Pozdravljeni potrebovala bi nasvet. Pričakujem drugega otroka, s partnerjem se še samo kregava.

Postal je tak egoist nobenih čustev več. Pa niso moji hormoni krivi. Ampak vseeno karkoli naredim ni ok. Sploh če je slabe volje bo začel špikat.

Pridem iz službe domov prav opazujem sploh me več ne opazi. Niti ga ne zanima kako sem. Sedi in brska po telefonu. Kaj lahko naredim.

Prav srce me boli, ne zahtevam da more zdaj ne vem kok okoli mene se sukat. Ampak vsaj mal da mi pokaže da me ma rad. Ali očitno Tut to ne več res mi je hudo potrebovala bi samo mal ljubezni, en objem, malo razumevanja

_____________________________________________________________________________________

Draga anonimna, Slišim vas, da se počutite v partnerstvu nevidni, neobčuteni, vaše čustvene in fizične potrebe po bližini ostajajo nezadovoljene.

Poleg tega ste v ranljivi situaciji, saj pod srcem nosite drugega dojenčka.

Komunikacija z vašim partnerjem šepa, vedno znova se zapletata v prepire. Kot prvo – žal mi je, da to doživljate.

V času, ko bi potrebovala se toliko bolj varnosti in ljubezni, prav tega manjka. Partnerja doživljate kot egoista.

Kako komunicirata?

Kako mu lahko poveste za vaše potrebe?

Kaj se zgodi, če pristopite do njega in ga prosite za objem, crkljanje?

Včasih smo tako ranjeni, da pristopimo do partnerja napadalno in potem se zavrtimo v spirali navzdol – ker v takem nas partner ne bo slišal, ampak bo reagiral obrambno.

Bistvo partnerstva je, da skupaj rastemo, si gradimo varnost in ljubezen, si pomagamo zadovoljevati potrebe, en drugega.

Kjer je eden, sta vedno dva – za problem.

Ste probali zakonsko družinsko terapijo?

Pomagala vam bo v premostitvi komunikacijskih problemov. Mogoče se sliši površinsko – komunikacija. A besede lahko globoko ranijo ali pa celijo.

Težko komentiram njegov egoizem, ker je treba pristopiti k celemu odnosu celostno – vidva proti problemu, ne en proti drugemu. Tudi če je izjemno egoističen, potem se bosta morala pogovoriti o temeljnih dogovorih zakona.

Kaj sta bila že prej dogovorjena, kako si stojita ob strani, kaj kdo rabi. Te dogovore je treba nenehno oživljati, brusiti. Zato, ker se spreminjamo, in ker so na nek način neizrečena pričakovanja toksična za oba vpletena. Treba si je jasno povedati, kaj kdo rabi in iskati kompromise.

Želim vama, da vama uspe. Imate čisto normalne potrebe. A ne vemo, kaj se dogaja z njim. Morda mu je vse to normalno – morda je imel tak zgled doma in ne dojema, da je kaj narobe. Morda je se kaj drugega v tej dinamiki.

Zato predlagam terapijo v pomoč. Če on noče, pa zase individualno, da boste še bolj čutila sebe, dobila oporo in gradila varnost. Niso to ‘malenkosti’.

Če sebe povozimo pri takih potrebah, ker nas drugi ne zmore ali noče slišati, nas to lahko globoko rabi.

Hvala, da ste nam pisali.

Vse dobro in borite se zase.

Odgovor je zapisala terapevtka Spela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post S partnerjem se samo kregava: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.
“Živim v zakonu, v katerem nikoli ni bilo ljubezni, ampak funkcionalno sobivanje. Neke vrste potrpežljivo prijateljstvo. Hči in sin. Seks soliden, a nič posebnega.

Odlično sodelovanje glede financ, gospodinjstva, vzgoje. Nikoli pijan, nikoli nasilen, nikoli varal, otroci ga obožujejo, razume se z mojimi starši in jaz z njegovimi, tašča pravi, da sem blagoslov v njihovi družini…

Prijatelji so postali skupni prijatelji. “Nobenih težav”.

Pogrešam ljubezenski odnos!

Imam še enega partnerja, s katerim težko prideva do skupne resnice, prepirava se, seks ni posebej dober – zaljubljenost je minila.

Ampak obstaja ljubezen in skupna zgodba: kraji, besede, pesmi, spomini, ki so samo najini… Ne vem, kako naj opišem.

Psihična povezanost, on vidi barve sveta enako kot jaz, ima navdušenje za podobne stvari, skupaj sva srečna. Ne vrti se vse okoli vsakodnevnih malenkosti, pragmatičnosti.

Varal je celo življenje. Poročen, brez otrok (si jih pa zelo želi), znatno starejši od mene (malo pozno za otroke). Imava podobno predstavo o tem, kako naj bi izgledal dom (otroci, obiski, izleti…).
Mož se mojim željam sicer prilagodi, včasih sva imela tudi z možem več skupnih hobijev, ampak skozi leta sva se oba spremenila, interesi so se zamenjali. Skušava pokazati interes za hobije drug drugega, ampak v globini ga ni.

Nimam pravih razlogov, da bi se ločila.

Imam utemeljene dvome, kako bi funkcionirala družina s tem drugim partnerjem (npr. verjetno je, da bi me varal, da ga moja družina ne bi lepo sprejela zaradi razlike v letih, da bi se tudi z njim lahko zgodilo, da skozi leta najini interesi zrastejo v drugačne smeri…)
Vem, da tako na dolgi rok ne morem naprej. Terapija bo.

Verjetno moram zaključiti odnos s tem drugim partnerjem – tega še nisem naredila, ker bi se brez njega počutila precej osamljeno, kot da me nihče ne vidi in ne razume. Seveda lahko ta drugi odnos pustim, da se nadaljuje, platonsko, se vidiva le občasno, brez seksa.

A se mi zdi, da potem nekako zamujam svoje življenje, če je on prisoten v mislih in ne zares.
(Od začetka imam tudi željo po tem, da bi mu lahko dala otroka, enostavno žal mi je, da njegova inteligenca in blagi karakter ne bi šla naprej – seveda ima tudi slabe plati, zna biti egocentričen, manipulativen).

Ne vem, ali bi lahko v svojem zakonu dosegla, da bi srečne trenutke na tak način delila. Ne vem, ali se mi bo kdaj tako odprl, da bi res čutila globoko povezanost. Pogovore o tem sem velikokrat načela in nisem dosegla spremembe – njemu je dovolj, da stvari funkcionirajo, ne pogreša “globje povezanosti”. Je samotarski tip tudi sicer.

Bom z njim vse življenje osamljena?

Naj razdiram zakon, ki funkcionira zgolj zaradi želje po večji psihični povezanosti?”

___________________________________________________________________________________________________________________

ODGOVOR:
Vprašanje ni tako enoznačno, ali se ločiti ali ne. Če partnerja toliko časa sodelujeta v odnosu brez globine, nekje nezavedno obema to odgovarja, oziroma jima je domače.

Zakaj distanca predstavlja varnost?

Gospa pravi, da si želi globine, ampak je kljub temu ni našla – tudi pri ljubimcu ne, saj se tam tudi ne da v polnosti predati, oba sta obenem namreč vezana drugje.

Dokler tega ne predelamo pri sebi (terapija ob tem zelo pomaga), bomo hodili iz odnosa v odnos in vedno bili razočarani. Tega, po čemer anonimna hrepeni, brez globljega stika s sabo, ne bo našla ob nobenem partnerju. Potem se lahko njeno vprašanje čisto spremeni, saj je v stiku s svojo avtentičnostjo, s svojimi potrebami in je odgovor jasen – najde in izrazi ga sama.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Pia Jerman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Pogrešam ljubezenski odnos: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S partnerjem sva par 3 leta, imava tudi otroka starega leto in pol. Že na prvem zmenku sem opazila kako dober človek in kako zelo je tih. Ne zna se pogovarjati, do terapevta noče. Njegovo nesamozavestno kimanje mi nikakor ni všeč, sama sem temperamentna ženska, ki rabim ob sebi nekoga močnega, na katerega se lahko vedno zanesem. Nisem srečna zaradi tega, prosim za nasvete kako izboljšati odnos?

______________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje.

Si predstavljam, da hrepenite po partnerski navezanosti, na vseh nivojih in da si želite, da bi bila usklajena in povezana tudi v  komunikaciji . Da bi lahko partner bil vaša trdna skala, na koga se oprete. Želja po povezanosti, bližini in varnosti v odnosu je povsem naravna in lahko ji sledite. Mene je ustavil vas začetek, kjer pravite, da je že na prvem zmenku bila očitna vajina razlika. Po navadi se pohecam, da v resnici rabimo takšne tehnice- da zbalansirajo odnos, ga spravijo v ravnovesje. Če ste vi živahni, ste rabili partnerja, ki bi vas umiril.

Ste razmišljali kdaj morda tudi v to smer?

Tudi ta del, zakaj vas tišina ubija?  Ta občutja vam namreč prebuja partner in ni naključje, da si je vaše telo nezavedno izbralo prav ta odnos, v katerem lahko raste.

Ste morda od doma vajeni takšne dinamike?

Je bil kateri od staršev tih, zadržan?

Ste se tudi takrat počutili neslišani, nevidni?

Ko omenjam rast, mislim prav na to, kako bi bilo videti partnerjevo tišino kot moment, ko pridete tudi v globlji stik s seboj? Ko zdržite dolgčas, tišino, napetost, stres, karkoli se vam že prebuja..? Samo zdržite v momentu, prepustite se občutkom, ki vas obdajajo  in si dovolite čutiti..da vidite, kaj to prinese za vajino dinamiko. Včasih namreč to pomeni, da se tehtnica spet prevesi v drugačno stanje.

In ste že razmišljali, zakaj čutite, da rabite trdnejšo osebo od vas?

Ste razmišljali kdaj o tem, kot o eni vaši priložnosti za rast?

Ali pa če spremenimo perspektivo;  kaj pa če ravno partnerjeva tišina odraža njegovo trdnost, vaša komunikacija pa vašo napetost?

Iz opisa sicer sklepam, da vas sicer moti nekaj več kot samo komunikacija, da pogrešate tudi odločnost in akcijo. Najbrž zato, ker vam vse to daje varnost, stabilnost in navajenost. Najbrž ste takšni tudi sami odločni in drzni in pričakujete podobno od partnerja. Najbrž vam je blizu tudi to, da prevzamete kontrolo, partner pa je bolj umirjen in ”zen”.

V takšne razlike se je dobro poglobiti in ugotoviti, zakaj sta danes takšna, kot sta.

Če partner terapijo zavrača, ga morda povabite le na eno srečanje. Na ostala pa morda pojdite morda sami.  Tam boste odkrili, zakaj vam te stvari toliko pomenijo in zakaj težje zdržite v tišini in pogrešate trdnost.  Ko boste spoznali  sebe, boste lažje razumeli tudi partnerja . Sicer pa se poslušajte – če vas zanima, zakaj sta s partnerjem različna, ga povprašajte o njegovih navadah, družini, domu.  Navadno to pogledamo v terapijah , in ko imamo več informacij, partnerja lažje sprejmemo in razumemo. To pa lahko naredite tudi doma. Včasih pa so razpleti prave male ironije: ko se v partnerstvu začnem sprejemati ,se dinamike malo obrnejo (povsem nehote in nezavedno) in z našo spremembo vplivamo na celotno družinsko dinamiko. Toda predpogoj je sprejemanje (sebe in drugega).

Jaz vam želim veliko prijetnega odkrivanja in sprejemanja sebe in  partnerja. Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Tih nesamozavesten moški: Svetovanje za partnerje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

“V vezi s partnerjem sva 6 let in pol, imava enega otroka, poleti pa se nam pridruži še en. Živima pri njegovih starših, imamo svoje nadstropje, svoj vhod…na vmešavanja njegovih sem se nekako že navadila, je pa problem komunikacija med nama. Velikokrat se ta konča s prepirom, ne razumevanjem drug drugega. Jaz svoja občutja nekako sproščam skozi meditacije, delom na sebi, pa še vedno pride trenutek ko mi eksplodira, začnem kričat in se jezit. Ali pa padem v jok. Njegova reakcija je ponavadi neodziv ali pa zakaj se cmerim kot majhen otrok. Pa tudi ta občutja potem zatrem vase, da ne jočem pred njim. Da prediham in potlačim vase, meditiram. A ko izbruhne, izbruhne…včasih se niti nimam želje pogovarjat, ker ne prideva skupaj. Ko sva kje drugje ( morje, sama v avtu na daljši poti,..) je nekako drugače, komunikacija lažje steče. Ne vem6 več kako biti sočutna do njega, ga razumeti. Kako naj mu izrazim svoja občutja, ko jih že v kali zatre? Ne želi me včasih slišat, melje svoj prav in ko se dokaže da sem imela prav je potem prijaznejši, da vedet da mu je žal ali pa obrne na hec,čes da je vseskozi že mislil enako. Sicer je dober oče, nudi otroku vse in še več. Samo to med nama…? Na partnerske terapije ne želi.”

Odgovor:

Bi vam rada svetovala, pa imam nekako premalo informacij. V tem smislu, ker so logicno enostranske in tezko vemo, kaj zares dozivlja gospod. Bi rekla le, da se mi zdi krivicno do obeh, da se preprirata kdo ima “prav” , kot da vama je to pomembno. Pri tem pa zal oba ostajata neslisana, nepovezana in nasploh razočarana.
Sicer pa kot berem ste vi precej ekspresivni, gospod pa verjetno bolj racionalen. Po opisu sodeč imata skoraj klasicno zensko-mosko razumevanje cutenj: vi jih ozavescate in cutite in dajete ven, gospod pa se z njimi sooca drugace – zato tudi od vas pricakuje, da ne cutite, ali pa vas celo ignorira. Ne vem, kolikokrat so ignorirali mogoce njega in se je tega kar navadil. Vsekakor je to del njegovega sveta, njegovega razumevanja obcutij, po njegovo najbrz najboljse delujes, ce stvari ne cutis prevec. Sklepam? In ni to nekaj osebnega proti vam, ceprav je njegova navada vasa bolecina. In ja, res je tezko delovati v odnosu – ko ste vi delujete tako zelo zensko, moz pa tako zelo mosko.. Tezko bomo resili to takole po internetu, zato me zanima ce bi sel pa na kaksne delavnice? V smislu srecanj za zakonce v krizi? Ideja na hitro…
Za doma pa…. Pustite njemu da custvuje po svoje, vi pa custvujte na svoj nacin. Ce vas njegovo nesprejemanje vasih cutenj zelo boli, mu poskusite to zaupati, na nacin, da ga ne krivite. Pri tem pa se odkriti, ce se vam je to dogajalo ze doma in vas zato boli ob partnerju se bolj. Ce imamo v odnosu namrec obcutja “od doma”, ki nimamo ozavescena, lahko ta zelo bolijo ravno v partnerskem odnosu. ..
Sicer pa zveni res vse skupaj krivicno do vas. Ste razmisljali da pridete na individulno terapijo? Ostanite se naprej tako zenstveni, custveni in ekspresivni – to je najdragocenejse kar zenske imamo. In govori o vasi zivosti, individualnosti, o necem, v kar se je vas partner ze pred 6imi leti zaljubil. In vase solze so pomembne in svete. Ne potlacite jih, le najdite varno mesto kjer se boste pocutili tudi v zalosti spostovano, vredno in sprejeto. Srecno obema želim!

The post Komunikacija med partnerjema appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.