tašča Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Življenje v isti hiši kakor tašča in težave: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Fri, 10 May 2024 14:22:25 +0000

Pozdravljeni.
Imam težavo in sicer z življenjem v isti hiši kakor tašča. K njemu sem se preselila pol leta nazaj in imam že sedaj veliko problemov glede skupnega bivanja.

Fanta imam zelo rada in zveze res ne bi prekinila, ampak življenje pod isto streho z njegovimi starši in bratom nama predstavlja težavo.

Živiva v zgornjem štuku, ampak je imela tašča predstavo, da bomo, preden bodo otroci, živeli skupaj, jedli skupaj, oziroma se vedno družili spodaj pri njih. Da bova hodila gor praktično samo spat. Uprla sem se ji in rekla, da rabim preživeti tudi nekaj časa skupaj s partnerjem in da si jaz predstavljam tako, da jeva zgoraj in da plačujeva za svoje stroške hrane… Ona bi nama kuhala, prala cunje, se skoz družila z nama. Jaz pa si tega ne želim. Po dolgem času in s prerekanjem, s partnerjem končno ločeno jeva, razen kadar so vikendi. Potem si vzameva čas in sva celo popoldne spodaj, da bo vsem lažje. Nato dobim na koncu stavek ob 8ih zvečer: “Ja a že gresta gor?” To mi predstavlja stres. Ker sva ji namenila čas in potem ima ona občutek, kot da ji ne posvečava dovolj pozornosti.

Če se druživa samo 15 minut, morava razlagati kaj bova delala, da že greva.

Potem hodiva čez svoja vrata in so včasih tudi njihova vrata odprta v hodniku in ko jih vidim čez vrata, pozdravim. Kadar jih ne vidim, ne pozdravim.

In potem je partnerju rekla, da si želi, da jo vedno pozdravljam. Ni mi všeč, da jih moram pozdravljati, če jih ne vidim. Seveda pozdravim, če jih vidim.. ni mi, da bi se drla.

Fant ne razume, da sem prišla k njemu živet in ne k njim.

Da niso več oni ampak midva. In skoraj vsak dan, ko pride iz službe, gre najprej čez njihov vhod in jih pozdravi in se zadrži 10- 15 minut. Starša ga prosita za pomoč- rezerviranje počitnic, popravilo računalnika. Sam je rekel, da je mami posesivna in iz odnosov sem razbrala, da je mami v družini glavna, ati nima besede… Partner pa se je postavil v vlogo očeta. Ko ima brat problem, mu v večini primerov pomaga on in ne ati. Partner je mislil, da bomo sedaj skupaj potovali in sem mu morala razložiti, da pač so to sedaj najini momenti. Moram poudariti, da sta tako tast kot tašča drugače zelo dobrega srca in vedno skočita v pomoč, če bi imela problem. Ampak mislim, da moram postaviti meje in ne vem točno kako bi se lotila, ker je res navezan na svojo družino in potem misli, da sem proti družini, ker se borim za njegov čas… Kako naj postavim meje?

______________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
ta situacija je precej frustrirajoča, še posebej, če je partner do vas pozoren, ljubeč in spoštljiv, moti vas pa le to, da posveča preveč energije potrebam svoje družine.

V globini pa to ni tako majhna stvar, saj se vi ob tem počutite samo, jezno in izgubljeno.

Občutek je tak, kot da bi se človek moral razjeziti, saj vam situacija gre precej na živce, če pa bi prišlo do tega, pa bi vas pokopala enormna krivda.

In tako se ob svoji družini najbrž počuti tudi partner. Meje ne zmore postaviti, ker bi se potem moral soočiti z vso to krivdo. Pa tudi z realno sliko družinske situacije, ki jo ves družinski sistem nezavedno poskuša skriti. Je pa to njegovo notranje delo, ki je nujno potrebno, če se želi čustveno osvoboditi in opolnomočiti kot odrasla, funkcionalna oseba. Le-tako osebo namreč mi v partnerstvu nujno potrebujemo, če želimo, da je naše partnerstvo zdravo.

V vprašanju sprašujete, kako naj postavite meje, ampak te meje bi v resnici moral postaviti vaš partner.

Ko pridemo živet k družini partnerja, pademo v njihovo dinamiko in se ulovimo v disfunkcionalnosti, ki jih ta družina ima. Mama, ki črpa življenjsko energijo svojega otroka, je v vašem primeru ta disfunkcionalnost. Ker pogreša povezanost s partnerjem, to praznino blaži z iskanjem bližine s svojim sinom. Sin, ki taki mami ne postavi meje, pa ne bo nikoli zares stal v svoji moči. Ne bo čutil svoje moškosti, suverenosti in fokusa v življenju. Vse to se kaže v vajinem partnerstvu, saj se ob njem kot ženska počutite, kot da zmanjka “tisto nekaj”, kar je samo vajino, je sveto in je bolj pomembno kot to, da je njegova mama zadovoljna z njim. Zaslužite si partnerja, ob katerem se počutite zavarovano in slišano.

Če nam partner reče, da naj sprejmemo stvari take kot so, pa to ženski ne prinese nobene varnosti.

Če bi želeli raziskovati svoj čustveni svet, bi vas tukaj usmerila z vprašanjem; kako to, da ste se znašla v odnosu, kjer moški ne da varnosti?

V odnosu, kjer morate moškemu razložiti, zakaj vam ta situacija ne paše, on pa vas v tem spregleda?

Od kje vam je ta občutek že znan?

Pa tudi, kaj bi za vas pomenilo, če te varnosti od njega ne boste prejela?

Kako ste pa vi s postavljanjem mej?

Pri takih zvezah je skoraj nujna partnerska terapija, ali pa vsaj partnerjeva individualna, da bi sploh zmogel postaviti meje.

Bi pa mu priporočala tudi knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo, katerih avtor je Kenneth M Adams.

Vse dobro vam želim, Pia Jerman Družinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Življenje v isti hiši kakor tašča in težave: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako oditi, da bo čim manj stresno za otroke: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Wed, 20 Mar 2024 10:04:04 +0000

Očitno je prišel čas za odhod…resnično ne zdržim več pri njih doma. Neodobravanje s strani tašče in njegove brata, poniževanja, metanja polen pod noge.
Vse bi se nekako prenesla, če bi videla, da partner drži z nami, ampak žal ne. Vedno se potegne za mamico in brata.

Očitno mu je vseeno za nas.
Kako to razložiti otrokoma, kako to narediti, da bo čim manj stresa za njiju? Stara sta 5 in 9 let.

_________________________________________________________

Pozdravljeni.
Draga gospa, vsak konec je težek in če ste se odločili za odhod bo najverjetneje tako tudi za vas in vaša otroka. Partner je najverjetneje v soodvisnem odnosu s svojo mamo in tukaj lahko samo on naredi konec, a najprej si mora to želeti in se kasneje tudi opolnomočiti.

Več o soodvisnem odnosu najdete TUKAJ

Zapisali ste, da več ne zdržite teh pritiskov, poniževanja…

Telo vam je reklo, da več ne zmore. Poslušajte ga, postavite mejo in se opolnomočite.

Hkrati pa bi vas želela vprašati, pomislite.. Zakaj ste si dovolili, da vas tako potisnejo preko roba? Ste tudi kot majhna deklica bili potisnjeni preko roba in niste bili upoštevani, videni?
Ampak veste kaj.. Vredni ste spoštovanja. Vredni ste ljubezni.

Vredni ste odnosa, ki vam ponuja varnost in vas izpolnjuje. Veste to?

Morda nekje v globini to čutite in si želite, da pride na površje. In prišlo bo, ko boste postavili mejo , se opolnomočiti in si namenili ljubezen, ki si jo želite in zaslužite. Zares želim, da najdete lastno srečo in zadovoljstvo.. hkrati pa se spomnite, da bodo na dolgi rok srečni in zadovoljni tudi otroci. Saj veste, da otroci čutijo naša čustva in jih tudi odsevajo.
Priporočam vam tudi individualno terapijo.
Vse dobro.
Nekaj podobnih člankov TUKAJ in TUKAJ.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako oditi, da bo čim manj stresno za otroke: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Tue, 20 Dec 2022 12:27:45 +0000

Vprašanje:

Zanima me kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava?

Skupaj sva leto in pol. Ne živiva skupaj, ampak to načrtujeva v prihodnosti. V samem odnosu nimava večjih problemov, nesoglasja rešujeva sproti, se veliko pogovarjava in sprejemava kompromise. Spoznala sva se po tem, ko sem se ločila. Iz propadlega zakona imam tudi otroke, ki jih je on sprejel za svoje. On svojih nima. Otroci so ga zelo lepo sprejeli.

Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.

Nastane pa je njegova družina. Do oktobra, ko sem bila večino vikendov sama, so bili otroci pri očetu. Takrat sem bila doma, odnosi so bili normalni oz. sem se počutila sprejeto in sproščeno v njihovi družbi. Ko sem dobila novo službo in sem začela delati čez vikende, je partner začel večino vikendov preživljati pri meni, pa so se začeli različni komentarji. V stilu, da je prehitro, da bi se pogovarjala o skupnem življenju, da so moji otroci prenaporni za njega, ipd. To je v zadnjem obdobju pripeljalo do tega, da sem bila izločena iz družinskih praznovanj, ker so bili otroci tisti vikend pri meni, in čez vikend celo do tega, da mu je mama rekla, da ga zelo dobro pozna in da opaža v zadnjem mesecu, da je nesrečen ob meni in da zaradi tega bolj pogosto pije. Da ga ima rada in da naj premisli o tem kar mu je povedala in da si naj najde boljšo zensko. Partner je bil šokiran in v je zmrznil. Je rekel, da ga je tako zelo prizadelo, da sploh ni bil sposoben reagirati.

Včeraj mi je to vse tudi povedal in danes sem sla k njemu, da sva bila pred službo nekaj ur skupaj, da sva skupaj predelala del tega dogajanja. Mene je v prvi vrsti prizadel ta odnos, ker tega resnično nisem pričakovala. Nikoli nisem bila nesramna do nikogar in sem jih sprejela in jih smatrala za družino.

Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.

Da mu privošči, da je srečen. Ne razumem kako imaš tako malo spoštovanja do svojega otroka, da mu posegaš v tako intimo kot je izbira partnerja. Da mu govoriš, da je s partnerjem nesrečen, da ga naj pusti, da si naj najde boljšo, itd. Sama tega resnično nisem vajena, ker pri nas v družini takega odnosa ni. To se mi zdi izjemno toksično in neprimerno. Sama sebe smatram za dobro osebo in ne vidim razloga za takšno ‘intervencijo’. Nobenemu od naju ni jasno od kje je to pravzaprav prišlo. Ker vikende preživlja pri meni, ona pravzaprav sploh ne vidi kakšen odnos imava, kako se razumeva in kako mi funkcioniramo kot družina. Ona vidi njega med tednom, ko je pod stresom in slabe volje zaradi slabih odnosov v službi, ki ga zelo obremenjujejo.

Zanima me kako pravzaprav od tu naprej? Kako se spopadati z vsem tem? Boli me, da je partner zdaj razcepljen med mano in svojo družino in da imam občutek, kot da sem jaz povzročila, da mora izbrati stran. Tega položaja mu resnično ne privoščim in razen tega, da mu stojim ob strani, ne vem kaj se lahko naredim, da bi izboljšala to celotno situacijo.

_________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,

hvala, da ste svojo bolečino delili z nami in žal nam je, da vam pozno odgovarjamo. Čuti se, da vas je ta reč zelo prizadela. Občutek je, kot da ste vi krivi, da je zdaj vaš partner ujet med vas in vaše otroke ter svojo družino, posebno pa svojo mater. Veliko občutka krivde lahko potem nosite vi, za kar sploh niste krivi.

Kot moški vam lahko povem, da je vselej na strani moškega to, ali se v polnosti odloči, da bo zaživel svoje življenje, se odločil za novo družino, za novo partnerico, za otroke …

Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.

Kot pravite, ima ona določen vpliv nanj, in po njenem pogovoru z njo vam je rekel, da ga vaši otroci preveč obremenjujejo, kar vam lahko prebudi občutek, da je tudi začel piti zaradi vas, da ga vi delate depresivnega itd., kar pravi njegova mati njemu.

Toliko nemoči in stiske je čutiti v vaših besedah, vendar kot sem rekel – vi niste krivi za to, da vaš partner pije in da je morebiti nesrečen zaradi vas. Verjetno se vaš partner počuti ujeto med vami in svojo materjo.

Na terapevtskih srečanjih dostikrat delam s takšnimi pari. Partner mora velikokrat spoznati, da je dobro zaživeti novo življenje in kako lahko zmanjša vpliv svojih staršev nase ter začne postavljati določene meje in razmejitve svoji primarni družini.

Vi ste tisti, ki trpite zaradi tega, ker on ne zna postavljati mej svoji materi. Poleg vas pa neznansko verjetno trpijo tudi vaši otroci, ki jih je sprva sprejel, zdaj pa pravi, da ga obremenjujejo.

Ne vem, koliko občutka zavrnitve in krivde poleg vas sprejmejo tudi vaši otroci. Vendar to ni vaša odgovornost. Predlagal bi vam partnersko terapijo, če se je vaš partner pripravljen odločiti za vas in vaše otroke.

Če ne, pa bi vam vsekakor predlagal individualno terapijo, saj ste ravnokar preboleli ločitev in vam je verjetno težko potem preboleti še en razhod, še huje pa je to lahko za vaše otroke …

Vse dobro vam želim,

Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.

Kar meni ostaja ob vsem prebranem je se to, da ste neverjetno verbalizirani, čustveno ranljivi, iskreni in odprti in predvsem – dober človek.

Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.

Če partnerja ne bi imeli na vasi strani, bi partnerju priporočila dve knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo – istega avtorja, Kenneth M Adamsa.

Vam pa Strupeni tasti in tasce (Susan Forward).

Morda vama ta literatura lahko se kje pomaga.

Sicer pa srečno, srčna gospa!

Komentar je dodala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

____________________________________________________________________________________________________________________________

Dodaten komentar:

Partner ni nikoli rekel, da so mu otroci prenaporni, ali da je nesrečen z mano. Midva se zelo veliko pogovarjava o teh stvareh. Tudi nikoli nisva hitela v to, da smo se zaceli družiti z njimi. Je minilo najprej pol leta, preden je on sploh spoznal otroke. Prej nisva imela želje in potrebe po tem, ker sva najprej želela videti ali zveza med nama pelje v skupno prihodnost ali ne. Tudi sama sem mu vedno dajala dovolj časa in prostora, da se sooči z občutki okoli tega.

Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.

Vse skupaj smo šli postopoma in počasi. V prvi vrsti tudi zaradi otrok, ker sem želela, da je odnos do njih primeren in da se počutijo varno. On otrok ni nikoli zavračal, poskrbi za njih, jih ima rad in otroci so ob njem sproščeni. Tudi kadar mene ni zraven ni problemov. Tako da sem mu pravzaprav resnično hvaležna, ker je do otrok dober in jih je resnično sprejel za svoje. To da so prenaporni za njega mu govori njegova mama. In to, da si je ob večerih spil kakšno pivo ali dva, občasno, pa tudi ne pomeni, da ga “pije”. Na splošno gre bolj za to, da mu mama želi dirigirati življenje in mu posega v intimne odločitve.

V bistvu sva se midva v tem času odkar sem vam pisala že ogromno stvari pogovorila. On je odločen, da mnenje njegovih domačih ne spremeni ničesar med nama.

Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.

Odnos z mamo rešuje sam. Tudi okoli tega veliko komunicirava. On ne želi, da se jaz spreminjam, ker tukaj pravzaprav ni v meni problem, ampak je problem v maminem vtikovanju. V prvih nekaj dnevih je bil tudi sam šokiran nad njenim obnašanjem, ampak kasneje je ugotovil, da je to pravzaprav mamin vzorec. Meni, da je posesivna, ker vidi da je srečen in ker se začenja zavedati, da ga bo “izgubila”. V kratkem se namreč namerava odseliti od nje, k meni in očitno je to njen velik problem. Hkrati pa se partner zaveda, da je to problem, ki ga bo ona morala sama rešiti, ker ni njegova dolžnost, da ji on igra čustvenega partnerja. On ima svoje življenje in ga namerava živeti tako kot se njemu zdi primerno.

Sem pa tudi sama sprejela dejstvo, da se nekaterih stvari ne da spremeniti, in da to ni moja krivda ali moje breme. Ker ne sama in ne partner ne vidiva problema v mojem odnosu do njih, se sama ne bom spreminjala. Če me želijo imeti v družini me lahko sprejmejo, drugače pač ne. Mi je zelo žal, če se odločijo za slednje, ampak tudi to naju s partnerjem ne bo ločilo.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podoben članek najdete TUKAJ.

The post Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako tastu in tašči postaviti mejo? Svetovanje za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Wed, 18 May 2022 15:43:49 +0000

Pozdravljeni, potrebujem nasvet glede odnosa tasta in tašče v vlogi novopečenega dedka in babice. Da si vnuka želita sva zadnjih nekaj let poslušala ob vsaki možni priliki. Z njimi tega sicer nisva razglabljala a vendar najina pot do zanositve ni bila enostavna, medtem ko sta onadva na ta račun brez zadržkov opletala z jezikom kjerkoli. No sedaj ko imamo tega otročiča pa spet ne moremo postaviti mej.

Pomembno jima je samo, da jo imata zase.

Uspem jo samo podojit, nato mi jo poberejo iz rok in se mi izmikajo, dokler ni spet lačna. Ko se za pomiri sta takoj spet zraven in segata po njej. Neprestano gnjavita kdaj bo 3 mesece star otrok ostal pri njih in tašča sladko pripomne da bi lahko že, če je jaz ne bi dojila. Brez da bi naju kot starša sploh ozavestila, še manj pa vprašala za kakšno mnenje/dovoljenje, se med sabo odločata kaj potrebuje, jo prekladata po rokah, odneseta kamor ju je volja in seveda kritizirata naše početje in kar gospodovalno povesta da bomo od zdej delali pa po njihovo. Bolj ko se trudiva proti njunemu vsiljevanju bolj jih dobiva po glavi.

Najinih opozoril in komentarjev sploh ne upoštevata in se jim največkat samo posmehujeta.

Če se ju slučajno kaj dotakne, se pa samo užalita in trdita da sva midva nesramna, medtem ko nam želita naredit samo uslugo…

O tej zadevi veliko razmišljam in se res trudim dobiti pravi način, saj ne želim na kakšen način sabotirati hčerkinega odnosa do starih staršev. A vseeno jima na tak način ne morem tolerirati in niti zaupati.

Hvaležna bom kakršnegakoli mnenja in nasveta.

____________________________________________________________

Odgovor admina:

Pozdravljeni, spoštovana mamica!

Hvala vam za zaupanje vaše situacije, ki res ni lahka in ki je ne bi smela doživljati nobena mlada mamica.

Situacija, ki jo opisujete je izjemno krivična do vas in vajine male hčerkice.

V tako ranljivem obdobju kot je poporodno obdobje oz. prvo leto materinstva, ko bi morala biti edina skrb vsake mamice njen otroček in vzpostavljanje stika z njim ter skrb zase… Pravite, da se morate ukvarjati s potrebami tašče in tasta, ki sta v vsej tej situaciji v resnici najmanj pomembna.

Idealno oz. prav bi bilo, da bi ob rojstvu otročka vsa družina in še posebej babica in dedek zmogla začutiti potrebe malega bitjeca in mlade mamice, ter sočutno ponuditi svojo pomoč. In to na način, ki bi zaščitil in poskrbel za odnos med mamico in otročkom. Za to pa je potrebna zrelost, sočutje in fleksibilnost na njihovi strani.

V takšnem idealnem primeru bi govorili o zdravih razmejitvah, ki omogočajo komunikacijo, stik in dajanje opore, ko drugi izrazi potrebo po njej ter spoštujejo individualnost in meje drugega.

Žal vaša tašča in tast ne spoštujeta ne vaše individualnosti, ne mej, ki jih s partnerjem postavita in še manj potreb vaše hčerkice, njune vnučke.

Verjamem, da sta si želela postati babica in dedek, a kot ste opisali, že njuni pritiski in preseganje zdravih razmejitev glede vajine odločitve o otroku, kažejo na to, da težko vidita preko svojih potreb in res začutita kogarkoli drugega.

Pravite, da vsakič, ko jima postavite mejo, odgovorita s čustveno manipulacijo (užaljenostjo, vzbujanjem krivde in občutkov neprimernosti) in sprašujem se, kaj naredite z vso jezo, ki se verjetno ob tem prebudi v vas in v vašem partnerju in ki se jo da vsaj malo začutiti v vašem pisanju. Ta jeza je zelo zdrava in je tista, ki vaju bo pripeljala do energije, ki jo potrebujeta, da bosta lahko zaščitila meje svoje družine.

Glede na to, da pravite, da od kar imate otročka SPET ne morete postaviti mej, kaže na to, da je to tema, ki vaju očitno že kar nekaj časa bremeni v odnosu z njima in na kateri bi bilo dobro delati (verjetno gre za nekaj kar vama je zelo znano že iz vajinih primarnih družin: občutek da si prezrt, neslišan, da tvoje potrebe niso pomembne in zadovoljene in da je druge potrebno vedno razumeti in se podrediti). Včasih kadar se nikakor ne zmoremo zavarovati in postaviti mej v odnosih, je priporočljiv vstop v terapevtski proces, ki pomaga pri tem, da pridemo v stik s svojo notranjo močjo in lažje poskrbimo za svoje potrebe.

Ko bosta z vašim partnerjem začutila, da čutita prav, da nikakor nista nesramna in imata pravico do intimnosti ter, da sta vidva tista, ki v vajini družini postavljata pravila…

Bosta zmogla meje postaviti na način in z držo, ki bo na drugi strani sprejeta na drugačen način. Včasih, kadar je na drugi strani neka bolečina, ki ne dovoljuje, da bi nas osebe res začutile, lahko naša razmejitev v njih povzroči jezo, užaljenost in včasih pravi bes ter posledično manipulacije in vzbujanje krivde ali celo prekinitev stika. Vendar pa vidva nikakor nista odgovorna za občutja vaše tašče in tasta. Onadva sta odrasla in bosta morala poskrbeti za svoja čustva, ki se jima prebujajo in bosta vajino odločitev tudi preživela.

Kdor resnično rabi zaščito je vaš odnos (simbioza) s hčerkico, ki je v prvem letu življenja tako zelo pomembna.

Dojenčki v prvih mesecih oz prvem letu ne potrebujejo ničesar drugega kot tesen stik z mamico. Dejansko, se otroci rodijo izjemno ranljivi in z nerazvitimi možgani (v primerjavi z drugimi sesalci) in potrebujejo mamico, ki jim s svojo telesno bližino uravnava ne številne telesne funkcije (npr. temperaturo, srčni utrip, dihanje) temveč hkrati prinaša občutke varnosti, pripadnosti in ljubezni.

Ob mamici, ki je tam rahločutno na razpolago za otročka se mu razvijajo njegovi možgani in sistem za uravnavanje čustev, ter se hkrati oblikujejo notranje predstave o tem ali je vreden ljubezni, ali so njegove potrebe pomembne in jih lahko izrazi.

Že v prvem letu otrok ponotranji občutek za to ali so odnosi varni, ali je v njih lepo in kakšen je ta svet, kar ga nato spremlja skozi vse življenje. Dojenček sam ne potrebuje obiskov, tega, da ga vsi po vrsti pestujejo, kaj šele tega, da bi prespal pri kom drugem, ki ni mamica (! To je kvečjemu potreba odraslega, ki ne vidi, da dojenček potrebuje mamico).

Seveda mamica potrebuje pomoč in ta je resnično dobrodošla, kadar jo ona želi, ne pa zato, ker jo na vsak način potrebuje nek drug odrasel član družine. Poleg tega mamica ob dojenju (ali hranjenju preko flaške, kadar je to izvedeno na zavesten način) ne predaja otroku le hrane, temveč tudi svojo ljubezen, varnost in to so sveti trenutki intime, ko se mamica in otroček povežeta in gradita svojo vez preko pogleda, telesnega stika s kožo, dotikov, nežnosti, glasu…

Skratka, draga mamica, vi ste nenadomestljivi in kar vaša hčerkica potrebuje ste vi.

In v luči tega je vloga očeta to, da to intimo lahko zavaruje. Lahko bi rekli, da je njegova naloga, da postane neke vrste zunanja maternica. Tako lahko poskrbi za razmejitve z zunanjim svetom, da se mamica lahko v miru posveti dojenčku, poskrbi zanj in zase. Poleg tega, da gre v vašem primeru za tasta in taščo, bi bilo dobro, da je vaš partner tisti, ki jasno postavi mejo oz. se z njimi ponovno pogovori.

In še zadnje, draga mamica, nikakor ne boste škodovali odnosu med babico in dedkom in vnukinjo.

Vez med njimi se bo pričela resnično graditi, ko bo vaša hčerkica izstopila iz te simbioze, oz. čustvene sfere, ki si jo sedaj vidve delita in ki je absolutno nujna za njen razvoj.

Poleg tega je način kako bosta babica in dedek pristopala do nje tisti odločilni faktor, ki bo vplival na to ali bo njuna vnučka rada v njuni bližini in ali se bo med njimi spletla tesna in globoka vez. Odgovornost za ta odnos je torej na strani vaše tašče in tasta.

Skratka, če povzamem, v tem trenutku so edine potrebe o katerih bi se morala pogovarjati vaša družina, potrebe vaše hčerkice. Vsi ostali so sedaj v situaciji, ko morajo poskrbeti zase in za svoje rane, ki se jim ob novi vlogi morda prebujajo (ter to naredijo v drugih varnih odraslih odnosih). Le tako bodo nato resnično lahko delovali iz sočutja in fleksibilnosti. Včasih kakšni člani tega ne zmorejo razumeti in razviti in takrat so na mestu bolj rigidne meje, s ciljem da se mamico čustveno zavaruje in se poskrbi za otročka.

To je za starše (kot odrasle otroke) vedno tudi boleče in kadar pride to tega zelo pomagajo varni odnosi v katerih o bolečini lahko spregovorite.

Želim vam vse dobro, draga mamica. Le zaupajte svojemu notranjemu občutku, ki vas bo vedno vodilo po pravi poti. Ste najboljša mamica za svojo hčerkico in obe si zaslužita mirne mesece in pristno podporo!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako tastu in tašči postaviti mejo? Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Strupeni starši: tašča in tast

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 29 Nov 2018 20:55:32 +0000

Vprašanje: Sem obupana, žalostna, jezna. Potrebujem pomoč, nasvet, spodbudo. Življenje se mi sesuva kot hišica iz lego kock. Navzven zgleda vse super, navznoter pa … Z možem imava 2 otročka, pomenita mi vse na tem svetu. A kaj, ko jima ne nudim to, kar bi jima morala. Pod nami živita tašča in tast. Že 10 let. Onadva sta pijavki. Dobesedno strupeni starši. Iz službe domov prihajam s težavo, cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa je moj koš poln. Ne morem več. Potrebujem (strokovno) pomoč.

Odgovarja: Saša Petrovič. ZDT

Spoštovani, veliko bolečine je v vaši zgodbi in telo vam kaže, da so potrebne spremembe. Pomoč, ki jo iščete, lahko dobite na terapiji. Obstajajo tudi brezplačne ali delno sofinancirane oblike pomoči. Iščite rešitve in moč v sebi, da spremenite trenutno situacijo, ki je za vas nevzdržna.

Strupeni starši – veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino

Draga gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati. Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih staršev. Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega kar ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli.

Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače? Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zasužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada?

Strupeni starši – pogovorite se s partnerjem in mu predstavite težavo, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da poiščeta rešitev

Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita, kaj se da narediti. Pomoč, ki jo iščete, lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval. Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Po tihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč. Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev.

Postavite sebe in svojo družino na prvo mesto!

Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

The post Strupeni starši: tašča in tast appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.