Imata 2 otroka, sedaj je pa spet noseča in jo ne pusti na splav.
Tudi ona živi od DSP.
Ko poplača vse položnice ji zelo malo ostane za preživetje.
Smilijo se mi otroci, ker vem da gre iz glavo skozi zid.
On se spremenil ne bo, delat ne želi.
___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
Grozna situacija, a več, kot da:

1.) Iskreno poveste prijateljici, kako je to škodljivo za otroke, da živijo v takem okolju in jo usmerite z informacijami, kako stran (varna hiša, CSD, terapija zase)

2.) Če nič ne zaleze, anonimno prijavite sum zanemarjanja/zlorabe otrok na policijo in CSD.

Vaša prijateljica je odrasla oseba, ne le nemočna žrtev takega odnosa, saj je odgovorna za otroke. Je v razmerju, kjer odnosa sploh ni – saj odvisniki niso sposobni odnosov. In če vas ne sliši v ničemer, če ni sposobna oditi ven iz takega odnosa, pomeni da ima tudi sama velike težave, saj ni priklenjena v odnos razen če je prisotno tudi nasilje v odnosu. Lahko je odvisna od odnosov…

Rešiti je ne morete – rešiti se bo morala sama. Lahko ji le poveste in ponavljate eno in isto.

Pri tem pa zaščitite sebe, svoj notranji mir.

Vem, da je težko, še posebej, ker so vpleteni otroci. Zato je se bolj pomembno, da nekdo – vi v tem primeru – ne pogledate stran, ampak ste tisti nevidni ‘advokat’ za otroke, ki bo ukrepal tudi po točki 2. če je treba. Ker morda ste edina zrela oseba, ki razume škodljivost cele situacije za otroke.

Če vam bo z vsem težko, si lahko tudi zase poiščete terapevtsko podporo, saj morda sami posrkate ogromno te škodljive dinamike in stiske nase.

Prav zato je pomembno, da imate dobre razmejitve: kaj je v vaši moči in kaj ni, kot sem opisala v točki 1.) in 2.).
Vse dobro,
Špela Adamič Malik, Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prijateljica ima razmerje z odvisnim moškim: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Znašla sem se v življenjski situaciji, zaradi katere mi je zelo težko in se mi zdi, da ne zmorem sama …

V zvezi sva bila 17 let, imava dve čudoviti hčerki. Partner je izvajal psihično in čustveno nasilje, do fizičnega ni prišlo. Zadnje leto sva začela hoditi na partnersko svetovanje, hkrati pa tudi vsak zase na individualne terapije. Iz omar so popadali okostnjaki, odpirali smo boleče hude rane pri obeh. Razvijala, spreminjala sva odnos, napredovala sva. Vsak zase in oba skupaj.

Partner ima dobro samorefleksijo. Zaveda se svojih dejanj, začel jih je nadzorovati, v primerjavi s preteklostjo jih ima precej pod nadzorom. A brez izpadov še ni šlo. Skozi terapije in mojo rast sem sama tudi zelo napredovala. Dobila vpogled v situacijo, spoznavam sebe, svoje meje, svoja pričakovanja in zahteve. Stopnja tolerance do njegovih izpadov je pri meni postala nič. Že večkrat sem v obupu in stiski iz položaja žrtve odšla, želela sem razhod. A sem se vedno vrnila. Ko je nazadnje poknilo, sem v čisti odločenosti prepričanju, da vem, kaj delam, spakirala kovčke in odšla.

V prepričanju, da za vedno. Da se več ne grem, da nočem tako živeti, da odhajam in stopam v novo življenje.

Dva tedna zdaj živimo ločeno. V tem času je najin odnos nihal od očitkov, groženj, sponašanj, do joka, prošenj, obljub in moledovanj. Dejansko sem odšla na polovici najine poti. V resnici sva trdo delala, napredovala, gradilo boljši odnos … Znašla sem se v občutkih, ki jim nisem kos. Kognitivno vem, da bi morala oditi, vztrajati, ostati trdna, a se bojim, da ne bom ostala trdna. To me mede. Strah me je. Ko sem odšla, sem občutila moč, olajšanje, razrešitev … Zdaj te občutke izpodrivajo krivda, vest, pogrešanje, ljubezen. Partner je tudi zelo ljubeč, skrben, takšen, da nam je skupaj lepo. Imava veliko skupnih interesov. A kod prevlada njegova temna plat, je grozno … Rada bi nasvet, kako naprej, kako ravnati, kako se spopadati s tem bojem v sebi.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, dobili ste že veliko odličnih komentarjev in upam, da so vam pomagali pri trdnosti vase odločitve.

Morate vedeti, da je odhod iz soodvisnega odnosa nekaj NAJTEŽJEGA na svetu – zato tudi toliko časa traja.

Zato ženske spakirajo stokrat, in 99x pridejo nazaj. Kaj se namreč zgodi?

Po navadi odidejo v afektu, ko je vsega preveč in zaradi npr. občutkov jeze zmorejo reci adijo. A je potem kmalu ko se afekt pomiri, tam prostor za druge občutke: sram, krivda, žalost, strah pred osamljenostjo, pogrešanje nekoga – ki izgleda kot pogrešanje bivšega.

Cel spekter čutenj se pojavi. In težko je, najbolj peklensko težko je zdržati ta del in ne iti nazaj.

Ampak povem vam, da boste po tem, ko boste zdržali prvo rundo, močnejši. Ko bo prišla druga runda – in prišla bo – bo že malo lažje. A še vedno težko.

Tako da je tole pravzaprav en konkreten boj, včasih s samim sabo.

Opremite se z dobrimi prijateljicami, berite dobro literaturo – priporočam Sanjo Rozman – in delajte korak po korak.

Če tokrat se ne bo šlo, si ne očitajte. Vse bo ok. Vas čas prihaja. Če ne danes, če ne tokrat, pa naslednjič. Morda pa celo z njim – če bo kdaj spremenil sebe popolnoma – kdo ve.

Ampak držim pesti, da boste čimprej ok sama v sebi.

Vse ostalo bo prišlo🙏Srečno!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odhod iz soodvisnega odnosa: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Očitno je prišel čas za odhod…resnično ne zdržim več pri njih doma. Neodobravanje s strani tašče in njegove brata, poniževanja, metanja polen pod noge.
Vse bi se nekako prenesla, če bi videla, da partner drži z nami, ampak žal ne. Vedno se potegne za mamico in brata.

Očitno mu je vseeno za nas.
Kako to razložiti otrokoma, kako to narediti, da bo čim manj stresa za njiju? Stara sta 5 in 9 let.

_________________________________________________________

Pozdravljeni.
Draga gospa, vsak konec je težek in če ste se odločili za odhod bo najverjetneje tako tudi za vas in vaša otroka. Partner je najverjetneje v soodvisnem odnosu s svojo mamo in tukaj lahko samo on naredi konec, a najprej si mora to želeti in se kasneje tudi opolnomočiti.

Več o soodvisnem odnosu najdete TUKAJ

Zapisali ste, da več ne zdržite teh pritiskov, poniževanja…

Telo vam je reklo, da več ne zmore. Poslušajte ga, postavite mejo in se opolnomočite.

Hkrati pa bi vas želela vprašati, pomislite.. Zakaj ste si dovolili, da vas tako potisnejo preko roba? Ste tudi kot majhna deklica bili potisnjeni preko roba in niste bili upoštevani, videni?
Ampak veste kaj.. Vredni ste spoštovanja. Vredni ste ljubezni.

Vredni ste odnosa, ki vam ponuja varnost in vas izpolnjuje. Veste to?

Morda nekje v globini to čutite in si želite, da pride na površje. In prišlo bo, ko boste postavili mejo , se opolnomočiti in si namenili ljubezen, ki si jo želite in zaslužite. Zares želim, da najdete lastno srečo in zadovoljstvo.. hkrati pa se spomnite, da bodo na dolgi rok srečni in zadovoljni tudi otroci. Saj veste, da otroci čutijo naša čustva in jih tudi odsevajo.
Priporočam vam tudi individualno terapijo.
Vse dobro.
Nekaj podobnih člankov TUKAJ in TUKAJ.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

The post Kako oditi, da bo čim manj stresno za otroke: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Toksičen tast

Pozdravljeni,
Imam težavo, preko katere ne zmorem sama. Pred tremi meseci sem postala mamica. Otročka imam s partnerjem, ki je ljubeč, razumen, spoštljiv.. žal pa ima partner očeta, ki je polen sam sebe, nerazumen, nima spoštovanja do nikogar, egoističen, strog, skratka toksični človek, ki na svojo družino vpliva vse prej kot dobro.

Partner ima posledice toksične vzgoje. Ker imam sama močno razvito čustveno inteligenco, to ne vpliva name in ko sva sama (sedaj tudi s sinkom) se imamo zelo lepo. Opažam, da kadar je partner v stiku s svojim očetom se nato za nekaj časa zapre vase.. Moja težava je v tem, da ne želim in ne toleriram odnosa katerega ima partnerjev oče do svojih vnukinj-sedaj je del tega tudi moj sin.

Vsa njegova družina je “naučena”, da je iz strani partnerjevega očeta “normalno”, da jih zmerja z smrdljivka, poscanka, posranka,..ti si avša, cmera..

Do majhnih otrok seveda ni zmožen normalnega odnosa, saj tudi s starejšimi ni najbolj vešč.

Ko smo na obisku poudarja, da fantje ne jokajo (ko zajoče moj 3m star sin), da se cmeri.. slej kot prej pričakujem, da bo moj otrok deležen enakih besed, kot so hčerke partnerjeve sestre. Jaz res ne morem dovoliti, da kdorkoli tako govori z mano predvsem pa z mojim otrokom (neglede na to, da mu je dedek). Nisem človek, ki odobrava zmerjanje, žaljivke, zadiranje, omejevanje otroškega veselja in kreativnosti…

Do sedaj se v partnerjevo družino nisem vtikala. Z njegovim očetom nimam nobenega odnosa (sva na dober dan in adijo). Ženske smo tako zanj ničvredne. Najhuje pa je, da partner ureja stanovanje v njihovi hiši, ker se boji odziva, če pusti vse in gre drugam (z mano). Sedaj smo na mojo željo doma pri mojih starših, ker je bil moj edini pogoj, da grem k njim samo, če imava ločeno kuhinjo, kopalnico..  Pa bi glede na vse (ker se še slabša) najraje odšla čim dlje-ob podpori partnerja ali ne. Vendar ne morem več biti tiho.

Kako naj reagiram in komu naj povem, da takšnega obnašanja ne želim (ne glede na to, da so njegova žena in otroci to ponotranjili)?

Vem samo, da bom slej kot prej svoje občutke povedala na glas (ali odreagirala na žaljivke) in lahko pričakujem, da pokasiram ves gnev, ki ga ima človek v sebi. Za svojega sinka pa si želim, da odrašča v ljubečem, sočutnem in spoštljivem okolju, saj mu tako lahko kot starša dava najboljšo popotnico za življenje.

Hvala za pomoč

‐——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovana gospa,
vaše telo in vaši občutki govorijo v prid vaše družine. Poslušajte jih, pogovorite se z možem. Ne dvomim, da vas ne bi slišal, saj ga opisujete kot ljubečega in spoštljivega. Gre za zelo pomembno odločitev, kje boste živeli in kako bodo odnosi vplivali na vašo družinico.

Pomembno je, da zaščitite svojega otroka.

Tako zelo sem vesela za vas, da imate v sebi notranji kompas, ki kaže v pravo smer. Dobro ste napisali, da je partnerjeva družina naučena, da je njegovo vedenje normalno.

To naredi nasilje in odraščanje ob nasilnem bližnjem.

Pokvari notranji kompas, s katerim smo vsi ljudje rojeni in nam govori, da smo vredni ljubezni, spoštovanja in varnih odnosov. Nasilje pa ‘pokvari’ doživljanje sebe, saj se v otroški psihi začnejo pojavljati občutki krivde v smislu z mano je nekaj narobe, da me nenehno zaničujejo, kritizirajo, žalijo.

Vse žaljivke se nalepijo in zasidrajo v notranjosti in s časom postanejo osebno prepričanje odraslega otroka. Tako ranjena oseba, če ne ozavesti vseh krivic in ran ter jih ozdravi, živi z nizkim občutkom lastne vrednosti in zaradi valentnosti nehote prevzame vlogo žrtve ob novem nasilnežu.

Ali pa se obrne v drugo skrajnost ter zaradi grozne bolečine, ki jo nosi v sebi in velikih zamer postane rabelj, ter prenaša zlo na svoje bližnje.

Pogoste so tudi odvisnosti vseh vrst, saj nudijo trenutno olajšanje, vendar na dolgi rok vse skupaj še poslabšajo. Tako je krog sklenjen in nezdravi vzorci se prenašajo iz generacije v generacijo.

Vse to vam razlagam, da boste razumeli od kje vso zlo nasilja izhaja. Ter da ima vaš tast verjetno za sabo izredno težko otroštvo, polno nasilja in so tudi njemu v najbolj ranljivih letih pokvarili notranji kompas. Tega ni ozavestil, ni sprejel odgovornosti ter poiskal pomoč. Zato je zelo dragoceno, da vi vidite širšo sliko in ne dovolite, da vse to vpliva na vašega otroka.

Vi in vaš mož imate moč, da prekinete prenos travme na vaše otroke.

Partner je tisti, ki bo moral razčistiti s svojo preteklostjo, da bo postal dovolj močen in postavil jasne razmejitve ter s tem zaščitil svojo novo družinico.

Zelo pomembno je, da obrne svoj notranji kompas v prvo smer.

Predlagam, da prebere knjigo Strupeni starši, ozavesti in začuti vse krivice, ki so se mu zgodile ob odraščanju takšnega očeta. Ko bo prišel v stik s temi ranami, bo zbral tudi moč, da zaščiti svojega otroka.

Če ne gre drugače, lahko poišče pomoč pri dobremu terapevtu.
V takšnih primerih, kjer je toliko toksičnih besed in ponižanj, kjer vlada in ustrahuje moški, ki ne spoštuje sočloveka ter ima zasidrano prepričanje, da je ženska ničvredna, vam tudi ločeno gospodinjstvo ne bo pomagalo. V celotni hiši po opisu sodeč vlada neprijetno, nesproščeno vzdušje, ki vliva strah v kosti.

Draga gospa, vaše telo čuti pravilno, ko vam pravi čim dlje stran.

Pogovorite s s svojim partnerjem, naj prebere ta komentar, razmislita ali je več vreden notranji mir ali rešeno stanovanjsko vprašanje. Če sta oba zaposlena se najdejo druge možnosti, kjer bosta ustvarila mirno, ljubeče ter predvsem varno okolje, kjer se bo lahko vajin otrok razvil v samostojnega, odgovornega in ljubečega človeka, ki ga bo notranji kompas vodil v mirno življenje in spoštljive donose.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Toksičen tast: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Živjo.

Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok. Meni je tako hudo… Starejši otrok bo letos dopolnil 5 let, drugo leto gre v šolo. Kar stiska me pri srcu.

Šola, konec otroštva, sin odrašča. Kaj naj naredim, da mi bo lažje.?

Do lani ko je imel 4 leta se nisem obremenjevala, ampak, ko pomislim, da bo drugo leto pa že šola. Mlajša bo imela letos že 2 leti. Sprašujem se kam beži čas. Bojim se tega, ko bosta odrasla, ko me ne bosta več potrebovala, včasih jaz bolj potrebujem njiju kot onadva mene. tako strah me je njunega odraščanja..

__________________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor:

Pozdravljena mamica.

Ja, prav imate, čas kar beži. Pravijo, da to vidiš šele ob otrocih, točno tako kot ste opisali. Verjamem, da ste precej navezani na vaša otroka in da vam občutek njune samostojnosti prebuja mnogo strahov.

Ravno zato je tako dragoceno, da ta čutenja ovrednotite in se z njimi soočite.

Predvsem pa živite tu in zdaj. To pa je včasih res težko, če vse to spremlja strah in mogoče je dobro, če ugotovite kaj vam ta strah sporoča. Največ kar lahko naredite je, da se z njim v polnosti soočite, hkrati pa vsak trenutni čas cenite in živite kot zadnji.

Poleg tega bi vas rada spomnila se na vašo vlogo.

Vi ste mami. To je za vedno. Nič ne obstaja, kar bi lahko izbrisalo ta odnos.

Svojim otrokom ste najpomembnejša, edinstvena, tako zelo njihova. Pomenite jim največ. Tudi če si predstavljate odnose čez 15 let, ki bodo zagotovo zelo drugačni, na nek način manj odvisni, pa bo vaše materinstvo ostalo svetinja, za vedno. Tudi ko bosta 50, boste vi se vedno njihova mami. S posebnim mestom. Ne glede na čas, le z drugačno vlogo. Zelo pomembno pa je, da boste tudi sebi dala možnost drugačne vloge. Mami, ki ne bo več potrebna za omogočanje samostojnosti, ampak bo otroke spustila in jim s ponosom dala tako najboljšo možno popotnico za življenje.

To je zelo pomembno in tu bi rada bila zelo jasna: pomembno je, kaj je tisti del, ki vas skrbi. Spustiti otroke je namreč nekaj najlepšega, da zasijejo v svoji unikatnosti.

Česa se tu bojite?

Pa bi me zanimalo še nekaj vprašanj, na katere ne potrebujete odgovoriti:

Kakšni so vaši občutki ob temu? Kako ste se vi poslovili od doma? Ste sploh ste? Kakšne imate odnose s svojo mamo? Nevarnost, ki namreč lahko preti, so odvisni odnosi.

Na to temo je napisanih kar nekaj knjig (najbolj poznana je morda Sanja Rozman) in vam res toplo priporočam v branje.

Sicer pa ob tem razmišljam se kako ste vi, kako sebe doživljate kot mami?

Upam, da ste lahko sočutni do sebe in si vzamete čas tudi zase in partnerja – pravijo da je ta del zelo pomemben, že vmes, še posebej pa potem, ko otroci odrastejo.

Sem vam dala se kar nekaj vprašanj, po katerih niste spraševali… največ kar vam lahko rečem je, da se poskusite soočite s svojim strahom, vzemite si čas zase in tudi svoje življenje, hkrati pa si dajte priznanje v materinstvu-da ste mami za vedno.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spoštovani,

vaša zgodba je prav pretresljiva in ob branju se res čuti vaša stiska in obup, kot da ste brez moči. Čeprav v resnici niste in vedno lahko poskrbite zase. A verjetno se sprašujete, kaj če se bivši zares ni spremenil, in se tega zelo bojite. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je to, kako ste sploh po razhodu (od njega in alkohola) uspeli vzdrževati odnos.

Takšne odnose je namreč priporočljivo res dokončno prekiniti. Vsak stik s preteklimi odnosi kar kliče nazaj v nevarnost. Kot da nekje spodaj leži upanje po spremembi – ampak te se same od sebe ne zgodijo nikoli.

Pravite, da ste v življenju doživljali veliko čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja.

Ne vem, kako je pri vas, a velikokrat žrtvam zlorabe ne delujejo osnovni organski senzorji. Kaj je varno in kaj ni, kateri partner je varen, komu zaupati, s kom biti sproščen, kdo me ne bo fizično pretepel … Na tem mestu je treba vedno najprej zaščititi žrtev – torej vas!

In zdaj se sprašujemo, ali je ta partner po toliko časa kaj bolj varen …

Kot govorite sami, vam je že v preteklosti bivši lahko dajal mešane signale – alkoholiziran je trdil, da noče biti več z vami, potem pa je bil ves prijazen naslednji dan. Kar je toksično in značilno za zasvojenost! To je lahko nevarna igra!

Strah nas postane ne le ponovitve alkoholizma, ampak tudi tega, da se ne bi to kmalu sprevrglo tudi v fizično nasilje zaradi njegovega ljubosumja!

Ker ste bili prej žrtev nasilja, pa je tu še prisoten občutek, da mu lahko dostikrat odpustite in kakšne resne stvari kar pozabite …

Zato tak tip odnosa ne deluje varno.

Ponosni ste lahko nase, da ste toliko let hodili na terapije!

To je vsega priznanja vredno!

V takšnih primerih – ko je čutiti spodaj vašo soodvisnost, na drugi strani pa nezdravljeno zasvojenost – res svetujemo žrtvam zlorab, da takšnih odnosov, brez predhodnega vzajemnega zdravljenja ne začenjajo.

Vi ste res že končali odnose in tukaj se pozna vaše delo, toda kako to, da ste vzdrževali odnos in vas je zdaj zaneslo nazaj? V soodvisnosti takim povratkom rečemo recidiv, isto, kot da bi alkoholik spet kaj spil …

Če vam vaša intuicija pravi, da “tukaj nekaj ne štima”, “to ni varna igra”, “lahko se mi kaj zgodi”, “lahko me pretepe”, “lahko pretepe moje otroke”, potem res dobro razmislite, vzemite si čas, preden sploh razmišljate o zvezi z njim. Včasih je dobro preverjati situacijo več časa, več mesecev, tudi let, da res ugotoviš, da se je druga oseba spremenila, misli resno in je varna za odnos. Brez preverjanja ne gre! Gre za vašo varnost in za to, da so takšni odnosi res lahko nevarni, ker se sami od sebe NE spremenijo nikoli.

Če vam vaša telesna intuicija pravi, da on ni varen in da je bolje, da greste stran – potem ne odlašajte! Tako boste zaščitili sebe in tudi svoje otroke!

Dobro se je samo usesti, iti na sprehod in se res vprašati – ali je to človek, kateremu lahko zaupam, kateri me bo imel na dolgi rok rad, kateri me ne bo poškodoval v ljubosumju, kateri je uravnovešen, stabilen, “normalen”, odgovoren, resen, prijazen, sočuten …?

Ali čutite, da se vam laže, ko pravi, da ne pije več tako pogosto?

Kaj vam govori vaša globina?

Kaj vam pravi vaše telo?

Se lahko počutite sproščeno ob njem?

To je tako nujno vprašanje! Za vas in vašo varnost! Sploh, ker ste bili žrtev grozljivih zlorab in zanemarjenosti, še od lastne mame 

 Človek bi ob teh zlorabah lahko samo bruhal in se jezil. Vaša mama, njen partner in daljni sorodnik si vsi zaslužijo ogromno let zaporne kazni, če so vas spolno in fizično zlorabljali!

Mi je prav žal, da so se vam dogajale zlorabe – nihče ne bi smel doživeti nasilja, sploh pa ne od tistih, ki bi jih morali varovati!

Če so vaši odgovori na zgornja vprašanja NE, potem nikakor ne iti ponovno v ta odnos. Saj vam intuicija pravi, da to NI varno! In je potem res dobro, da tudi ne greste v ta odnos! Kar odločno poskrbite zase, ker si to vsekakor zaslužite! Le vi lahko sami najboljše poskrbite zase! Mi pa vam ostajamo na razpolago za čustveno podporo in strokovno pomoč!

Vse dobro.

Komentar je napisal terapevt  Zmago Švajncer Vrečko.

The post Zakaj se vedno zapletem v podobne odnose: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Pišem vam iz obupa. Trenutno sem samski. S sodelavko sva flirtala, po 14 dneh pa je prvič prespala pri meni. Takrat je ona bila v zvezi, z njim ima tudi dva otroka. Njen partner ni vedel zame dokler ni zanosila. Zelo sva bila vesela, on pa je pritiskal nanjo in naredila je splav. Kar ji zamerim za vedno. Od takrat ji več ne zaupam, sem tudi noro ljubosumen, tudi ostale stvari so se kopičile, z njim ni vedela nehati biti v stiku.. Junija smo se vselili skupaj, takrat sem znorel, jo poniževal in udaril. Zdaj sva ločena, jaz imam prepoved približevanja, a jaz bi stvari rad popravil, da lahko ponovno začnema. Enostavno vidim, da tudi ona marsikaj čuti do mene, enako tudi jaz do nje. Naj povem, da je to moja druga veza.. prva je trajala 2 meseva, sedaj pa tale, ostalo sem bil samski.. Prosim za nasvete kako ozdraviti ljubosumje, ker nimam izkušenj in ne želim več biti samski.

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
opisujete izredno težke stvari, ki niso rešljive čez noč.
Govorimo o fizičnem nasilju, ki je celo sankcionirano – kar pomeni, da so bile meje ne le malo prestopane, ampak tako močno, da se je vaša bivša/zdajšnja(?) morala zavarovati pred vami. Tak odnos ne bo nikoli več čisto enak, ker je ranjen globinsko. In tudi ona bo težko zaupala vam. Kar ne pomeni, da to ni razrešljivo, ampak…
Moj odgovor vam ne bo všeč. Ampak vseeno.

Najprej morate preboleti ta odnos. Se posloviti in nato delati na sebi.

Če nista narazen, ne mislim končati – ampak delati na samostojnosti – ker je čutiti, da ste trenutno se v fazi “prilepljenosti nanjo”.
Ta odnos Ni BIL (še?) ljubezen, ampak močan močan adrenalin in strast, ki pride z njim. To je zaljubljenost in zagledanost.

Seveda to ni samoumevno, ampak je pa v vsakem odnosu zelo zelo kratkotrajno. Mine v roku 3m do cca 2h let, če je pa zraven se ljubosumje in nasilje pa se tak adrenalin lahko vzdržuje še dlje.
Ampak taksni odnosi NISO ok. Niso varni, niti niso zares odnosi.
Odnos je odločitev, je mir, je zaupanje. Seveda bi bilo potencialno možno tudi iz prevare narediti nov odnos in to ni redko – toda tisti, ki prevara nujno rabi terapijo, da to razreši. Če so tam še otroci in kot omenjate nerazrešene stvari, potem je logično, da ni moglo biti drugače, kot da vas je strah.

Moje vprašanje vam je: zakaj vam je bila privlačna le nedostopna ženska? Ste sicer kdaj bili v nekem zavezujočem in strastnem odnosu?
Zakaj toliko strahu pred prevaro? (Malo je logično, ker sta tako začela in pri vseh parih, ki tako začnejo, je tam mnogo strahu…).

Kje je vaša zdrava jeza – ne agresija, ampak jeza ki bi si rekla, ok če gre z drugim, je črta?

Kaj vam je tako odvzelo lastno dostojanstvo in ponos, da se raje spravljate v nasilje in bolestno ljubosumje?
In se ključno: ste sami doživljali kdaj nasilje, da ste bili sposobni dvigniti roko nad žensko?

Kdo je vam odvzel vašo vrednost in občutek, da ste zelo ok?

Svetujem vam, da čimprej pokličete DNK- društvo za nenasilno komunikacijo in se prijavite na posvete pri njih.

Pri nas pa ste vedno dobrodošli na terapijo – Družinska terapija – Vita Bona, če pa ne izberete nas, pa vsekakor nekoga izkušenega, kot je npr Christian Gostecnik ai Tomaz Erzar, npr.
Ampak vas moram vnaprej razočarati: terapija vam bo še bolj natočila “čistega vina” in vas soočala s samim sabo. Kar je sicer nujno, ker sicer se vam lahko nasilje in bolesten strah kaj hitro ponovijo, če ne tukaj, pa v drugi zvezi.

Dodajam se to, da je iz razpisa res čutiti, da vam je hudo – a me skrbi, da se oglaša vas strah pred osamljenostjo – zato je bistveno, da najprej razrešite tega. Potem pa naprej, če ste z gospo še skupaj, nujno po individualni terapiji(ki jo toplo svetujem njej nič manj kot vam!), morda pride prostor za partnersko terapijo. Srečno.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Obupan samski moški: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Prijateljica in prijatelj sta zelo hitro začela in odnos se ni obrnil v pravo smer. Zdaj je prišlo tako daleč da jo vsak dan zmerja, ponižuje, govori grozne stvari, kriva je za vse. Prijateljica mu želi pomagati. Zaveda se, da najverjetneje ne bosta ostala skupaj, ne želi ga pa zapustiti zaradi groženj, da ji bo vzel otroka. Kaj lahko naredi?

Odgovarjata: Saša Petrovič, ZDT  in Katja Knez Steinbuch, ZDT

“Spoštovani, prijateljici lahko stojite ob strani in jo skušate začutiti v vseh njenih strahovih in bolečini. Ubesedite ji, da gre v njenem primeru za resno nasilje in ji svetujete, da poišče pomoč na CSD, društvu za nenasilno komunikacijo, ter razmisli o varni hiši. Vaši prijateljici mora biti zelo težko in boleče v odnosu, še posebej, ker je v vse skupaj vpet majhen otrok. Znašla se je v slepi ulici, ko ne želi več biti v odnosu, vendar jo drži na mestu strah, pred grožnjami, da ji bo partner vzel otroka. Prav tako želi pomagati partnerju. Žal bo partner poiskal pomoč, ko bo spoznal kako zelo s svojimi pretiranimi čustvenimi izbruhi rani svoje najbližje in vedno znova rani tudi sebe. Kdaj in če sploh bo prišel do tega uvida je odvisno le od njega. Prijateljica pa lahko poskrbi, da bo začutila, da ne zasluži nikakršne oblike nasilja, da ji ni treba prenašati vseh žalitev in poniževanj. Ko bo prišla v stik z zdravo jezo, bo lahko začutila svojo moč, da zaščiti sebe in otroka. Partnerjeve grožnje za odvzem otroka nimajo pravne osnove, saj je zaradi posredovanja policije uradno zavedeno, da je prišlo do nasilja. Torej, lahko ji svetujete, da zbere čim več informacij kakšne so njene pravice, kontaktira csd, društvo za nenasilno komunikacijo in varno hišo. Te ustanove nudijo varnost in zaščito na začetku nove poti. Povejte ji, da ima vso pravico, da se zaščiti in ji stojte ob strani, kot opora v težkih trenutkih. Hkrati pa toplo priporočam delo na sebi, da se zgodba ne ponovi. Vprašanja, ki bi jih zastavila prijateljici anonimne, so v kakšni družini je odraščala? Je doživljala nasilje že v prejšnjih odnosih? Kako je z njeno samopodobo? Zakaj ne zmore začutiti jeze in postaviti meje ko pride do nasilja? Če se ji bo zdelo preveč, je vedno dobrodošla na terapiji. Želim vam vse dobro, vaši prijateljici pa veliko poguma, da zaščiti sebe in otroka”.

Sašo Petrovič lahko spremljate tudi na njeni FB strani: Saša – zakonska in družinska terapija

Grožnja z odvzemom otroka je resno čustveno nasilje. Grožnje so način ustrahovanja. Vztrajanje v odnosu, ki vsebuje takšne oblike nasilja za nikogar ni varno. Otroku je nujno čimprej omogočiti varen prostor in edini, ki ga lahko zavaruje, je oseba, ki ni nasilna. Partner, ki trpi nasilje, zaradu svojega lastnega strahu pozabi, da lahko začasno ali permanentno tudi zapusti odnos. Včasih žrtve potrebujejo tudi od okolice potrditev, da je v redu, če zapustijo nasilen odnos – zato je pomembno, da se o tem piše in govori.

V prvi fazi je najpomembnejše, da se otroka in v tem primeru tudi mamo zavaruje – če ne zmore tega sama, rabi takojšnjo pomoč, preko katere sestavi detajlen varnostni načrt, sploh v primeru selitve. Ta se odvija vedno le, kadar je varno. Kasneje je nujna vključitev v individualno obliko strokovne pomoči. Za žrtve nasilje se priporočajo individualne in skupinske terapije, ki so namenjene soodvisnim odnosom. Za predelave takšnih “situacij” navadno NI dovolj le en ali nekajkratni pogovor s psihologom ali socialnim delavcem, potrebna je vključitev v daljše procese. Včasih je v ozadju namreč nekemična zasvojenost, soodvisnost od odnosov, ki zahteva daljše zdravljenje. Navzven morda izgleda, kot da bi žrtve nehote iskale nasilje. Pa ga ne. nihče ga ne želi, samo ne zmorejo stran.

Navadno v takšnih odnosih vztrajajo posamezniki, ki so že v otroštvu doživeli eno od oblik nasilja in je niso nikoli predelali. Ker je izkušnja ostala čustveno nepredelana, posamezniki ne čutijo, da so vredni drugačnih odnosov, včasih pa je to edino, kar poznajo. Na smrt se bojijo, da bodo ostali sami in da tega ne bodo zmogli. Zato ne zmorejo postaviti razmejitev, okolica pa se namesto njih jezi (na partnerja). Zanje je odrešujoč občutek, ko prvič začutijo, da se jim dogaja krivica, da so vredni več, da zmorejo biti sami in da žeijo drugačne odnose. To spoznanje posledično v drugačno pozicijo postavi tudi njihove bivše partnerje. V opisani situaciji žrtve nujno potrebujejo osebno podporo najbližjih.

Vsakogar, ki ima težave z nasiljem, se usmeri na strokovne inštitucije, ki nudijo programe za obvladovanje jeze in predlaga vključitev v daljši terapevtski proces. Vsak mora namreč ugotoviti, kaj se dogaja z njegovim telesom, zakaj se ga ne da obvladati in od kje je prišlo toliko agresije. Nemalokrat ugotovimo, da gre za občutke nemoči in besa, ki so močno zaznamovali posameznike že kdaj prej. Včasih pa so izkšnje z primarnih družin žrtev in nasilnikov podobne. In pogosto si tudi žrtev in nasilnež izmenjata vlogi – le na drugačnih nivojih nasilja. Takšne izmenjave so značilne tudi za soodvisne odnose.

Če sta nasilna oba partnerja, oba potrebujeta čimhitrejšo pomoč. Če se ne zmoreta obvladati, naj pokličeta Policijo, CSD, SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo. Včasih lahko pomaga že to, da se za nekaj časa ločita in razčistita vsak svoje rane: nasilnež mora najti načine samokontrole, žrtev pa načine postavljanja meja. To so navadno teme, s katerimi imata tudi sicer težave na ostalih področjih življenja, npr. pri delu. Življenje z nasiljem ni lahko in navadno najbolj nastradajo otroci. Zato je čimprejšnja pomoč izrednega pomena. Če sumite, da vaš bližnji doživlja zlorabe in nasilje, mu ponudite pomoč.

The post Kako ustaviti nasilje? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.