Toksičen tast

Pozdravljeni,
Imam težavo, preko katere ne zmorem sama. Pred tremi meseci sem postala mamica. Otročka imam s partnerjem, ki je ljubeč, razumen, spoštljiv.. žal pa ima partner očeta, ki je polen sam sebe, nerazumen, nima spoštovanja do nikogar, egoističen, strog, skratka toksični človek, ki na svojo družino vpliva vse prej kot dobro.

Partner ima posledice toksične vzgoje. Ker imam sama močno razvito čustveno inteligenco, to ne vpliva name in ko sva sama (sedaj tudi s sinkom) se imamo zelo lepo. Opažam, da kadar je partner v stiku s svojim očetom se nato za nekaj časa zapre vase.. Moja težava je v tem, da ne želim in ne toleriram odnosa katerega ima partnerjev oče do svojih vnukinj-sedaj je del tega tudi moj sin.

Vsa njegova družina je “naučena”, da je iz strani partnerjevega očeta “normalno”, da jih zmerja z smrdljivka, poscanka, posranka,..ti si avša, cmera..

Do majhnih otrok seveda ni zmožen normalnega odnosa, saj tudi s starejšimi ni najbolj vešč.

Ko smo na obisku poudarja, da fantje ne jokajo (ko zajoče moj 3m star sin), da se cmeri.. slej kot prej pričakujem, da bo moj otrok deležen enakih besed, kot so hčerke partnerjeve sestre. Jaz res ne morem dovoliti, da kdorkoli tako govori z mano predvsem pa z mojim otrokom (neglede na to, da mu je dedek). Nisem človek, ki odobrava zmerjanje, žaljivke, zadiranje, omejevanje otroškega veselja in kreativnosti…

Do sedaj se v partnerjevo družino nisem vtikala. Z njegovim očetom nimam nobenega odnosa (sva na dober dan in adijo). Ženske smo tako zanj ničvredne. Najhuje pa je, da partner ureja stanovanje v njihovi hiši, ker se boji odziva, če pusti vse in gre drugam (z mano). Sedaj smo na mojo željo doma pri mojih starših, ker je bil moj edini pogoj, da grem k njim samo, če imava ločeno kuhinjo, kopalnico..  Pa bi glede na vse (ker se še slabša) najraje odšla čim dlje-ob podpori partnerja ali ne. Vendar ne morem več biti tiho.

Kako naj reagiram in komu naj povem, da takšnega obnašanja ne želim (ne glede na to, da so njegova žena in otroci to ponotranjili)?

Vem samo, da bom slej kot prej svoje občutke povedala na glas (ali odreagirala na žaljivke) in lahko pričakujem, da pokasiram ves gnev, ki ga ima človek v sebi. Za svojega sinka pa si želim, da odrašča v ljubečem, sočutnem in spoštljivem okolju, saj mu tako lahko kot starša dava najboljšo popotnico za življenje.

Hvala za pomoč

‐——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovana gospa,
vaše telo in vaši občutki govorijo v prid vaše družine. Poslušajte jih, pogovorite se z možem. Ne dvomim, da vas ne bi slišal, saj ga opisujete kot ljubečega in spoštljivega. Gre za zelo pomembno odločitev, kje boste živeli in kako bodo odnosi vplivali na vašo družinico.

Pomembno je, da zaščitite svojega otroka.

Tako zelo sem vesela za vas, da imate v sebi notranji kompas, ki kaže v pravo smer. Dobro ste napisali, da je partnerjeva družina naučena, da je njegovo vedenje normalno.

To naredi nasilje in odraščanje ob nasilnem bližnjem.

Pokvari notranji kompas, s katerim smo vsi ljudje rojeni in nam govori, da smo vredni ljubezni, spoštovanja in varnih odnosov. Nasilje pa ‘pokvari’ doživljanje sebe, saj se v otroški psihi začnejo pojavljati občutki krivde v smislu z mano je nekaj narobe, da me nenehno zaničujejo, kritizirajo, žalijo.

Vse žaljivke se nalepijo in zasidrajo v notranjosti in s časom postanejo osebno prepričanje odraslega otroka. Tako ranjena oseba, če ne ozavesti vseh krivic in ran ter jih ozdravi, živi z nizkim občutkom lastne vrednosti in zaradi valentnosti nehote prevzame vlogo žrtve ob novem nasilnežu.

Ali pa se obrne v drugo skrajnost ter zaradi grozne bolečine, ki jo nosi v sebi in velikih zamer postane rabelj, ter prenaša zlo na svoje bližnje.

Pogoste so tudi odvisnosti vseh vrst, saj nudijo trenutno olajšanje, vendar na dolgi rok vse skupaj še poslabšajo. Tako je krog sklenjen in nezdravi vzorci se prenašajo iz generacije v generacijo.

Vse to vam razlagam, da boste razumeli od kje vso zlo nasilja izhaja. Ter da ima vaš tast verjetno za sabo izredno težko otroštvo, polno nasilja in so tudi njemu v najbolj ranljivih letih pokvarili notranji kompas. Tega ni ozavestil, ni sprejel odgovornosti ter poiskal pomoč. Zato je zelo dragoceno, da vi vidite širšo sliko in ne dovolite, da vse to vpliva na vašega otroka.

Vi in vaš mož imate moč, da prekinete prenos travme na vaše otroke.

Partner je tisti, ki bo moral razčistiti s svojo preteklostjo, da bo postal dovolj močen in postavil jasne razmejitve ter s tem zaščitil svojo novo družinico.

Zelo pomembno je, da obrne svoj notranji kompas v prvo smer.

Predlagam, da prebere knjigo Strupeni starši, ozavesti in začuti vse krivice, ki so se mu zgodile ob odraščanju takšnega očeta. Ko bo prišel v stik s temi ranami, bo zbral tudi moč, da zaščiti svojega otroka.

Če ne gre drugače, lahko poišče pomoč pri dobremu terapevtu.
V takšnih primerih, kjer je toliko toksičnih besed in ponižanj, kjer vlada in ustrahuje moški, ki ne spoštuje sočloveka ter ima zasidrano prepričanje, da je ženska ničvredna, vam tudi ločeno gospodinjstvo ne bo pomagalo. V celotni hiši po opisu sodeč vlada neprijetno, nesproščeno vzdušje, ki vliva strah v kosti.

Draga gospa, vaše telo čuti pravilno, ko vam pravi čim dlje stran.

Pogovorite s s svojim partnerjem, naj prebere ta komentar, razmislita ali je več vreden notranji mir ali rešeno stanovanjsko vprašanje. Če sta oba zaposlena se najdejo druge možnosti, kjer bosta ustvarila mirno, ljubeče ter predvsem varno okolje, kjer se bo lahko vajin otrok razvil v samostojnega, odgovornega in ljubečega človeka, ki ga bo notranji kompas vodil v mirno življenje in spoštljive donose.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Toksičen tast: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Toliko vsega se je zgodilo, da sploh ne vem kako bi vse to napisala…
Svoje tašče nisem videla že dobri dve leti…  Vendar se vseeno s partnerjem prepirava zaradi nje..

Imava dva otroka, stara sta 3,5 leta in 1 leto. Jaz ne želim, da hodita k tašči in tastu domov, partner pa vztraja da imata kot babi in dedi to pravico..  Starejši sin je bil nazadnje tam pred enim letom, mlajšega še niso videli..

Tašča in tast živita v zelo veliki hisi v kateri živijo se partnerjev brat, sestra, stric in njegova žena. Z bratom in sestro tudi sam ni v najboljših odnosih. Oba imata po eno hčerko in oba sta ločena..

Sestrina hči tudi živi z njimi, stara je 5. Vendar za njo ne skrbi sestra ampak babi (moja tašča). No na začetku sva tudi midva živela v tej hisi..

V bistvu je to kot stanovanjska hisa v kateri sva imela majhno stanovanje.  Že od začetka je bila tašča preveč vsiljiva.. Nonstop je hodila gor k nama, nonstop z nama v trgovino (ćeprav ima tast tudi avto), vsak dan sem “morala” k njej dol na kavo. Kamor koli sem sla jo je zanimalo kam, s kom, kdaj bom nazaj.. Klicala me je kje sem, s kom sem.. Hodila v trgovino kjer sem delala.. Vseeno sva se razumeli, ker sem pač bila tiho in se trudila zaradi partnerja..

Potem sem pa zanosila in se je začelo… Govorila je, da jaz nimam pojma ker sem ji rekla, da otroka ne bo učila kletvic tako kot je vnukinjo.. Dobesedno govorila ji je.. X reci j*** se, go**o, ku**a in take.. Tamala je bila stara 2 leti.. Govorila je da sem nesposobna, da bo ta otrok njihov ne moj.. Da se v Srbiji rojevajo otroci brez rok, nog in podobno in da bom videla kakšen se bo rodil moj.. Bilo je se veliko tega..

No in je prišel dan ko se je rodil moj sin.. Ko sva prišla iz porodnišnice so naju vsi pričakali zunaj da prešlatajo otroka.. Tast ga je s slino mazal po obrazu.. Nihče si niti rok ni umil.. Nonstop do hodili gor z nasveti kako moram z otrokom, mi ga jemali iz rok.. Vsakič ko je zajokal so prišli in mi ga vzeli.. Partnerjeve besede so bile: pusti jim veselje.. Kje je pa moje veselje in moj mir??

Želela sem si mir vsaj 14 dni.. Brez obiskov.. Tast me je gledal čez okno kako dojim, ko je otrok spal v lupinici sem prosila da ga pustijo pri miru. Tast me je odrinil in ga vzel in seveda zbudil. Nisem upala ven z otrokom ker so mi ga takoj vzeli in odnesli stran in sem lahko samo čakala da ga dajo nazaj.. Nisem upala rečti ne, da se ne bi kregal in ker sem živela pri njih. Tašča je partnerju govorila da ji ne pustim videti vnuka, ko sem jo pa srečala zunaj in pozdravila se je pa obrnila stran in ga tudi pogledat ni hotela..

Največji sok je sledil pri 3mesecih.. Otrok se je rodil gluh.. In ker niso vse prej izrečene besede in dejanja bile dovolj mi je tašča rekla, da sem jaz kriva, da je moj otrok gluh! Nekaj časa za tem sem sla s sinom ven in me je tast spraševal če dajem sinu d3 kapljice, ki mi jih je on dal ( rok je potekel se predno sem rodila) in sem mu odgovorila da ne, da mu dajem druge. Njegov komentar je bil : kuzla ena zato pa mas tazga otroka. Sem se samo obrnila in šla.. Tast je hodil za mano in me zmerjal..

Takrat smo se končno odselili.. Sin je bil star 9m, jaz na antidepresivih zaradi depresije.. Se danes si očitam ker se nisem sinu posvetila tako kot bi se mu morala.. Ko je jokal je bila moja edina misel naj utihne predno spet pridejo gor.. V glavnem res je preveč vsega..

Partner pa vztraja da imajo pravico do vnukov in da jih ima on pravico peljati tja.. Jaz pa mislim da je obratno in sicer otrok ima pravico do starih staršev če to zanj ni škodljivo.. V mojem primeru drugega razen škode po moje tam dobila ne bosta.. Zato vztrajam da če že naj se dobijo na igrišču, v javnosti. Ampak oni pa že ne bojo hodili ven. Tudi z vnukinjo niso nikoli hodili na igrišče.

Tašča in svakinja sta celo pretepli bivšo punco od partnerjevega brata in hoteli na silo njeno hčerko (taščino vnukinjo) zvlečt iz stanovanja, da bi sla z njimi na počitnice v Srbijo.. Stara je 5.. No in ker jaz ne pustim, da otroka vidijo njegovi, bi on zdaj omejeval stike z mojimi, ki so pa tudi minimalni saj moj oče pije, mami je pa tudi posebna.. Sem res jaz čudna, posesivna in sebična?? To so partnerjeve besede.. Drugače se kar razumeva, večina sporov izhaja iz tega in njihovega pritiskanja na partnerja…
Sem pozabila napisati da so vnukinji stari 2 leti dajali cigarete v usta in za božič so ji dali za pit vino in Coca colo..

————————————————–

Spoštovana gospa, kar težko je brati vašo izpoved.

Niste čudni ali posesivni, ste pa izredno čuteči, ljubeči in dobronamerni do vaših otrok, za kar vam bosta nekoč iz srca hvaležna.

Najprej hvala za deljeno zgodbo. Žal mi je, da ste se znašli v situaciji, kjer se z možem ne strinjata glede stikov z njegovimi starši. Vaš zapis govori o nespoštljivem odnosu, o zlorabah in manipulacijah, ki se dogajo pod streho partnerjeve primarne družine. Zadnja dva stavka povesta, da so s svojim vedenjem prestopili vse meje otroka in celo ogrozili zdravje majhne punčke.

Vaše telo kliče po zaščiti vaših otrok, da se zgodba pri njih ne bi ponovila.

Spoštovana anonimna, vaše telo čuti prav in vsaka mamica, ki je v stiku s svojim telesom bi čutila podobno. Ob prebranem se vklopijo vsi alarmi in tako toksični odnosi niso varno okolje za majhne otroke. Še odrasli se zaščiti le tako, da odide in fizično prekine stik. Na tem mestu sem vesela, da sta s partnerjem zmogla ta korak selitve in tako prišla do večjega miru in svobode pri negi in vzgoji lastnih otrok.

Pa bi vas na tem mestu vprašala koliko bolečine, jeze, zamere in strahu še ostaja v vas po dveh letih prekinjenih stikov? Morda bi bilo dobro te travmatične pretekle izkušnje nasloviti, jim dati prostor ter z nežno ljubeznijo do sebe pozdraviti vse storjene krivice. Ste kdaj poskušali kaj podobnega?

Da se osvobodite teže preteklosti in bolj mirno zaživite naprej.

Prav tako imate kot hči alkoholika verjetno ogromno bolečih izkušenj iz vašega otroštva. Ste lahko kdaj začutili to majhno punčko v sebi, jo vzeli v naročje, povedali za vse krivice, ki so se dogajale in bili tam z njo in njeno žalostjo?

Poleg tega me zanima koliko je lahko vaš partner v stiku z vsemi zlorabami, ki ste jih opisali zgoraj?

Čuti, da to ni prav in da se dela ogromna škoda otroku, ki odrašča v takšnem okolju?

Ima stik z zdravo jezo, da postavi meje svojim staršem?

Ali pa zaradi odraščanja ob njih racionalizira vse kar ste napisala in se mu vse skupaj ne zdi nič takega?

Sem prepričana, če bi resnično začutil vso grozo ob resnih prestopih osebnih meja, vso nespoštovanje in psihično nasilje, ne bi več vztrajal, da imajo stari starši pravico do stikov z vnuki za vsako ceno. Če je le pripravljen prebrati knjigo Strupeni starši, bi lahko ozavestil škodljivost takšnega okolja za otroke. Če ne zmore sam, priporočam terapijo. Le z delom na sebi, bo prišel do spoznanja, kako boleče lahko ranijo odrasli, ki nimajo lastnih razmejitev, otroka, ki je do 3 leta najbolj ranljiv.

Žal mi je, da se je vaš sinček rodil gluh, a hkrati čutim, da ima srečo, ker se je rodil mamici, ki mu želi dati varnost, ljubezen in toplino. Draga mamica, ne obsojajte se za prvo leto materinstva. Naredili ste vse kar je bilo v vaših močeh. Pomembo je, da se zdaj borite in trudite, da bosta vaša sončka rastla v miru, katerega najverjetneje oba s partnerjem nista bila deležna v vajinem otroštvu. Poskušajte v miru vse to povedati partnerju. Morda bo spomin na njegovo otroštvo prebudil v njem sočutje do njegovega notranjega dečka in s tem do svojih dveh sinov.

V mojih očeh niste čudna in posesivna, ste pa ljubeča, nežna, dobronamerna in zaščitniška do svojih otrok, kar je naravno in prav.

Vidva s partnerjem imata vso moč, da prekineta vse odvisnosti, nasilje in zlorabo, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Toliko kot bosta vidva zmogla preseči nefunkcionalne vzorce, toliko bo prizanešeno vašim otrokom. Naj vam bo to motivacija pri delu na sebi, ki je včasih naporno, vendar vselej prinaša luč na koncu tunela.
Vse dobro vam želim in obilo notranje moči, da vztrajate pri vzgoji brez nasilja in manipulacij.

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Tast in tašča sta psihično nasilna: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, potrebujem nasvet glede odnosa tasta in tašče v vlogi novopečenega dedka in babice. Da si vnuka želita sva zadnjih nekaj let poslušala ob vsaki možni priliki. Z njimi tega sicer nisva razglabljala a vendar najina pot do zanositve ni bila enostavna, medtem ko sta onadva na ta račun brez zadržkov opletala z jezikom kjerkoli. No sedaj ko imamo tega otročiča pa spet ne moremo postaviti mej.

Pomembno jima je samo, da jo imata zase.

Uspem jo samo podojit, nato mi jo poberejo iz rok in se mi izmikajo, dokler ni spet lačna. Ko se za pomiri sta takoj spet zraven in segata po njej. Neprestano gnjavita kdaj bo 3 mesece star otrok ostal pri njih in tašča sladko pripomne da bi lahko že, če je jaz ne bi dojila. Brez da bi naju kot starša sploh ozavestila, še manj pa vprašala za kakšno mnenje/dovoljenje, se med sabo odločata kaj potrebuje, jo prekladata po rokah, odneseta kamor ju je volja in seveda kritizirata naše početje in kar gospodovalno povesta da bomo od zdej delali pa po njihovo. Bolj ko se trudiva proti njunemu vsiljevanju bolj jih dobiva po glavi.

Najinih opozoril in komentarjev sploh ne upoštevata in se jim največkat samo posmehujeta.

Če se ju slučajno kaj dotakne, se pa samo užalita in trdita da sva midva nesramna, medtem ko nam želita naredit samo uslugo… 

O tej zadevi veliko razmišljam in se res trudim dobiti pravi način, saj ne želim na kakšen način sabotirati hčerkinega odnosa do starih staršev. A vseeno jima na tak način ne morem tolerirati in niti zaupati. 

Hvaležna bom kakršnegakoli mnenja in nasveta. 

____________________________________________________________

Odgovor admina: 

Pozdravljeni, spoštovana mamica! 

Hvala vam za zaupanje vaše situacije, ki res ni lahka in ki je ne bi smela doživljati nobena mlada mamica.  

Situacija, ki jo opisujete je izjemno krivična do vas in vajine male hčerkice. 

V tako ranljivem obdobju kot je poporodno obdobje oz. prvo leto materinstva, ko bi morala biti edina skrb vsake mamice njen otroček in vzpostavljanje stika z njim ter skrb zase… Pravite, da se morate ukvarjati s potrebami tašče in tasta, ki sta v vsej tej situaciji v resnici najmanj pomembna. 

Idealno oz. prav bi bilo, da bi ob rojstvu otročka vsa družina in še posebej babica in dedek zmogla začutiti potrebe malega bitjeca in mlade mamice, ter sočutno ponuditi svojo pomoč. In to na način, ki bi zaščitil in poskrbel za odnos med mamico in otročkom. Za to pa je potrebna zrelost, sočutje in fleksibilnost na njihovi strani. 

V takšnem idealnem primeru bi govorili o zdravih razmejitvah, ki omogočajo komunikacijo, stik in dajanje opore, ko drugi izrazi potrebo po njej ter spoštujejo individualnost in meje drugega.

Žal vaša tašča in tast ne spoštujeta ne vaše individualnosti, ne mej, ki jih s partnerjem postavita in še manj potreb vaše hčerkice, njune vnučke.

Verjamem, da sta si želela postati babica in dedek, a kot ste opisali, že njuni pritiski in preseganje zdravih razmejitev glede vajine odločitve o otroku, kažejo na to, da težko vidita preko svojih potreb in res začutita kogarkoli drugega. 

Pravite, da vsakič, ko jima postavite mejo, odgovorita s čustveno manipulacijo (užaljenostjo, vzbujanjem krivde in občutkov neprimernosti) in sprašujem se, kaj naredite z vso jezo, ki se verjetno ob tem prebudi v vas in v vašem partnerju in ki se jo da vsaj malo začutiti v vašem pisanju. Ta jeza je zelo zdrava in je tista, ki vaju bo pripeljala do energije, ki jo potrebujeta, da bosta lahko zaščitila meje svoje družine.

Glede na to, da pravite, da od kar imate otročka SPET ne morete postaviti mej, kaže na to, da je to tema, ki vaju očitno že kar nekaj časa bremeni v odnosu z njima in na kateri bi bilo dobro delati (verjetno gre za nekaj kar vama je zelo znano že iz vajinih primarnih družin: občutek da si prezrt, neslišan, da tvoje potrebe niso pomembne in zadovoljene in da je druge potrebno vedno razumeti in se podrediti). Včasih kadar se nikakor ne zmoremo zavarovati in postaviti mej v odnosih, je priporočljiv vstop v terapevtski proces, ki pomaga pri tem, da pridemo v stik s svojo notranjo močjo in lažje poskrbimo za svoje potrebe. 

Ko bosta z vašim partnerjem začutila, da čutita prav, da nikakor nista nesramna in imata pravico do intimnosti ter, da sta vidva tista, ki v vajini družini postavljata pravila…

Bosta zmogla meje postaviti na način in z držo, ki bo na drugi strani sprejeta na drugačen način. Včasih, kadar je na drugi strani neka bolečina, ki ne dovoljuje, da bi nas osebe res začutile, lahko naša razmejitev v njih povzroči jezo, užaljenost in včasih pravi bes ter posledično manipulacije in vzbujanje krivde ali celo prekinitev stika. Vendar pa vidva nikakor nista odgovorna za občutja vaše tašče in tasta. Onadva sta odrasla in bosta morala poskrbeti za svoja čustva, ki se jima prebujajo in bosta vajino odločitev tudi preživela. 

Kdor resnično rabi zaščito je vaš odnos (simbioza) s hčerkico, ki je v prvem letu življenja tako zelo pomembna.

Dojenčki v prvih mesecih oz prvem letu ne potrebujejo ničesar drugega kot tesen stik z mamico. Dejansko, se otroci rodijo izjemno ranljivi in z nerazvitimi možgani (v primerjavi z drugimi sesalci) in potrebujejo mamico, ki jim s svojo telesno bližino uravnava ne številne telesne funkcije (npr. temperaturo, srčni utrip, dihanje) temveč hkrati prinaša občutke varnosti, pripadnosti in ljubezni.

Ob mamici, ki je tam rahločutno na razpolago za otročka se mu razvijajo njegovi možgani in sistem za uravnavanje čustev, ter se hkrati oblikujejo notranje predstave o tem ali je vreden ljubezni, ali so njegove potrebe pomembne in jih lahko izrazi.

Že v prvem letu otrok ponotranji občutek za to ali so odnosi varni, ali je v njih lepo in kakšen je ta svet, kar ga nato spremlja skozi vse življenje. Dojenček sam ne potrebuje obiskov, tega, da ga vsi po vrsti pestujejo, kaj šele tega, da bi prespal pri kom drugem, ki ni mamica (! To je kvečjemu potreba odraslega, ki ne vidi, da dojenček potrebuje mamico).

Seveda mamica potrebuje pomoč in ta je resnično dobrodošla, kadar jo ona želi, ne pa zato, ker jo na vsak način potrebuje nek drug odrasel član družine. Poleg tega mamica ob dojenju (ali hranjenju preko flaške, kadar je to izvedeno na zavesten način) ne predaja otroku le hrane, temveč tudi svojo ljubezen, varnost in to so sveti trenutki intime, ko se mamica in otroček povežeta in gradita svojo vez preko pogleda, telesnega stika s kožo, dotikov, nežnosti, glasu…

Skratka, draga mamica, vi ste nenadomestljivi in kar vaša hčerkica potrebuje ste vi.

In v luči tega je vloga očeta to, da to intimo lahko zavaruje. Lahko bi rekli, da je njegova naloga, da postane neke vrste zunanja maternica. Tako lahko poskrbi za razmejitve z zunanjim svetom, da se mamica lahko v miru posveti dojenčku, poskrbi zanj in zase. Poleg tega, da gre v vašem primeru za tasta in taščo, bi bilo dobro, da je vaš partner tisti, ki jasno postavi mejo oz. se z njimi ponovno pogovori.

In še zadnje, draga mamica, nikakor ne boste škodovali odnosu med babico in dedkom in vnukinjo.

Vez med njimi se bo pričela resnično graditi, ko bo vaša hčerkica izstopila iz te simbioze, oz. čustvene sfere, ki si jo sedaj vidve delita in ki je absolutno nujna za njen razvoj.

Poleg tega je način kako bosta babica in dedek pristopala do nje tisti odločilni faktor, ki bo vplival na to ali bo njuna vnučka rada v njuni bližini in ali se bo med njimi spletla tesna in globoka vez. Odgovornost za ta odnos je torej na strani vaše tašče in tasta.

Skratka, če povzamem, v tem trenutku so edine potrebe o katerih bi se morala pogovarjati vaša družina, potrebe vaše hčerkice. Vsi ostali so sedaj v situaciji, ko morajo poskrbeti zase in za svoje rane, ki se jim ob novi vlogi morda prebujajo (ter to naredijo v drugih varnih odraslih odnosih). Le tako bodo nato resnično lahko delovali iz sočutja in fleksibilnosti. Včasih kakšni člani tega ne zmorejo razumeti in razviti in takrat so na mestu bolj rigidne meje, s ciljem da se mamico čustveno zavaruje in se poskrbi za otročka.

To je za starše (kot odrasle otroke) vedno tudi boleče in kadar pride to tega zelo pomagajo varni odnosi v katerih o bolečini lahko spregovorite. 

Želim vam vse dobro, draga mamica. Le zaupajte svojemu notranjemu občutku, ki vas bo vedno vodilo po pravi poti. Ste najboljša mamica za svojo hčerkico in obe si zaslužita mirne mesece in pristno podporo! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako tastu in tašči postaviti mejo? Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Sem obupana, žalostna, jezna. Potrebujem pomoč, nasvet, spodbudo. Življenje se mi sesuva kot hišica iz lego kock. Navzven zgleda vse super, navznoter pa … Z možem imava 2 otročka, pomenita mi vse na tem svetu. A kaj, ko jima ne nudim to, kar bi jima morala.  Pod nami živita tašča in tast. Že 10 let. Onadva sta pijavki. Dobesedno strupeni starši. Iz službe domov prihajam s težavo, cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa je moj koš poln. Ne morem več. Potrebujem (strokovno) pomoč.

Odgovarja: Saša Petrovič. ZDT

Spoštovani, veliko bolečine je v vaši zgodbi in telo vam kaže, da so potrebne spremembe. Pomoč, ki jo iščete, lahko dobite na terapiji. Obstajajo tudi brezplačne ali delno sofinancirane oblike pomoči. Iščite rešitve in moč v sebi, da spremenite trenutno situacijo, ki je za vas nevzdržna.

Strupeni starši – veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino

Draga gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati. Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih staršev. Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega kar ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli.

Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače? Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zasužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada?

Strupeni starši – pogovorite se s partnerjem in mu predstavite težavo, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da poiščeta rešitev

Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita, kaj se da narediti. Pomoč, ki jo iščete, lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval. Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Po tihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč. Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev.

Postavite sebe in svojo družino na prvo mesto!

Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

The post Strupeni starši: tašča in tast appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.