Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 8 let. Pred nosečnostjo sva bila relativno spolno aktivna. Večinoma je partner predlagal, jaz pa sem sledila. Imava 15 mesečno punčko. Nosečnost je bila stresna in rizična. Zato spolnosti nisva prakticirala. Nekaj mesecev po porodu je partner več krat dal pobudo za spolnost, jaz pa nisem bila za spolnost, zato je tudi on prenehal s pobudami. S spolnostjo sem se seznanila dokaj pozno. Doma je bila spolnost tabu. Recimo, da vem, kaj si želim, le sram me je to izraziti naglas. Partner pravi, da sva cimra, da ni spontanosti, da ne vidim njegovih potreb. Kako pripeljati spolnost nazaj? Kako si spolnosti sploh želeti in jo deliti s partnerjem? Ali se da kje izmeriti libido?

Ko sem začela s prebiranjem vaše zgodbe, sem pomislila, da opisujete dokaj klasično stanje po prihodu otročka. Res veliko mladih staršev se sooča s spremembami v partnerstvu in prav konkretno tud s spremembami v spolnosti. Npr v primeru stresne nosečnosti ali pa težkega travmatičnega poroda, želja po spolnosti lahko še bolj izgine. Tudi dolga okrevanja, navadno vplivajo na padec želje po tovrstni povezanosti. Da ne omenjamo izčrpanosti, refokusa iz 2 na 3 ipd. Vse močno zaznamuje mlade starše do te mere, da jih veliko poišče pomoč prav zato. V tem ni prav nič sramotnega, je pa veliko razumljivega.

V naslednjem delu vašega sestavka pa sem opazila, da se soočate s tem, da ne izrazite svojih želja.

Od vseh mi izstopa beseda nerodno, ki nakaze na občutek sramu, ki ga omenjate. Kot da bi vas v resnici nazaj držal se najbolj ta občutek.  Sram je sicer odlična varovalka, ki varuje našo intimo. Je pa hkrati v spolnosti lahko največja ovira k temu, da jo lahko sploh začutimo. Če smo osramočeni in v krču, kaj si bo o nas mislil partner, se tudi telo ne zmore predati, sprostiti. Ta “predaja” je za ženske ključnega pomena: da se zave sebe, da lahko začuti svoje telo, kaj ji paše, kdaj se vzburi, kakšen dotik jo zbudi in, da v vse to spusti moškega. Če se v to vmešata strah in sram, je prisluhniti sebi in zaupati drugemu, res težko.

V bistvu ste kar odlično povezali stvari: če je spolnost doma bila tabuizirana (in tako posredno osramočena), če niste imeli nikogar, ki vam karkoli pojasnil, sovrstniki pa najbrž podobno, ste bili v tem čisto sami. Težko je potem v to osamljenost koga spustiti. Če ste kot zgodnja najstnica našli pornografsko videokaseto, ste bili za povrh vsega se neprimerno soočeni s spolnostjo, čeprav nenamensko (kar pa nekateri avtorji uvrščajo celo pod pojem spolne zlorabe!!).

Ne vem, kako zmedeno, osramočeno in samo ste se počutili takrat.

Kot, da so zmanjali starši, ki jih ne bi bilo sram in ne bi zmrznili, ampak vsaj kaj spregovorili. To je v današnjem času nujno in vedno vse starše spodbujam, da do 10. leta otrokove starosti direktno spregovorijo o spolnosti in spolnih odnosih. V izogib tabujem, zlorabam in sramu.

Morda pa lahko naredite eno vajo. Če pomislite na tisto mlado razvijajočo se najstnico, koliko si je želela vsaj od koga slišat, da je spolnost dobra, čudovita in ena najlepših povezanosti med dvema?

 Da je to nekaj svetega, da je njeno telo sveto in tako genialno ustvarjeno in namenjeno da zaživi na polno?

Predvsem ta del, da bi ji kdo dal dovoljenje, da je raziskovanje spolnosti med dvema nekaj najlepšega in normalnega.

In da četudi čuti zdaj še sram, je čisto ok….in da se bo sčasoma zmanjšal. Kako bi se počutila ta punca, če bi ji nekdo vse to direktno naglas povedal? Bi ji bilo kasneje kaj manj nerodno raziskovati v spolnosti?

Če se vrnem nazaj k vam, zdaj pravite, da ste šele s sedanjim partnerjem zares uživali. Spolnost pri 25ih za vas in ta svet deluje najbrž zelo pozno, če pa pomislimo na to, kdaj so npr naši možgani zares zrelejši je to ravno to leto. Tako, da je povsem ok tudi to glede let. In predvsem razumljivo, če ste bili pač sramežljivi. Najbrž pa ste želeli drugače in tudi zdaj želite drugače. To, da o tem upate razmišljati je že dober znak. Pomeni, da imate malo “poln kufer” sramu..in da ga želite razrešiti. In ja, imam dobro novico, to se na partnerskih terapijah da .

Glede libida se – libido je v resnici precej prozna stvar, veste. Nanj vplivajo tako naše predhodne spolne izkušnje, zlorabe, bolezni, starost, družbene norme in stanje doma… če damo vse to stran, ga ista oseba lahko čuti zelo močno, v drugi situaciji pa nič. Tako da se libida načeloma ne meri, ne obstaja numeričnih opcij. Navadno ga povezujejo s hormoni in moškim izmerijo testosteron, ženskam pa estrogen. Ampak hormoni so zelo spremenljiva zadeva, tako da ima moški navadno zjutraj povišanega, zvečer pa ne. Samo za občutek. Ampak vi ste že povedali, kaj je močno vplivalo na vas libido: izkušnje od doma in sram, povezan s tem. Vse to pa je razrešljivo…

Sram in strah razrešite tako, da se vanj vržete. Ne pomeni v smislu spolnosti, ampak samo ta del, da si drznete narediti kaj drugače, upate sebe pokazati v dobri in “slabši” luči, pokazati partnerju del, ki ga skrivate, dovoliti si narediti kaj norega. Najprej začnita s tem.

Ko boste začeli sprejemati tudi “nore” dele sebe, boste lažje prisluhniti svojemu telesu. Najdita intimo v malih stvareh: dotikih, poljubih, masažah…. In dajte si dovoljenje, da o tem, kar vam paše, jasno in direktno spregovorite s partnerjem. Mislim, da se bo tega samo razveselil, pa četudi bo za začetek ostalo samo pri komunikaciji.

Edino en vidik bi se opozorila: ni vam tega treba delati zaradi partnerja. To si zaslužite v prvi vrsti zaradi sebe, potem pa tudi vajin odnos. Dokler pa ne razrešite tega dela, pa je dobro če partnerju zaupate, da imata očitno drugačne dosedanje izkušnje in da naj zdrži z vašimi. Najbolj toplo pa vama svetujem partnersko terapijo, res dobrodošla – vam zaupam, da je na teh terapijah veliko težav v spolnosti in da jih veliko tudi mine. V vmesnem času pa morda naredite čim več vaj/vizualizacij, s katerimi daste dovoljenje že mlajši verziji sebe, da lahko uživa in raziskuje v spolnosti. Ko si boste dovolili to začutiti, si boste postopoma tudi dali dovoljenje, da se s partnerjem začutita v vseh željah. Pa četudi bi bile cisto nenavadne, ali pa dolgočasne, ali pa odbite, samo vase. Naj bodo, ker so vaše, in so dragocene za oba.

Srečno obema!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

The post Kako vrniti spolnost ? Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zmotna prepričanja o spolnosti in primer težave v postelji.

Težave v spolnosti so eden izmed glavnih težav v partnerstvu. Spolnost ne pomeni samo spolnih odnosov, pač pa zajema vso intimo in globino med partnerjema, zato družinski terapevti pogosto rečemo, da se v spolnosti odraža vsa dinamika čustvenega sveta partnerjev. Partnerji se  navadno za takšno terapijo odločajo zelo (pre)pozno, ko je res že hudo: v primerih že razkritih prevar ali spolne zasvojenosti, ali pa v primerih spolnih disfunkcij ali zmanjšanega libida. Težave v spolnosti lahko nosijo v sebi veliko občutkov neprimernosti, sramu, nevrednosti. Zato so pogosto tabuizirane, ljudje pa se v svojih bolečinah skrivajo in doživljajo zato še hujša občutja.

Pri velikem številu parov, ki pridejo na terapijo iz povsem drugega razloga (prevare, odtujenosti, prepiri), kmalu ugotovimo, da se tudi v
intimi pojavljajo težave. Če partnerja ne delujeta povezano, tudi v spolnosti težje zaživita. Pravijo, da naj bi čustvena povezanost bila predpogoj za žensko aktivnost. Obstajajo pa seveda tudi pari, ki prepire “rešujejo” s spolnostjo in v njej za trenutek prav zaživijo- a se po daljšem obdobju to vseeno ne pokaže kot dobra rešitev (ker trpi njuna osnovna povezanost, ki ni zgolj fiziološka) in čeravno je na začetku takšna spolnost divja in privlačna, sčasoma dobi težji predznak – če se ne podpreta tudi na drugih nivojih.

Za pare, ki se v spolnosti ne ujamejo najboljše, je pravo odrešenje, ko slišijo, da je to izjemno pogosta težava. Na funkcionalni, zgolj fizični ravni, je tudi precej razumljiva, že zaradi razlik med spoloma, ki navadno pripeljejo do različnih pričakovanj: kaj za koga npr spolni odnos sploh pomeni in kako si ga predstavlja. Stereotipno velja, da imajo v spolnosti večje potrebe moški, da vse ženske potrebujejo za spolnost ogromno časa, da ženske niso zasvojene in da moški iščejo zgolj potešitveno obliko spolnosti. V terapijah je veliko število tudi primerov, ko se s spolno zasvojenostjo srečujejo tudi ženske, ki pa jim je o tem (ravno zaradi družbenih norm) še težje spregovoriti. Težje je o tem govoriti tudi moškim, ki svoje spolne sle sploh ne začutijo v takšni globini, kot njihove partnerke. Težave v spolnosti v resnici torej ne prizanašajo nobenemu od spolov.

Pri raziskovanju težav v spolnosti pogosto naletimo na dodatne ovire, kot so na primer: prezgodnje nenaslovljene izkušnje v spolnosti, nepredelane travmatične izkušnje spolne zlorabe, nepredelani čustveni incesti s strani starša, tabuizirana spolnost v primarni družini in podobno. V takih primerih je nujna racionalna in čustvena globinska predelava težkih preteklih občutij, da klient sploh lahko začuti, kaj ga ovira v doživljanju sebe, drugega in spolnosti. Terapija, oz strokovna obravnava je v takšnih primerih nujna. Kadar so v ozadju težke zgodbe, klienti težko rečejo ne in so premočno motivirani zgolj k zadovoljitvi drugega, svojega telesa pa sploh še ne začutijo v resnici. V takšnih primerih obstaja nevarnost ponovne travmatizacije, če se partnerja res ne razgalita drug pred drugim v svojih izkušnjah, v svojih mejah in željah.

Vprašanje: Kaj narediti, ko ima partner večje spolne potrebe kot jaz? Kaj v takih primerih naredite na terapiji?

Takšne primere na terapijah vedno rešujemo večplastno. Veliko primerov je res podobnih, kot opisujete (da ima moški večje potrebe, ampak vsaj kašnih 20% tudi obratnih: ko ženska želi več kot moški). Ko nekdo pride na terapijo zaradi razloga neujemanja v spolnosti, vedno pogledamo vse nivoje. Najprej kliente vedno usmerimo še  do zdravnikov oz ostalih strokovnjakov, da preverijo, kako je z fiziološko možnostjo disfunkcij, drugih psihičnih bolezni, libida ipd. Če odkrijemo kakšno disfunkcijo, se na terapiji rešujejo stvari najprej z izžalovanjem situacije, nato pa z drugimi možnostmi reševanja (o tem več kasneje, pri omembi spolnega nivoja).

Na drugi stopnji obravnavamo par čustveno, tako individualno, kot sistemsko partnersko: ali sta čustveno povezana, se oba čutita v sebi in z drugim ok, kako delujeta kot par, a kdo skrbi za koga ipd in se to odraža v spolnosti tudi ipd? Pogosto srečamo primer, ko ženska že sicer a priori čustveno skrbi za moškega, zato tudi v spolnosti ni sproščena. V takih primerih (to so tudi primeri moških) sploh ne pride do tolikšne žželje – ker je zanje tudi spolnost samo še ena skrb, ne pa njihov uitek. Torej moramo v terapiji ugotavljati, zakaj takšna skrb in se usmerjati v to, da je spolnost užitek za oba.
Na čustvenem nivoju ugotavljamo tudi, kako je vsak v paru sam s sabo: sta oba v sebi ok? Kdaj čutita potrebo po spolnosti? Kdaj čutita potrebo po samozadovoljevanju, kdaj po pornografiji? Ali prakticirata oboje in koliko časa že? Prepoznata kdaj in za kaksno vrsto potrebe gre? Pogosto za omenjene primere velja, da se v sebi ženska ne počuti ok (privlačno niti npr), moški pa išče le fiziološko pomiritev telesa.
To nas vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti: a je to potešitvena, tolažitvena ali res tista globlja spolnost. Problem je, ce ima v tem primeru moski samo “potešitveno spolnost”, ženska pa se ob tem čuti kot objekt. Če ima ženska samo “tolažilno spolnost” in s tem dozivlja, da je vredna, je to nevarno tudi zanjo. Pri obema skušamo odkriti, kaj manjka in zakaj manjka in vzbuditi vse tri aspekte …da lahko sploh prideta do zdrave, globlje spolnosti.

Potem pa še ta spolni nivo: kaj komu pomeni spolnost, koliko komu ustreza, a se čutita v sebi privlačna ipd, kdaj se vzburita – kaj ju vzburi, v sebi, kdaj začutita vzburjenje… vse to. Za nekoga je lahko takšna spolna povezanost ze masaža, nekdo pa potrebuje izključno vrhunec, ali pa izliv. Par, ki ježepovezan čustveno, spodbujamo, da se povežeta v razsikovanju čutnosti. In včasih se v tem lahko hitro ujameta… Težava nastane, ko se partnerja ne zmoreta prilagoditi drug drugemu in ga slišati. To navadno pomeni, da eden težko zdrži s svojimi potrebami, drugi pa ne ve, zakaj blokira. V takih primerih se brez strokovne pomoči hitro zapleteta v očitanja in osamljenost.

V partnerski terapiji pa gremo vedno v smer, da par pripeljemo blizje. Torej tistega z večjimi potrebami usmerjamo na to, da ugotovimo, ali te potrebe pokrivajo še kaj drugega (izjemno pogosto je to stres in napetost, pri obeh spolih), pri tistemu ki pa nima želje pa raziskujemo, če je res nima oz kaj to konkretno pomeni – navadno je zanje samo spolnost precej drugacna, ali pa rabijo vec čustvene pozornosti. V primerih, kot ste jih opisali, izjemno pogosto naletimo tudi na moskega ki je bil prezgodaj soočen s spolnostjo, ali pa se je več desetletij zadovoljeval zgolj z uporabo pornografije  in na žensko, kjer je bila spolnost doma tabu/zatirana, ali pa je celo doživela spolno zlorabo. To pa potem vse spremeni oz pomeni, da moramo iti najprej počasi v predelavo travmatičnih izkusenj – kar pa pomeni daljse procese. Za pare s težavami v spolnosti, so takšni procesi še napornejši, če se terapije udeležijo potem, ko se težave pojavljajo že dolgo časa. Zato vedno spodbujamo pare, da se za terapevtska srečanja odločijo ob prvem sumu različnosti v spolnosti.

Napisala: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Kako naj se uskladiva v spolnosti? On/a bi več, meni pa ni. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.