Kje je moj smisel življenja?

Dolgo sem premišljeval, kako naj sploh začnem s pisanjem. Na žalost sem prišel do trenutka, ko ne vem več kako naj komu zaupam. Kako naj sploh najdem nekoga, ki mu lahko zaupam?
Živim v tujini. Tisoče kilometrov stran od moje družine, staršev. Živim sam. Skupaj z domačim ljubljenčkom, ki je edino živo bitje tukaj, ki mu še zaupam. Bil sem uspešem. Uspešen v karieri, poročen. Danes sem podrt, razočaran in ločen. Vse skupaj je pustilo ogromno posledic na meni. Ne morem si predstavljati, kako bom se kdaj srečen. 

Vse je šlo navzdol in zadnjih nekaj let, z izjemo nekaj mesecev, se borim sam s seboj.

Z depresijo, ki je vsak dan hujša. Zdravim se z zdravili, poskušam biti pozitiven, poskušam iti na zrak ampak vedno znova padem nazaj v luknjo. Bil sem v razmerju. Po ločitvi, več kot eno leto, pa se ni izlšo.

Nisem več med mladinci. Nekaj čez 40 jim imam. Nobenih otrok. Na žalost. Želel sem jih pa je bila ena od laži bivše žene, da je na skrivaj jemala kontracepcijo. Nisem narcisist. Daleč od tega. Za svojo partnerko bi naredil vse. Vedno. Od tega sem dobil samo razočaranje. In ‘nož v hrbet’. Ampak to je bilo. Kaj sedaj.

Kako naj se spravim k sebi?

Terapija ni pomagala. In bila je zelo draga. Poskušam sam zlesti iz te luknja. Ampak vsak dan razmišljam, kako bi si dal pištolo v usta in vse skupaj končal. Pa si ne zelim, ampak vsak dan vsaj nekajkrat pomislim, kako bi bilo lepo ne več misliti na vse to.
Spim slabo. Silim se v hrano pa čeprav mi ne paše. Da bi se družil, se res ne.

Komu naj še zaupam? Kako naj bom jutri? Ne živim več za naprej.

Živim za dan za dnem. Zbudim sem in komaj čakam, da zaspim ker to je se en dan, ki sem ga preživel.

Ljudje težko razumejo. Ne krivim drugih. Vsak ima svoje težave. Vsak doživlja svoje težave drugače. Vsak jih čuti drugače. Rad bi nazaj postal tisto kar sem bil.

Vesel, optimističen poln načrtov. Danes nimam nič. Prazno življenje. Nikogar, ki bi mu lahko zaupal. Nikogar s katerim bi skupaj pogledal film. Nič. Kuham sam zase. Na sprehod grem sam. Ko pride vikend, ne govorim z nikomur cel vikend. Je to življenje? Težko je navzven igrati nekega ‘veselga’ fanta, ki pa v realnosti komaj preživi dan. Vsak dan težje…
Imejte se lepo. Bodite hvaležni, če imate nekoga s katerim lahko pogledate film in vam zaželi ‘lahko noč’.❤️

_____________________________________________________________________________________________

Dragi gospod, vaša pripoved zareže globoko v srce 💔. Žal mi je, da tako zelo trpite.

Malo me spominja na možnost tiste depresije, ki je po razhodih in osamljenem življenju v tujini precej pogosta.

Ste razmišljali, da bi ponovno obiskali psihiatra, da vidite glede tega kje dejansko ste?

Včasih trenutna zdravila niso dovolj in če razmišljate o smrti, ne delujejo dovolj dobro. Možno je, da bi povečali dozo, ali pa dali druga…

Če mi ne bi omenili razmišljanja o smrti, morda o tem ne bi napisala takoj, toda zdi se mi nujen čimprejšen obisk.

Poleg tega bi vam priporočila, da se čimprej podprete tudi naravno – v FB skupinah (naravno otroštvo in “za vsako bolezen rožca raste) lahko najdete ideje za podporo telesu.
Ko boste podprti celostno, pa je čas za terapijo.

Najdite ugodnejšo, poskusite z drugim terapevtom. Včasih se ne ujamemo z vsakim terapevtom in s tem ni popolnoma nič narobe-je pa kruto, da ste zdaj v takem stanju brez terapij. Nujno morate odkriti, zakaj se vam pojavlja ta osamljenost…

Tujina – morate tam ostati? Kako ste z druženjem, s sodelavci, s pridobivanjem novih prijateljstev, z druženjem z nasprotnim spolom?

V stanju depresije to seveda ne gre, toda ko se boste postavili na noge psihično, bo morda tudi druženje lažje steklo. Sicer pa je morda vseeno vredno razmisliti in narediti kaksno pavzo za daljši obisk doma, ali pa celo bolniško doma, ali pa v končni fazi tudi selitev?

To sta prvi dve misli, ki prideta na pamet. Prosim, takoj poskrbite zase. Niste sami, tukaj smo za vas. Pogumno naprej! 🙏

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku. 

The post Kje je moj smisel življenja? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Pišem ker sem obupana.

Moj otrok je star dobra 3 leta.  Zadnje čase ima ogromne izbruhe.. Vse je NE, vse je NE BOM, tepe me, nagaja, kriči, izsiljuje z jokom, histerijo in me potisne čez rob…

In kaj se je začelo dogajati? Potisne me tako prek roba, da samo udarim. Po riti, potegnem za lase, frcnem po ustih, ko kriči.. Celo telo kriči, da nočem biti taka!!! Jočem v sebi in se opravičujem otroku. Mu povem zakaj sem to naredila in da tega nočem, naj mi oprosti..

Prosim vas za pomoč..

Torej kaj narediti, ko te otrok potisne čez rob.. Sva sama, brez očeta. Nimam se kam umakniti.. Samo tisto kričanje me ubije in ga ne znam ustaviti drugače kot z udarcem..

 Moj otrok je cel moj svet in potem ga tako kaznujem

Hvala Vam hvala za vsak nasvet. Tudi za grajo. Vem da si jo zaslužim. Še udarca se ne bi sedaj branila..

__________________________________________________________________________________________________________________

Oh, draga mamica, kako zelo mi je hudo tole prebrat. Čutiti je, da se obsojate, da ste v nemoči in krivdi in da ne veste, kako naprej. Upam, da boste dobili samo sočutne nasvete in na vse apeliram, da ne dodajamo obsojanja in krivde…

Kljub temu, da čutite, da ste kot mama pogrnili in da ni izhoda, bi vam rada sporočila, da ni prepozno in da vse možnosti za drugačen odnos še imate. Toda ne glede na vse, ste opisali nasilje in bi vam tukaj resnično priporočila, da takoj najdete vso možno podporo in strokovno pomoč.

Iskanje tega ni sramotno, saj si končno priznamo, da ne zmoremo vsega in tako zaščitimo sebe in naše otroke.

Če ne, pa smo vam tukaj vedno na voljo

The post Kaj storiti, ko te otrok potisne čez rob: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S sestro sva včasih obe živeli doma, pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo naporna, z njo je peklensko živeti. Sama sem bila zaradi tega veliko krat v depresiji. Odselila sem se in sedaj sem zaživela, z eno izjemo.. Sestra še vedno živi tam, nesrečna, z veliko težavami in jaz to vsakodnevno poslušam. Vedno, ko je nova težava, pokliče. Tudi mama me kliče in govori, drugo plat. Sestra veliko krat pokliče in strese vso jezo name in mi pravi, da blagor meni, ki me živim več tam. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih konfliktov, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove konflikte? Rada bi samo živela mirno življenje. Kako lahko to rešim na spoštljiv način, brez da bi sestro na smrt užalila? 

_______________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa. 

Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak.

In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli.

Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični…da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”. 

Ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”. V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…). 

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre.

Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori. 

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla, ampak verjamem, da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled. Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila. 

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo, temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika. 

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole.

Gotovo pripomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra… Če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas. 

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali. Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo.

A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem žal v tem odnosu ni prostora za nas, in ni spoštovanja, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. 

Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro, predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe. 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako sestri postaviti mejo? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva par 11 let in imava 8 letno hči. Že od vsega začetka sem več ali manj sama za vse, a sem za vse skupaj nekako opravičevala partnerja, češ, da je utrujen, ker veliko dela. Že dlje časa pa opažam, da partnerju s hčerko nisva na prvem mestu, ampak mu je pomembnejše delo. Ko  prosim partnerja, naj si vzame čas za naju, pove, da nima časa, ker dela. Ko sem načela temo o ljubezni, čustvih, stalno vzkipi in reče, če se lahko pogovarjava kaj drugega. Ko sem mu omenila odhod je rekel ;” Kar idi..”  Se za to zvezo sploh splača truditi, če on ne naredi popolnoma nič? Hvala za vašo pomoč.

Spoštovani,

vaša zgodba je polna bolečine, občutkov osamljenosti, nevrednosti in žalosti.

Sprašujete se, kaj lahko storite in tukaj je nekaj idej. Srečajte se s sabo, raziščite kdo ste in kaj želite. Zacelite svoje rane in poskrbite zase. Na tej poti se vam bo odgovor počasi, samodejno skristaliziral. Samo vztrajajte v sledenju sebi, saj vas občutek, da si zaslužite ljubeč, spoštljiv in varen odnos, ne vara.

Zares se v vašem zapisu čuti  veliko bolečine, nemoči in obupa hkrati. Imate prav, da si zaslužite ljubeč in spoštljiv odnos, kjer se boste počutili varni, ljubljeni ter sprejeti.

Kar opisujete namreč žal res ni podobno intimnemu, ljubečemu partnerstvu. Bolj izgleda kot formalna zveza navzven, v notranjosti pa praznina, odtujenost in hlad. Dejstvo je, da vaš partner ne zmore bližine, izkazovanja ljubezni in prisotnosti. Vzorec hladnega in odsotnega partnerja ter očeta se prenaša iz roda v rod, kot ste že sami ugotovili. Vprašanje pa je, ali vaš partner vidi težavo v tem in škodo, ki jo povzroča dolgoročno družini, ali pa se mu zdi to nekaj normalnega. Če bo opazil in začutil, da visi obstoj družine na nitki, bo morda sprejel odgovornost ter poiskal strokovno terapevtsko pomoč.

Vaših groženj trenutno ne jemlje resno, zato vam predlagam, da začnete delati na sebi.

Kaj vse to pomeni, veste vi. Začnite brati knjige za osebno rast, soočite se s svojo notranjo bolečino, raziščite kdo ste in kaj želite v življenju, delajte s svojim z notranjim otrokom, ugotovite zakaj pristajate na takšno partnerstvo toliko let, pišite misli in spoznanja v dnevnik. Lahko si poiščete tudi terapevtsko pomoč.

Bistvo je, da se postavite na lastne noge in začutite svojo avtentičnost. Vse hitre spremembe, ki so sprejete v afektu lahko človek kasneje obžaluje ali pa se znajde v novem odnosu s podobno dinamiko. Zato je pomembno, da si vzamete čas zase, odločitev kako poteka proces osebnostne rasti, pa bo vedno vaša. Nihče drug je ne more in ne sme sprejeti namesto vas. Pomembno je le, da jo sprejmete iz svojega notranjega bistva, iz vaše osebne želje. Morda bo ta vaša sprememba vendarle motiv za partnerja, da sam začne predelovati svoj nahrbtnik čustev iz preteklosti.

Srečno na vaši poti k lepšemu življenju, ki ste ga brez dvoma vredni.

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Svetovanje za pare: Osebnostna rast ob hladnem partnerju appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.