Sočutno partnerstvo gor ali dol. “Noben’ me ne razume.”

FB SKUPINA SOČUTNO PARTNERSTVO

V Facebook skupini Sočutno partnerstvo objavljamo anonimne zgodbe, ki jih najprej opremimo s komentarjem administratorja, ki kot terapevt poda svoje odziv. Velik poudarek je na sočutju do anonimne osebe, ki se je znašla v stiski. Pravila skupine so postavljena z namenom, da se zaščiti dostojanstvo osebe, ki potrebuje pomoč. Tako omogočamo varno zatočišče mnogim, ki jih okolica obsoja, izloča in krivi za stanje, v katerem so se znašli.

SOČUTJE NAMESTO OBSOJANJA

Pred nekaj časa je spet razburkala mnenja in odprla boleče točke pri komentatorjih neka gospa: ostala je sama z dvema majhnima otrokoma, ker jo je zapustil parter, ki je predhodno že imel družino v drugi državi. Zato se je obrnila na skupino sočutno partnerstvo. Prosila je za mnenje, pomoč, verjetno je iskala oporo in upanje, da bo nekoč bolečina izgube popustila. Odgovori pa so šli verižno v smer obsojanja, da je sama sprejela napačno odločitev. Smeški so dali boleč priokus cinizma in celo privoščljivosti. Kako zelo lahko takšne obsodbe ranijo anonimno in jo pahnejo še v večjo bolečino krivde in samoobtoževanja. Na pobude, da naj se komentira sočutno, je nekdo odgovoril, da sočutje ni zavijanje v celofan in da je treba grobo postaviti meje, da se zgodba ne ponovi. Drži, sočutje ni zavijanje v celofan, vendar sočutje tudi ni obsojanje, ni žaljenje, ni privoščljivost, ni naslajanje in ni stresanje lastne jeze na žrtev. Sočutje pomeni razumevanje, poslušanje sočloveka v bolečini. Obsodbe skozi lastne oči in nepoznavanje celotne slike lahko prizadenejo in so krivične.

Nihče ne pozna življenjske zgodbe gospe, ki se je znašla v trpljenju, zapuščena, nemočna in sama z dvema predšolskima otrokoma. Morda že v otroštvu ni dobila varnosti, ljubezni, zaupanja in topline. Morda je soodvisna, zato se ji zgodba ponavlja, ne zmore in ne zna drugače. Če jo skušamo razumeti ter jo sočutno povabiti, da poišče pomoč, bo morda zbrala pogum in začela spremembe pri sebi. Če pa nanjo stresemo jezo in agresijo, se bo čutila izdano in ponižano. Verjetno se bo zaprla vase in obžalovala svojo prošnjo za pomoč v skupini, za katero se administratorji resnično trudimo, da ostaja varna. Veliko ljudi je našlo upanje ter oporo v kritičnih obdobjih svojega življenja. Če se znajdemo v življenjski preizkušnji, je zadnje kar potrebujemo, obsojanje.

Spoštovanje človekovega dostojanstva je vrednota, katere se vedno znova učimo. Takšne krute zgodbe so lahko poligon za sočutje, dajanje podpore in varnosti. Marsikdo je ob takšnih virtualnih komentarjih prvič doživel izkušnjo pomoči. Kako zelo dragocen je lahko takšen odziv in koliko pomeni opolnomočenje, da se oseba počasi pobere in izziv obrne sebi v prid. Nasprotno pa lahko sovraštvo ter negativne obsodbe pahnejo nekoga čez rob, v depresijo ali še kaj hujšega. Zato previdnost pri tako ranljivih temah ni nikoli odveč.

Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka

SOČUTNA KOMUNIKACIJA

Sočutje je pojem, ki ga vsak razume po svoje, pogosto napačno. Sočutno starševstvo zamenjujejo s permisivnimi pristopi in zmotno mislijo, da gre za zavijanje v vato; pri sočutnem partnerstvu pa pogosto mislijo, da moramo potrpeti vse za ceno odnosa, ali pa razburkan odnos kar zaključiti. Oboje sta seveda ekstrema, saj v obeh primerih pozabimo na svoje prave potrebe.

ZRCALJENJE

Sočutje ne pomeni samo prijaznosti, topline in pozitivnega odziva. Pomeni na prvem mestu skočiti v čevlje drugega, ga zares poskusiti začutiti v njegovi stiski. Ko začutimo, v kakšni situaciji je drugi, mu lahko šele damo primeren odziv – odziv zrcaljenja. Zrcaljenje je terapevtski strokovni pojem, ki pomeni, da drugemu ubesedimo njegovo počutje. Čeprav mnogi ne verjamejo, da že samo to pomaga, družinski terapevti odkrivajo, da ubesediti nekomu občutke pomaga bolj kot dati nasvet. Gre predvsem za to, da se drugi počuti slišan v svoji stiski. Ko smo slišani, šele lahko sprejemamo odločitve. Zrcaljenje pomeni tudi vidim te, kako se počutiš, vidim, kako ti je. Čutim te. Vem, da veš, da vem – vem, vidim tvojo bolečino, opazim te. Opaženost bolečine povzroči prvo stopnjo zdravljenja, saj drugi začuti, da je nekomu res mar zanj.

NESOČUTNO

Sočutje ne pomeni prepuščanja ljudi v stiski – permisivnosti, “zavijanja v celofan” – samo lepega govoričenja, ne pomeni stavkov “vem, da ti je hudo, ampak nehaj komplicirat.” Niti ne pomeni “Saj malo boš pa potrpela, pa bo spet vse v redu.” Sočutje ni vprašanje: “Kaj delaš s tem kretenom, spakiraj kufre!?” Ko se srečamo npr. z osebo, ki trpi za ljubosumjem, ki ni upravičeno, ne bomo tej osebi rekli: “saj vidiš, da te ne vara, nehaj že težit“, “malo pa moraš pogledati tudi na partnerja in ne biti egoistka” – čeprav je vse to morda res, ji ne bo nič pomagalo. Zatrla bo namreč svoje teženje, ne bo pa razumela, zakaj je ljubosumna in morda bo iz takšnega odnosa izstopila ali pa ba zatrla sebe in zablokirala kje drugje, npr. v spolnosti. V skupini pa iščemo načine, ki delujejo, ki anonimne spravijo v spremembo.

PREPOZNATI OBČUTKE, ZAČUTITI, UMESTITI

Sočuten odziv je razumeti strah drugega, razumeti možnost, da se gospa počuti samo, osamljeno in da se boji, da bo res ostala čisto sama in da jo bo zamenjala in izdala bližnja oseba. Šele ko ujamemo ta občutek in ga ubesedimo, se bo gospa lahko odprla in se srečala s svojo ranjenostjo (strahom pred zapuščenostjo, izdanostjo, zamenjanostjo). Šele po tovrstnem srečanju s sabo bo lahko slišala tudi racionalen del, da so njeni strahovi neupravičeni – oziroma bolj pošteno: ne spadajo tja. Če bi ji to rekli direktno, bi spregledali njeno bolečino, ne bi je vzeli resno. Razvrednotili bi jo.

Sočutni pristopi pa učijo drugače. Pogosto se zlorablja tudi stavek “sočutno gor ali dol” – kaj ta skovanka pravzaprav pomeni? Če nam je vseeno, ali bližnje lahko začutimo ali ne (sočutje gor ali dol), potem jih namerno spregledamo, namerno razvrednotimo za ceno lastnega mnenja. Če se nam zdi, da moramo nujno napisati naše mnenje, tako da celo nehote razvrednotimo drugega, se za tem – klasično psihologiziranje, boste morda rekli – skriva naša ranjenost. Torej vse, kar nas čustveno vznemirja tako močno, da se moramo izraziti, na FB komentirati, nosi sporočilo osebne prizadetosti, zato bi bilo pošteno, da si vsakič to priznamo.

Včasih z uporabo stavka “sočutno gor ali dol” želimo le sporočiti, da naj anonimni že postavijo mejo. Postavljanje meja pa je ena izmed prioritet sočutnih pristopov. Torej to ni nesočutno, meje so bistven del sočutja. Toda ni vseeno, kako in kdaj jih postavimo, predvsem v soodvisnih odnosih. Konkretno povedano: če se srečujemo z družinskim nasiljem, moramo prav tako najprej žrtev zrcaliti, torej ubesediti vse občutke, pri nasvetu odhoda pa moramo biti previdni – saj ravno v primerih nasilja žrtev potrebuje močno podporo in varnostni načrt. Morda se bere zastrašujoče, toda takšni primeri brez sočutja in varnostnega načrta izhoda lahko pristanejo v črni kroniki. Žrtev nasilja zato potrebuje opolnomočenje in spodbudo, občutek, da zmore. Ker gre pri nasilnih odnosih za vrsto nekemične odvisnosti, so značilni recidivi, v praksi to pomeni povratek k nasilnežu. Zato je v takšnih primerih, ki jih ni malo, bistveno, da nudimo varen, spodbujajoč prostor in jasne meje.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka