Padec libida zaradi raznih napornih situacij, kako si pomagati pri moškem in kako pri ženski….
Je možno da zaradi stresa pade vse?

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
da, imate prav.

Na padec libida lahko vpliva ogromno dejavnikov.

Vedno trdim, da že za osnovno-zdravo čustvovanje potrebujemo, da so zadovoljene nase osnovne potrebe (biti spočit, naspan, nahranjen) in že čisto to je lahko organska osnova, ki vpliva na vsakdan.

Potem pa so seveda tukaj na delu še stres (pri moških opažam to skoraj kot klasiko, službeni stres odnese želje). In psihološki dejavniki (tako velikih pričakovanj in perfekcionizma, kot kakšni težji-skrita travma ipd). Tukaj pa so še sociološki (kulturna pogojenost in včasih tudi religija ipd).

Seveda je potrebno upoštevati tudi občutek povezanosti v paru.

To opažam, da je ključno sploh za ženske in splošno stanje partnerskega odnosa. In še dalje bi lahko naštevali, pomembno pa je omeniti, da tudi leta naredijo svoje ipd.

Glede na terapevtske izkušnje menim, da je potrebno odkriti najprej vzrok in potem lažje delujemo naprej.

Če je vse zgoraj omenjeno OK, je potrebno upoštevati se biološke razloge in se naročiti pri zdravniku na dodatne preiskave….
Kot dodatek pa – za alternativne predloge k prehrani, oziroma prehranjevanja se morda pozanimate v kakšni od FB skupin, ki svetujejo kako naravno zdraviti (naravno otroštvo, za vsako bolezen rožca raste ipd).

Vsekakor pa vas/vaju spodbujam k iskrenemu pogovoru, razumevanju, sočutju in podpori.

Tudi to je ključno, da se dva lahko odpreta in sprejmeta v različnih situacijah.

Pogumno pri odkrivanju razlogov!

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Padec libida: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Strah me je, kako naj odidem od nasilnega moža z NOM?
Prosim vas za pomoč, izkušnje, usmeritev.. Ker sem popolnoma na začetku svoje odločitve in popolnoma zmedena z informacijami.

Želim sem ločiti od svojega moža, s katerim imava skoraj 3 leta staro hčerko.

Pri možu sumim, da ima NOM, je agresiven, psihično in tudi fizično nasilen, vse vpričo hčerke.

Problem je, ker mi je mož že večkrat grozil, da če bom šla bo poskrbel, da ne bom več videla otroka. Da bo vsem rekel, da sem nora, neprisebna, psihično motena in nesposobna skrbet za hčerko. Rekla sem mu, da s tem bo najbolj škodoval hčerki (zanjo že sedaj v celoti skrbim izključno jaz, on ni nič prisoten ne pri negi ne pri vzgoji). Rekel je, da ve na katero točko mora pritisnit, da bo mene najbolj bolelo (na otroka). Da bo poskrbel da bo hči trpela, saj ve, da bom le na ta način najbolj trpela tudi jaz.

Vseh teh groženj se nebi tako zelo bala, če ne bi njihova družina bila izredno vplivna in premožna. Na našem koncu Slovenije so zelo poznani, imajo visok ugled, in veze z mnogimi vplivnimi ljudmi, tudi odvetniki, direktorji,…

Denarja imajo dovolj, da si lahko privoščijo marsikaj.

Njegovi starši bodo seveda na moževi strani. Jaz sem trenutno brezposelna in z ogromnim kreditom. Noben od naju nima v lasti nobene nepremičnine (živiva pri njegovih), niti avta, ničesar. Mi je pa mož pomagal pri plačevanju mojega kredita, ki je bil moja napačna odločitev (posojilo prijatelju, ki denarja ne vrača).

Zanima me, kje naj začnem? Ne bi se rada obrnila na naš lokalni CSD, ker imajo dober odnos z mojim možem.

Kolikšna je verjetnost, da bi otroka res lahko on obdržal? Glede na moje finančno stanje, in njegove veze. Tudi deljeno skrbništvo mi ni ok.

Kakšna je možnost, da pride do deljenega skrbništva?

Ali je kakšen CSD še posebno razumevajoč do žrtev partnerjev z NOM? Torej, da poznajo NOM, namreč ti ljudje so karizmatični in se znajo podkupit drugim.

Na kateri CSD se naj obrnem? Kako naj odidem varno (zame in za hči)?

Tudi same naznanitve odhoda me je strah. Verjetno bo fizično nasilen do mene.
___________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa,
mi je žal, da ste pretrpeli tako grozo ob partnerju. Samo predstavljam si, koliko groze, strahu, obupa in razočaranja se je zazrlo v vaše telo.

Vsakič ko utrpimo nasilje, se žrtev počuti prestrašeno, krivo in osramočeno. Čeprav je to strah, sram, agresija in polna odgovornost storilca!

V terapiji se učimo, kako dobiti jezo in se zavarovati v takšnih primerih.
Ker ste se znašli ob nevarni osebi, ki ni zmožna kontrole svojih občutkov, ste v resni nevarnosti. Zato vas zares spodbujam, da NAJPREJ od vsega pokličete na pomoč institucije, ki vas bodo podpirale in vam stale ob strani. In z njim naredite VARNOSTNI NAČRT vašega izhoda. Ločitev brez tega bi bila za vas ogrožujoča, zato je ta aspekt ključen.

Nujno morate vnaprej pripraviti plan varnega odhoda – zato čimprej pokličite Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK) in SOS telefon. Svetovali vam bodo nadaljne korake, morda vas tudi povezali s CSD-ji, ki jim oni bolj zaupajo, ter pokazali kako lahko pridete v stik z Varno hišo.
Šele ko boste na varnem, velja razmisliti tudi o oddaji prijave nasilja (ta ni nepomembna, da boste lahko dokazovali vaše stanje).

Poskušajte vse dosedanje grožnje zbrati na kup, pisno.

Če ste imeli modrice, jih slikajte ipd in vse te stvari zakodirajte. menjavajte gesla, račune in uporabljajte le varno komunikacijo.
Vse to sicer ne pomeni, da nimate moči – čeprav imate na drugi strani nekoga, ki jo zlorablja. Ko boste na varnem, boste lahko spet začutili jezo in bes, ter od daleč trezno razmišljali in ga dali na pravo mesto…in dobili nazaj kontrolo in tudi vašo moč.

Glede starševstva vas žal moram opozoriti (zato da ne bi bili presenečeni nad morebitnim worst-case-scenario potekom), da ima v Sloveniji gospod ob stikih pod nadzorom tretje osebe se vedno pravico do rednih stikov s hčerko (kar pa ne pomeni deljenega skrbnistva!), razen če je bil nasilen tudi nad njo.

Ta del naj bi bil zanjo dober, saj jo bo zavarovala tretja oseba, hkrati pa bo hčerka se vedno imela očeta (koliko je ob NOM lahko sploh navzoč).

Če je bil nasilen tudi do nje, boste žal tudi to morali dokazovati. Vsekakor pa je na prvem mestu to, da vaju ČIMPREJ zavarujete.

Upam, da se v tej situaciji korone vseeno lahko nekako zavarujete tudi doma. Vedno imejte možnost, da se zaklenete na varen prostor in vzamete s sabo telefon, dokumente in hčerko. Čimprej pokličite DNK in SOS telefon, online pa smo vam na voljo tudi na naših chatih. Zaslutite si varnega in mirnega življenja.

Ko bo vse to mimo, pa čimprej poiščite tudi strokovno pomoč!

Vse dobro,
Katja Druzinska terapija – Vita Bona

Več naših brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako naj odidem od nasilnega moža: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest.

Ne znam postavljati mej, pri konfliktnih situacijah v odnosu, se zaprem.  Skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa.
Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo.

Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nic več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti.

Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre.

Saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale. Ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim,
Spela Adamic Malik

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Imam zelo nizko samozavest: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest, ne znam postavljati mej. Pri konfliktnih situacijah v odnosu se zaprem, skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

______________________________________________________________

Dragi anonimni,

Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo. Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nič več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti. Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre, saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale, ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim, Spela Adamic Malik.

Najdete nas lahko tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ne znam postavljati mej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo. Trenutno se počutim kakor da sem izgubila svojo iskrico. S parterjem sva skupaj že 10let.

Partner ima mentalne težave in zaradi tega so bili problemi. Na začetku zveze je bilo najhuje. Ostala sem ker se mi je zdelo grdo pustiti ljudi ko te najbolj rabijo in seveda zato ker sem bila zalubljena. Ampak sedaj se sprašujem kako je to pustilo na meni posledice.

Zelo sem se fokusirala na partnerja in svoje potrebe potisnila v stran.

Z težo povem, da sva se precej veliko kregala. Že parkrat sva šla narazen.

Počutim se prazno, ne vem več kdo sem in bojim se, (čeprav so se stvari obrnile precej na boljše) da v tej zvezi nebom uspela najti sebe. Glede na to da ima partner težave že od prej.. in glede na najino zgodovino se mi zdi, da mi je težko ob strani. Enostavno ima dosti svojih problemov. Jaz pa tudi po vseh turbulencah ne vem več če zmorem “sama”. Najbolj se bojim da bodo deli mene ki jih še ne poznam, ostali zaklenjeni. Trenutno se v meni kuha depresija oz žalost s katero si želim biti. Mogoče zaradi odnosa mogoče zaradi sebe. Ne vem.
Kaj mislite vi?

___________________________________________________________________________________________________

Draga gospa,

Žal mi je za vašo težavo, zveni precej resna po opisu stanja (mentalne težave partnerja). Nekateri ljudje mislijo, da lahko rešijo druge, in celega sebe predajo v reševanje drugega. A kot ste že ugotovili – pri tem izgubite sebe.
Obdaja vas žalost, s katero želite biti. Če ste le zapisali prav, da ni bilo mišljeno žalost s katero ne želite biti, se mi zdi to zelo zrelo in odgovorno od vas.

Ni vsaka žalost depresija, včasih nam žalost sporoča, da smo ranjeni, prizadeti.

Veste, vsak od partnerjev je naprej odgovoren zase.

Ali ima partner strokovno podporo?

Ali gara na sebi, da bi rešil problem?

Kje ste vi v tem odnosu in kako so zadovoljene vaše potrebe tukaj?

Vaše potrebe so enako pomembne kot njegove, pa najsi on še tako trpi. Oba si morata stati ob strani, in čeprav tehtnica lahko zaniha kdaj v eno ali drugo stran (da je en od partnerjev slabše, da gre čez hude stvari), je dobro, da je to čimbolj uravnoteženo (so sicer tudi izjeme… drugi faktorji, ki vplivajo na to, da je eden bolj v centru pozornosti in potreben podpore).

Sta sprobala kakšno zakonsko terapijo?

Podporo?

Če si želite rešiti odnos, je vredno probati.

Če pa dovolj poznate sebe in odnos, da veste, da pomoč ne bo uspešna, potem ni drugega, kot da sprejmete težko odločitev in zapustite odnos. Vseeno bi po napisanem rekla, da je vredno morda prej na individualno terapijo, saj ste zapisali s težkim srcem stvari, ki so precej normalne v globokem odnosu – da ste se veliko kregali in celo večkrat razšli. Dva, ki iščeta pot, ki plujeta globoko, se bosta zelo prizadela na tej poti, a to se ne pomeni, da nista za skupaj. Čeprav razhodi ogrozijo odnos, so včasih ultimati nujni, če pomagajo razrešiti nesporazume (npr. Narazen grem, če ne spremeniš svoje odvisnosti od tega in tega…).

Odnos je prostor rasti, zadovoljevanja potreb obeh, varnosti, in če tega ni ali se ne da ustvariti tudi ob strokovni pomoči, je vsekakor bolje za ljudi, da zapustijo odnos.

Žalost nam pri tem lahko pomaga, da izžalujemo odnos, in ponovno spet najdemo sebe. Druge lahko še vedno ljubimo, a ni potrebno vztrajati v odnosih, kjer ne vidimo upanja za reševanje. Saj vemo – žal, ljubezen sama ni dovolj.

Vse dobro vam želim, terapevtka Špela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izgubila sem sebe, kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Reševanje partnerstva – za kakšno ceno?

Po nekaj letih branja literature o vzgoji, psihologiji in osebni rasti, ker me to navdušuje, se mi je pojavil nek dvom oz. misel in bi si želela vedet kako razmišljajo drugi.
Nasploh opažam, da smo ženske zaljubljene v neko idealizirano podobo partnerjev. In ko se pojavijo konkretne razpoke, znaki in težave verjamemo, da ljubezen zmore vse, tudi nemogoče. Že kot otrokom so nam ponujali tej ideji primerne vsebine o vsemogočni ljubezni. In da bomo po »The secret« metodi lahko vizualizirali »The happy ending« in da je vedno vredno, se borit, stat ob strani, razumet, podpirat, ne obupat.

Se mi zdi, da to, da nam odnos »ne uspeva« ali da je treba »zapustiti barko« smatramo, prevečkrat, kot nek osebni poraz ali neuspeh. Ko je pa večinoma povezano samo s preprostim dejstvom, da nekoga ne moremo prisiliti v DELO. Ker odnosi so delo.

So komunikacija in razumevanje, poslušanje in iskanje kompromisov. In če to ne laufa je potrebno brati knjige, iti na kako delavnico in osvojiti te »skille« in predvsem hitreje ugotoviti, če je sploh prisotna volja na obeh straneh in ne samo prazne besede ter obljube o neki luči na koncu tunela.

In tu se zgodi mnogokrat ta prelomnica, ko moški(ali ženska) preprosto NOČE.

Noče sprememb, napora, dela, nadgrajevanja komunikacije, pretežkih pogovorov, čustvene ranljivosti, psihoterapije, delavnice ali preprosto knjige. In ženske to prevečkrat ne želimo opaziti in predvsem predolgo čakamo na boljši jutri, nekatere z veliko kolateralne škode. .
In pogosto se dogaja, da to čakanje na čudež, da bo ja odprl oči. Za voljo nas, otrok, prihodnosti ali ne vem česa pač vse, lahko traja tudi desetletja.

Ob tem se spomnim svoje none, ki se je šele v penziji ločila od nonota in zaživela svoj mir. Se odselila, delala do onemoglosti, začela potovat, plesat in živet in je zame največja faca, ker je to naredila v drugih časih. Z res malo podpore, brez forumov, skrivanja za anonimnostjo, spleta in telefonskih linij podpore. Še danes je ponosna na ta svoj korak, ki bi verjetno moral biti narejen veliko let prej. Preden ves ta stres nesrečnega odnosa načne zdravje a je bil narejen v zgled in opomnik tudi njenim mnogim vnukom, da je potrebno zaupati svoji intuiciji vedno in predvsem PREJ.

Še danes ženske(in moški seveda) ostajamo predolgo, ker si je res težko priznat, da drugim prav nič ne moreš pomagat, če si sami ne bodo. Silit partnerje v psihoterapijo, cerkev, delavnice in knjige ter ostali videni pristopi nimajo smisla. In ko sprejmemo to dejstvo, da vsilit spremembe in izboljšave ne bo prineslo čudežev, končno lažje zadihamo.
Ob prebiranju zapisov v tej skupini bi vsem, ki trpijo v zvezah kjer je očitno, da ni vidnega zanimanja za napredek povedala samo to… Da zapustiti »potapljajočo se barko« je tako neverjetno lep občutek, da se sploh ne da opisat.

Tisti notranji občutek miru, ki ga vsaka knjiga opisuje po svoje. Ki skoraj diši po sveže opranem perilu, po naravi in zemlji, ko mine nevihta in tišina, tista prava večerna tišina, ki kot prazno platno ponuja možnost izbire barv.

Strah, ki se nas drži kot klop in svari pred neznanim, pred osamljenostjo in prehudimi napori je neupravičen. In prav tak, kot so nam ga opisale naše mame v otroštvu, znotraj votel in zunaj ga nič ni oz. je tako prehodne narave, da v življenjski zgodbi posameznika ne igra omembe vredne vloge, razen, če se mu želimo predajati po svoji odločitvi. Tudi jaz sem se mu en čas. In ta strah temelji na prastarih prepričanjih o izgledu družine in hlapčevski mentaliteti naše družbe. Da se je treba raztrgat na sto delov za idealno podobo družine in občutno seva iz mnogo objav v tej skupini.
Idealna družina pa ima po mojem druge »kvalitete« in temelje h katerim je potrebno strmet. In to so predvsem pomirjeni starši, ne prestrašeni in varni otroci, ki so sprejeti in so prioriteta svojih staršev od katerih so popolnoma odvisni in katere si niso mogli izbrati. Obremenjevat otroke z vsemi simptomi in fazami razpada zveze od kričanja, kreganja in prisostvovanja kakršnikoli obliki nasilja se mi zdi preprosto egoistično. Predvsem v letu 2024, ko je znanje na dosegu klika in pomoč ter razumevanje razhodov na voljo kot še nikoli prej.

__________________________________________________________________________________________________
Lepo napisano. Zelo dober opis pričakovanj… jaz se hecam, da so romantični filmi in romani pornografija za ženska čustvena sanjarjenja. Zelo toksični…
Včasih zenske pridejo na (!) partnersko terapijo samo po odpustek, da lahko grejo. Po tem, ko so 10,20 let moledovale za pozornost….

Se zgodi obrat: cenijo se toliko, da ni šanse, da ostanejo, so raje same.

Pogosto pa je vzrok tretja oseba. Ampak ne glede na razlog, kako je lepo čutiti to vzdušje, ko nekdo želi poskrbeti zase…
Dodajam pa se eno perspektivo – samo zato, ker malo berem, da sta le dve opciji, ali ostaneš ali gres.

Meni se zdi pa bistvena tretja pot: da najprej znotraj odnosa spustimo nerealna pričakovanja. Ugotovimo katere so nujne potrebe in precenimo, za katere lahko poskrbimo sami, na katere nam pa lahko odgovori partner. Če ugotovimo, da partner ne odgovarja na naše potrebe in je za povrh toksičen, potem seveda ni vprašanj glede odhoda… če pa to ne drži, potem moramo pa tudi sami s sabo kaj predelat.

To dodajam kot pomemben aspekt 💝

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Reševanje partnerstva – za kakšno ceno: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni potrebovala bi nasvet. Pričakujem drugega otroka, s partnerjem se še samo kregava.

Postal je tak egoist nobenih čustev več. Pa niso moji hormoni krivi. Ampak vseeno karkoli naredim ni ok. Sploh če je slabe volje bo začel špikat.

Pridem iz službe domov prav opazujem sploh me več ne opazi. Niti ga ne zanima kako sem. Sedi in brska po telefonu. Kaj lahko naredim.

Prav srce me boli, ne zahtevam da more zdaj ne vem kok okoli mene se sukat. Ampak vsaj mal da mi pokaže da me ma rad. Ali očitno Tut to ne več res mi je hudo potrebovala bi samo mal ljubezni, en objem, malo razumevanja

_____________________________________________________________________________________

Draga anonimna, Slišim vas, da se počutite v partnerstvu nevidni, neobčuteni, vaše čustvene in fizične potrebe po bližini ostajajo nezadovoljene.

Poleg tega ste v ranljivi situaciji, saj pod srcem nosite drugega dojenčka.

Komunikacija z vašim partnerjem šepa, vedno znova se zapletata v prepire. Kot prvo – žal mi je, da to doživljate.

V času, ko bi potrebovala se toliko bolj varnosti in ljubezni, prav tega manjka. Partnerja doživljate kot egoista.

Kako komunicirata?

Kako mu lahko poveste za vaše potrebe?

Kaj se zgodi, če pristopite do njega in ga prosite za objem, crkljanje?

Včasih smo tako ranjeni, da pristopimo do partnerja napadalno in potem se zavrtimo v spirali navzdol – ker v takem nas partner ne bo slišal, ampak bo reagiral obrambno.

Bistvo partnerstva je, da skupaj rastemo, si gradimo varnost in ljubezen, si pomagamo zadovoljevati potrebe, en drugega.

Kjer je eden, sta vedno dva – za problem.

Ste probali zakonsko družinsko terapijo?

Pomagala vam bo v premostitvi komunikacijskih problemov. Mogoče se sliši površinsko – komunikacija. A besede lahko globoko ranijo ali pa celijo.

Težko komentiram njegov egoizem, ker je treba pristopiti k celemu odnosu celostno – vidva proti problemu, ne en proti drugemu. Tudi če je izjemno egoističen, potem se bosta morala pogovoriti o temeljnih dogovorih zakona.

Kaj sta bila že prej dogovorjena, kako si stojita ob strani, kaj kdo rabi. Te dogovore je treba nenehno oživljati, brusiti. Zato, ker se spreminjamo, in ker so na nek način neizrečena pričakovanja toksična za oba vpletena. Treba si je jasno povedati, kaj kdo rabi in iskati kompromise.

Želim vama, da vama uspe. Imate čisto normalne potrebe. A ne vemo, kaj se dogaja z njim. Morda mu je vse to normalno – morda je imel tak zgled doma in ne dojema, da je kaj narobe. Morda je se kaj drugega v tej dinamiki.

Zato predlagam terapijo v pomoč. Če on noče, pa zase individualno, da boste še bolj čutila sebe, dobila oporo in gradila varnost. Niso to ‘malenkosti’.

Če sebe povozimo pri takih potrebah, ker nas drugi ne zmore ali noče slišati, nas to lahko globoko rabi.

Hvala, da ste nam pisali.

Vse dobro in borite se zase.

Odgovor je zapisala terapevtka Spela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post S partnerjem se samo kregava: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene, imam vprašanje. Imam enega otroka od prej in sedaj sem rizično noseča z dvojčkoma. S partnerjem s katerim sem sedaj, sem mojo oporoko, ki sem je podedovala, napisala na njega kot darilo pogodbo. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari katere bi morale biti v oporoki, niso še  v celoti pri njem, imava zaradi tega – njegove besede (partnerstvo in zaupanje na nitki). Ker misli, da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega kdaj bo in kako ( če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj) kaj naj si mislim?

Razmišljam prav, da mu je samo do premoženja in stvari ?

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos vendar samo iz ene strani ga ni mogoče. Kaj naj storim, poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam na kakšen drug način?
Hvala za odgovore😪😪😪
_____________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vaše telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas. Če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vaše zdravje. Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično.

Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna. Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti.

Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vaše potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani. Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas.

Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe. Če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto ♥️

Spela Adamic Malik

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerju je samo do mojega premoženja: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, prosim za kakšen komentar, idejo, pomoč…
S partnerjem imava dva otroka. Jaz sem že 8 leta mama, partnerski odnos med nama se je ohladil.
Med nama ni tretje osebe, nasilja, se spoštujeva in imava rada.
Med nama so nestrinjanja glede vzgoje(jaz zagovarjam sočutno, on je bil vzgojen avtoritativno in otroških izbruhov trme/jeze sploh ne razume in jih ne odobrava). Otroci so zato navezani name, prav tako se le ob meni pomirita in počutita varno.

Spolnost ni ok. Tukaj je več težav na moji strani (težko doživim orgazem), mi ni do pogostega seksa, ampak že kar nekaj časa tudi on samo še čaka, da dam pobudo jaz…

Če je ne dam, pač ne seksava.
Partner je zelo zaprt. Še nikoli ga nisem videla jokati. Niti ob rojstvu najinih otrok, niti ko je čisto na dnu. O čustvih ne govori. Jaz ravno obratno. Sem polna emocij in lahko o njih govorim ure in ure. Ampak ne z njim. Mislim, da emocionalno in čustveno nisva na istem nivoju.

Se sploh da kaj narediti/rešiti?
Danes mi je mož rekel, da je že nekaj časa “mrtev”, da ga ves čas samo kritiziram. To je verjetno res.

Želim se čutitit z njim (čustveno) povezano, pa ne vem, ali je to sploh možno. Menim, da je to tisto kar jaz nujno potrebujem, ne vem pa, ali mi on sploh lahko to da. Imam občutek, da ima mož znake depresije.
Razmišljava o razhodu pa mi je zaradi otrok zelo zelo hudo😞

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Mi je žal, da doživljate to nepovezanost z možem.

Da se otroka pomirita pri vas je normalno, namreč mama nam aktivira parasimpatično živčevje, ki je tisto, ki nas umirja in pomirja, medtem ko oče aktivira simpatično živčevje, ki je tisto, ki aktivira. Vendar pa vas slišim.

Vsekakor raziskave kažejo, da je sočutna vzgoja najbolj primerna za optimalen razvoj otrokovih možganov.

Vaš gospod tudi verjetno ima neke emocije, vendar se je verjetno nekje, nekdaj moral naučiti le-te skriti, zato tudi pri njemu ni prostora za te izbruhe trme in jeze, kot jih imenujete pri vajinih otrocih.

Če se imata rada, se povezanost vedno da na novo obuditi, vendar pa bosta za to potrebovala pomoč tretje osebe, ki je strokovnjak.

Vabljeni tudi k nam na Vito Bono na partnersko terapijo.

Spolna intimnost se bo tudi izboljšala, ko se bosta (ponovno) čustveno povezana, kar si oba zaslužita in kot ljudje tudi vsi v resnici po tem hrepenimo, tudi če mogoče trenutno pri vašem možu izgleda kot da on po tem ne hrepeni.
Vsekakor je normalno in vam pripada kot ženski, kot partnerki in konec koncev kot človeku, da se čutite čustveno povezana s svojim partnerjem. Glede znakov depresije naj to oceni strokovnjak, so pa znaki slaba higiena spanca, nezmožnost osnovne skrbi zase, občutek, da nič nima smisla.

Od kje pa je vam znano, da je nek moški čustveno nedostopen, kot da do njega ne morete priti, se ga mogoče celo malo bojite?

Glede razhoda vesta samo vidva, ampak glede na to, da ste ta zapis začeli s tem, da se imata z možem rada, se spoštujeta, ni nasilja in ni tretje osebe, ne vem če je to smiselna odločitev.

Vsekakor pa bi vam za prvi korak priporočila obisk partnerske terapije.
Vse dobro,
Kaja Kocjan

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerski odnos med nama se je ohladil: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Druga ločitev.

Pozdravljeni! Pri 33 letih se že drugič ločujem in to jemljem kot osebni poraz.

Čeprav sem sama vložila zahtevo za razvezo, ne morem preko tega svojega občutka, da mi že drugič ni uspelo.

Kako čez to?

Iz prvega zakona imam 2 otroka, s tem partnerjem sva skupaj 9 let in imava enega otroka. Čustev že od začetka vsaj iz moje strani ni bilo, bolj sem se podala v to vezo podala “z glavo ” in željo, da bosta moja otroka imela družino, saj je partner zelo miren.

Ta mirnost se je z leti izkazala za pasivnost oz.lenobo. sama sem bila vedno polna energije s cilji.. partner pa bi najraje tudi ob prostih dnevih presedel na cigaretu s kavo v roki.

Čez čas je še mene potlačil dol.. nobeni pogovori, nič ni pomagalo. Vse v meni je počasi umirajo, do točke ko ne čutim več nič, razen odpora.

Ne predstavljam si življenja v naprej z njim. Zadnje dva mesec so tudi vsakodnevni prepiri. On je posesiven, jaz pa potrebujem svobodo.

Bolj kot vidi, da me izgublja, bolj me želi “privezati” pa čeprav na silo. Ne najdem več enega smisla nadaljevati tako življenje. Vendar me je strah kako bom kot že drugič ločena.. nimam podpore niti staršev.

Kako bodo otroci.. Kako izbrati to moč v sebi?

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
čeprav si želimo, da bi partnerski odnos trajal večno, je razhod včasih edina funkcionalna odločitev.

Razumljivo je, da čutite krivdo, sram in nemoč ob tem, ko vam tudi v drugo ni uspelo. Tukaj so tudi otroci in ob tem nam je hudo tudi za njih, ker jim ne moremo omogočiti družinskega življenja, kot bi si ga zaslužili. Ampak otroci se tudi z razhodom učijo, da ni zdravo ostajati v partnerstvu, samo zato, da “ostanemo skupaj”. Ampak da je partnerski odnos nekaj, kar nam mora povečevati občutek dostojanstva v življenju.

Če ni prave čustvene povezave in se na tem tudi ne da delati, je partnerski odnos vir bolečine in trpljenja.

Odnosi so predvsem rast. Učimo se skozi izkušnje, predvsem tiste boleče, ki nas brusijo in iz nas izvabijo pravo srčiko naše biti. Vaše izkušnje s partnerskimi odnosi so vas zagotovo naučile več o sebi in življenju, zato so to pomembne izkušnje, četudi se končajo z razhodom. Pišete, da ste drugega partnerja izbrali z glavo, ker ste želeli bolj miren odnos, mirno družinsko življenje, sedaj pa ste ugotovili, da to ni bilo čisto to. Tukaj vas povsem razumem, saj če smo razočarani v ljubezni, se ne želimo spet na polno zaljubiti, čutiti norost in navdušenje, ampak si želimo samo miru in varnosti.

Odpustite si, da ste takrat iz svoje bolečine in strahu izbrala partnerja, ki ni najbolj kompatibilen z vami, saj ste bila po prvi ločitvi očitno precej poškodovana. Takrat bi potrebovala veliko podpore in zdravljenja, sama niste zmogla delovati in izbirati drugače, naredila ste najboljše kot ste lahko.

Čeprav se vam zdi, da ste izbrala z glavo, je v resnici spet izbiralo vaše srce, ampak tokrat zlomljeno srce, ki je iskalo varnost. Na koncu je to dragocena izkušnja, ki vas je pripeljala bližje temu, da veste, kaj si pa zdaj bolj avtentično želite.

Vzamite si čas zase, za zdravljenje, za osebnostno rast, za razčiščevanje svojega razumevanja partnerskih odnosov.

Predelajte svoje doživljanje moških, sebe kot ženske ob moškem in samo pogumno naprej. Naj vas vaše izkušnje pripeljejo v partnerski odnos, kjer boste lahko cvetela, zaslužite si to.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Najdete nas tudi na Facebooku in Inastagramu.

The post Že druga ločitev: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.