Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 8 let. Pred nosečnostjo sva bila relativno spolno aktivna. Večinoma je partner predlagal, jaz pa sem sledila. Imava 15 mesečno punčko. Nosečnost je bila stresna in rizična. Zato spolnosti nisva prakticirala. Nekaj mesecev po porodu je partner več krat dal pobudo za spolnost, jaz pa nisem bila za spolnost, zato je tudi on prenehal s pobudami. S spolnostjo sem se seznanila dokaj pozno. Doma je bila spolnost tabu. Recimo, da vem, kaj si želim, le sram me je to izraziti naglas. Partner pravi, da sva cimra, da ni spontanosti, da ne vidim njegovih potreb. Kako pripeljati spolnost nazaj? Kako si spolnosti sploh želeti in jo deliti s partnerjem? Ali se da kje izmeriti libido?

Ko sem začela s prebiranjem vaše zgodbe, sem pomislila, da opisujete dokaj klasično stanje po prihodu otročka. Res veliko mladih staršev se sooča s spremembami v partnerstvu in prav konkretno tud s spremembami v spolnosti. Npr v primeru stresne nosečnosti ali pa težkega travmatičnega poroda, želja po spolnosti lahko še bolj izgine. Tudi dolga okrevanja, navadno vplivajo na padec želje po tovrstni povezanosti. Da ne omenjamo izčrpanosti, refokusa iz 2 na 3 ipd. Vse močno zaznamuje mlade starše do te mere, da jih veliko poišče pomoč prav zato. V tem ni prav nič sramotnega, je pa veliko razumljivega.

V naslednjem delu vašega sestavka pa sem opazila, da se soočate s tem, da ne izrazite svojih želja.

Od vseh mi izstopa beseda nerodno, ki nakaze na občutek sramu, ki ga omenjate. Kot da bi vas v resnici nazaj držal se najbolj ta občutek.  Sram je sicer odlična varovalka, ki varuje našo intimo. Je pa hkrati v spolnosti lahko največja ovira k temu, da jo lahko sploh začutimo. Če smo osramočeni in v krču, kaj si bo o nas mislil partner, se tudi telo ne zmore predati, sprostiti. Ta “predaja” je za ženske ključnega pomena: da se zave sebe, da lahko začuti svoje telo, kaj ji paše, kdaj se vzburi, kakšen dotik jo zbudi in, da v vse to spusti moškega. Če se v to vmešata strah in sram, je prisluhniti sebi in zaupati drugemu, res težko.

V bistvu ste kar odlično povezali stvari: če je spolnost doma bila tabuizirana (in tako posredno osramočena), če niste imeli nikogar, ki vam karkoli pojasnil, sovrstniki pa najbrž podobno, ste bili v tem čisto sami. Težko je potem v to osamljenost koga spustiti. Če ste kot zgodnja najstnica našli pornografsko videokaseto, ste bili za povrh vsega se neprimerno soočeni s spolnostjo, čeprav nenamensko (kar pa nekateri avtorji uvrščajo celo pod pojem spolne zlorabe!!).

Ne vem, kako zmedeno, osramočeno in samo ste se počutili takrat.

Kot, da so zmanjali starši, ki jih ne bi bilo sram in ne bi zmrznili, ampak vsaj kaj spregovorili. To je v današnjem času nujno in vedno vse starše spodbujam, da do 10. leta otrokove starosti direktno spregovorijo o spolnosti in spolnih odnosih. V izogib tabujem, zlorabam in sramu.

Morda pa lahko naredite eno vajo. Če pomislite na tisto mlado razvijajočo se najstnico, koliko si je želela vsaj od koga slišat, da je spolnost dobra, čudovita in ena najlepših povezanosti med dvema?

 Da je to nekaj svetega, da je njeno telo sveto in tako genialno ustvarjeno in namenjeno da zaživi na polno?

Predvsem ta del, da bi ji kdo dal dovoljenje, da je raziskovanje spolnosti med dvema nekaj najlepšega in normalnega.

In da četudi čuti zdaj še sram, je čisto ok….in da se bo sčasoma zmanjšal. Kako bi se počutila ta punca, če bi ji nekdo vse to direktno naglas povedal? Bi ji bilo kasneje kaj manj nerodno raziskovati v spolnosti?

Če se vrnem nazaj k vam, zdaj pravite, da ste šele s sedanjim partnerjem zares uživali. Spolnost pri 25ih za vas in ta svet deluje najbrž zelo pozno, če pa pomislimo na to, kdaj so npr naši možgani zares zrelejši je to ravno to leto. Tako, da je povsem ok tudi to glede let. In predvsem razumljivo, če ste bili pač sramežljivi. Najbrž pa ste želeli drugače in tudi zdaj želite drugače. To, da o tem upate razmišljati je že dober znak. Pomeni, da imate malo “poln kufer” sramu..in da ga želite razrešiti. In ja, imam dobro novico, to se na partnerskih terapijah da .

Glede libida se – libido je v resnici precej prozna stvar, veste. Nanj vplivajo tako naše predhodne spolne izkušnje, zlorabe, bolezni, starost, družbene norme in stanje doma… če damo vse to stran, ga ista oseba lahko čuti zelo močno, v drugi situaciji pa nič. Tako da se libida načeloma ne meri, ne obstaja numeričnih opcij. Navadno ga povezujejo s hormoni in moškim izmerijo testosteron, ženskam pa estrogen. Ampak hormoni so zelo spremenljiva zadeva, tako da ima moški navadno zjutraj povišanega, zvečer pa ne. Samo za občutek. Ampak vi ste že povedali, kaj je močno vplivalo na vas libido: izkušnje od doma in sram, povezan s tem. Vse to pa je razrešljivo…

Sram in strah razrešite tako, da se vanj vržete. Ne pomeni v smislu spolnosti, ampak samo ta del, da si drznete narediti kaj drugače, upate sebe pokazati v dobri in “slabši” luči, pokazati partnerju del, ki ga skrivate, dovoliti si narediti kaj norega. Najprej začnita s tem.

Ko boste začeli sprejemati tudi “nore” dele sebe, boste lažje prisluhniti svojemu telesu. Najdita intimo v malih stvareh: dotikih, poljubih, masažah…. In dajte si dovoljenje, da o tem, kar vam paše, jasno in direktno spregovorite s partnerjem. Mislim, da se bo tega samo razveselil, pa četudi bo za začetek ostalo samo pri komunikaciji.

Edino en vidik bi se opozorila: ni vam tega treba delati zaradi partnerja. To si zaslužite v prvi vrsti zaradi sebe, potem pa tudi vajin odnos. Dokler pa ne razrešite tega dela, pa je dobro če partnerju zaupate, da imata očitno drugačne dosedanje izkušnje in da naj zdrži z vašimi. Najbolj toplo pa vama svetujem partnersko terapijo, res dobrodošla – vam zaupam, da je na teh terapijah veliko težav v spolnosti in da jih veliko tudi mine. V vmesnem času pa morda naredite čim več vaj/vizualizacij, s katerimi daste dovoljenje že mlajši verziji sebe, da lahko uživa in raziskuje v spolnosti. Ko si boste dovolili to začutiti, si boste postopoma tudi dali dovoljenje, da se s partnerjem začutita v vseh željah. Pa četudi bi bile cisto nenavadne, ali pa dolgočasne, ali pa odbite, samo vase. Naj bodo, ker so vaše, in so dragocene za oba.

Srečno obema!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

The post Kako vrniti spolnost ? Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: “Želi, da ga ženska začara in prevzame. Kako naj to storim?”

V sočutno partnerstvo smo prejeli naslednje vprašanje:

Pozdravljeni. Srečujem se osem mesecev z moškim, ki sem ga spoznala online. Je ločen, ne po svoji volji. Ko sva se spoznala, je od njegove ločitve minilo leto dni. Razdrta družina (dva majhna otroka) ga je seveda zelo prizadela. In najbrž še ni povsem pri sebi.
No, druživa se trikrat na teden. Oba skoraj štirideset. On je zelo “busy”, a si vendarle vzame čas. Ob vikendih ima otroke, takrat se ne vidiva. Spoznala sem njegove prijatelje in mamo, a pravi, da dajva času čas, ker zaenkrat me še ne vidi kot partnerico. In ne čuti metuljčkov, kot se je izrazil. Obenem pa vem, da mu je fino v moji družbi, vsak dan pokliče in piše. Prebral je, da se lahko kaj kvalitetnega razvije tudi brez metuljčkov, iz dobrega prijateljstva.  Mimogrede, zanj lahko rečem, da je super moški in da me noče zavajati (vsaj zavestno ne). Tudi spiva, seveda, skupaj.
Naredila pa sem nekaj zelo otročjega, da me je kar sram pred samo sabo, kaj šele pred drugimi. Spoznala sva se online, na strani za samske. Pa sem mu pisala z drugega profila, kot da sem nekdo drug. In dobila, za kar sem prosila. Na tem mestu vas prosim, da me ne obsojate preveč. No, je odpisal. Da namreč išče žensko, ki ga bo začarala in presunila. Nisem več odpisala. Kar boli, je to, da očitno ne morem nikogar ravno začarati ali prevzeti (dovolj). Počutim se nezanimivo, razočarano. Hvala za posluh.

Draga anonimna,

vaša zgodba močno zaboli. Kako ste zdaj vi, s to bolečino? Bolečino izdajstva, prezrtosti, nepomembnosti, nevrednosti, …. ? Vse to so občutja, ki bi se vam lahko prebujala ob opisani dinamiki. Verjetno so vam domača že od kje prej, sicer ne bi sprejemali toliko težkih občutkov. Prav krivično do vas, da morate z vso to prtljago tudi v odraslosti živeti. Po opisu bi upala trditi, da v sebi pravzaprav marsikaj čutite in da vam situacija ni všeč.

Zaupate svojim občutkom?

Neverjetno je to, da ste močno čutili, da nista povsem povezana na način, kot bi si oba zares zaslužila, v polnosti. Tako zelo, da ste šli preverjati lastne občutke kar preko interneta. Če pustimo krivdo in obsojanje na strani, vidimo, da ste se le delno poslušali, a ne toliko, da bi zmogli o tem zaupati partnerju. Naleteli ste na grenko, ampak zelo nujno spoznanje: da v odnosu nista le vidva. Vprašanje je, kaj boste s tem storili….? Žalostno je to, da med vama še nista zmogla ustvariti toliko varnosti, da bi o svojih nezaupanjih in skrbeh direktno spregovorila. Kot da je na obeh straneh prisotnega preveč strahu. Kako bi bilo narediti nekaj drznega, preseči ta strah in začeti zaupati vašim občutkom? Slediti vaši intuiciji, opazovati vaše telo, vsa pogrešanja, hrepenenja in vso bolečino? Pustiti si čutiti vse? Šele ko boste zmogli biti iskreni s sabo, boste isto iskrenost lahko delili tudi v bližnjih odnosih.

Omenjate, da je gospod resen in da ne želi zavajati in v naslednjega stavku pišete o spolnih odnosih. Slišati je res direkten in iskren, a ko se z nekom spustimo tako daleč, do redne spolnosti, organsko v nekem zavezujočem trajnem odnosu sledi tudi povezanost, ki pripelje do navezanosti. Tu pa se pri gospodu verjetno zatakne in trenutno sporoča, da vam ne spusti blizu. V resnici tudi preko interneta nikomur ne spusti zares blizu. Kot da se zavezuje in se ne. V resnici to pomeni, da tudi on ne zmore biti povsem iskren s sabo in tudi z vami ne. Najbrž je njegov strah pred intimo po ločitvi še narasel. Ali pa se nikoli ni zmogel zares zavezati – ampak tega seveda ne vemo. Jasno pa je, da imata enako težavo: ker je težko biti ranljiv, iskren s sabo, sta težko tudi z drugim. Če bi bila, bi si zmogla priznati (oba sebi in tudi drugemu), da so trenutno vajina pričakovanja različna.

Njegov odgovor izraža njegovo bolečino!

Njegov odgovor, da išče žensko, ki ga »začara in prevzame«, absolutno ne pomeni, da niste vi ok. Zakaj bi vi toliko jemali nase? Njegov odgovor ne govori prav nič o vas, le o njemu. Iz kje ste vajeni prevzeti toliko odgovornosti nase, za oba? In kaj sporoča njegov odgovor v resnici? On res upa, očitno zelo, da bi mu nekdo (drzna zenska) pregnala njegovo osamljenost in praznino. To je upal že z vami, ampak te bolečine (osamljenosti, dolgčasa, praznine,… ) mu ne more odvzeti nihče drug. Je njegova. Tudi ločitev vedno prizadene tako zelo globoko, da jo je potrebno počasi počasi izžalovati… Gre za pot, podobno kot po smrti, ki ne dovoljuje prehitevanj, četudi si jih želimo. In da se je gospod zaljubil po enem letu, ne spusti vas pa bližje, lahko pokaže tudi na to, da ima nekje sicer željo iti naprej, ampak telo ne zmore. Ker organsko res ne gre in telesa po prehitrem stiku včasih prav zamrznejo.

Ampak njegova sporočila so dvojna, ta želja po ženski, ki začara, deluje iluzorna in prav otroška (in insinuira mogoče otroško rano v primarnem odnosu z mamo). Kot da si želi zlitja, ponovne zaljubljenosti, hormonskega dopinga, ki privede do idealiziranja bližnjega. To pa nima povezave z odnosom, saj je zaljubljenost le faza, ki zbledi. Zaljubljenost spominja na čas, ko dojenčki še nimajo občutka, da sta mama in otrok dvoje, ločeno. Če se v teh fazah (prva tri leta so najbolj pomembna za razvoj zdrave navezanosti) mama ne zmore odzivati sočutno in varno, lahko otroku za vedno ostaja hrepenenje po takšni povezanosti. Ampak prava ljubezen ni ideal, je rast in garanje, je vsakodnevna odločitev za odnos. Njegove predstave so torej precej daleč od vaših.

Kaj pričakujete od partnerskega odnosa vi? 

Ampak dovolj o njemu – pomembni ste vi. Ker njemu trenutno ta situacija navidezno ustreza, ste na potezi vi. Ali je vse napisano sprejemljivo tudi za vas? In če ne, kaj boste storili zdaj? Bi mu lahko zaupali vase bojazni in strahove in po drugi strani tudi jezo? Zahtevali več zase? Ali pa se sploh vprašali, če je to res samo to, kar želite? Ne moremo zanemariti njegovega odgovora, ki kaže, da ima precej nerealne predstave o odnosih. In to, da je še na teh straneh, pomeni, da se vam ni zavezal. Če bosta zmogla o tem spregovoriti in odnos redefinirati in nadaljevati, vam nujno svetujem partnersko terapijo – takšne predstave o odnosih so namreč za odnos nevarne, nezavezanost pa insinuira težko dinamiko tudi za naprej. O vsem tem bosta morala drzno in direktno spregovoriti, če bosta želela iti naprej – skupaj ali narazen.

Ob vsem ostajate še vi, ki pričakujete od odnosa zelo malo. Kot da bi bilo na drugi strani »samo toliko« varno tudi vam. Imate kakšno idejo, od kje ste vajeni sprejemati le čisto malo iz odnosa? Kot da so morda vaše izkušnje partnerstva podobno boleče, odnosi pa toliko nevarni, da so za vas varni (domači) le takrat, ko so v bistvu nevarni. Komplicirano napisano, ampak v takšnih odnosih je zares tako: boleče, nerazumljeno, oddaljeno in nevarno. Težko je zaupati, se predati, verjeti, se dati v odnos 100%. Vam je ta dinamika morda poznana, že od kje prej? ln iz kje se prikrade ta krivičen občutek, kot da vi niste dovolj dobri, dovolj zanimivi? Ker verjamem, da v resnici ste in to zelo. Saj ravno zato vas je gospod tudi opazil. Ampak zato, da drugi negujejo naše bisere, jih moramo najprej prepoznati in negovati sami.

Odločiti se morate, če vam je takšna situacija sploh sprejemljiva – ker so takšni in podobni spletni portali oblika varanja. Splet je lahko beg, ki postane zasvojitven – kruto vsakodnevno ciklanje v iskanju adrenalina. To je še ena nevarnost, ki morda leži med vama. In tema, ki se ji boste težko izognili. Pri tem boste morali prevzeti tudi odgovornost za svoja dejanja (drugo identiteto) in si drzniti biti iskreni.

Odločitev za individualno terapijo je tvegana, ampak vredna!

In kaj bi za vas pomenila izguba partnerja, ki ga v resnici ni povsem z vami? In kako bi si bilo dati možnost, da zadihate in odkrijete sebe, svoje želje, svoje rane in svoje potrebe? Kako bi vam bilo biti sama? Se spopasti z občutki, ki pridejo, že samo ob misli na to? In začeti svoje življenje drugače: fokusirani nase, na stvari, ki jih že dolgo (ali pa še nikoli!) niste storili? Poiskati svojo vrednost, odkriti vaše osebne čudovitosti, prednosti, lepote in jih sprejeti, ceniti, spoštovati in nikomur kar tako ne predati? To bi morda zahtevalo tudi soočenja s svojimi ranami in občutki neljubljenosti, nepomembnosti in nevrednosti. Kar zveni boleče, toda prava individualna terapija poskrbi, da svojo majhno ranjeno punčko potolažite in ji daste vrednost. Šele takrat, ko boste videli, kako zelo čudoviti in posebni ste, ko boste začarani v svoji lepoti, šele takrat bo prostor, da nekdo »očara vas«. Ampak ne le to, saj si zaslužite več –  pravi odnos, nekoga, ki bo z vami zares, v celoti? Zveni »pocukrano«, nevarno, ali pa nemogoče? Poskusite in se ponovno javite, močno držim pesti za vas in verjamem, da vam bo uspelo!

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Kako naj ga začaram? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Je zaljubljenost minila? Kaj narediti sedaj? Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerskih odnosih zato, da rastemo, da skupaj odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko predelujemo. Temelji na tem, da zmoremo najti stik s sabo in s partnerjem, ter se zavedati tako obrambnih mehanizmov, kot naših osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se tako učimo, da moramo konflikte prepoznati kot vir možnih sprememb, ne pa vir trpljenja.

Kaj se zgodi, ko se zaljubimo?  

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni in doživeti. Trenutki, ko nam razbija srce, ki jih marsikdo opiše kot “metuljčki v želodcu“, nepopisno privlačnost in željo po zbližanju z drugim. Na začetku spoznavanja se čutimo zelo ljubljene, hotene, zaželene in opažene. Vse to spremlja koktajl hormonov, ki povzroči, da ne vidimo naših razlik, le skupne točke. Pari dostikrat rečejo, da so si enaki, ker prihaja do tako močnih občutkov simbioze. Teorija relacijske družinske terapije gradi na tem, da se zaljubimo na podlagi t.i. somatskega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti, ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na podlagi valentnosti, skladnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.

Ko prvotno stanje mine, se vse obrne in začnejo se spremembe, ki pa so normalne – če želimo preiti v odnos, ki je varen. Te spremembe se morda zdijo strašljive, ampak so nujne, da se odnos sploh začne. Da lahko ljubimo, moramo prenehati »biti zaljubljeni« in to je naravna sprememba in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Narava poskrbi, da srečamo osebo, ob kateri lahko čustveno rastemo

Zaljubljenost je obdobje, ko se nam zdi, kot da smo zaradi partnerja v oblakih, a v resnici se zaljubimo v najmanj kompatibilno osebo – osebo, ki nam lahko povzroči največ bolečine in je najmanj zmožna odgovoriti na naše osnovne človeške potrebe. To se zgodi zato, ker samo v takšnih odnosih lahko zares rastemo. Narava nas prisili, da se srečamo z osebo, ki nam prebudi vsa skrita, najtežja nezavedna občutja iz naše lastne preteklosti. Z osebo, ki spodbudi naše najhujše nočne more. Le ob takšnih ljudeh lahko predelamo vse nezavedne pretekle težke občutke in samo tako lahko zares rastemo. Zato hčerka odsotnega podjetniškega očeta dobi partnerja, ki bo npr. športnik in zaradi svojega zasedenega urnika podobno odsoten, kot je bil njen oče. Ravno ob tem moškem, ki je izjemno podoben njeni primarni ranjenosti lahko predela svoje otroške nezaceljene rane. Gre za rane, ki jih je doživela ob očetu, pa si tega sploh ni nikoli priznala. Partnerski odnos je zanjo priložnost, da se sreča s svojim notranjim otrokom in zaceli svoje stare rane – ali pa kriči ob partnerju dvojno bolečino, ki se je sploh ne zaveda. V resnici je prav njen partner zanjo najbolj popoln, ker le z njim predela svojo bolečino. Sin posesivne mame pa se bo zaljubil v partnerko, ki bo podobno omejevala njegovo svobodo in mu težko zaupala, tako kot mu ni zmogla mama. Vsa zapletenost s partnerko se mu ponovno dogaja zato, da bo nezavedno spodbudila razrešitev njegovih preteklih ran. Če bi oba vedela vnaprej, da se bosta srečala – osebo, ki bo ponovila njune najhujše, a v resnici že preživete groze, bi se najbrž na daleč izognila drug drugega. Toda narava želi drugače in poskrbi za to, da v odnosih res lahko rastemo, če se za to zavestno in sočutno odločimo. Odnos je odločitev, ki ni enkratna in zahteva veliko vsakodnevnega odločanja in sočutja do sebe in drugega.

Zasvojenost s hormoni oz. odnosi

Narava, oziroma naše telo v fazi zaljubljenosti poskrbi za to, da razlik ne opazimo. V našem telesu se zbudijo tako močni hormoni (npr. oksitocin in dopamin), kot da bi bili pod močnim vplivom substanc. In res smo, čeprav slednje niso zunanje, pač pa jih proizvede kar telo samo. Zato opazimo le dobre lastnosti partnerja in ker smo »predozirani« svoje moči usmerimo v to, da smo partnerju všeč.

Če smo v otroštvu doživljali čustvene, fizične in spolne zlorabe (kjer se zaradi aktivacije možganske strukture, imenovane amigdala in zaradi aktivacije močnega občutka strahu prav tako zbujajo močni hormoni, kot sta npr. kortizol in dopamin), lahko s hormonskimi stanji postanemo prav zasvojeni. Zato se pogosto ob nepredelanih travmah dogaja, da se odrasli hitro zaljubljajo, prav tako pa hitro zbežijo iz odnosa. To je tudi razlog, zakaj se znajdejo kot odrasli v nasilnih, za družbo povsem nesprejemljivih odnosih in v njih vztrajajo, tudi ko zaljubljenost mine – ker povečani hormoni zahtevajo svoj dolg, ker lahko govorimo o močnih zasvojenostih z odnosi (v resnici pa s hormoni, ki se ob zlorabljajočih odnosih sprožajo).

Ko zaljubljenost mine …

Vsaka zaljubljenost se enkrat konča. Takrat se srečamo z upadom hormonov in opazimo, kakšna je realna podoba partnerja. Spoznamo ga takšnega, kot res je, in “začnemo” videti njegove napake. Opazimo pa tudi svoj del “krivde”: kako smo morda spregledali naše različnosti, šli čez sebe, ali pa se celo preveč žrtvovali za odnos. Če nam je bila na začetku všeč partnerjeva stabilnost in mirnost, nas kar naenkrat moti, zdi se nam dolgočasen in si želimo živahnejšega partnerja. Če nam je bila všeč partnerkina intenzivnost in je bil v zaljubljenosti intenziven občutek, da le ob njej lahko zaživimo, se nam kar naenkrat zdi, da je preveč živahna in nas to začne motiti. Lastnosti, ki smo jih na začetku oboževali, nas potem spravijo v stisko in tesnobo. Ker sprevidimo, da smo zelo spregledali sebe in se znašli ob osebi, ki ni več ista (čeprav v resnici je, le hormoni so nam onemogočili tak pogled), se začne naslednja faza, boj za obstoj. Podobno kot faza pri otroku, ki ji radi rečemo trma (ki se navadno burno pojavi pri otrokovem drugem, tretjem letu, ko se zave svoje ločenosti od mame), ko otrok začne postavljati svoje razmejitve. Ker se s tem, ko spregledamo, povečajo naše razlike, se povečajo tudi prepiri.

S padcem hormonov se moški in ženske soočamo različno

Ko hormoni upadejo, se ustrašimo in pademo v naše lastne obrambe. V dinamiki umika in približevanja ženske pogosto začnejo pritiskati (preko kritike, zahtev, omejevanj …), moški pa se pogosto umaknejo: ker jih sprememba isto prestraši, tako da izgleda, kot da se jim ne da več. V kolikor pa so v igri še otroci, pa se dinamika popolnoma spremeni. Beg moškega se zgodi tudi zato, ker je zanje strašljiva ideja, da bo zdaj partnerka končno spoznala, kakšni so zares, v njihovi lastni samopodobi: nesposobni, dolgočasneži, nevredni, ipd. Odvisno glede na to, kar je njihov izbrani način samozaničevanja. Ženske, ki do teh čutenj nimajo vpogleda, pa se ob begu še bolj prestrašijo in začnejo pritiskati na različne, lahko celo ponižujoče načine. Tako se prej močno zaljubljen par čez noč znajde v dinamiki izogibanja drug drugemu, ki jo spodbuja strah pred intimo.

(Google, FB, Bruce Muzik)

Faza boja za prevlado

Ker se količina prepirov poveča, si navadno partnerji želijo pomiritve. V želji, da bi se spet povezala, hkrati pa ohranila svojo različnost, oba zmotno mislita, da se mora partner spremeniti, da nam postane podoben (ali spet podoben, čeprav nam v resnici nikoli ni bil). Fazi boja, ali prevzema kontrole bi lahko tudi rekli boj za to, da smo spet slišani in sprejeti. Del nas je prepričan, da je najlažja pot, da spremenimo partnerja – tako kot smo kot majhni otroci verjeli, da če trdno izrazimo svojo voljo, bo mama znižala mejo in nam omogočila svobodo. Ko začnemo s poskusi spreminjanja partnerja (ki se kažejo v obliki pojasnjevanj, kritik, razlag, odhodov,…), upamo, da bomo sprejeti takšni kot smo. Odnos, ki je bil varen, postane odnos nesigurnosti, kjer nismo sprejeti in povezani. V tej nepovezano fazi se srečamo z dvema načinoma soočanj: ali poskušamo partnerja zelo spremeniti (izražamo potrebe), ali pa se od njega umakniti, ker je preveč. In vse to je normalno, če si želimo zares varnega odnosa.

Ko se povečajo prepiri, navadno po upadu hormonov, se zgodi tudi veliko število razhodov. To je hkrati tudi čas, še preden se na drugega zares navežemo – že otrokova osnovna navezanost naj bi se namreč gradila nekje do 3. leta, podobno pa se odraža v partnerskih odnosih. Ko se hormoni nehajo sprožati in se zavemo, koliko smo se predali drugemu, se želimo ponovno najti, svoje meje in svojo avtonomijo. To je čas, ko želimo biti ob partnerju, ampak ostati samostojni. Začne se boj za prevlado in ker ne znamo komunicirati, se lahko zgodi razhod ali prevara (odvisni odnos), lahko pa se naučimo komunicirati in živeti drugače.

Poleg razhoda ali razdajanja obstaja tretja možnost – ljubiti zavestno, čemur rečemo sočutno partnerstvo.

To pomeni, da namesto, da ob sebi opazimo partnerja, ki nam gre najbolj na živce, ga začenjamo sprejemati kot tistega, ki je najbolj usposobljen, da omogoči našo osebno rast. Namesto da vidimo odnos zgolj kot nekaj varnega, pozitivnega in srečnega, si dopustimo, da je lahko tudi vihrav, da lahko znotraj njega sploh zrastemo. To pa je navadno težko in zahteva daljši proces:  da se skupaj naučimo videti svoje lastne nepredelane rane, svoje obrambe, se zavestno odpovemo napadom in kritikam, ter krutim prepirom – ko se naučimo tega, lahko vstopimo v stabilno fazo. Takrat lahko dojamemo, da ne moremo spremeniti partnerja in ne partner nas – gre za proces, ko počasi začenjamo sprejemati partnerjevo drugačnost. Če uspemo pretrgati nespoštljive načine komuniciranja, šele lahko vstopimo v odnos, kjer pripadamo, v odnos, kjer je povezanost in zavezanost. Če to ne gre, lahko pomaga partnerska terapija, ki razišče vzroke nepovezanosti in pripelje v fazo zavestnega, sočutnega partnerstva. Šele v tej fazi smo pripravljeni na resen odnos in se lahko zares predamo, zavežemo in poročimo.

Katja Knez Steinbuch,

zakonska družinska terapevtka

Več zanimivih info na:
https://www.facebook.com/groups/1710831152467956/?ref=br_rs
http://www.loveatfirstfight.com/

The post Zaljubljenost je minila? Kako ohraniti dober odnos? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Partnerski razhod: Ali se sploh da prekiniti odvisne odnose?

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Zdravo. Rabim podporo in nasvet skupine. Pred kratkim sem končala odnos in nimam pojma, kako naj zdaj grem naprej. Občutki se mi menjajo, ampak nočem nazaj. Nimam razloga. Moj bivši (BTW on si sploh ne bi tako rekel) ima resne težave z alkoholom, konzumira tudi drogo. Ima dve plati: je miren, a hkrati kolerik, ponižuje svoje sodelavce, prijatelje in seveda tudi mene je. Pa sploh ni vedel, da to ni ok, besede “jebi se” in ostale kletvice so normala. Vedno je vse probleme obrnil na mene in kadar sem mu kaj »zatežila«, sem bila jaz problem: da itak nisva skupaj, da hoče bit sam s sabo, kaj si jaz sploh predstavljam, da on ni zaljubljen… ko pa so bila alkoholna stanja, sem bila edina oseba, ki se ji lahko zaupa, me ima rad, še nikogar ni spustil bližje, celo romantik je postal. Drug dan druga oseba. Te faze so me čisto izčrpale, da ne morem niti opisat, pozna se mi se na zdravju. Vem, da me noben ne more razumet in da boste rekli, kaj mi ni jasno, da sem sploh ostajala v takem odnosu. To se že sprašujem sama. Imela sem očeta alkoholika, doma polno prepirov, vseh vrst zlorab ni da ni… Vse moje zveze so bile neko bolano reševanje moških. Razumet vse in prosit. Ampak tole je doseglo višek, frajer, ki me niti ni priznal, ko da se meni meša. In en dan vse ok, drug dan zid, vsakič ko sem prišla bližje. Bedno. In ali je bolj bedno to, da bi si sploh želela, da me tak tip človeka prizna za svojo, ali bolj to, da me tak tip človeka, s takim odnosom do mene, sploh privlači. Kemija je močna in vedno zato pridem nazaj. Zdaj res nočem. Obtožujem se za vsak prihod nazaj in jih imam dovolj. Ampak kaj naj naredim s privlačnostjo, ki ostaja kljub jezi? Mi lahko svetuje kak psihoterapevt? Nočem se namreč več it tega, nočem se uničevat. Hočem naredit neki drugače.

Partnerski razhod – naš odgovor:

Pozdravljeni. Je čutiti, da ste izčrpani od čustvenih naporov pretekle zveze in da ne veste, kako naprej. Hkrati pa ste odločni, da je preveč in postavljate prve razmejitve. Pohvale! Ker je v vašem sestavku čutiti močno željo po bolj osvobajajočih odnosih, vas povabim, da si upate razmišljati, zakaj ste izbrali predhodni odnos. Življenje v odnosu, kjer je vse nejasno, ali pa celo tako močno ekstremno (en dan vse, drug dan pa nič), je izčrpajoče, strašljivo in skrajno nepredvidljivo. Vprašanje, s koliko nevarnostmi sta se morala oba kot otroka srečevati, da so vama obema v sedanjosti sploh sprejemljivi odnosi, kjer je toliko vznemirjenja, adrenalina in kemije na eni strani in toliko težkih občutkov na drugi. Je čutiti, da sta si prav dnevno podajala hude občutke nesprejetosti, zavrženosti, zamenjanosti, strahu in osamljenosti. Zato bi vas že na začetku usmerila v raziskovanje vaše lastne preteklosti: kje ste bili toliko sami, kdo je od vas tako kruto odhajal, za koga ste čutili, da niste dovolj dobri, kdo vas je hkrati sprejel in zavrgel, … ? Skrajno boleča občutja, a vam zagotovo domača in poznana. Vsi občutki ob bivšem, so del vaše preteklosti, ki se je ob njem le močno zbudila; isti občutki pa so domači tudi zanj, ki vam ne zmore ponuditi osnovne varnosti, ker je ta tudi njemu (tako kot vam) povsem tuja.

Partnerski razhod – otroci alkoholikov

Omenjate očetov alkoholizem, ki je vedno lahko zaslonka za nadaljnje odvisne odnose. Neko podobno zvezanost je čutiti tudi v vajini preteklo dinamiki, kjer sta se najbrž oba reševala, na povsem napačne načine. Bivši je najbrž ob vas zaživel in dobil vse potrditve, vi pa ste ob njem polnili vašo lastno praznino (ki pa se je v resnici še povečala) in dolgčas. Ko sta reševala drug drugega, ste v resnici reševala vsak sam sebe. Najbrž ste se že ob svojem očetu naučili, da vse razumete, vse prenašate, da nekdo danes je in jutri že ni več. Ne omenjate, kako pogosto je pil, ampak to sploh ni pomembno. V družinah zasvojenih se skriva prava duševna stiska: sram, nemir, nevarnost, gnus, tesnoba, strah, včasih celo teror in depresija;  četudi je pitje zgolj poredko, telesni spomin terja svoj davek. Odrasli otroci alkoholikov v svojem telesu vedno nosijo posledice in občutke svojih staršev: da niso dovolj dobri, da niso vredni. V terapevtski praksi opažam, da je krivda, ki zakriva občutja lastne nevrednosti, eden glavnih vzrokov posega po omami. V vašem primeru pa je bil omama za vaše možgane ta bivši, ki je sprožal vse domače občutke.

Dinamika približevanja in umika

Poleg zapisanega je slutiti, da sta se znašla v težki dinamiki približevanja in umika, o kateri sem že pisala. Ta otežena komunikacija je sicer zelo pogosta, ampak za odnose zelo nevarna. Obeta nenehen boj za kontrolo, veliko obramb, napadanja in umikanja in izogibanja pravemu, intimnemu stiku. Vzdržuje strah pred intimo. V tej dinamiki so akterji odrasli, ki so že kot otroci bili priča tem vzdušjem, ali pa so le močno zgubljali kontrolo, nihče pa jim ni dal osnovne topline in varnosti. Ne vem, koliko je vam to domače iz vašega doma, ampak ste omenili zgolj prepire, kar pokaže na to, da ste bili navajeni, da je to normalno. Vaši možgani so se najbrž že v otroštvu navadili na sproščanje večjih količin hormonov (adrenalina, noradrenalina, kortizola in dopamina). Zato bi se vi najbrž v mirnih odnosih počutili mrtvo in zdolgočaseno. Praznina, ki pride na plan, je za odrasle otroke zasvojenih tako močna in ogrožujoča, da možgani nezavedno poiščejo domače, divje odnose, za ceno nenehne ranjenosti. Ti odnosi so v resnici polni akcije in nevarnosti, ravno zato, da preženejo praznino, ki se skriva zadaj.

Zato je povsem normalno, da se zdaj, ko ste malo odrezali svojo drogo, sprašujete kako naprej. Trenutne ste nehali s ciklanjem prihoda in odhoda in to je v teh odnosih res težko. Lahko si daste pohvalo, za moč in željo, da želite vztrajati. V individualnih terapijah odvisnih odnosov spremljam, da je take dinamike res težko spremeniti in da so padci normalni, del procesa. Zato je normalno tudi to, da ste že večkrat neuspešno odšli, ker vas kemija vleče nazaj. Morda se bo to zgodilo tudi tokrat. V tem primeru je za vas pomembno, da sprejmete zgolj odgovornost, ne pa krivde: da zmorete videti, da ste v procesu, vašem, unikatnem in da je to del tega. Da vračanje ni sramotno. Da z vami ni nič narobe! Da zmorete biti sočutni s sabo in si reči, da ste samo na poti. Da umaknete krivdo, ki vas preganja v teh vračanjih k njemu. Kaj se zgodi, če date to krivdo stran in si rečete, da delate najboljše možno, kolikor zmorete? In greste naprej, korak po korak, iz minute v minuto, iz ure v uro, počasi, brez pritiska. Bi bilo to za vas nekaj novega, ne pričakovati od sebe sprememb čez noč? In sprejeti, da je ok, če niste popolni?

Partnerski razhod – samoregulacija

V relacijski družinski terapiji bi zato zagotovo spregovorili o tem, kaj so bili vaši vzroki za vaša občutja nevrednosti in občutka, da niste dovolj ok. Šele ko odstranimo krivdo, lahko zares pričnemo z abstinenco. Podobno kot pri AA. Vem, da se sliši naporno in nenavadno, ampak v odvisnih odnosih možgani tvorijo podobno kemijo kot pri alkoholu, zato gre za pravo malo zasvojenost. In vsak boj proti zasvojenosti lahko vsebuje tudi recidive, padce. Ko se zgodi prava abstinenca, se boste srečali z vašimi globokimi občutji osamljenosti, žalosti, dolgčasa in praznine. Ne bo lahko, ampak v terapevtskih procesih se naučimo samoregulacije: kako pomiriti občutke. Bolj kot si jih dovolimo čutiti, manjšo moč imajo. Zato si dovolite začutiti vso praznino in vse, kar bo bolelo. Ne bo lahko, ampak so samo občutki. Ker je telo navajeno adrenalina, lahko pade v pravi šok. Ampak vse to je iluzija telesa, ki se v resnici grozno boji odnosov. Zelo pomembno za vas bo, da pričnete prevzemati odgovornost za svoje življenje, namesto za življenja drugih, kot ste bili vajeni poprej; da prvič rečete stop iluziji obrambnega mehanizma. Le tako boste lahko prišli v stik s tistimi občutki, pred katerimi bežite. Odločilno za vas bo torej, da postanete dober psiholog najprej sebi: da se naučite postavljati razmejitve in začnete prvič reševati sebe, svojo majhno punčko, ki je najbrž ni še nihče potolažil. Ko jo boste našla in ji dala vrednost, bo lahko narasla tudi vaša samozavest in boste lahko končno čutili, kako zelo ste dragoceni, vredni in pomembni.

Lažen občutek popolnega odnosa

In še nekaj: ko zapuščate odvisne odnose, se hitro pojavi lažen občutek, da je odnos bil zelo dober, včasih skoraj popoln. In to kljub temu, da je realnost pravzaprav nasprotna! Ker telo tako močno pogreša to polnjenje praznine. Ko vprašam kliente, kaj točno pa pogrešajo, rečejo, da niti ne vedo točno… Navadno odkrijemo, da ne pogrešajo odnosa dotične osebe. Pogrešajo bližino, intimo in dotik. Pogrešajo dobre dneve (ki so bili sicer v manjšini). Pogrešajo vse tisto, o čemer so ob bivšem lahko sanjali.

Tudi vaša resnica je malo drugačna: bivšega najbrž niste niti dobro poznali, ker se ob vseh skrivalnicah ni zmogel zares odpreti nikomer. Zato v resnici ne morete pogrešati nekoga, ki ga zares ne poznate. Ne gre za njega, pač pa za praznino v vašem srčku. Ta praznina, ki jo čutite, ni zaradi odsotnosti njega, ki ste ga ljubili – je odsotnost ljubezni pri vas, ko ste bili majhni. In močna želja te punčke, po tem, da je z nekom blizu, da jo nekdo zaščiti, ljubi in varuje. V bistvu pogrešate sebe, svoje starše in nekoga, ki bi lahko bil vaš ljubljeni. Vi hrepenite po tem, da ste ljubljeni, hoteni, želeni in oboževani. Da ste nekomu pomembni in potrebni. In s temi občutki ni prav nič narobe in tega si želimo vsi. Ste pred izzivom, da si jih le zmorete priznati in izžalovati: dati iz sebe vse svoje pretekle občutke osamljenosti in hrepenenja. Zato le jokajte, jokajte toliko, kolikor potrebujete. Jezite se in ostanite v stiku s svojimi občutki. In si v žalovanju pustite čas, znižajte pričakovanja do sebe; potolažite svojo majhno punčko in ji dajte ljubezen. Pravo ljubezen, ki bo za vedno. Ko boste vzljubili sebe, bo morda počasi lahko prišel tudi nekdo, ki ne bo več vaša potreba, pač pa vaša želja. Nekdo, ki si ga zaslužite in on zasluži vas. Srečno in veliko ljubezni do sebe vam želim! Če potrebujete dodatno pomoč ali svetovanje, se lahko vedno obrnete name.

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Partnerski razhod: ali se sploh da prekiniti odvisne odnose? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Umiki: zid med partnerjema

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Pozdrav vsem. Par kratkih alinej, da vidim kako gledate na vse te zadeve, da mi razširite obzorja in razmišljanje. Par alinej/dejstev:

– spanje ločeno (kljub prošnjam da naj spi v postelji, vsak večer raje izbere kavč, mene to blazno moti in s tem ga čustveno izgubljam),

– ne želi spolnosti,

– ne vem kako delujejo moški možgani, če točno povem 10x kaj želim od njega, (objem, poljub,…), ne vem zakaj ne dojame tega točno tako kot povem, pravijo da moški rabijo tako točno slišati, se motim?

– pretirano igra igrice, pomembna mu je tv,

– ne zmore pogovorov več kot kaj se je dogajalo v službi, otroci,… to je vse, jaz si pa želim globine ne samo površine,

– čutim da ga izgubljam, povem mu kaj si želim za najino zvezo ampak on vedno reče da mu je to tako kot je čisto ok, da ne misli kakorkoli spreminjati oz nadgraditi odnosa, da sem vedela 12let nazaj kakšen je ko sva se spoznala, kaj težim,…… poskušam ga razumeti, mu dam čas in počitek zase, ampak ne vem kako naprej, kaj naj, v katero smer naj še poskusim? vedno postavi zid med nama in počasi mi bo zmanjkalo moči, da ga vedno preplezam.

Pozdravljeni. Je čutiti, da vam je težko in naporno in da ne veste, katero karto se potegniti, da bi sploh bili opaženi in slišani, predvsem pa videni v svoji ženskosti. Živeti v odnosu »na – pol« je hudo in hujši je občutek osamljenosti medtem ko si v odnosu, kot pa takrat, ko si sam. Ne vem, koga ste morali že kdaj prej toliko prebujati, ampak je prav čutiti žalost ob vsem tem trudu, ki najbrž ni niti opazen, temveč občasno vzet skoraj kot napad.

Dinamika, ki ste jo opisali zgoraj, je kar precej pogosta dinamika velikega števila parov. Par, ki se znajde v dinamiki približevanja in umika, je navadno zelo živahen, povezan in zvezan. Na začetku se neverjetno privlačita, ko mine zaljubljenost, pa odnos postane precej boleč. Navzven izgleda kot lov mačke in miši, a v resnici gre za skupno zgodbo, strahu pred intimo. Tisti, ki se umika, v tem primeru vaš partner, navadno v otroštvu ni doživel veliko intime in čustvenega stika, ali pa so starši invazivno rušili njegove osebne razmejitve. Naučil se je, da je varno zaupati le sebi in zato ima, še posebej v času stiske, veliko potrebo po individualnosti, svobodi in svojem času. Poznani so kot samotarji, ali pa navzven samozadostni indivdualisti, ki nujno potrebujejo ta čas zase. Partner, ki se vedno približuje, je doma navadno imel drugačno vzdušje in več stika, ampak je to vzdušje vseeno privedlo do osamljenosti in močne želje po bližini. Ker je ta rana globoka, se niso naučili vzpostavljati bližine na varen način, ampak to počnejo prek napadov, pritiskov, kontrole, celo začasnih umikov, kritike ipd. – vse to so obrambni  mehanizmi, ki partnerja le še bolj odbijejo, pa hkrati tudi nezavedno privlačijo. Tisti, ki se umika, je namreč senzibilen na občutek krivde (ki ga dobi preko teh mehanizmov), na občutek, da ni dovolj dober, da ni vreden in to jih navadno pripelje nazaj v to zapleteno dinamiko – kjer pa kmalu spet čutijo, da jim je ukraden čas, ki jim pripada. Težko se namreč prepustijo in delijo svojo intimo, kot da ne bi smeli pripadati – ker tega  doma nikoli ni bilo.

Tisti, ki se vedno približujejo, pa ob umikajočem partnerju močno hrepenijo po stiku, povezanosti, sočutju, bližini in pripadnosti. Ker vsa ta pričakovanja nosijo ranjenost že iz otroštva, jih ne zmorejo odraslo izraziti in so zato v svojem hrepenenju hladno spregledani, sledi lahko obdobje dejanske ignorance in prekinitve stika (cut off). Ker je pogrešanje domačega vzdušja neverjetno močno, eden ali drugi od partnerjev slej kot prej pride nazaj, a se kmalu zavrtita v istem krogu  podajanja bolečine.  Problem je ravno ta začaran krog, v katerega se zapleteta vsak s svojim obrambnim delovanjem (umik – približevanje), ki sta se ga naučila v primarnih družinah. Nihče od partnerjev ni kriv, saj gre za nezavedno preigravanje skritih vzorcev – vendar to dinamiko lahko prekine le močna zavestna odločitev in obojestransko delo obeh.

Kaj bi bilo v tem primeru vaše delo? Glede na to, da ste partner, ki se približuje, bi v partnerski terapiji preverili, kje ste se že prej tako zgubljali in koga ste že prej morali iskati, da ste dobili osnovni stik. Ste sicer morda že poskusili s tem, da poskrbite najprej zase? Da tale fokus, ki je povsem na partnerju (celotno vpr.) prenesete nase? Ne vem, koliko bi bilo ta za vas nevarno, ampak vam res predlagam. Kako bi bilo spustiti kontrolo in poskrbeti zase? A bi bilo to tudi za vas nekaj novega? To, ko morate zavihati rokave in zaupati sebi, poskrbeti za svoje občutke, se potolažiti in iti na pot odkrivanja, zakaj je ta situacija za vas tako boleča… in odkrivanja, na katere Vaše gumbe zavrženosti, neopaženosti, nepomembnosti vam partner pritiska.

Pomembno bi bilo odkriti tudi, iz kje ste se vi naučili, da s kontrolo lažje preživite…? Kje je bilo že prej toliko nepredvidljivo, da ste se tako naučili zavarovati?

Noben moški (pravzaprav tudi ženska ne?) ne deluje dobro pod pritiskom in v terapevtskem delu opažam, da se zelo spremenijo tudi partnerji, če jim le partnerke dajo možnost in jih ne spreminjajo one. Dejstvo namreč je, da smo moški in ženske različni. Da ženske bolj zanima psihologija, podlaga te različnosti pa naj bi bila pa celo v možganih! Zato naj bi me imele večjo željo po poglobljenih pogovorih, oni pa ne toliko, tega se bolj navadijo z nami. Oziroma eni bolj, drugi manj. Predvsem je bistveno, da so vajini pogovori pestri in da se najdeta v njih oba…

Tudi ignoranca bližine, stika in spolnosti, kot navajate po alinejah, vse kaže na resen umik. Moški se temu ne odrečejo “brez razloga”. Ne vemo, ali je zanj preveč ta pritisk, ali sta se znašla sredi rutine, ali gre za strah, ali globlje razloge (primarna družina), ipd, ampak tole je slišati kot resen umik (cut off). Umik je sicer nekaj, kar moški organsko precej potrebujejo, bolj kot ženske, ampak je v vašem primeru bolj v igri zgoraj omenjena dinamika. Si predstavljam, da če čuti, npr. da ni nič dovolj dobro (kar je pogost stavek v terapijah in je značilen za moškega, ki je v tej dinamiki umika) ipd, težko funkcionira.. Tudi veliko TV in igric kaze na odklapljanje od občutkov in beg od vas in pa tudi od sebe. Ne vem, iz kje je tega navajen, ali se to tako močno pojavlja zdaj v imenu dinamike, ampak si predstavljam, da se ob ne počutite v redu. Vas najbrž spravi v pozicijo, da se dvojno jezite, še namesto njega, on pa se odklopi… ta del bo najbrž moral spremeniti on sam, predvsem zaradi sebe in svojega telesa (ker je tako odklapljanje na dolgi rok tudi telesno škodljivo). Tudi ločeno spanje pokaže na del vajine dinamike: približevanje – umik, ki je kar nevarna, za partnerske zveze. Predvsem pa je dobro se zavedati, da služi obema partnerjema, ker prekriva njun skupni strah pred intimo. Ste kdaj že raziskovali v to smer?

Realnost je takšna, da imate glede partnerja žal v marsičem zvezane roke, tako je čutiti. V resnici imamo vedno zvezane roke, ko gre za druge, ampak pri sebi pa ne. Kaj če bi si drznili, vzeli pogum v svoje roke in poskrbeli za svoj del? Odkrivanja svojih ranjenosti? V praksi vidim, da kadar klientke začnejo intenzivno s fokusom nase, se tudi partner spremeni. Ker je del sistema, ker ni več pritiska, ker je bolj vse ubesedeno, ker sploh lahko začnejo pogrešat partnerko… dajte možnost najprej sebi, morda si najdete celo strokovno pomoč, kamor pa kasneje prideta oba. Vse dobro vama želim in verjamem, da vam bo uspelo! Ce boste potrebovali pomoč, se lahko vedno obrnete name.

Katja Knez Steinbuch,

zakonska družinska terapevtka

The post Umik – pritisk: zid med partnerjema appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Prepiri v partnerstvu

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Vedno ko pomislim na to, da nama s partnerjem gre dobro, da delujeva kot tim, da vse klapa, se še isti dan (ali v parih dneh) noro skregava. To je pri naju redko, a je vseeno vedno isti vzorec. Kaj sem spregledala? Kje je slepa pega, ki je ne najdem? Vem, da je malo informacij, pa vseeno bi bila vesela kakšne usmeritve…”

Spoštovani, hvala za vaše vprašanje.

Prepiri v partnerstvu so za oba vpletena vedno boleči in poleg napora zbujajo še kup tesnobe, krivde, sramu, strahu in dodatnih vprašanj. Kater občutek je najbolj vaš? Prepiri so del partnerstva in temu se povsem ne moremo izogniti, v resnici pa tudi ne bi bilo dobro, če bi se. Prepiri so dragoceni zato, ker preko njih razrešujemo svoje lastne rane, pretekle stiske, ki še niso bile naslovljene. Če so prepiri usmerjeni na rešitev, pripeljejo do pozitivne spremembe in izboljšanja. Predstavljam pa si, da v vašem primeru zgolj obremenijo odnos in ne olajšajo situacije…?

S parom, ki se sooča s pogostimi prepiri, ni nič narobe. Torej: z vami ni nič narobe in nikakor ne morete nositi dvojne krivde za to, kar se vama dogaja. V sočutnem partnerstvu rečemo, da si pari nezavedno, s projekcijami, pritiskamo na slepe pege, z namenom, da si pozdravimo stare rane in to vidimo kot del pozitivnega procesa. V tem oziru je potem logično, da se prepiri »morajo« zgoditi, ker pravzaprav privedejo do napredka in večje čustvene povezanosti. Vsi ljudje imamo namreč vrojeno potrebo po navezanosti, po tem, da pripadamo in smo ljubljeni in slišani. Vsak par ima torej možnost, da se nauči, kako popraviti odnos, kako se prepirati manj stresno in lažje izražati svoje občutke. Komunikacija je v partnerstvu otežena takrat, kadar par s sabo prinese prtljago iz primarne družine. Prtljago seveda prinesemo vsi, vsak posameznik pa je soočen s tem, ali jo sploh opazi, sprejme kot svojo, prečuti in predela, razmeji in v odnosu tudi odloži. Velikokrat lahko na pomoč priskoči zakonska družinska terapija oziroma partnersko svetovanje. Psihoterapevt lahko partnerjema pomaga, da lažje opazita vsak svoj doprinos in se naučita samoregulacije.

Če bi čustveno prtljago para opisali bolj slikovito, bi rekli, da v prostoru nikoli nista sama. Čeprav so njuni starši lahko morda daleč, so v vsakem trenutku čustveno navzoči v njima. Z njima pa so tudi vzorci, ki so se prenesli medgeneracijsko (še posebej je tu pomemben termin medgeneracijski prenos travme), kar pomeni, da poleg staršev nosita s sabo še stare starše in ostale prednike. Več čustvenih vzorcev, ki so jih predhodniki zmogli procesirati, manjša je prtljaga. Več hudega je bilo ubesedeno, manjša je prtljaga. Manj kot je bilo čustvenih, fizičnih ali spolnih zlorab, ločitev, psihopatologije, zanemarjanja, manjša je prtljaga.

Kakšna pa je bila vaša osebna prtljaga? Kakšno vzdušje ste imeli doma? Ali je bilo mirno, živahno, kako bi opisali…? Kjer so prisotne tudi travme ali zasvojenosti, se možgani prek hormonov kar navadijo na to, da mora nekaj “iti narobe” in če ne gre, dostikrat nezavedno ustvarijo situacijo, ko gre vse narobe – vse samo zato da ponovno preigravajo stare vzorce, z upanjem, da bo nekoč drugače. Kot da bi šlo še za eno hormonsko nekemično zasvojenost. Zato je možno, da vas trenutni mir zveze tako preseneti, da si kar z mislimi že prikličete en nemir. Ce ste odraščali v vzdušju, kjer je bilo veliko nepredvidljivosti, si mislim, da se tudi zdaj težko zares sprostite. Ce ni tako iz vaše strani, pa je lahko to domače pri partnerju. Ne vem, malo razmislita, kak vzorec sta morda prispevala iz doma.

Nezavedno pričakovanje nevihte je zelo pogosto pri parih, ki so odraščali v vzdušju zasvojenosti in tabujev. V primarnih družinah so morali pozabiti na svoje težave, postati nevidni, neopazni in vedno pripravljeni na najhujše. Tudi kasneje se pogosto znajdejo v stanju nenehne preže, ki se je ne zavedajo. Stanje preže, pričakovanja najhujšega je lahko izredno naporno. Otroci alkoholikov navadno razvijejo posebno senzitivnost za svet in občutke drugih in so lahko celo odlični psihologi. Težava nastane, ko ta prednost postane breme in jih obremeni do te mere, da postanejo hipersenzitivni. V partnerstvu se to kaže kot izredno zaznavanje partnerjevih občutkov. Še preden partner zazna, da mu nekaj ni v redu, so odrasli otroci alkoholikov kot partnerji že vidno vznemirjeni, saj je njihovo telo že v stanju alarma. Ob partnerju se zbudi njihov telesni spomin, na vso tisto grozo preteklosti, ki so jo že tolikokrat skušali zakopati in pozabiti, pa ne gre. Partnerja to še dodatno vznemiri in ga spravi najbrž v dodatno duševno stisko (še posebej, če je imel starše, ki so močno izražali občutke in ga z njimi zasuli, če so mu kaj pripisovali in nad njim »izvajali kontrolo«).  Če tudi partner nima ozaveščene svoje ranjenosti, ki jo prinaša od doma in ga vse opisano tudi močno vrže v preteklo vzdušje, vse skupaj navadno eskalira v prepir. Če se ne zgodijo prepiri, pa se lahko pojavijo melanholija, umik in depresija. Je takšna tudi vaša zgodba? V takšnih primerih za začetek pomaga to, da se zavedata, da tole ni vajina zgodba, ampak da kričita dva otroka, ki nikoli nista bila slišana in sprejeta v polnosti doma.

Težke prepire je mogoče pomiriti le na en način. Eden od partnerjev (tisti, ki je manj ranjen ali tisti, ki se hitreje zmore pomiriti) se čustveno približa in s svojim soočenjem pomiri drugega. Ko se eden od partnerjev izpostavi in pokaže svojo ranljivost, lahko sledi tudi drugi in se skupaj naučita pomiriti prepir. Ob močni ranljivosti pa lahko začneta tudi manj obremenjeno raziskovati, kaj ju je tako močno iztirilo in prizadelo. Lahko se soočita s svojo preteklostjo in ugotovita, zakaj ima tako močan vpliv v sedanjosti. Prepire bosta zares lahko reševala šele takrat, ko si bosta drznila kljub besu, jezi in umiku »priti nazaj« v odnos, se zavedati, da si samo pritiskata na stare rane, se z njimi soočila in začela komunicirati občutke.

V vašem primeru bi to pomenilo, da partnerju poveste, da vam je hudo, da se toliko prepirata. Da čutite, da se povsem spregledata, ne slišita in zelo prizadaneta. Vprašajte ga, kako bi on reševal to situacijo. Skupaj poiščita, kaj vama lahko pomaga, ko sta besna, v stanju hipervzburjenja. Določita besedo, s katero bosta ustavila prepir, ali pa se vsaj za trenutek odstranila iz prostora in prišla nazaj čez 5 minut bolj umirjena. Vsak naj opazuje svoje telo, kaj se z njim dogaja in potem ubesedi ves nemir, vso kontrolo in vse občutke, ki še niso bili ubesedeni. Predvsem pa začnita redno komunicirati različna občutja in iskati nove načine povezovanja. Sprejmita prepire in svojo preteklost. Zagotovo ste se našla skupaj tudi zato, da si kljub močnem prebujanju starih ran te iste rane tudi vzajemno zacelita. Če bo težko, sta vedno dobrodošla na zakonsko družinsko terapijo.

The post Kriza v partnerstvu: prepiri appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.