Draga mamica v stiski, ki si prišla po pomoč.

Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok..
Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov. Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma.

Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10m-1leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar se zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritive. Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma kam z njimi. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in NUJNO rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mu lahko pomaga predelati to stanje.

Če mi tukaj pademo in otroka OSRAMOTIMO (in otroka npr ponižujemo, češ kaj se dereš, grozen si, glej spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite… Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Doborodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo… ipd.

Kaj ste vi doživljali doma?

Kako so vas pomirjali vaši starši?

Če ste doma doživljali nasilje , vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače. V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (fdi, srce, zavod iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.
Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos.

Samo pogumno na to pot, niste sami❤️

Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ena po riti: Fizično nasilje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Kako se kot starš, psihično pripraviti na vstop v vrtec( prvorojenec)?  Verjetno je separacijska anksioznost nekaj normalnega za oba, pa vendar kaj storiti, če je mamina anksioznost res velika? Kako se psihično pripraviti, umiriti in predvsem zaupati, da bo vse ok? Hvala

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje. Vidim, da imamo mame pogoste težave s sprejemanjem druga druge… in zato težko naletite na res “uporabne” komentarje.

Upam, da vam bo moj komentar kaj pomagal. Pri svojem delu opažam, da je kakšna skrita anksioznost, oz povečana tesnobnost ob prepuščanju otroka v vrtec izjemno pogosta v dveh primerih in sicer:

– primer nepredelanih zlorab

– primer transgeneracijskega prenosa travme

Razložim: mame, ki nosijo v telesu zlorabo, imajo pogosto strahove, ki so povezani z občutkom (ne)kontrole. Uvajanje v vrtec pa je točno taksna situacija, ki pritiska na te rane.

S prenosom travme pa mislim to, da sem v praksi še vedno naletela na mamice, katerih predniki so bili kot dojenčki veliko puščeni sami sebi (ali pa celo dobesedno zapuščeni s strani mam!!)in mame nezavedno nosijo v svojem telesu ta podedovan strah.

Rešitev je v tem, da raziščete, če imate morda kakšno od teh dveh naštetih izkušenj. Saj veste, jaz vedno svetujem terapijo – za mamo v tem primeru- ker vidim, kako zelo učinkuje.

Poleg tega vidim, da pomaga, če lahko dobite sočutje vzgojiteljice – to je kar težko, ker one začutijo vašo nesigurnost in se navadno čutijo zelo ogrožene ,ne vedo pa, da so v resnici skasirale vaš strah. Zato vedno svetujem, da mama zaupa vzgojiteljici vse svoje možne strahove – da jo ta lažje razume. Če na drugi strani ni sočutja, je to težje.

Za vse je sicer lažje, če v takih primerih uvaja očka, ker ga ponavadi ni strah ničesar..

Vedno pa – zaradi otroka – svetujem počasno uvajanje (tudi po 4 tedne), pri tem, da je res pomembno, da mami ni preveč dejavna v uvajanju.

Mamam svetujem, da o svojih strahovih veeeeliko govorijo s partnerji in prijateljicami, jih izjokajo in skušajo ugotoviti, česa točno se bojijo. Če vidite, da sami ne bi zmogli predelati strahov, vam vsekakor  priporočam terapijo.

In seveda, počasno uvajanje pripomore k temu, da se otrok v vrtcu lahko počuti dobro in to zanj ni stres… najbrž tudi to malo pomaga k pomiritvi?

In mamica… vse bo ok. Vem, da tega se ne čutite, ampak res razmislite, česa točno se bojite. Na terapijah delam tudi vizualizacije, kjer svoje strahove pogledamo v najhujši možni luči in jih sprejmemo – da vidimo, da so samo občutki, da smo mi v resnici ok. Tega občutja, te mirnosti in varnosti vam toplo privoščim. Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Vstop v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.