Ker je zadeva še v reševanju(ločevanje iz nasilne zveze) in ne želim izpostavljati vpletenih, samo vprašanje.

Kako CSD-ju, razvojni ambulanti, pristojnim službam dopovedati, kako pomembno je za otroka dojenje(star je 18 mesecev- nasilno odvzet s strani očeta, ker ima oče iste pravice kot mati ).

Vsi trdijo da pri tej starosti je vseeno in da na otroka ne vpliva, če ni z materjo. Zadeva se ne premakne, čeprav je otrok že teden dni brez stika z mamo.🙏🙏🙏Pristojne službe naredijo samo kolikor je nujno potrebno po črki zakona in celo svetujejo materi naj bo mirna. Hvala za kakršen koli nasvet!

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, absolutno preverite t.i. attachemnt theory – teorijo navezanosti (John Bowlby, Mary Ainsworth), baje naj bi o navezanosti do 36m in priporočilu o vključitvi v vrtec takrat pisala celo Maria Montessori, dandanes pa bodo na to opozarjali attachment terapevti, pa tudi kateri drugi npr. Sue Johnson. Pri nas pa bi bila dobra referenca Andreja Poljanec, vsekakor pa bi kakšno podporno pismo dojenju do 3.leta podpisala tudi jaz.

Vsekakor pa ne pozabite se na WHO – svetovno zdravstveno organizacijo, ki priporoča dojenje do 2.-3.leta.

Na to temo bi morda vedeli se kaj Mojca Šeme, Teja Bandel Castro, Urška Repnik,
Aleksandra Brlan, Manca Sever Žumer in drugi.

Odgovorila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch
________

Kolikor vidim iz opisanega, samo teorija in edukacija tu ne bo pomagala. Dojenje ni nujno pri 18. Mesecih, eni otroci se nikoli ne dojijo. S tem jih ne boste prepričali. Gre se za resen primer, če oče “ugrabi” otroka. So vam že priporočali, da se obrnete na DNK, varno hišo, dobre odvetnike itd.

Želim vam veliko moči in vztrajnosti, ker se sliši grozno 💔

Odgovorila terapevtka Teja Bandel Castro

_________

Spoštovani,
najtežje je v takšni situaciji materi, kadar ji je bil na nek način nasilno odvzet otrok, potem pa še pristojni organi zatrjujejo, da je treba ostati miren. Seveda lahko človek čuti upravičeno veliko groze in jeze, če se znajde v tako nepredvidljivi situaciji …

Kot vam je svetovala terapevtka Knez Steinbuch, lahko njim priporočite to literaturo. Izjemno dober na tem področju je tudi psiholog in terapevt Allan Schore. Vendar ne vem, koliko so ti organi sicer pripravljeni poslušati in dejansko slišati …

Žal je znanje najsodobnejših znanstvenih raziskav dandanes še vedno premalo znano, sploh pa morda v Sloveniji …

Že iz organskega in nevroznanstvenega vidika je razvoj možganov najbolj izrazit v obdobju do tretjega leta starosti, čeprav se možgani kasneje razvijajo vse do petindvajsetega leta … Mati je organski temelj otroka. Človek je nastal v svoji materi in stik z njo je najbolj primaren stik, ki lahko človeku, ki se razvija, daje občutek varnosti in zavetja. Ne gre pa samo za metaforične stavke, temveč je tukaj na delu čisto osnovna nevrobiologija. Desna hemisfera možganov se bolje razvije, če je otrok v stiku z materjo, seveda pa tudi kasneje z očetom, s katerim se lažje razvije leva hemisfera možganov. To močno zatrjuje A. Schore.

Stik, ki je pretrgan dlje časa, lahko povzroči na dolgi rok določene relacijske travme.

Seveda je tukaj ključnega pomena, da je vsaj oče z njim sočuten, če je otroku bila že nasilno odvzeta mati … Mati je namreč osnovni regulator različnih afektov razvijajočega se otroka, zato je ključni element v njegovem življenju. Ogromno tradicionalih kultur podpira tudi nošnjo otrok na plečih ali hrbtu mater v rutah, saj se zavedajo, kako pomemben je ta stik.
Morda lahko poslušate organom povedati kaj podobnega.
Vse dobro vam želim in upam, da se zadeva čim bolje razreši

Odgovoril Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Nasilno odvzet otrok: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, z možem sva skupaj od najstniških let (15let). Imava dva otroka. Vsak na svoj način sva imela težko otroštvo. Pri meni je problem, da mi niso vedeli pokazati, da me imajo radi in zato še vedno iščem nekoga, da mi to pokaže.  Že več let si želim ločitev, ker sem možu postala samoumevna. Vse to sem mu tudi predebatirala, a je hitro vse po starem. Ker si želim potrditev, sem več krat končala z drugimi moškimi  v postelji- prevare . Možu sem za prevare povedala, on mi je odpustil, sama sebi pa ne morem odpustiti. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________________-

Pozdravljeni.

Draga gospa, v prav težki in boleči situaciji ste se znašli. Pri prevarah je ena izmed najhujših posledica ta, da ko jih v polnosti začutimo, si težko odpustimo…. ker so tako zelo težke, tako zelo prizadanejo vpletene.

Ampak – vi v resnici že plačujete za prevare, saj noro trpite. Redkokdo, ki vara, želi živeti dvojno življenje. Slednje navadno prinese toliko bolečine, stiske, napetosti, osamitve in bolečih občutij, da je že soočenje s temi občutki “dovoljšno plačilo” za varanje.

Enkrat, verjamem, da si boste vsa vaša početja odpustili in jih videli v drugi luči, namreč procent žensk, ki s prevaro iščejo v resnici STIK s SVOJIM PARTNERJEM, ne pa z drugimi, je neverjetno visok (nimam sicer statistik, ampak govorim glede na terapevtske izkušnje).

Po opisu sodeč, ste to počeli tudi vi. Lahko ugledate ta del?

Dejstvo je, da je prevara izdaja in da boli, in da je v partnerstvu upravičen razlog razhoda. V tem oziru ste “guilty as charged”. Moramo pa pogledati olajševalne okoliščine….Lahko si priznate, da ste odgovorni, da ste (tako kot partner s čustvenim umikom) vi zapuščali ta odnos tudi fizično. Da je to težje, ker je pravi odhod. To je v polnosti vaša odgovornost – vaša bolečina. Smiselno je, da jo sprejmete in pogledate, zakaj…

Omenjate, da se ob možu niste čutili ljubljeni, ker vam tega ni izražal. To zares boli. Občutek neljubljenosti v partnerstvu priklice solze že samo ob misli nanj… če pa ste se tako počutili še dlje časa, pa je res hudo. Omenjate, da ste s partnerjem o tem večkrat debatirala. Sta prišla do kakšnih ugotovitev? Zakaj je njemu to tako težko povedati, in zakaj vi potrebujete morda to večkrat slišati? Sta razglabljala o tem, v kakšni družini je odraščal? Koliko se je on kdaj počutil ljubljenega & kolikokrat je slišal doma, izraze ljubezni? Sklepam namreč, da tega ni bilo že tam in je zato njemu vse to tako tuje – ker je del njegove bolečine.

Kako to, da nista nikoli pomislila na zunanjo strokovno pomoč?

Morava pa iti globlje, koliko ste uspeli zares vzljubiti sebe, do sedaj? Sebe kot žensko? Ste lahko sprejeli svoje telo, svoj videz, svoj karakter, vse kar vi ste? Se lahko ljubite? Ali ste vedno iskali potrditve zunaj sebe, tudi na drugih področjih morda (šola/delo/prijatelji)? Koliko globoka gre ta vaša rana…si predstavljam, da precej globoko – če ste bili pripravljeni (za ta občutek ljubljenosti) žrtvovati vase telo. Da bi se le čutilo ljubljeno. Toliko bolečine skriva ta vaša zgodba. Namesto ljubljenosti pa spet polovičarstvo, le postelja, oz spolnost.

Prav za izjokat vso to žalost…. in kje se je to začelo? Draga gospa, kje je bila mami, da bi povedala tej odraščajoči punčki, da je prelepa, da jo ima neskončno rada in da jo bo vedno imela?

Da je njeno telo sveto, svetinja, zaklad, tempelj….največja dragocenost in vrednost, da se ga nihče, ki ga zares ne vzljubi, ne sme niti dotakniti, kaj šele kaj več?!! Da je sicer to zloraba vašega telesa & da tega ne sme nihče.

In kje je bil oče, da bi tej punčki pokazal vrednost, ji dal spoštovanje, povedal kako zelo jo ima rad in da bo vedno ponosen nanjo? Da je prelepa gospodična in da bo enkrat čudovita gospa?

In kolikokrat je oče povedal mami, da jo ljubi? Ne le, da jo ima rad, da jo ljubi? Se zanjo boril…? Nenehno mi pred oči prihaja ena punčka, ki je kljub domu sama, osamljena, nesprejeta, zapuščena ,jo vidite tudi vi? Jo lahko najdete? Pojdite do nje…. ko je bila spočeta, ko je bila stara 0,1,3,5,7,10,15… skozi vsa boleča obdobja, ko je bila otroček – skupaj z njo izjokajte to vašo bolečino. Povejte ji, da je čudovita, prelepa, da bi starši to morali opaziti. Žal niso zmogli (ne vemo zakaj), ampak obljubite ji, da ji boste vi zdaj stali ob strani, za vedno. Da ji boste dali starše, ki jih ni nikoli imela, in da mala punčka ne bo več nikoli sama in neljubljena.

Ko jo boste vzljubili, bo tudi ona vas. In ko boste vi ok, boste najbrž sprejeli tudi partnerjevo rano (prepričana sem namreč, da se tudi on ne čuti ljubljenega v sebi).

Pravite, da že več let želite ločitev. Torej z njo v globini sebe vseeno nekako odlašate. Prej kot ločitev, ste sli iskat (najbrž) novo varnost, pomeni, da v resnici vam varnost veliko pomeni. In da je vaša varnost tudi bila ranjena z varajočim odhodom in iskanjem drugje… Ste kljub temu lahko ohranili prepričanje in trdnost, da boste ok? Da ste vi ok, četudi ste sam(sk)i?

… ker glede na leta odlašanja se morda ločitve malo bojite, ali pa je celo ne želite. Želja po ločitvi je pogosto znak želje po močni spremembi v odnosu. Ključno vpr za vas je ; Če bi vam nekdo obljubil, da bo mož vedno pozoren in ljubeč, bi se še vedno želeli ločiti? Če ne, potem morate razrešiti vajine umike,  se soočiti tudi s strahom osamljenosti po možni ločitvi. Včasih strah in sram omejujeta zaključke odhodov in tam je smiselno, da se vržemo v te občutke in vidimo, da če se z njimi soočimo, v resnici zmagamo. Ločeni ali poročeni.

Ampak pri vas imam občutek – lahko se motim – da rabita le pomoč.… v resnici partnerjem tudi pred razhodom VEDNO (razen v primeru, da vi ne bi želeli prekiniti razmerij, potem ne moremo nič) svetujem partnersko terapijo.

Ker sicer, saj veste, če se ne boste soočili s svojimi bolečinami (torej krivdo, neljubljenostjo, nesprejetostjo…), boste tudi v drugih odnosih zelo trpeli – ker vse nepredelane rane žal vlečemo naprej, dokler jih ne rešimo. Tega pa si ne zasluzite. Torej: prekinite vse stike z aferami čimprej, poiščita si partnersko terapijo in se potem odločajta, ali želita ostati skupaj ali ne. Še vedno imata odprte vse opcije.

Ste pa vredni najboljših možnih odnosov. Oba sta jih vredna. Zato vama res privoščim vso srečo, odpuščanje in veliko ljubezni & občutkov ljubljenosti.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku .

The post Prevarala sem sebe: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.