Lepo prosim za kakšen nasvet kako otroku približati delo domačih nalog, učenje in na sploh pomembnost šole?
Hči je letos prvošolka.

In nekako smo vsi v nekem šoku.

Sprememba iz vrtca do sole je ogromna. Utrujenost velika.
Naj povem, da jo gre v solo iskat babi. Jaz pridem uro kasneje cca 15:30 domov. In nato je čas za nalogo, pregled zvezkov in pripravo torbe. Ne gre. Ona joka, se upira, vse je brez veze…

Ne zanima jo niti učenje pesmice. Pa ima zelo dober spomin in zna ogromno pesmic. Sama se jih je učila skozi leta. V glavnem jo glasba oz. rime veselijo. Je bistra punca, z odličnim spominom in redoljubna. Včasih še preveč poslušna.

Trudimo se s spoštljivim odnosom in sočutno vzgojo z zdravimi mejami.

Od začetka šole pa je to drug, razdražljiv otrok, ki gre sicer rada v šolo ampak doma pa je ne zanima nič več. Očitno pogreša sproščene popoldneve in prijatelje.
Obe sva v stiski in se vrtiva v neki spirali slabih odnosov in siljenja s šolo. Bojim se, da se ji bo vse skupaj zamerilo.
Morda kaka literatura na to temo? Karkoli

____________________________________________________________________________________________

Živijo. Povsem vas razumem.

Povsem enako je pri moji mlajši hčeri.

Noče, upira se ji, sistem je noro naporen, preveč snovi in vsega in so utrujeni..😩 Prvo leto sem šolala doma in ona bi šolanje doma nadaljevala a jaz sem skoraj izgorela. Se je pa tudi doma pogosto upirala snovi. Skratka ker nisem več zmogla, ni šlo drugače kot, da gre sedaj v drugem razredu v šolo.

To upiranje je noro naporno in je tukaj vse dokler se z mano ne počuti povezana.

Je pa tako, da če sem slučajno kaj sitna in se z njo ne uspem povezati, tako, da ji je dovolj…

Ali pa če slučajno čuti, da se pretvarjam in si nadenem nasmešek ter govorim lepe besede, a v meni vse vre od sitnobe, ni šans, da sodelujeva…

Tako, da ni druge kot, da takrat odidem malo na zrak, na sprehod, da se spravim k sebi in prevzame partner, če pa smo sami, pa pač v tem času dela kaj svojega, ker itak ni šans, da naredi kaj na šolo. Pa navajam jo, da dela sama in ne sedim ob njej in ji govorim kaj in kako (3 otroci in drugače niti ne gre), a če ni povezana ne zmore (kot da noče).

Sprejela sem, da pridejo dnevi, ko ne zmoreva sodelovati kot bi si želela in dnevi, ko vse naredi v pol ure.

In več kot to, da bo odličnjakinja mi je pomembno, da imava lep, čist in povezan odnos.

Če vidim, da je res hudo in je popolnoma izmučena, si vzamem fraj dan za njo in greva na kakav, raziskovat v naravo, na bazen… V tem dnevu ne gre niti v šolo. To je seveda občasno, a zelo pomaga. Priporočam 😉

P.s:  Včasih, ko pride iz šole ne želi narediti niti naloge, izmislil si kar nekaj banalnega in joka, se prepira… Torej z enim stavkom povedano, išče odnos, ki je po toliko urah odsotnosti prekinjen.

Če zmorem jo takrat vprašam kaj res čuti in poslušam, takrat se še več pogovarjava, greva na sprehod…ipd, da se poveževa in da odloži čustva, ki so se čez dan nabirala v njej.

In ko odloži ta svoja čustva vprašam, če bo sedaj naredila nalogo (če ni prepozno) ali bo pač brez naloge…

Včasih nalogo naredi, drugič noče, a brez naloge še ni šla v šolo. Namreč zjutraj se sama od sebe zbudi, pred mano in dela nalogo.

Namreč povedala sem ji, da naloge zjutraj ne dovolim delati in je ne bom zbujala, saj se že zjutraj ne bom prepirala z njo, ker ima popoldan dovolj časa.. če bo pa brez naloge pa je to njena odgovornost. Njena odgovornost pa je tudi, da se opraviči in pove učiteljici razlog, ki ga ima. Imamo pa srčno učiteljico, ki je seznanjena z našimi težavami in jo res vzpodbuja in z otroci lepo sodeluje. Morda je tudi to razlog, da ne želi biti brez naloge? 🙂

Ni pa enostavno, vem, da ne.

Sedaj bodo kmalu poletne počitnice in bo lažje.

Smo pa mi v večerno rutino uvedli meditacije. Priporočam.

Priporočam vam tudi knjigo Otroci nas potrebujejo. 🍀

Tadeja Čulek

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako otroku približati učenje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanja in odgovori družinske terapevtke Katje K. Knez Steinbuch.

Zakaj menite, da bi šola morala biti otrokom prijazna, če gre pa le za vzgojno ustanovo, katere glavni cilj je izobraževanje?

Strinjam se, da je šola vzgojna ustanova, ki izobražuje. Toda šola je še veliko več: v njej so učitelji, so učenci, so drugi zaposleni. Šola so torej v prvi vrsti ljudje, ljudje z razumom in čustvi. Včasih niso poznali drugačnih pristopov kot le podajanje informacij in zato je razumljivo, da so poudarjali le razum. Še par desetletij nazaj niti strokovnjaki niso imeli pojma o otroških možganih. Zdaj pa vendarle vemo, da nismo le skupek razuma, ampak da je čustvena inteligenca enako pomembna kot vse ostale. Mi pa v učnih načrtih ta del še vedno ignoriramo.

Zakaj se to dogaja, česa nas je strah?

Resna težava je v tem, da se ljudje sprememb na splošno bojimo in zaradi strahu ohranjamo status quo. Isto se dogaja na ministrstvih, tudi na ministrstvu za šolstvo – spremembe se dogajajo prepočasi, sistemi so zastareli in v marsičem neprijazni do zaposlenih v vrtcih ali šolah. V terapevtskem delu se srečujem ravno s to populacijo strokovnih delavcev, ki so zaradi okostenelih pravil povsem izmučeni in na robu izgorelosti, v šolskem sistemu pa povsem spregledani, saj štejejo le rezultati.

Katja Knez Steinbuch

Je to posledica današnjega časa, kako je bilo nekoč?

Včasih je bilo tega manj, ker tudi ni bilo takšnih pričakovanj. Pričakovanja sicer res lahko vedno pomenijo tudi napredek, strokovne delavce pa postavijo v situacijo, ko so primorani poskrbeti zase.

Na kom leži odgovornost za izboljšanje stanja?

Ministrstvo za šolstvo se sicer marsičesa že zaveda in v primeru vrtcev na papirju dopušča nižje normative (npr. več zaposlenih), ampak to predaja v odgovornost občinam. Tam pa se vse ustavi, saj občine praviloma tarnajo, da ne dobijo dovolj finančnih sredstev.

Za denar gre torej?

V glavnem res. Če vprašate vzgojiteljice, česa si najbolj želijo na delovnem mestu, vam vse odgovorijo isto: nižje normative in daljšo sočasnost – sočasnost je beseda, ki je vsaki vzgojiteljici še kako domača. Ampak za to zaenkrat ni posluha. V praksi to pomeni, da ustvarjamo sisteme, kjer zaposleni trpijo zaradi pomanjkanja denarja – kjer morajo vzgojiteljice ob hitrih uvajanjih otrok v vrtec poskrbeti za 14 jokajočih otrok. Si predstavljate, kako čustveno naporno je to, poslušati jok neprenehoma več ur, rok za tolažbo pa ni dovolj?

Ali obstaja kakšna rešitev?

To bi lahko rešili vsaj s prostovoljnim delom in medgeneracijskimi programi. Seveda tudi s posluhom za zaposlene: da bi jih slišali v tem, da potrebujejo dodatno pomoč in temu vendarle namenili več finančnih sredstev. Naši vrtci so sicer glede na tujino odlični, ampak obstaja še veliko manevrskega prostora za izboljšave.

Zaposleni so torej spregledani?

V veliki meri so in razlike med plačilnimi razredi v vrtcih so prevelike. Resna težava je tudi v tem, da se v praksi ne upošteva razvoja znanosti. Ali ga strokovnjaki na ministrstvih ne spremljajo, ali pa ga slabo podajajo v prakso šol in vrtcev. Včasih se zdi, kot da novosti v Slovenijo prihajajo z 20 letno zamudo in programi, ki jih posredno financira tudi ministrstvo za šolstvo poučujejo zastarele tehnike, kot so npr. time out in jih še vedno podajajo kot noviteto, medtem ko jih drugje že desetletja ne uporabljajo več.

SVO ima veliko število kvalitetnih predavateljev

Kaj pa formalna dodiplomska izobraževanja, tam je drugače?

Študenti pogosto potarnajo, da se na pedagoški fakulteti o razvoju možganov in kaj to pomeni v vrtčevski praksi še vedno ne učijo dovolj. Ko pridejo na naša izobraževanja, to znanje kar posrkajo vase.

Študenti pedagoške imajo torej voljo do učenja?

Absolutno jo imajo, seveda pa ne vsi. Kar je sicer pričakovano. Od zunaj pa bi rekla, da marsikatera tovrstna težava izvira iz tega, ker si ne upamo zvišati pogojev za vpis na fakultete, predvsem na tiste smeri, ki zahtevajo delo z ljudmi, z najbolj ranljivimi skupinami (otroci in bolniki). Zato se velikokrat pohecam, da bi na medicinsko, pedagoško in filozofsko fakulteto dodala obvezne vsebine za osebno rast.

V čem pa so vaša izobraževanja drugačna?

Kvalitetnih izobraževanj je pri nas veliko, SVO je specifično v tem, da smo res pridobili veliko število kvalitetnih predavateljev, ki sledijo novim raziskavam, pa tudi sami izhajajo iz prakse. Del izobraževanj pa je tudi brezplačnih, ker si res želimo, da bi dosegli čimvečje število udeleženih. Več informacij pa si lahko preberete tudi na spletu.

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post “Vzgojitelji in učitelji so preobremenjeni, nihče jih ne sliši” appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.