Spanje otroka s starši: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 27 Jul 2023 10:37:11 +0000

SPANJE OTROKA S STARSI

Pozdravljeni. Nisem sicer navajena obsojanja, vendar vseeno nisem ravno prepričana v pravilnost staršev, ki “dovoljujeta” , da njun 6 letni otrok še vedno spi med njima na skupni postelji.

Torej, že vsa leta spi med njima, nima svoje postelje in ne svoje sobe. Je sicer v družini prostorska stiska, vendar ker sta oba starša zaposlena, z rednimi mesečnimi dohodki, ob minimalnih stroških (ni najemnine ali stanovanjskega kredita)se mi zdi, da gre v tej družini bolj za neko “lenobo” kot pa resnično finančno stisko in nemoč.

Kakorkoli, vse skupaj me bolj asociira na neko izkoriščanje otroka, še sploh, ker se starša med sabo ne razumeta, in jima je otrok kot nek “zid”. Pa vendar, da ne bom delala komu krivico, me res zanima, kako “zdravo” je za toliko starega otroka celonočno spanje med staršema, ob predpostavki, da se otrok vedno stiska k enemu od staršev (veliko k očetu – gre za deklico). Jaz res dvomim, da je to še v dobro otroka. Hvala za mnenja.

_________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna, hvala, da ste postavili vprašanje. Vaše vprašanje je sicer dokaj kratko in nam vsem pušča veliko (preveč) prostora za interpretacijo vaših misli in dejanskega dogajanja, ki ga opisujete.

Skupno spanje z otrokom tudi pri 6 letih načeloma ni sporno in samo po sebi ni razlog za skrb, dokler je to potreba otroka in ne potreba staršev.

Tudi ni nikakor povezano z gmotnim stanjem družine. Mnogo staršev, ki prakticira skupno spanje z otrokom je deležnih veliko neprijetnih opazk iz okolice o tem kako je to nezdravo za otroka in zato pogosto uporabijo manjko prostora kot razlog za njihovo odločitev. Ker se tako izognejo pojasnjevanju lastnih odločitev.

V vašem zapisu tudi navajate, da vas skrbi, ker se vam zdi, da je med staršema zid in tako uporabljata otroka za čustvenega partnerja.

Menite, da nista povezana in imata težave. Niste povedali iz česa to sklepate? Zakaj to domnevate? So to vaše domneve ali vam je to eden od partnerjev zaupal? Ste pogosto v stiku z družino, ali so ta opažanja posledica nekih občasnih površinskih stikov?

Zato težko presodimo ali so vaše skrbi utemeljene. Dejstvo je, da se partnerstvo po prihodu otrok spremeni. Življenje z majhnimi otroci spremeni ritem življenja, ritem družine in odpre mnoge nepredelane rane, ki jih nosimo s seboj. Vse to se potem odraža na otrocih in seveda na najbolj ranljivem odnosu v odrasli dobi, to je partnerskem odnosu.

V primeru, da vas resno skrbi, da imata partnerja težave, bi morda naredili družini uslugo, če bi vprašali kako sta, ali potrebujeta kaj, morda potrebujeta več časa zase, morda, kot je zapisala gospa zgoraj, nimata bližnjih sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb za otroka.

Če ste slučajno vi bližnji sorodnik, pa se ponudite za varstvo.

O vas samih, vaših percepcijah, vaši vzgoji in vašem življenju ne vemo ničesar in težko ugibamo naprej. Iz vašega pisanja je čutiti nelagodje ob dejstvu, da 6 letnik spi s starši.

Tako vas vabim, da pri sebi pogledate in razmislite od kje izvira to nelagodje.

Morda so vas starši puščali spati sami, pa ste želeli biti ob njih in ste kot otrok lažje preživeli tako, da ste si rekli, da je tako najbolj prav. Morda ste sami bili čustveni partner enemu od staršev in ste zato zelo senzibilni do te tematike.

V vsakem primeru, hvala, da ste opazili družino v stiski in vam ni bilo vseeno. Morda lahko vprašate tudi njih kako so in ali potrebujejo kakšno pomoč.

V primeru, da gre res za par v stiski, ali celo družino kjer je otrok čustveni partner staršev, boste tako najbolj pomagali vsem!

Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Spanje otroka s starši: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Sin z ADHD me spravlja ob pamet: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Fri, 12 May 2023 09:28:37 +0000

Pozdravljene. Sin skoraj 17 letnik z ADHD me počasi spravlja ob pamet. Lansko leto je stopil v srednjo šolo. Novembra je spoznal, da mu ta program ni ok in bi se prepisal. Sem šla na šolo in so rekli, da je mogoče sam trenutno naj še malo počakam. Nakar mi januarja spet reče. Grem na šolo in tam mi rečejo, da je prepozno, da se lahko septembra prepiše, če bo želel.

Ampak on nima nobene skrbi. Noče zjutraj vstajat in amen. Karkoli naredim ne. Lansko leto sem mislila, da zato ker mu program ni ok. Letos pa se je spet začelo. Budim ga in vpije naj ga pustim pri miru. Za spat se itak skregamo, ker bi bil na računalniku. Ga ugasne in gre spat v svojo sobo. Ampak pol je še na telefonu. Sva mu kupila budilko.

Noče puščat telefon v kuhinji. Moram povedat, da je že od 4. razreda sam lepo vstajal in hodil v šolo. Jaz sem doma. Ampak kmalu bo tako, da bom morala bager naročit, da ga vrže iz postelje. Mene to res spravlja ob pamet. Ne morem mu tega opravičevat in niti nočem. Prosim za nasvet.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________________

Gospa pozdravljeni. Hvala za iskren zapis. Bi verjela, da vas sin počasi spravlja ob živce in da ne veste več, kaj storiti… življenje z ADHD je včasih že tako specifično in bolj živahno kot kje drugje, najstnikom pa že tako in tako ni enostavno.

Pa vseeno… bom direktna. Verjamem, da bi se taksne identične težave lahko pojavile tudi brez ADHD in da v resnici ima več staršev podobne izkušnje, da v teh težavah niste osamljeni. Čeprav verjamem, da se tako počutite.

Ko v terapijah slišimo najstniki in težave v šoli, je naša prva misel: kje je oče?

Na to seveda ne rabite nič javno odgovarjati, toda razbrala sem vmes, da je v resnici precej odsoten.

Na terapijah vedno skušamo v prvi vrsti vključiti več očeta. Povemo vam, da je to življenjskega pomena za najstnike, sploh kar se tice šolanja in navadno prihajajo ti očetje potem prej domov in so več časa z otroki.

Navadno že to naredi spremembo, verjeli ali ne – saj najstniki pogosto preko sole (tako kot malčki preko “trme”) kličejo svoje starše, navadno očeta.

Potem, ko dobijo ta stik nazaj, v šoli sledi izboljšanje. Vem, da je težko verjeti, ampak govorim le to, kar vidim v terapijah….

Mislim, da vas v takih situacijah reši le to, da se oba starša spoštljivo usedeta s sinom in naredite plan oz. sklepate dogovore: kdaj bi vstajal, kakšne posledice bo sprejel.

Kaj bo zanj, če sledi vključitev? A bo sel delat, oz kakšna šola bo potem zanj bolj ustrezna, da bi lahko vseeno vstajal? Bi sel raje v kak internat, kaj bi njemu lahko pomagalo?

Pogovor vodite in usmerjajta vidva, ideje naj dodaja on.

Glede spanja pa – to, da se je z najstniki kdaj potrebno “skregat”’oz vztrajat, je kar stalnica – lahko pa spet sklepate dogovore: npr ob vikendih gre spat kadar želi, čez teden pa gre spat toliko zgodaj, da odspi res 10ur, tudi če je jezen na vas ipd. Tudi glede telefona bo potreben kompromis – če se dogovajate za spanja, ga takrat ne boste dovolili (ne vidim pa razloga da se do minute držite ure in da ure za telefon podaljšate ob vikendih npr). Skratka nujno morate začeti sklepati dogovore, ki bodo najstniku v prid.

Trenutno mu to, da se jezite na obeh straneh, elektronika pa vseeno ostaja prisotna, ne pomaga.

Najti boste morali srednjo pot in se je potem tudi nujno držati. Vi, ker on sledi vam. Najstniki pa nujno nujno rabijo pravila in vodenje. Ampak na tak nacin, da lahko sam prevzame odgovornost zase. Kaksno vstajanje pa je njemu “kul”? Sta se kaj pogovarjala o tem?

Poleg tega sem pomislila tudi na vas… koliko je vam vse to odveč, naporno? Pišete, da imate tri otroke in si predstavljam, da vam ni lahko. Plus precej delaven partner. Kar huda kombinacija.

Imate kakšno pomoč za vse skupaj? Če je vam vse skupaj naporno (kar je logično da bi vam bilo), vas tudi najstnik čuti in spodbuja k spremembi.

Držim pesti, da se skupaj usedete in jasno in konkretno ugotovite, kako naprej. Je kar umetnost najti način, ki je do najstnikov prijazen in spoštljiv, hkrati pa varen in usmerjujoč. Predvsem ga morate videti, slišati, vprašati in nenasilno iskati dogovore. Srečno.

Ogovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.