatičnih izkušenj, pojasni zakaj se prevara zgodi tudi v primerih, ko ljudje čutijo, da so navzven srečni.

Težko rečemo, kaj konkretno je bil razlog vašega partnerja in ta odgovor nosi le on. Bi se zmogli z njim soočiti? Če čutite, da zmorete slišati, ali pa da to celo potrebujete, boste to lahko izvedeli le preko direktnega pogovora. Si predstavljam, da bi lahko postavili na tisoče vprašanj, da bi le kakšen odgovor omilil to bolečino zamenjanosti, zavrženosti in nepomembnosti. Še hujše je to, da so vam ti občutki dobro poznani in domači.

S čim pa vi to omogočate? Za prevaro je vedno odgovoren tisti, ki jo naredi in te odgovornosti nikakor ne more nositi prevarani. Torej: niste krivi. Je pa zaskrbljujoče, da se že takoj sprašujete, kako oprostiti, ne pa toliko, kako poskrbeti zase. Ker spominja na vzdušje odvisnih odnosov, vam v branje priporočam tovrstno literaturo (npr. Sanja Rozman). Prevare se v dolgotrajnih procesih da odpustiti, nikoli pa pozabiti. Odpuščanje pa vedno pomeni od-pustiti: pustiti vsem občutkom prosto pot, pustiti jih od sebe, dati jih iz sebe. Naslednja stopnja je, da začnete odkrivati vse občutke, ki jih prevara v resnici prekriva. Prevara je vedno zgolj zunanji pokazatelj večjih, globljih težav, ki jih eden, ali pa celo oba od partnerjev ne zmoreta med sabo skomunicirati. Je zadnji – v veliko primerov pa prepozni – alarmantni znak, da je potrebno nekaj drastično spremeniti. A se najbrž tudi vi sprašujete, zakaj niste tega izvedeli prej in na drugačen način. Ne vemo, iz kje so gospodu poznani tabuji, prikrivanja, izdajstva in krivice. V relacijski družinski terapiji pri prevarah vedno preverimo tudi družinsko ozadje, iz kje so ljudem poznana ta težka, boleča vzdušja prikrivanja in precej pogosto odkrijemo, npr., da se jim je kot otrokom veliko prikrivalo.

Ker omenjate, da ste prevaro že doživeli, čustveno pa ne povsem predelali, imate s tem avtomatično v sebi možnost, da se spet ponovi. Vsako telo namreč hrepeni po razrešitvi težkih čutenj in si nezavedno prikliče težke vzorce, kar samo od sebe. Z namenom, da bi se končno razrešili, preden bi bilo prepozno. Nosite morda izkušnjo prevare že od doma, je varal kdo od staršev? Se je kaj skrivalo? Je bil kdo od staršev zasvojen? Vse to so vprašanja, ki so za vas relevantna, da pridete v stik s svojo preteklostjo in možnimi »nastavki« za prevaro. Ampak za prevaro nikakor nikoli ne morate biti odgovorni vi. To je odgovornost tistega, ki jo stori. Izključna odgovornost tistega, ki prevara – pa če bi bili vi še tako “slaba” zena, če se lahko tako izrazim. In tudi osnova za nadaljevanje odnosa po prevari je to, da tisti, ki vara 100% sprejme odgovornost za svoje dejanje in ne išče opravičil drugje. Ko se varajoči sooči s svojim dejanjem in sprejme odgovornost zase, potem šele lahko spregovorita o vzrokih za prevaro. To pomeni da se mora tisti, ki vara soočiti s svojim sramom, gnusom, ponižanjem, praznino ipd, prevarani pa prečutiti strah, jezo, gnus, izdajstvo in nezaupanje. Ko bosta zdržala vsak s svojimi občutki, bosta šele lahko prišla do vzrokov in morda začela reševati odnos; ki pa ga tudi pred prevaro očitno nista zmogla. Zato toplo priporočam obisk dobrega zakonskega družinskega terapevta, oz partnersko terapijo. V terapiji, vidim, da se da – če NE gre za kontinuirane prevare, če se varajoči odloči da si najde resno pomoč in razišče svoje lastne vzorce in če sta pripravljena oba zelo garati, dolgotrajno garati in veliko težkega prečutiti. Marsikdo tudi ne zmore, ker so procesi dolgi, naporni in krivični. To ni znak poraza, je le znak, da je prehudo.

Trenutno ste v stanju soka. Jutri boste vedeli več. Telo bo prišlo k sebi. In počasi počasi bo prišla še večja jeza, morda celo močan bes, pa sram, prezir, gnus in mogoče celo sovraštvo. Pustite si čutiti, karkoli bo že prišlo. Najdite varne prostore in ljudi, kjer lahko čutite, karkoli želite. Takšne, ki vas bodo razumeli in ne spodbujali k ničemur (ne k temu da ostanete, ne k temu, da greste!), le slišali in bili z vami. In bili z vami razumevajoči in sočutni. Vsekakor je zdaj čas za vas. Da zadihate in prečutite in zdržite z občutki tesnobe, ki jo prinaša ta duševna stiska prevare. Potem pa boste videli kako naprej. Pogumni ste in tega poguma vam želim pri soočenju z vašimi občutki še naprej.

The post Varanje. Kako naj pozabim? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: ZASVOJENOST ALI LOČITEV? Kako oditi iz odnosa, ki ga ni?

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Zdravo.Kako se znebiš krivde/slabe vesti ko se ločuješ? Z mozem sva porocena 11 let, skupaj cirka 15. Imava dva soloobvezna otroka (5-ti in 1. razred). Moj moz je ze od nekdaj zelo navezan na svoje prijatelje in druzbo brez njih ne prezivi niti enega dneva. Kar v praksi pomeni da pride iz sluzbe, gre z njimi takoj na kavo/pivo/joint in se ponavadi privlece domov takrat ko otroci spijo ali ko so tik pred tem da grejo spat. Doma je takrat ko ga prosim – torej ko imam sama kake opravke ali ko pricakuje da bova seksala. Ker sem mu rekla da ko je v pijanem in zadetem stanju pac z njim ne morem seksat. Zato ostane doma da je trezen. Pa ajde vcasih se mu po kakem slucaju res ne da nikamor ampak to je bolj redko. V tem primeru pac doma skadi 2-3 jointe. Nikoli mu nisem ocitala izhodov in druzenja s prijatelji. Je izredno dobrosrcen, posten in deloven. Vendar kljub temu da sem velikokrat povedala da me moti to njegovo “zadeto” stanje in da hocem da prezivlja cas z mano in nami le tega ni. Mogoce je kak dan bolje potem pa spet po starem. Prisla sem do te tocke da sem rekla da imam dovolj. Kljub temu, da ga imam se vedno rada. In seveda mi sedaj naprej mece, da ga zapuscam zaradi malenkosti. Da se ljudje ne locejo zaradi tega. Da se bo poboljsal. (trajalo je cel teden.) In potem razmisljam pa ali sem mu dala premalo ljubezni, ali bi morala se vztrajat in upat. Ceprov mi razum govori da nikoli ne bo bolje. Se sam je rekel da trave ne bo nehal kaditi nikoli in da ga nimam pravice spreminjati. Oba sva 40 let in res nocem ziveti zivljenja vec kot da sem v srednji soli s pogovori o tem kdo je bil bolj pijan… 

Draga anonimna, hvala za vaše vprašanje. Verjamem, da ste se znašli prav sredi mešanice občutij. Moža imate radi, ampak preprosto ne zmorete več. Najraje bi šli, ampak vas omejuje vaš oseben občutek krivde, pa najbrž tudi strah, kako bo potem. Ne vem, kako hitro se mogoče pojavi tesnoba, ko si predstavljate, da ne bi več živeli družinskega življenja…? Hkrati pa vas najbrž stisne tudi ob ideji, da se nič ne spremeni. Kot da bi želeli spremembo, a bi jo oviral strah, ki se skriva za krivdo, ki jo omenjate. Strah pa je najbrž občutek, ki ga skriva tudi vaš mož, s svojimi umiki in begom od družine. Zakonska družinska terapija bi vedno poiskala vzroke vajinih trenutnih vedenj: njegovega bega in vašega »statusa quo«.

Partnerstvo je vedno izziv, sploh ko vanj vstopijo še zasvojenosti ali drugi ljudje. Kar opisujete, ni le izziv, ampak je resna situacija, kriza v partnerskem odnosu, ki vsebuje moževo zasvojenost – to pa je povsem upravičen razlog za ločitev. Ljudje se pogosto ločujejo ravno iz tega razloga in četudi vas mož to minimalizira, je realnost drugačna. Minimaliziranje je sicer zelo značilna lastnost vseh odvisnikov, ki se z realnostjo težko spoprimejo. To je razlog zakaj so se znašli sredi začaranega kroga in ob odvajanju lahko pride tudi močna duševna stiska, ko morajo zdržati v realnosti, v dolgčasu, z vsemi občutki. Zasvojenost ne vpliva le na tistega, ki je zasvojen, pač pa na celoten družinski sistem, na oba partnerja in na otroke. Tudi vzgoja otrok lahko postane prizorišče bojevanja. Zasvojenost lahko prekine le zasvojeni, če se za to sam odloči.

Kot žena se najbrž čutite nemočni in tudi ste v nemočnem položaju, ker se ne morete odločati namesto moža. Lahko mu nanizate vrsto raziskav, ali pa izlijete vaše srce in najbrž ste vse to že poskusili. Ampak odločitev je na gospodu. Vi se lahko pojavite z jasno izraženo zahtevo po spremembi, abstinenci. Malo je presenetljivo, da tega niste zahtevali že prej in da ste vse razumeli in tiho prenašali. Ste bili prestrašeni? Oziroma, kaj je tisto, kaj vas ovira pri tem, da rečete, da je nekaj za vas nesprejemljivo? Kam se je skrila vaša jeza? Navadno se v odnosih, ki jih imenujemo odvisni odnosi, znajdejo ravno pari, kjer ima en izkušnjo zlorabe alkohola/droge, drug pa je od njega odvisen. Kot da mu, grdo rečeno, ustreza, da je z odsotnim partnerjem. Ker je oba preveč strah povezanega, intimnega odnosa. Vam je ta termin poznan? V procesu psihoterapije se dostikrat zgodi, da ko se pari odločijo za partnersko terapijo in za zdravljenje, malo obtičijo in se prestrašijo. Ker je v resnici oba zelo strah. Vam je ta občutek blizu?

Če mož spremembe ne zmore, niti v mislih (kaj šele v dejanjih), potem ste storili za vaš del vse. Nujno je potem, da poskrbite zase, še bolj pa za varnost otrok. Puščati otroke v takem stanju ob možu je skrajno nevarno in nedopustno. Če on ne bo pokazal pripravljenosti za spremembo, se bosta morala najbrž dogovoriti tudi za stike pod nadzorom.
Če se bo mož vendarle odločil za poskus, da spremeni svoje življenje, morate vedeti, da lahko sledijo padci. Recidivi so pogosto del te poti in morate res razmisliti, če zmorete tako. Ta dinamika je lahko naporna in škodljiva tudi za otroke (ti vzponi in padci). Pogosto se zgodi, da se odvisni partner odloči za reševanje situacije šele takrat, ko pade in izgubi družino. Ali pa se celo odloči za pomoč in žena obupa, ker ne zmore zdržati ob tako spremenjenem, »present« partnerju. Ta sedaj po abstinenci in psihoterapiji ni več odklopljen, je lahko prisoten, a hkrati dolgočasen, včasih tudi naporen, vse to, česar ona ni več vajena. Včasih se zato kljub rešitvi osnovne težave zelo težko povežeta, ker ju ovira vzajemen strah pred intimo, ki ju hkrati drži skupaj, a ne pusti narazen. Ironično, boleče, a partnerska terapija naslavlja ta občutja, odstranjuje obrambne mehanizme in skuša par ponovno povezati.
Zelo težko pa napovemo, v katero smer bosta šla vidva. Kaj si vi želite? Kje lahko najdete spet sebe in svoj pogum, da postavite meje partnerju in zahtevate, da postane mož in oče. Seveda je možno, da tega ne bo izbral, ampak večje vprašanje je, kaj vas ovira pri tem, da bi sploh zahtevala čas zase, za vaju, za družino? Glede na opis sklepam, da so ta vzdušja strahu, sramu, nemira in nepovezanih odnosov domača tudi vam. Sklepam, da ste se te odvisnosti najbrž naučili v svoji primarni družini, kjer ste najbrž odraščali ob odsotnem očetu, ali pa mami, ki ni zmogla imeti stika. Kakšna je vaša osebna zgodba, ki je vas sploh pripeljala v ta odnos, ki ima tipične značilnosti odvisnega odnosa? V kakšni družini ste odraščali in kje ste se naučili, da vaše potrebe niso pomembne? Kje ste že prej tako močno zgubljali kontrolo, da ste se znašli v tej reprizi vašega preteklega življenja?

Če si ne boste odgovorili na zgornja vprašanja, ste v nevarnosti, da boste samo šli naprej, v podobno boleč odnos. V nevarnosti, da naletite na nekoga podobnega, zato je nujno, da pri sebi raziščete te vzorce in vzroke občutkov strahu. Priznali ste si, da vas v odnosu drži krivda. Krivda je navadno pokrivalo za globlja občutja, kot je npr strah. Kako bi bilo priti v stik tudi s tem občutkom, kako bi si bilo dovoliti biti sami sebi dober psiholog? Ravno krivda je namreč gonilo odvisnih odnosov. Nujno morate odkriti, kaj se skriva za njo. In kakšna je ta krivda, kam je pripeta? Kaj je lahko najhuje, če greste? Koga bi s tem najbolj prizadeli? Iz kje ste vajeni, da prevzamete polno odgovornost, ne pa le delno? Ste bili morda postaršen otrok, ki je že doma skrbel za vse okoli sebe? Kdo je kdaj poskrbel za vas, ste mu dovolili? In koliko nevarnosti zbuja ideja, da morda vseeno dobite moža nazaj? In kaj vse začutite v telesu, ko si predstavljate obe možnosti?

Veliko vprašanj torej tudi za vas. Ravno zato, ker je celo vprašanje le opis partnerja. Kje ste vi? In a ste opazili, kako se sprašujete, kaj bi lahko bi še naredili v odnosu (In potem razmišljam ali sem mu dala premalo ljubezni, ali bi morala se vztrajat in upat), ne pa kako se vi počutite v odnosu? Kot da imate takšno moč nad njim. To je iluzija odvisnih odnosov – v resnici imate neverjetno moč, pri sebi. Le vi ste tisti, ki veste vaše odgovore in lahko poskrbite za svojo varnost, za svojo ranljivost in pa tudi za vaše otroke. Ni vam treba več samo prenašati trenutno situacijo in gledati, kako nekdo drug zgublja kontrolo in živi v vzdušju depresije. Zdaj ste vi starš in vi žena. Lahko spremenite vaš del odnosa. Lahko zahtevate spremembo in jo tudi sami pri sebi naredite. Zakaj si ne bi drznili?

V branje vam priporočam literaturo na temo odvisnih odnosov in pa knjigo Strupeni starši.

Za resno rešitev odvisnosti v vajinem odnosu vama toplo priporočam obisk psihoterapevta oziroma zakonskega družinskega terapevta. Marsikaj se da rešiti, če sta za to pripravljena oba, v varnem odnosu s psihoterapevtom. Srečno in dobrodošli.

The post Zasvojenost ali ločitev? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

… zato vas z veseljem vas vabimo na prvo srečanje novoustanovljenega društva z imenom

SLOVENSKO ZDRUŽENJE ZA PSIHOTERAPIJO IN SVETOVANJE (SZPS),

ki bo v torek, 18. aprila 2017 od 17.00 do 20.00 ure,

v prostorih Kavarne Union.

Zakaj novo združenje SZPS?

Ustanovitelji združenja želimo s pomladjo vnesti  med slovenske psihoterapevtke in psihoterapevte ter svetovalke in svetovalce svežega vetra, to je novo možnost povezovanja ne glede na pripadnost določenemu psihoterapevtskemu oz. svetovalnemu pristopu ali članstvu v obstoječih  stanovskih združenjih. Namen ustanovitve SZPS je poleg prizadevanja za normativno ureditev področja tudi ta, da bo novo združenje delovalo kot predhodnik bodoče Zbornice psihoterapevtov in svetovalcev  in tudi na ta način pospešilo urejanje področja psihoterapije v Sloveniji (glej tudi 7. člen Temeljnega akta SZPS v priponki).

Trenutno v Sloveniji ni strukture, ki bi glede na svoj organizacijski ter pravni okvir lahko povezala psihoterapevte in svetovalce različnih psihoterapevtskih in svetovalnih pristopov in omogočila delovanje v svojstvu zbornice. Zbornica zahteva individualno članstvo in reprezentativnost članstva  za določeno poklicno skupino, v našem primeru psihoterapevtov in svetovalcev.

SZPS dopolnjuje poslanstvo drugih strokovnih psihoterapevtskih društev, ki praviloma povezujejo psihoterapevte enega psihoterapevtskega pristopa in zagotavljajo edukacijo ter strokovno izpopolnjevanje iz svojega psihoterapevtskega pristopa. SZPS daje članom prostor, v katerem so lahko sprejemajoči in tolerantni do drugih načinov dela in pristopov pod pogojem izpolnjevanja enotnih včlanitvenih pogojev. Članstvo v SZPS se s članstvom v drugem psihoterapevtskem oz. svetovalnem društvu medsebojno dopolnjuje in ne izključuje.

Za kaj se zavzema SZPS?

Ustanovitelji upamo, da lahko širši slovenski družbi pokažemo, da zmoremo psihoterapevti in svetovalci, kljub različnim parcialnim interesom, stopiti skupaj, ko gre za:

– uveljavitev psihoterapije in svetovanja kot samostojnih poklicev in akademskih znanstvenih

disciplin,

– zakonsko ureditev psihoterapije in psihosocialnega svetovanja,

– zaščito psihoterapevtov, svetovalcev in uporabnikov psihoterapevtskih in svetovalnih

storitev ter

– urejanje trenutnih razmer na področju psihoterapije in svetovanja, torej  še pred sprejetjem

Zakona o psihoterapiji.

Za doseganje teh velikih ciljev  želimo v SZPS pod eno streho povezati poleg delujočih psihoterapevtov, svetovalcev in edukantov pod supervizijo tudi uporabnike psihoterapevtskih storitev, simpatizerje in podpornike psihoterapije v najširšem smislu. S tem je dana možnost za večje medsebojno sodelovanje ter spoznavanje in razumevanje potreb tako uporabnikov kot izvajalcev.

Zakaj je prvo srečanje  SZPS posebno?

Ustanovitelji želimo še pred volilno skupščino pokazati, da karte v SZPS niso že vnaprej razdeljene, ampak da nam je pred volitvami v organe SZPS pomembno ustvariti odprt prostor za konstruktiven pogovor in vzpostavitev  zaupanja. Zato bo naše prvo srečanje predvsem možnost za medsebojno spoznavanje, izmenjavo stališč in orientacijo v obstoječih razmerah, ki naj prispeva k tehtni odločitvi za včlanitev v SZPS. Pred začetkom delovanja SZPS želimo, da skupaj pretehtamo vsa pomembna vprašanja v zvezi z  delovanjem SZPS.

Kdo je lahko član SZPS?

Člani so lahko redni, pridruženi in častni.

Redni član  SZPS je lahko delujoči psihoterapevt ali psihosocialni svetovalec, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

–       opravlja psihoterapevtsko ali svetovalno dejavnost v eni od pravno-formalnih organizacijskih oblik (društvo, s.p., zavod, d.o.o. itd.)

–       ima dokončano drugo stopnjo izobrazbe  po bolonjskem sistemu oz. univerzitetno po pred bolonjskem sistemu

–       je dokončal enega od edukacijskih programov iz psihoterapije oz. svetovanja, ki ga izvaja uveljavljeno strokovno psihoterapevtsko združenje oz. visokošolski zavod in  obsega tri edukacijske stebre: teorijo v obsegu najmanj 500 ur (svetovalci najmanj 450 ur), supervizirano klinično delo v obsegu najmanj 500 ur (svetovalci najmanj 250 ur), ki je bila supervizirana z najmanj 150 urami supervizije  (svetovalci najmanj 100 ur) in lastno psihoterapevtsko izkušnjo v obsegu najmanj 250 ur (svetovalci najmanj 50 ur).

Pridruženi člani so lahko edukanti oz supervizanti, uporabniki psihoterapevtskih storitev ter podporniki, simpatizerji in donatorji. (glej tudi 9. do 12. člen Temeljnega akt SZPS )

Kakšne bodo nadaljnje aktivnosti SZPS?

Ko bo včlanjenih vsaj 60 članov, bomo začeli s kandidacijskim postopkom za volitve v organe združenja, ki so Upravni odbor, Strokovni in Nadzorni svet ter Častno razsodišče in Komisija za članstvo v združenje in razpisali volitve.

Kdo smo ustanovitelji SZPS?

Ustanovitelji smo člani Kolegija fakultet in strokovnih združenj na področju psihoterapije in psihosocialnega svetovanja. Naša naloga se bo z vzpostavitvijo delovanja SZPS izčrpala. S članstvom bomo nadaljevali enako kot redni oz. pridruženi člani SZPS. Ustanovitev SZPS je le eden od zastavljenih ciljev Kolegija v prizadevanjih za normativno ureditev psihoterapevtskega prostora v Sloveniji.

Potrditev udeležbe na prvem srečanju, informacije in napotki za včlanitev v SZPS

Vabimo vas, da svojo udeležbo na prvem srečanju združenja sporočite Maji Kvartič na e-mail: maja.kvartic@gmail.com. Če ste zainteresirani ali celo že odločeni za včlanitev, lahko izpolnite pripet  obrazec – vlogo za včlanitev in jo naslovite na isti e-mail. Za več informacij  lahko pokličete na tel.št. 040 230 491 Ireno Kosovel.

Hvala za vaše odzive!

The post Psihoterapija pri nas ni urejena, toda to lahko spremenimo! appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.