Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se lahko srečamo z dvema nevarnostima: prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa to, da otroke preobremenimo. Izogibanje teme ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene. Podoben efekt pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je vedno na prvem mestu – pri vseh travmatičnih dogodkih to, da se z dogodkom soočimo najprej sami: da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo.

Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroci. 

Pogovor z otroci je pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno absorbirajo različne občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa lahko v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo nesigurnost, napetost in strahove. Zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je, da je pogovor primeren starosti otroka. Z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več. 

Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse ok in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili… Bi jim mi skušali na preprost način odgovarjati (jasno in kratko) in pomiriti. Pomembno je, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa.  

Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane npr. bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo…). Lahko pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje… Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke (si prestrašen/jezen/žalosten/…, na koncu pa pomirimo). 

Za začetek je torej bistveno vse otroke opazovati in jim dati prostor, da spregovorijo. Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, če so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se oni počutijo v zadnjem tednu, kako oni doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z ja ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.  

Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu tantrumov, nesoglasij, agresije, ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh momentov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda čisto drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.  

Otroke pomirja tudi to, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici skušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da ni nekaj stalnega in da delujejo stvari v smer pozitivnega, daje upanje vsem. 

Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo kontrole, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo sms za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otroke ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo kontrole.  

Travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi: 

– otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?) 

– otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč) 

– ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo 

Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri.  

Prispevek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

The post Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Mož ima iz prejšnje zveze 2 deklici – pubertetnici . Živimo skupaj in sprejela sem ju, kot, da sta moji. Skupaj smo 6 let. Starejša ima 13 let, mlajša 11. Vsak drugi teden sta pri mami. Težava se je začela pojavljati pri starejši, saj je zelo mirna, pridna učenka, nima prijateljev, nič je ne veseli. Oba z možem se trudiva, pogovarjava, kaj je razlog. Vem, da je punca pubertetnica a je nenormalno zaprta vase. Drži se zase. Nasmehne se ne. Ko je bivši to omenil je znorela, češ da je to puberteta in podobno. Sama nisem tega mnenja saj je bila vedno živahna, odprta, nasmejana deklica. Naj povem, da se ukvarja tudi s športom, a je tudi to postala muka. Kako pomagati otroku v puberteti?

Pozdravljeni. Hvala vam za zaupanje.

Res je, puberteta je tukaj in tako se tudi vedenje spremeni. Ampak to kar ste opisali, bi tudi jaz svetovala, da vzamete pod drobnogled.

Namreč, pretirana zaprtost, brez dobre volje, brez prijateljev in tudi ukvarjanje s športom je postala “muka”, je znak, da nekaj res ni v redu.

Če malce pomislite..

Se je to zgodilo, praktično čez noč? Se je v družinski dinamiki kaj spremenilo (morda tudi pri materi)? Morda težave v šoli? Morda lahko tudi mlajšo sestrico malce potipate z vprašanji..

Vsekakor bi svetovala, da vključite socialno delavko ali  kakšno terapevtko, da se s punco pogovorijo.

Vam pa bi svetovala, da ji daste varnost in ljubezen. Da ji veliko krat poveste, da ste tam za njo, karkoli se dogaja. Da vam lahko zaupa, tudi če je kaj ušpičila. Da jo imate radi, pa naj se zgodi karkoli. Namreč odrasli nekako samoumevno mislimo, da otroci to vedo, a žal veliko krat temu ni tako. In tukaj mislim, da te besede ne bodo odveč.

Morda veste, ali pa tudi ne.. V zgodnjem otroštvu (2+let), otroci spoznajo, da niso eno s starši in zato želijo vse sami, zato imajo veliko krat “izpade“,trmo, ipd.. Ker se jim razvijajo možgančki.

V puberteti pa se zgodi nekaj podobnega, ker pride čas, ko se otroci želijo osamosvojiti, zato lahko spremenijo vedenje. A vseeno se to ne zgodi čez noč in tudi veseli trenutki kar ne izginejo.

To sem napisala bolj zato, da boste lažje razumeli, da tako kot otroci pri 3 letih, tudi najstniki – pubertetniki  rabijo podobne sočutne pristope. Veliko ljubezni, varnosti, komunikacije, razumevanja in obojestranskega prilagajanja, pa vsekakor tudi meje.

Dobrodošli tudi pri nas – Družinski terapiji Vita bona.

Želim vam vse dobro. Čulek Tadeja

The post Zaprta pubertetnica : Svetovanje za družine appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.