Imam 4 letnico, s katero zadnje čase zelo težko shajava in rabim kakšen koristen nasvet🙏

In sicer, zdi se, kot da ji nobena stvar ni prav. Glede bilo česa, ona ne bo zadovoljna in začne delat dramo in se jezit za vsako malenkost.

Na primer:
– se zmeniva, da skuhamo za večerjo pasto, izbere vrsto paste, vse ok.. ko je večerja narejena izbruhne “js nisem hotela paste, nebom jedla”
– ji prinese tata igračko tačke na patrulji (jih ima zelo rada) in ona ne pokaže najmanjšega veselja, ampak začne jokat, da ona je hotela pa enega drugega psa (pa recimo ni prej nič rekla, kupil ji je enega, ki ga še nima, pa ji ni bilo ok)
– med igro (h kateri me sama povabi) izbruhne že če npr. primem napačnega kužka, kot si je ona zamislila

Tako dramo dela za vsako stvar, nič kar naredimo ni v redu, ker ona je pa hotela nekaj drugega.

Pa ima pri veliko stvareh izbiro, jo upoštevamo za stvari, za katere mislimo, da lahko “odloča”, ampak da bi jo mogla vprašat že za vsak gib, če se gospodična strinja s tem, se mi pa zdi že preveč.
Ne zna več lepo skomunicirat, ne pove niti prej kaj želi, samo še dere se in tuli za vsako stvar. Glede tega imam vedno manj potrpljenja, res se mi ne da cel dan samo z njo pregovarjat, ji razlagat 16473838x isto in ji ugajat.
Ne vem več kako se lotiti tega, ker imam občutek da je vedno slabše (tudi moja reakcija)🤷‍♀️

___________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Mamica tudi jaz imam doma eno takšno ”drama queen”, a je že malce večja in je to fazo že malo prerasla, hkrati pa sva se povezali, kot je treba in sedaj večino časa lepo sodelujeva.

Prav razumem vaše občutke, nekako kot, da hodite po jajcih, samo, da ne izbruhne. Je tako?

Torej, če ne želi paste skuhate drugo večerjo?

Dajte se ob dobrih dneh dogovorit, da je večerja to, kar se skuha, če tega ne želi jesti ima na voljo samo še kruh in namaz (oziroma vi določite, kaj to bo..) in nič drugega, da bo vedela, kaj pričakovati, ko si ne bo želela to kar si je najprej zaželela.

Napisali ste, da ima veliko izbire…

Če imajo otroci preveč izbire, to ni ok.

So zmedeni, ne vejo se odločiti. Ko pa se odločijo pa si kasneje hitro premislijo ker je preveč izbire in spet ni ok. Razmislite o tem.. Naj izbira med 2 oz. max med 3 igračami, jedmi… To za otroke predstavlja ene vrste varnost. In če nimajo občutka varnosti ga iščejo, tudi na način, da jokajo, vedno kaj zahtevajo…

Ko partner domov prinese igračko, ki se je ona ne razveseli, kaj storite?

Ste vi (oz. partner vidno razočarani), oziroma jo želite razvedriti in ”igrate” veselje, samo, da bo ona ok?

Ni potrebe po tem!

Povejte ji, da jo razumete, da je žalostna ker ni dobila tistega ta drugega kužka, da očka ni vedel in, da je lahko žalostna.

Naj joka, najbrž jo tere nekaj povsem drugega in mora dati ven, ko bo dala ven, boste videli, bo ta kuža povsem ok.

Razumem vašo stisko, a najbrž tudi hčera na tak način izraža stisko.

Morda vam bo lažje, če vam napišem, da je bilo tudi pri nas nekako takole dokler nisem ugotovila, da ne rabi nošenja po rokah in to, da je vedno ”vse” po njeno. Ampak rabi točno določene meje (Npr, že to, da sem oznanila, da čez 5 minut konča z barvanjem, ker gremo k večerji…). Pogovor o tem, kaj takrat, ko je taka ”lumpa” pravzaprav rabi ( mi smo to vedenje kar poimenovali, da je tudi ona lažje vedela, kje je in kaj se ji v glavi dogaja).

Veliko smo govorili tudi o tem, da ima prav vsak človek v glavi svoj mali svet in da je zato potrebnih toliko pogovorov, navodil, da se razumemo, ker si v glavo pač ne moremo videti.

V primeru, da je pričela grdo komunicirati, sem jo kar hitro ustavila, se počepnila na njeno višino, jo pogledala v oči in jo vprašala kaj pravzaprav rabi..

Ni šlo vedno gladko, a sčasoma je pričela govoriti. Sedaj je stara 7 let in je zeeeelo boljše.

ŠE vedno rabi meje, še vedno rabi veliko bližine, pogovora in vedno začuti, ko jaz nisem ok. Takrat se največkrat tudi ”lumpa” vrne. In takrat sva s partnerejm zmenjena, da prevzame. 😉
Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post 4 letnica dela dramo: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Kako se soočate z nasprotovanjem partnerja, ki je prepričan, da je sočutna vzgoja brezvezna? Da se otroka pomehkuži in ne pripravi na življenje?

Oz kaj bi svetovali nekomu, ki ima takega partnerja?  Moja najboljša prijateljica vzgaja svojo hčer sočutno, veliko o tem prebere, ve, da dela prav, vendar naleti na močno neodobravanje partnerja, ki ima nepredelane vzorce iz svojega otroštva. Po njegovo jo je včasih treba pustit malo jokat, da se utrdi.

Med hranjenjem ji velikokrat reče, da mora vse pojest, če vrže hrano na tla, reče da ni pridna punca itd.

In podobne zadeve, saj si lahko predstavljate.
Njo to zelo prizadane, želi si, da bi bila pri vzgoji enotna, on pa je prepričan v svoje. Ni pripravljen niti na pogovor.
Jaz ne vem, kako naj ji svetujem, ker sama teh težav nimam. Moj partner je zelo sočuten in sva skupaj močna v vzgoji. Mi je pa hudo, ker se bojim, da sta z odnosom, kot ga imata, na dobri poti, da se začnejo med njima zamere. Prosim za nasvet.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Res lepo od vas, da želite pomagati, se ne obrniti vstran.

Kaj narediti sprašujete?

Sta se prijateljica in njen partner že pogovorila o tem?

Mu je povedala, kaj točno je sočutna vzgoja? Katere so prednosti, če otroka sočutno vzgajamo?

Ni drugega kot pogovor. Naj mu predstavi, zakaj si želi sočutno vzgajati, kakšna so pričakovanja in kakšni rezultati na dolgi rok.

Namreč sočutna vzgoja ni enostavna in ne zahteva ”samo vzgoje otroka” ampak tudi delo na sebi in zato mnogi tega ne zmorejo.

Med pogovorom naj tudi ona njemu dovoli, da pove zakaj pa bi on vzgajal drugače, naj ji predstavi tudi kako si to predstavlja na dolgi rok, če nima argumentov, to pač ne bo pilo vode.
Priporočate mu lahko tudi kakšno branje strokovnih člankov, kakšne knjige na to temo..

Kot zadje in zelo pomembno pa je, da si mora tudi on zaželeti spremembo in delati na tem. Če ima globoke rane in sam ne zmore, potem je zanj vsekakor priporočljiva in zaželjena terapija.

Ampak to je že druga zgodba, najprej si spremembo mora želeti.

Vi kot prijateljica ne morete pomagati drugače, kot, da svetujete pogovor in jo malo usmerite.

Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podobno zgodbo najdete TUKAJ.

The post Nesoglasje pri vzgoji: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Imam otroka iz prejšnje zveze in sedaj sem v novem partnerskem odnosu . Otrok je star 7 let in kot 7 letniki, včasih ne upošteva mojih navodil. Težava pa je, da se mi takrat moj novi partner posmehuje in je sarkastičen ; ”Kako te ničesar ne posluša in ne uboga, hahaha” .  Naj povem, da sem mu že veliko krat povedala, da mi to ni všeč, a s pogovorom ne pridem nikamor , saj si po nekaj trenutkih mojega govorjenja prične peti in mašiti ušesa.  Iskreno povedano, vedno bolj vidim, da si takšne zveze ne želim in en vem na kak način naj temu človeku razložim, da to kar dela meni resnično ni všeč. Prosim za nasvete.

Spoštovana ,

naredili ste že skoraj vse, da bi razložili partnerju, da se ob njegovih odzivih ne počutite sprejeta in razumljena. Da namesto pogovora, dobite ignoranco ter posmeh. Takšne stvari ranijo in prav čutite, da takšen odnos ne gre v pravo smer.

V vašem odnosu je čutiti kot da se morata oba boriti za svoj prav. Ne znata pa skomunicirati svojih čustev, želja in potreb ter s kompromisom rešiti spore. Vse to vaju odnaša v vedno večjo čustveno odtujenost.

Morda mu poskusite še predstaviti znanstvena dognanja o razvoju možganov ter Seiglovo knjigo Celostni razvoj otroških možganov. Poskusite ga informirati s sočutno vzgojo ter mu predstaviti njene prednosti. Naj se izobrazi v tej smeri, če je seveda pripravljen. Hkrati pa se lahko pri sebi vprašate, kaj se prebudi v vas, ko partner komentira vašo vzgojo.

Nekoč mi je mamica v podobni situaciji rekla, da je zavračala vsakršno mnenje v zvezi s svojim sinom, ki ga je podal partner, ki ni bil njegov oče. Avtomatsko jo je vrglo v jezo v smislu ‘ni tvoj otrok, ne razumeš.’ Zdaj se je naučila sprejeti njegovo mnenje, ga pretehtati in zregulirati tudi svoje čustvene odzive.

Nihče ni popoln in tako vzame tudi kdaj kakšen koristen nasvet pri postavljanju mej svojemu otroku, kjer je imela težave.

Moški, racionalni pogled včasih koristi mamici, kadar pade preveč v občutja in postane preveč zaščitniška otroka. Seveda pa vse nesočutne in škodljive pristope zavrne. Partnerju pojasni svoja stališča in tako sta se naučila prisluhniti drug drugemu in ustvarjati kompromise. Morda vam je ta zgodba lahko v razmislek in pomoč.

V vajinem odnosu je težava, da ne slišita in ne sprejemata drug drugega. Partner vam ne pusti do besede in želi za vsako ceno uveljaviti svoj prav. To je njegov prispevek. Če je pripravljen to ozavestiti in se s tem soočiti, lahko predlagate partnersko terapijo. V primeru, da vas spet ne bo slišal pa poglejte vase. Sami imate velik vpliv na svoje odločitve.

Razmislite zakaj ste v tem odnosu, kaj si želite v prihodnosti in kaj lahko storite. Srečno.

Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.

Dodaten komentar avtorice:

Hvala za odgovore. Najprej naj povem, da mi partner nikakor ne gre na živce ( res ne vem, da bi to napisala). Sem jezna? Seveda, da sem oz. sem bila, kajti ko s človekom ne prideš na konec in nazaj dobiš posmehovanje in kontriranje zanalašč ,ti kaj druga kot jeza in razočaranje ne preostane. Kako vem, da je nalašč? Zato, ker je bilo očitno nakazano. Partnerja vsekakor vključujem v vzgojo, ampak ne strinjam se vedno z njegovim načinom, ker sem mnenja da otroka ne vzgajamo s tem, da se obnašamo isto kot otrok in trmarimo kot otrok, ampak s pogovorom in z zgledom.

Partner prihaja tudi iz družine, kjer je bilo tako, da kot otrok ni smel izraziti svojega mnenja in seveda strogo se ni smelo staršu oporekat- in vem da od tukaj tudi njegov način razmišljanja.

Je pa tudi problem to, da se redkokdaj ukvarja z otrokom (igra itd…), zna pa se takoj oglasit kadar otrok ne uboga. Sva pa ravno včeraj imela pogovor o vsem tem in povedala sem mu kako se počutim in da upam, da se zaveda, da v zvezi z mano je prišel tudi otrok in če mu je to preveč je najbolje, da se najine poti razidejo. Povedala sem mu kako jaz vidim situacijo, bil je šokiran in takoj začel zagovarjat svoja dejanja. Povedala sem mu, da se iskreno v takšni zvezi ne vidim, če se ne misli nič spremenit, ker vsak otrok ima svoj karakter in ni nekdo, ki si ga bomo po svoje priredili, itd… Vzgajamo jih po svojih najboljših močeh, vendar se moramo zavedat, da otrok ne more biti isti kot smo mi. Sicer je izgledalo, da mu je dalo malo za mislit. Pravi oče in otrok se razumeta zelo v redu, hvala bogu je tudi najin razhod potekal normalno.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Neslišanost v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Inštitut Vita bona v sodelovanju s sodelavci PONOVNO organizira uvodno izobraževanje na temo SOČUTNEGA VARSTVA. Srečevali se bomo ob torkih zvečer, nadaljevanja izobraževanja pa bomo organizirali ob četrtkih (od 20.10 naprej).

K uvodnemu izobraževanju vabimo:
– študente in brezposelne, ki ste že ali bi želeli delati na področju varstva otrok
– vse strokovne delavce, posebej vzgojitelje in pedagoge in varuške, ki že delate na tem področju
– mame in očete, ki vas zanimajo pristopi sočutnega starševstva

Z nami sodelujejo:

– dr. Andreja Poljanec, avtorica več knjig na temo rahločutnega starševstva, soustanoviteljica šole za mamice in ustanoviteljica šole rahločutnega starševstva, specialistka zdt, soustanoviteljica ŠRCD Ljubljana
– Janja Urbančič, ustanoviteljica skupine Sočutno starševstvo, voditeljica delavnic za starše
– ddr. Christian Gostečnik, ustanovitelj relacijske družinske terapije, klinični psiholog, ustanovitelj Frančiškanskega družinskega inštitita, ustanovitelj šole za starše, avtor številnih strokovnih knjig
– Katja Knez Steinbuch, direktorica inštituta Vita bona, družinski terapevt in doktorska kandidatka zdt
– Tina Jereb, spec. Integrativne psihoterapije, voditeljica delavnic za strokovne delavce v vrtcih
– Manca Sever Žumer, uni. dipl. vzgojiteljica, voditeljica delavnic, študentka ZDT
– Karmen Hrast, uni. dipl. vzgojiteljica, voditeljica delavnic, študentka ZDT

Sočutno varstvo je nov način varstva otrok, ki temelji na razumevanje otroških možganov in otrokove navezanosti, na omogočanju varnosti preko sočutnih meja in na rahločutnih odnosih, ki poudarjajo tudi stik s sabo. Ta nov pristop je sočuten do otroka in do vzgojitelja, saj upošteva potrebe in čutenja obeh. Ne gre za ekstremne avtoritarne ali permisivne načine, saj med naša načela spada ničelna toleranca nasilja in ničelna toleranca do zanemarjanja otroka. Naša načela so razumevanje, varnost (meje) in sočutje.

V sklopu 10-ih predavanj, ki bodo vsebovala osebno izkušnjo bomo tudi preko igre vlog teoretično in praktično pokazali kaj pomeni sočutno varstvo otrok.  Udeleženci se s prijavo zavežejo k pisanju kratkih refleksij, k udeležbi šole za starše in branju knjig s področju sočutnega starševstva. Po udeležbi celotnega predavanja vsi udeleženi prejmejo potrdilo in tudi povabilo k sodelovanju v Agenciji sočutnega varstva, ki ponuja sočutno varovanje otrok po omenjenih načelih.

Srečanja bodo predvidoma potekala ob torkih, ob 20 uri. Prvo informativno srečanje začnemo 4.10. na Rakovniku, v rdeči stavbi (mladinski center Rakovnik) poleg cerkve.

Cena celotnega izobraževanja je le 60 eur, za prijave do 28.9.. Po 28.9. je cena 80eur. Prijave zbiramo do zapolnitve mest.Za prijavo pošljite mail na: socutno.varstvo@gmail.com, skupaj s potrdilom plačila izobraževanja (podatke najdete na http://druzinska-terapija.com/kontakt)

Uvodna izobraževanja sledijo tokrat prvič tudi v Mariboru, ob ponedeljkih, začetek 17.10. Nadaljevalna izobraževanja bodo potekala ob četrtkih, od 20.10. dalje, v glasbeni šoli Rakovnik. Tam sledijo tudi novi sodelavci.

Dobrodošli!

The post Ponovna izobraževanja sočutnega varstva appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Inštitut Vita bona v sodelovanju s sodelavci organizira 1. izobraževanje na temo SOČUTNEGA VARSTVA. K izobraževanju vabimo:

• študente in brezposelne, ki ste že ali bi želeli delati na področju varstva otrok
• vse strokovne delavce, posebej vzgojitelje in pedagoge, ki že delate na tem področju
• mame in očete, ki ste odprti za nove informacije

Z nami sodelujejo:

• dr. Andreja Poljanec, avtorica več knjig na temo rahločutnega starševstva, soustanoviteljica šole za mamice in ustanoviteljica šole rahločutnega starševstva, specialistka zdt, soustanoviteljica ŠRCD Ljubljana
• Janja Urbančič, ustanoviteljica skupine Sočutno starševstvo, voditeljica delavnic za starše
• dddr. Christian Gostečnik, ustanovitelj relacijske družinske terapije, klinični psiholog, teolog, psiholog, ustanovitelj Frančiškanskega družinskega inštitita, ustanovitelj šole za starše, avtor številnih strokovnih knjig
• Katja Knez Steinbuch, ustanoviteljica inštituta Vita bona, stažistka in doktorska kandidatka zdt
• Tina Jereb, spec. Integrativne psihoterapije, voditeljica delavnic za strokovne delavce v vrtcih

Sočutno varstvo je nov način varstva otrok, ki temelji na razumevanje otroških možganov in otrokove navezanosti, na omogočanju varnosti preko sočutnih meja in na rahločutnih odnosih, ki poudarjajo tudi stik s sabo. Ta nov pristop je sočuten do otroka in do vzgojitelja, saj upošteva potrebe in čutenja obeh. Ne gre za ekstremne avtoritarne ali permisivne načine, saj med naša načela spada ničelna toleranca nasilja in ničelna toleranca do zanemarjanja otroka.

Naša načela so torej razumevanje, varnost in sočutje.

V sklopu 10-ih predavanj, ki bodo vsebovala osebno izkušnjo bomo preko igre vlog teoretično in praktično pokazali kaj pomeni sočutno varstvo otrok. Cena celotnega izobraževanja je le 50 eur, za prijave do 23.3. Po 23.3. je cena 80eur. Prijave zbiramo do zapolnitve mest. Prijavite se lahko na mail: socutno.varstvo@gmail.com ali info@druzinska-terapija.com. Za vse informacije smo na voljo na telefonski številki 041 609 988.

Srečanja bodo potekala ob torkih, ob 20. uri. Prvo informativno srečanje začnemo v torek, 29.3., ob 20h.  Lokacija: SMC Rakovnik (rdeča stavba, velika dvorana).

Po udeležbi celotnega predavanja vsi udeleženi prejmete potrdilo in tudi povabilo k sodelovanju v Agenciji sočutnega varstva, ki bo ponujala sočutno varovanje otrok po omenjenih načelih.

The post 1. Izobraževanje – sočutno varstvo otrok appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Po zaključku javne razprave o spremembah zakona o preprečevanju nasilja v družini so si strokovnjaki zelo neenotni. Hud očitek nevladnih organizacij gre na račun prekratke javne razprave, na socialnih omrežjih pa največkrat zasledimo sarkastične in zgrožene komentarje “ljudstva”, ki ga je strah, da bo odslej prepovedano sleherno “kaznovanje” otrok.

Po splošni oceni je (bila) sprememba zakona sicer nujna, saj je bil zadnji zakon premalo jasen, pogosto pa preveč dvoumen pri razlagi nasilja in širše opredelitve nasilja v družini. Toda pri razlagah zakona je še vedno ostalo veliko nejasnosti. Prihaja do napačnih sklepanj, da bo odslej kot nasilje prepovedano celo družinsko skupno delo, pa prepoved izhodov. Tako je tako denimo poročal Planet Tv, kjer so namigovali celo to, da je zakon pisan zgolj za t.i. tiranske starše. Nežnost in vztrajnost prepričevanja, kot omenja dr. Andreja Poljanec, pa so ostali gostje oddaje (predvsem Marko Juhant in Angelca Likovič), napačno razumeli kot permisivno vzgojo. Poraja se vprašanje, ali splošna javnost kot tudi stroka sploh poznata razliko med avtoritarno, permisivnim in sočutnim starševstvom.

Sočutna vzgoja

Sočutno vzgojo strokovnjaki imenujejo tudi povezovalna, rahločutna, varna ali zavestna vzgoja. Avtoritarni stil vzgoje nosi razlago že v sami besedi: pomembna je avtoriteta in meje, dostikrat pa v ekstremnih primerih vsebuje vrsto nasilja. Pomembno je le, da otroke naučimo odgovornosti in poslušnosti. Permisivni stil se je razvil kot odklon avtoritarni in je urejeval vzgojo na način, ki je otroka puščal v svobodi. Ta svoboda je zraven prinesla pomanjkanje meja in občutka za drugega, pa hkrati ponovno novo zlorabo: zanemarjanje otroka. Oba omenjena stila vsebujeta zlorabo otrok! Še vedno pa se v naši javnosti bolj tolerira eno klofuto (zgoraj omenjena televizija poroča, da tako meni tudi Društvo tožilcev!?), kot pa srednja pot. In zakaj ne govorimo o tretjem načinu? Kot da bi nas bilo strah otrok, oziroma natančneje mladostnikov.

Starši, vaš strah je odveč!

Vi imate (še) vedno vso moč, da otroke vzgojite v zdrave, odgovorne in sočutne osebnosti. Sočutna vzgoja namreč temelji na predpostavki, da sta oba zgoraj omenjena stila za otroke škodljiva in da je potrebno poiskati nove načine. Sočutno starševstvo se opira na najnovejše nevroznanstvene raziskave: meje so nujne (za otrokovo varnost in odgovornost), enako pa je nujno, da so postavljene na sočuten in spoštljiv način (ta način otroku da občutek kompetentnost in vrednosti), z ničelno toleranco nasilja (v otroku zbudijo samozaupanje: nekaj spremeni zaradi sebe, ne pa zaradi kazni). Ta stil torej še vedno upošteva pomembnost meja in otrokove odgovornosti, a pri tem ne uporablja nasilja, pač pa razumevanje otroka in svojih občutij. Pomembna so torej občutja vseh. Tu prvič govorimo o tem, da je pomembno zavedanje in stik s sabo: starši morajo biti najprej sočutni s sabo (čutijo sebe), da lahko čutijo in ubesedijo otroke. Ta stil izvajanje nasilja dojema kot staršev padec, kot starševo priznanje, da se ne zmore umiriti v sebi in da samo zato lahko le udari.

Kazni niso del sočutja, saj niso spoštljive: otroci se s kaznovanjem naučijo izpolnjevanja nalog zaradi strahu, ne pa zaradi lastnega občutka. Kazni in grožnje otroka poneumijo, kot da ne bi imel sposobnosti lastnega umevanja stvari. Sočutno starševstvo zato vsebuje razlago in razumevanje. Sočutno starševstvo verjame, da imajo starši največjo moč, ko pride do otrok, saj so zanje nezamenljivi in edinstveni. Sočutna vzgoja tako globoko vrednoti otroka in starša. Nevarnosti avtoritarne vzgoje so v tem, da otroci vse delajo zaradi zunanje avtoritete in imajo z avtoriteto še vse življenje težave. Ampak to ni še nič v primerjavi s posledicami nasilja: otroci, ki so bili pretepani, celo življenje nosijo v svojem telesu sram, gnus, krivdo, strah, agresijo, teror in žalost. Nekateri bolj, drugi manj, a brez posledic ne gre. Otroci, ki so bili vzgajani permisivno, so samorastniki in v svojem življenju ne čutijo občutka varnosti, potrebe po bližini, nikoli se ne počutijo zares varne, hitro pa ujete. Tudi permisivna vzgoja je zloraba, saj je otrok povsem prepuščen sebi.

Napačen koncept kazni je možno prikazati v cestnem prometu. Ravno Slovenci smo živ dokaz, kako zelo nefunkcionalne so kazni! Kar seveda ne pomeni, da so pravila v cestnem prometu absolutno nujna, prav tako kot so nujne meje. V Sloveniji organi pregona napišejo ogromno kazni, a kršitev zato ni nič manj. Imamo ogromno preventivnih opozoril, ki nikogar ne ganejo. Kazen človeka morda razjezi, pri redkih pa povzroči spremembo vedenja. Začeti bo potrebno torej drugače – sočutno; individualno pri ljudeh ugotavljati, zakaj potrebujejo na primer toliko adrenalina pri vožnji, zakaj rabijo toliko agresije. A državi za zdaj bolj ustreza polniti proračun, kot pa se soočati s tako težkimi stvarmi, kaj šele financirati pomoč.

Nasilja ni nič manj

Oba stila vzgoje puščata za sabo težke posledice, a kljub vsemu temu v 21. stoletju še vseeno polemiziramo o smislu oziroma nesmislu nasilja. To je sicer v porastu med mladostniki in tudi v družinah. Povsem jasno je, da nasilje rodi nasilje in da se ga otroci naučijo doma, tj. v bližnjih zgledih. A še vseeno bi jim vsiljevali avtoritarno vzgojo, brez razumevanja njihovega notranjega sveta in brez pojasnjevanja njihovih čutenj. Še vedno bi jih spregledali in naredili za robote, vse za ceno tega, da se spoštuje meja. Drugi bi jih prepuščali svobodi in osamljenosti. Toda to, da starši postavljajo meje otroku, je ena izmed osnovnih starševskih dolžnosti. To, da so meje postavljene nasilno, pa bi morala biti povsod prepoved.

Z nasiljem se starši lahko soočamo že zgodaj. Otroci že kot dojenčki v starših prebujajo ogromno nemoči, obupa, jeze in občutka nesposobnosti. Starši dojenčke dokaj pogosto proglasijo za tiste, ki jih izsiljujejo. Dojenčka, ki ima na podlagi teorije navezanosti in drugih znanstvenih dognanj (prim. Ainswort, Bowlby, Stern, Winnicott, Siegel idr.) le željo po bližini, proglasimo za manipulatorja. Že s tem se v družinah začenja prva krivica otrok. To se ponavadi zgodi, ko mati nima dovolj informacij in ne zmore začutiti svoje utrujenosti in napetosti. Kako zelo pomembna je tu edukacija in podpora cele družine, da lahko pride do umiritve mame in sočutja najprej do sebe in nato do svojih otrok. V prvih treh letih se otrokove možganske strukture šele izgrajujejo in vloga staršev je ključnega pomena.

Kako težje je to šele v vrtcih, ko uvajanje poteka zelo prehitro. Navadno se od enoletnega otroka pričakuje, da se bo v roku enega tedna navadil nove okolice in to še logično razumel.  A v prvih treh letih se šele izgrajuje varna navezanost in soočanje z novimi ljudmi ni lahko, pravzaprav je za otroka problematično. Glavni problem je v tem, da jaslično varstvo v vrtcu ni zasnovano na način, da bi ustrezalo potrebam tako majhnega otroka. Skupine so očitno prevelike in vzgojiteljice se – četudi so nadpovprečno kompetentne – ne zmorejo uglasiti na vse otroke in na njihove želje po bližini. Ob možnem otroškem joku zagotovo doživljajo napor in nemoč, ko niti nimajo možnosti, da umirjajo vse otroke hkrati. V javnosti se vse premalo govori o preobremenjenosti zaposlenih v vrtcih in šolah. Težko je namreč gojiti sočutje in ga razpršiti na 14 otrok že v vrtcu, še težje pa je umirjati in se uglasiti na cel razred. Strokovnim delavcem se na tak način dela krivica in logično je, da v svojih edukacijskih metodah tudi oni doživljajo veliko napora, skrbi, jeze, nemoči in obupa. Zdi se, da so dostikrat prepuščeni sebi in da zanje ni poskrbljeno na način, kot bi si zaslužili, niti na način ki bi bil dovolj strokoven. Vsem, ki delajo z otroki, bi morala biti vedno na voljo konkretna dodatna pomoč in zunanja supervizija.

Pomanjkljivost vrtcev

Za reševanje problematike “kako poskrbeti za vse dojenčke” naenkrat je zelo priročen Montessori sistem vrtca, ki otroke hitro vzgaja za hitro samostojnost. Mnogi starši so zelo zadovoljni, saj jim je to znanje v veliko pomoč tudi doma. A vseeno ponekod (z)manjka sočutja. Pri Montessori programih to pomeni, da otroka ne bi silili za vsako ceno v samostojnost, da bi bolj ubesedili otrokova občutj in ga ob težavah ne zgolj zamotili, ampak zdržali z njim v teh občutjih. Povsem šokirana sem ob pripovedovanju ravnateljice ljubljanskega Montessori za nekatere elitnega katoliškega vrtca, da otroci pri uvajanju ne smejo imeti dude, čeprav so nanjo navajeni. Niti za spanje. Enako velja za igračke in odejice. Kot da jih bi bilo potrebno še bolj travmirati. Še bolj me preseneča, da ravnateljica teh odločitev znanstveno ne zna pojasniti. Tudi uvajanje by the book en teden in pika, je daleč od sočutja, je kvečjemu avtoritarno in otrokom škodljivo. Pa se vseeno množično izvaja in starši so nad njim celo navdušeni.

Na Inštitut Vita bona se je pred nekaj dnevi obrnilo večje število staršev (več kot 20), ki trdijo, da se v enem izmed javnih vrtcev, konkretno na Galjevici v Ljubljani, dogajajo zlorabe. Vsi želijo ostati anonimni, ker ne želijo izpostavljati svojih otrok. Del besedila objavljamo v izvirniku in brez lekture:

“Najkrajšo tukaj vedno potegnejo naši otroci, saj so razdraženi, lulajo v hlače od pritiska, so šikanirani s strani nekaterih vzgojiteljic, imajo nočne more o teh in teh vzgojiteljicah, ki se znašajo nad njimi, jokajo, so boječi. Ko otroka pripeljemo v vrtec, ali ga pridemo iskat, pogosto ob predaji ni omogočen dialog o počutju otroka s strani strokovne delavke. Vedno je vse v redu, četudi vidiš, da otrok ni živahen, si želi domov, je jokav. In nikoli se ni zgodilo nič posebnega, kar bi bilo omembe vredno. Četudi se nato doma otrok skriva, dvigne roke v bran, kakor da bi ga kdo želel udariti, pa se mora zaščititi. Žalostno je, da če pa se že potrudijo, nam po večini te vzgojiteljice povejo slabo o naših otrocih. Govorijo nam, da je otrok nemogoč, da je neposlušen, da je že čas, da naj nekaj naredimo z njim doma, naj ga vzamemo v roke. Povejo nam o svojih vzgojnih prijemih in ukrepih vzgojiteljice sicer ne kaj delajo za vzpostavljanje reda in discipline, vendar so nekateri starši osebno videli, da otroke za kazen tudi izolirajo, ali jih z izolacijo zastrašujejo, jih zaprejo v kopalnico, da se umirijo in naučijo lekcije. Zelo veliko je groženj in glasnega govorjenja, pa zmerjanja in zastraševanja, jemanja igrač. Vzgojiteljice se med seboj ščitijo. Tudi one ne vejo o ničemer nič. Nikoli ne zaznavajo nobenih nepravilnosti.”

Kar so starši opisali, je resno nasilje. O tem, ali se res izvaja in kdo ga izvaja, vedo samo zaposleni. Z novim zakonom bi bila tudi omejevanje svobode gibanja (zapiranje v kopalnico) in zastraševanje predmeta kaznivega nasilnega vedenja. Četudi nimamo takšnega zakona, pa je iz strokovnega stališča takšno ravnanje vrtca ali starša problematično. Gre namreč za naše najmlajše, katerim se možgani še izgrajujejo. In ne govorimo o mladostnikih, za katere se tako zelo bojimo, kaj bodo spet ušpičili. Pri mladostnikih je namreč malce pozno ugotavljati, na kak način bomo morali pristopati k njim, saj najbrž pogrešajo razumevanje, mejo in bližino že od nekdaj. Tudi tu je priporočilo staršem, naj se ne bojijo otrok: naj postavijo jasne in sočutne meje, predvsem pa se vprašajo, zakaj otroci tako zelo opozarjajo nase.

“Naj vas ne skrbi, ker vas otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas, ker vas vedno opazujejo”, pravi Robert Fulghum. Sočutno starševstvo spodbuja starša, da prihaja v stik s sabo že od otrokovega rojstva in opozarja na to, da so otroci ogledalo staršev. A družba in pedagogi se še vedno sprašujejo, kako postaviti mejo “problematičnim” mladostnikom, prav tistim, ki meje niso nikoli poznali, ali pa so jim jo predstavili prek nasilja. Še vedno pa imamo težavo s sprejemanjem zakona, ker se osredotočamo na otroke, ne pa na tiste, ki morajo prvi sprejeti odgovornost. Največ o tem lahko pojasni spodnji video:

Children see, children do

Ironično je, da se bojimo sprejeti zakon, ki bi omejeval nasilne starše, hkrati pa spodbujamo vzgojo le za meje in odgovornost, ne pa tudi za sočutje. Ravno s takšno uporabo avtoritarne vzgoje vzgajamo otroke v mladostnike, ki bodo nasilni in imeli težave z avtoriteto. Ampak ta povezava je za marsikoga pretežka in v 21. stoletju se tako še vedno sprašujemo, ali bi tolerirali nasilje. Za ceno tega, da se postavijo meje in zgradi odgovornost, pri tem pa pozabljamo na svoje dostojanstvo.

A ravno vi, starši, ste za svoje otroke najboljši možni starši in imate vso moč, da nanje vplivate. V vas vidijo svoje ideale, male bogove. Zanje ste popolni in nezamenljivi. Seveda se to v stopnjah odraščanja spremeni, kar vas postavlja pred nove izzive. A pred vami še vedno stoji vaš otrok, ki še vedno nujno potrebuje vaše razumevanje, vaše sočutje, vašo varnost in vaše meje. Le vi ste tisti, ki jim lahko postavite osnove za njihovo doživljanje sebe in sveta. Nujno je, da pri tem čutite sebe, da se tudi vi počutite v redu, suvereni, pomembni, sposobni in vredni. Da si priznate, da ste dovolj dobri starši. Vsa vaša občutja namreč vaši otroci vpijajo kot gobe. Morda je ta občutek strašljiv, a spomnite se ga vsakič, ko boste pred novim izzivom, kako reagirati na otrokov bes in nemir. In vsakič, ko se bo sprejemalo nov zakon o tem, ali je nasilje sprejemljivo, ali ne.

Članek je bil objavljen na Portalu Plus

Zapisala ga je Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Ob noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini: starši, ne bojte se otrok! appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.