Pri tej starosti je to nekako ”normalno” saj se v tem obdobju pričnejo tantrumi.

The post Dvoletnik in izražanje jeze: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti.

Mamica v stiski prosi za pomoč. Njena 4 letna hči je zelo divja, po cele dneve nori, ima hude izpade trme ali tantrume in nikakor se ne znajo s tem spopasti. Edino, kar pomaga in hčerko pomiri, je udarec po riti.

Katka K. Knez Steinbuch odgovarja:

Ravno sem vam želela odgovoriti na vprašanje glede vzgoje vaše 3,5 hčerke, pa žal ni več objave. Sklepam, da ste se počutili obsojani in da komentarji niso bili najlepši. Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok.

Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov.

Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, tudi kar na zasebno sporočilo, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma. Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10 m – enega leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar še zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritve.

Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma, kako jih naj shendla. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in nujno rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mi lahko pomaga predelati to stanje. Če mi tukaj pademo in otroka osramotimo (in otroka npr. ponižujemo, češ, kaj se dereš, kakšen pa si, lej, spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite.

Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Dobrodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo … ipd. Kaj ste vi doživljali doma? Kako so vas pomirjali vaši starši? Če ste dami doživljali doma nasilje, vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače.

V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (FDI, ŠRCD, Zavod Iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.

Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos. Samo pogumno na to pot, niste sami.❤️

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Pišem ker sem obupana.

Moj otrok je star dobra 3 leta.  Zadnje čase ima ogromne izbruhe.. Vse je NE, vse je NE BOM, tepe me, nagaja, kriči, izsiljuje z jokom, histerijo in me potisne čez rob…

In kaj se je začelo dogajati? Potisne me tako prek roba, da samo udarim. Po riti, potegnem za lase, frcnem po ustih, ko kriči.. Celo telo kriči, da nočem biti taka!!! Jočem v sebi in se opravičujem otroku. Mu povem zakaj sem to naredila in da tega nočem, naj mi oprosti..

Prosim vas za pomoč..

Torej kaj narediti, ko te otrok potisne čez rob.. Sva sama, brez očeta. Nimam se kam umakniti.. Samo tisto kričanje me ubije in ga ne znam ustaviti drugače kot z udarcem..

 Moj otrok je cel moj svet in potem ga tako kaznujem

Hvala Vam hvala za vsak nasvet. Tudi za grajo. Vem da si jo zaslužim. Še udarca se ne bi sedaj branila..

__________________________________________________________________________________________________________________

Oh, draga mamica, kako zelo mi je hudo tole prebrat. Čutiti je, da se obsojate, da ste v nemoči in krivdi in da ne veste, kako naprej. Upam, da boste dobili samo sočutne nasvete in na vse apeliram, da ne dodajamo obsojanja in krivde…

Kljub temu, da čutite, da ste kot mama pogrnili in da ni izhoda, bi vam rada sporočila, da ni prepozno in da vse možnosti za drugačen odnos še imate. Toda ne glede na vse, ste opisali nasilje in bi vam tukaj resnično priporočila, da takoj najdete vso možno podporo in strokovno pomoč.

Iskanje tega ni sramotno, saj si končno priznamo, da ne zmoremo vsega in tako zaščitimo sebe in naše otroke.

Če ne, pa smo vam tukaj vedno na voljo

The post Kaj storiti, ko te otrok potisne čez rob: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Moj 3 letni otrok je doma vedno jezen, trmast in agresiven. Slišala sem, da je lahko vzrok za to, da mu morda manjka samozavest. Seveda sem se odločila, da ga bom bolj opazovala in zdaj to lahko potrdim. Tudi jaz sem kot otrok bila zelo nesamozavestna in sramežljiva. Kako mu lahko pomagam, da ne bo imel enakih težav kot jaz? Kako naj okrepiva samozavest?

Spoštovana mama! Odgovor na vaše vprašanje ste našli že sami.  Vedno, ko nas nekaj pri otroku moti, je dobro, da najprej pogledamo vase. Vse, kar mi nimamo predelano, čustveno podedujejo naši otroci.

Če smo sami v otroštvu bili sramežljivi in to nosimo še vedno v sebi, čeprav nezavedno, bo vse to čutil tudi naš otrok.

Zelo pomembno je, da ste vi samozavestni, saj je on pri tej nizki starosti del vas. Če sami ne premorete samozavesti, boste težko vzgojili samozavestnega otroka. Težko namreč kar preskočimo sami sebe. Tudi če vas sinček ne vidi, ko na primer ”zamrznete”, vas začuti, ker strahovi so nekaj, kar oddajamo nezavedno. Torej vsa čutenja nosimo s sabo ves čas, otroci pa so kot gobe in jih posrkajo vase. Tako se zelo pogosto zgodi, da nam otroci prebujajo naše nepredelane občutke in včasih prav pri istih letih, ko se je kaj dogajalo nam samim.

Začnite z delom na sebi, najdite svojo notranjo sramežljivo punčko in njene rane. Ko jo boste srečali in ji zaupali, kako verjamete vanjo, četudi drugi niso, vam bo počasi morda zaupala. Ko si boste okrepili najprej vašo samozavest v preteklosti, bo sprememba tudi pri vašem  sinku. Saj veste, otroci so naše ogledalo. 

Otroci so lahko doma različni, tudi plahi,  ampak v družbi se to pogosto spremeni. Ravno ta del, ko  omenjate jezo in trmo, je tam po drugem letu  zanje zelo značilen. Po drugem, tretjem letu se namreč otrok bolj zaveda sebe in se zato bolj močno to potrudi pokazati. Navzven se to pokaže pogosto kot tantrum, čemur rečemo trma in je za starše zelo naporna, ampak v resnici dober znak. Več o tem sem v eni zaprti Facebook  starševski skupini spregovorila v tem videu, katerega ogled toplo priporočam: O trmi

Če otrok ob nas pokaže veliko občutkov, to ni vedno slabo, prej obratno. To namreč pokaže, da nam zaupa in da je ravno ob nas tisti varen prostor, kjer lahko iz sebe spusti stres, ki se je nabral v njeovem telesu. Tako se eni bolj jokajo, drugi bolj jezijo ipd. Mama pa je tisti prvi varen steber prostora vseh občutkov.

Zato občutkov nikar ne ukinjajte, saj so dobri.

Vsekakor pa morate odkriti tudi to, kje bo morda vaša meja in kje bo otrok potreboval vašo pomoč, da se pomiri. Tako je precej veliko na Vas kot staršu: da ste odločni, samozavestni in le to predate na sina. Nekaj pa je tudi njegov karakter in življenje, ki ga bo sčasoma vseh teh veščin še naučilo. Je pač le še majhen in pač z leti dozorimo. Vsekakor vam, če vas še vedno skrbi, toplo priporočam individualno terapijo, da se vi znebite strahov. Potem boste  lažje sprejeli otrokove občutke.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

The post Trmast otrok in nesamozavest: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.