Pozdravljeni.
Imam težavo in sicer z življenjem v isti hiši kakor tašča. K njemu sem se preselila pol leta nazaj in imam že sedaj veliko problemov glede skupnega bivanja.

Fanta imam zelo rada in zveze res ne bi prekinila, ampak življenje pod isto streho z njegovimi starši in bratom nama predstavlja težavo.

Živiva v zgornjem štuku, ampak je imela tašča predstavo, da bomo, preden bodo otroci, živeli skupaj, jedli skupaj, oziroma se vedno družili spodaj pri njih. Da bova hodila gor praktično samo spat. Uprla sem se ji in rekla, da rabim preživeti tudi nekaj časa skupaj s partnerjem in da si jaz predstavljam tako, da jeva zgoraj in da plačujeva za svoje stroške hrane… Ona bi nama kuhala, prala cunje, se skoz družila z nama. Jaz pa si tega ne želim. Po dolgem času in s prerekanjem, s partnerjem končno ločeno jeva, razen kadar so vikendi. Potem si vzameva čas in sva celo popoldne spodaj, da bo vsem lažje. Nato dobim na koncu stavek ob 8ih zvečer: “Ja a že gresta gor?” To mi predstavlja stres. Ker sva ji namenila čas in potem ima ona občutek, kot da ji ne posvečava dovolj pozornosti.

Če se druživa samo 15 minut, morava razlagati kaj bova delala, da že greva.

Potem hodiva čez svoja vrata in so včasih tudi njihova vrata odprta v hodniku in ko jih vidim čez vrata, pozdravim. Kadar jih ne vidim, ne pozdravim.

In potem je partnerju rekla, da si želi, da jo vedno pozdravljam. Ni mi všeč, da jih moram pozdravljati, če jih ne vidim. Seveda pozdravim, če jih vidim.. ni mi, da bi se drla.

Fant ne razume, da sem prišla k njemu živet in ne k njim.

Da niso več oni ampak midva. In skoraj vsak dan, ko pride iz službe, gre najprej čez njihov vhod in jih pozdravi in se zadrži  10- 15 minut. Starša ga prosita za pomoč- rezerviranje počitnic, popravilo računalnika. Sam je rekel, da je mami posesivna in iz odnosov sem razbrala, da je mami v družini glavna, ati nima besede… Partner pa se je postavil v vlogo očeta. Ko ima brat problem, mu v večini primerov pomaga on in ne ati. Partner je mislil, da bomo sedaj skupaj potovali in sem mu morala razložiti, da pač so to sedaj najini momenti. Moram poudariti, da sta tako tast kot tašča drugače zelo dobrega srca in vedno skočita v pomoč, če bi imela problem. Ampak mislim, da moram postaviti meje in ne vem točno kako bi se lotila, ker je res navezan na svojo družino in potem misli, da sem proti družini, ker se borim za njegov čas… Kako naj postavim meje?

______________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
ta situacija je precej frustrirajoča, še posebej, če je partner do vas pozoren, ljubeč in spoštljiv, moti vas pa le to, da posveča preveč energije potrebam svoje družine.

V globini pa to ni tako majhna stvar, saj se vi ob tem počutite samo, jezno in izgubljeno.

Občutek je tak, kot da bi se človek moral razjeziti, saj vam situacija gre precej na živce, če pa bi prišlo do tega, pa bi vas pokopala enormna krivda.

In tako se ob svoji družini najbrž počuti tudi partner. Meje ne zmore postaviti, ker bi se potem moral soočiti z vso to krivdo. Pa tudi z realno sliko družinske situacije, ki jo ves družinski sistem nezavedno poskuša skriti. Je pa to njegovo notranje delo, ki je nujno potrebno, če se želi čustveno osvoboditi in opolnomočiti kot odrasla, funkcionalna oseba. Le-tako osebo namreč mi v partnerstvu nujno potrebujemo, če želimo, da je naše partnerstvo zdravo.

V vprašanju sprašujete, kako naj postavite meje, ampak te meje bi v resnici moral postaviti vaš partner.

Ko pridemo živet k družini partnerja, pademo v njihovo dinamiko in se ulovimo v disfunkcionalnosti, ki jih ta družina ima. Mama, ki črpa življenjsko energijo svojega otroka, je v vašem primeru ta disfunkcionalnost. Ker pogreša povezanost s partnerjem, to praznino blaži z iskanjem bližine s svojim sinom. Sin, ki taki mami ne postavi meje, pa ne bo nikoli zares stal v svoji moči. Ne bo čutil svoje moškosti, suverenosti in fokusa v življenju. Vse to se kaže v vajinem partnerstvu, saj se ob njem kot ženska počutite, kot da zmanjka “tisto nekaj”, kar je samo vajino, je sveto in je bolj pomembno kot to, da je njegova mama zadovoljna z njim. Zaslužite si partnerja, ob katerem se počutite zavarovano in slišano.

Če nam partner reče, da naj sprejmemo stvari take kot so, pa to ženski ne prinese nobene varnosti.

Če bi želeli raziskovati svoj čustveni svet, bi vas tukaj usmerila z vprašanjem; kako to, da ste se znašla v odnosu, kjer moški ne da varnosti?

V odnosu, kjer morate moškemu razložiti, zakaj vam ta situacija ne paše, on pa vas v tem spregleda?

Od kje vam je ta občutek že znan?

Pa tudi, kaj bi za vas pomenilo, če te varnosti od njega ne boste prejela?

Kako ste pa vi s postavljanjem mej?

Pri takih zvezah je skoraj nujna partnerska terapija, ali pa vsaj partnerjeva individualna, da bi sploh zmogel postaviti meje.

Bi pa mu priporočala tudi knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo, katerih avtor je Kenneth M Adams.

Vse dobro vam želim, Pia Jerman Družinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Življenje v isti hiši kakor tašča in težave: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vem, da sem zgrešila pri vzgoji in to zelo. Prevec sem popuščala in prenizke meje sem ji postavljala.

Ali lahko to popravim kakorkoli? Vidim problem neprilagajanja, mogoče motnje pozornost… Ne vem kaj naj naredim več, prišla sem že celo do tega, da se “zderem na njo”. kar pa seveda preko celega dneva močno obžalujem in iščem rešitve na sebi…

Prosim za nasvet, sem odprta za vse odgovore.

Pozdravljena mamica.

Vaše sporočilo se bere, da res mislite, da ste vse naredili narobe/slabo. Mamica naj vam povem, da ste naredili, kot ste najboljše znali.  Sedaj ste tukaj kot ste in sprašujete za nasvete, ideje, da bi nekaj spremenili.

Torej deklica je ljubosumna, zadnje čase se rada prepira in išče pozornost. Iz zapisanega se lahko sklepa, da res rabi pozornost in ker je ne dobi na način kot jo rabi, dobi jo na ”grd” način, ker njej je važno samo, da jo dobi.

Verjamem, da se z deklico ukvarjate, se z njo pogovarjate, a ji kar ni dovolj..

Premislite, kako si vzamete čas zanjo, kaj se pogovarjete? Kdo govori več, vi ali ona?

Kaj menite, se deklica počuti slišana? Si vzamete čas samo zanjo, ena na ena, brez bratca, recimo 1x na teden? Menite, da je deklica dovolj navezana na vas?

Namreč 8 let je lahko precej ”kritičnih” … Mislimo si , da so dovolj veliki in starši pogosto želimo, da so samostojni, a žal so še vedno so premajhni za to samostojnost, kot jo imamo v glavi in nujno rabijo osebo, ki jih vodi.

Rabi osebo na katero je navezana in ji sledi.

The post Težave pri 8 letnici: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Stvar je v tem, da sem očitno magnet za težave drugih ljudi.  Imam nekaj prijateljic, ki  vsak dan stresajo name nešteto njihovih težav. Zelo rada pomagam če le lahko. A sem tudi jaz človek, ki ima svoje težave. Res me pošteno moti, da že takoj zjutraj poslušam jamranje, ki se nikoli ne neha. Želim si drugačnih pogovorov. In ko se meni zgodi kakšna lepa stvar in jo želim deliti, imam slabo vest. Ker jaz sem srečna, one niso. Kako naj jim razložim, da s svojo nevoljo in pesimizmom vplivajo name? 

________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni ! Pravite, da doživljate zelo podobne situacije v različnih prijateljskih odnosih, kjer ste kar naprej “ magnet” za težave drugih.

Najprej bi želela izpostaviti, da je to nelagodje in morda tudi jeza, ki se vam prebuja nekaj kar velja vzeti zares.

Kaže namreč na to, da neke vaše pristne potrebe niso zadovoljene in da bo potrebno verjetno ponovno definirati svoje meje (kaj potrebujete, kaj vam je pomembno, da se boste počutili ok v teh prijateljskih odnosih). To, da ne želite vedno poslušati težav prijateljic, ne pomeni, da nimate srca ali da jih režete. Temveč, da vam vaše srce sporoča, da je očitno veliko več prostora za nekoga drugega kot za vas. (Po navadi prav stalno teptanje lastnih čustev in potreb ter neprestano “sočutno” razdajanje za druge, ki ne upošteva naših potreb, pripelje do vedno večje jeze in zamer). 

V vsakem (prijateljskem) odnosu seveda kdaj pride do obdobij, ko je nekdo bolj v stiski in rabi več podpore in zavzame veliko več prostora.

A za izpolnjujoče odnose je pomembno, da obstaja neko ravnovesje, kjer se vsi počutijo, da so videni in slišani. Da je prostor za njih in njihov svet, čeprav je ta drugih barv in da ni nekdo kar naprej v vlogi “terapevta”, “poslušalca”, “mame”. V vseh odnosih so meje ključnega pomena. Saj nam pomagajo, da imamo lahko hkrati radi druge in sebe… To pa naredimo s tem, ko pokažemo kaj mi potrebujemo, kaj je nam pomembno v odnosu, oz. ko spoštljivo povemo, da nečesa nismo zmožni. 

Ta vzorec “magneta za težave drugih ljudi”, ki ga pri sebi opažate je nekaj kar bi bilo morda smiselno malo bolj raziskati. Kot pravite, se vam kar naprej ponavlja. V nadaljevanju vas povabim, da si zastavite nekaj vprašanj, ki vam lahko malce razširijo sliko in razumevanje korenin te vaše vloge… Ki je nekoč v vašem svetu gotovo imela svoj smisel, danes pa vas ovira v vaših odnosih. 

Morda se lahko za začetek vprašate: Kaj je tisto kar me žene, da v odnosih kar naprej skrbim za dobro počutje drugih?

Je ta vloga nekoga, ki vedno razume druge in pomaga, nekaj kar me morda spremlja že iz otroštva? Sem morda samo ali predvsem ob skrbi za druge (starše, brate, sestre…) kot deklica dobila občutek, da sem videna, vredna, sprejeta?

Sem morala mogoče že kot otrok svoja pristna občutja prikriti, ker so imeli odrasli toliko lastnih stisk in bolečine? Česa me je najbolj strah, da bi se zgodilo, če bi izrazila svoje potrebe in postavila meje? 

Kako bi bilo, če bi, ko vam kakšna prijateljica piše ali kliče, preden ji odgovorite najprej preverili pri sebi v telesu kako se počutite in resno vzeli svoje potrebe? Ali čutim, da v tem trenutku resnično lahko poslušam njeno stisko, ali imam morda potrebo po samoti, počitku, pozitivnih občutjih, prostoru, kjer bi bil tudi moj problem slišan? Kako bi bilo npr. napisati kaj v smislu: “Slišim, da ti je težko in ti pošiljam velik objem. Veš, danes res nisem v koži, da bi se pogovarjala o tem. Ti odgovorim, ko zmorem.”? 

V vsakem odnosu smo mi tisti, ki smo odgovorni za to, da jasno izrazimo naše potrebe in meje… Je pa to zaradi naše zgodovine lahko včasih zelo težko in takrat nam je pri tem lahko v pomoč tudi terapija.

Kako bodo drugi na našo mejo odgovorili, ali nas bodo razumeli in jo spoštovali pa je nekaj nad čemer nimamo vpliva. Na kar imamo vpliv pa je odločitev, ali so določene osebe res naše pleme (smo ob njih sprejeti takšni kot smo, se počutimo videne in slišane in lahko skupaj rastemo ter se medsebojno podpiramo) ali je morda čas, da poiščemo drugo pleme, kjer obstaja vzajemnost, ki si jo zaslužimo. 

Želim vam vse dobro, draga anonimna! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako postaviti mejo? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S sestro sva včasih obe živeli doma pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo težavna, z njo je bilo življenje peklensko. Jaz sem se odselila od nje in sem končno srečna, z eno izjemo… Sestra še vedno živi pri mami ,  je nesrečna, z veliko težav-ami  v zvezi z mamo in jaz to vsak dan poslušam.  Vsakič, ko je nova težava ,pokliče. Tudi mama me kliče in razlaga svojo plat težav. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih težav, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove težav-e? Rada bi samo živela mirno življenje, brez njihovih težav. Kako lahko to rešim, brez da bi sestro na smrt užalila?

Spoštovana gospa. Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak. In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli. Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični, da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”.

In ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”.

V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…).

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre. Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori.

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla. Ampak verjamem,da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled.

Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila.

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo. Temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika.

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole. Gotovo primomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra, če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas.

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali.

Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo. A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem ni prostora za nas.  Če ne pa naš prostor ni spoštovan, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro. Predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe.

Komentar je napisala terapevtka Tjaša Šuštar.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Težaven odnos s sestro: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zmotna prepričanja o spolnosti in primer težave v postelji.

Težave v spolnosti so eden izmed glavnih težav v partnerstvu. Spolnost ne pomeni samo spolnih odnosov, pač pa zajema vso intimo in globino med partnerjema, zato družinski terapevti pogosto rečemo, da se v spolnosti odraža vsa dinamika čustvenega sveta partnerjev. Partnerji se  navadno za takšno terapijo odločajo zelo (pre)pozno, ko je res že hudo: v primerih že razkritih prevar ali spolne zasvojenosti, ali pa v primerih spolnih disfunkcij ali zmanjšanega libida. Težave v spolnosti lahko nosijo v sebi veliko občutkov neprimernosti, sramu, nevrednosti. Zato so pogosto tabuizirane, ljudje pa se v svojih bolečinah skrivajo in doživljajo zato še hujša občutja.

Pri velikem številu parov, ki pridejo na terapijo iz povsem drugega razloga (prevare, odtujenosti, prepiri), kmalu ugotovimo, da se tudi v
intimi pojavljajo težave. Če partnerja ne delujeta povezano, tudi v spolnosti težje zaživita. Pravijo, da naj bi čustvena povezanost bila predpogoj za žensko aktivnost. Obstajajo pa seveda tudi pari, ki prepire “rešujejo” s spolnostjo in v njej za trenutek prav zaživijo- a se po daljšem obdobju to vseeno ne pokaže kot dobra rešitev (ker trpi njuna osnovna povezanost, ki ni zgolj fiziološka) in čeravno je na začetku takšna spolnost divja in privlačna, sčasoma dobi težji predznak – če se ne podpreta tudi na drugih nivojih.

Za pare, ki se v spolnosti ne ujamejo najboljše, je pravo odrešenje, ko slišijo, da je to izjemno pogosta težava. Na funkcionalni, zgolj fizični ravni, je tudi precej razumljiva, že zaradi razlik med spoloma, ki navadno pripeljejo do različnih pričakovanj: kaj za koga npr spolni odnos sploh pomeni in kako si ga predstavlja. Stereotipno velja, da imajo v spolnosti večje potrebe moški, da vse ženske potrebujejo za spolnost ogromno časa, da ženske niso zasvojene in da moški iščejo zgolj potešitveno obliko spolnosti. V terapijah je veliko število tudi primerov, ko se s spolno zasvojenostjo srečujejo tudi ženske, ki pa jim je o tem (ravno zaradi družbenih norm) še težje spregovoriti. Težje je o tem govoriti tudi moškim, ki svoje spolne sle sploh ne začutijo v takšni globini, kot njihove partnerke. Težave v spolnosti v resnici torej ne prizanašajo nobenemu od spolov.

Pri raziskovanju težav v spolnosti pogosto naletimo na dodatne ovire, kot so na primer: prezgodnje nenaslovljene izkušnje v spolnosti, nepredelane travmatične izkušnje spolne zlorabe, nepredelani čustveni incesti s strani starša, tabuizirana spolnost v primarni družini in podobno. V takih primerih je nujna racionalna in čustvena globinska predelava težkih preteklih občutij, da klient sploh lahko začuti, kaj ga ovira v doživljanju sebe, drugega in spolnosti. Terapija, oz strokovna obravnava je v takšnih primerih nujna. Kadar so v ozadju težke zgodbe, klienti težko rečejo ne in so premočno motivirani zgolj k zadovoljitvi drugega, svojega telesa pa sploh še ne začutijo v resnici. V takšnih primerih obstaja nevarnost ponovne travmatizacije, če se partnerja res ne razgalita drug pred drugim v svojih izkušnjah, v svojih mejah in željah.

Vprašanje: Kaj narediti, ko ima partner večje spolne potrebe kot jaz? Kaj v takih primerih naredite na terapiji?

Takšne primere na terapijah vedno rešujemo večplastno. Veliko primerov je res podobnih, kot opisujete (da ima moški večje potrebe, ampak vsaj kašnih 20% tudi obratnih: ko ženska želi več kot moški). Ko nekdo pride na terapijo zaradi razloga neujemanja v spolnosti, vedno pogledamo vse nivoje. Najprej kliente vedno usmerimo še  do zdravnikov oz ostalih strokovnjakov, da preverijo, kako je z fiziološko možnostjo disfunkcij, drugih psihičnih bolezni, libida ipd. Če odkrijemo kakšno disfunkcijo, se na terapiji rešujejo stvari najprej z izžalovanjem situacije, nato pa z drugimi možnostmi reševanja (o tem več kasneje, pri omembi spolnega nivoja).

Na drugi stopnji obravnavamo par čustveno, tako individualno, kot sistemsko partnersko: ali sta čustveno povezana, se oba čutita v sebi in z drugim ok, kako delujeta kot par, a kdo skrbi za koga ipd in se to odraža v spolnosti tudi ipd? Pogosto srečamo primer, ko ženska že sicer a priori čustveno skrbi za moškega, zato tudi v spolnosti ni sproščena. V takih primerih (to so tudi primeri moških) sploh ne pride do tolikšne žželje – ker je zanje tudi spolnost samo še ena skrb, ne pa njihov uitek. Torej moramo v terapiji ugotavljati, zakaj takšna skrb in se usmerjati v to, da je spolnost užitek za oba.
Na čustvenem nivoju ugotavljamo tudi, kako je vsak v paru sam s sabo: sta oba v sebi ok? Kdaj čutita potrebo po spolnosti? Kdaj čutita potrebo po samozadovoljevanju, kdaj po pornografiji? Ali prakticirata oboje in koliko časa že? Prepoznata kdaj in za kaksno vrsto potrebe gre? Pogosto za omenjene primere velja, da se v sebi ženska ne počuti ok (privlačno niti npr), moški pa išče le fiziološko pomiritev telesa.
To nas vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti: a je to potešitvena, tolažitvena ali res tista globlja spolnost. Problem je, ce ima v tem primeru moski samo “potešitveno spolnost”, ženska pa se ob tem čuti kot objekt. Če ima ženska samo “tolažilno spolnost” in s tem dozivlja, da je vredna, je to nevarno tudi zanjo. Pri obema skušamo odkriti, kaj manjka in zakaj manjka in vzbuditi vse tri aspekte …da lahko sploh prideta do zdrave, globlje spolnosti.

Potem pa še ta spolni nivo: kaj komu pomeni spolnost, koliko komu ustreza, a se čutita v sebi privlačna ipd, kdaj se vzburita – kaj ju vzburi, v sebi, kdaj začutita vzburjenje… vse to. Za nekoga je lahko takšna spolna povezanost ze masaža, nekdo pa potrebuje izključno vrhunec, ali pa izliv. Par, ki ježepovezan čustveno, spodbujamo, da se povežeta v razsikovanju čutnosti. In včasih se v tem lahko hitro ujameta… Težava nastane, ko se partnerja ne zmoreta prilagoditi drug drugemu in ga slišati. To navadno pomeni, da eden težko zdrži s svojimi potrebami, drugi pa ne ve, zakaj blokira. V takih primerih se brez strokovne pomoči hitro zapleteta v očitanja in osamljenost.

V partnerski terapiji pa gremo vedno v smer, da par pripeljemo blizje. Torej tistega z večjimi potrebami usmerjamo na to, da ugotovimo, ali te potrebe pokrivajo še kaj drugega (izjemno pogosto je to stres in napetost, pri obeh spolih), pri tistemu ki pa nima želje pa raziskujemo, če je res nima oz kaj to konkretno pomeni – navadno je zanje samo spolnost precej drugacna, ali pa rabijo vec čustvene pozornosti. V primerih, kot ste jih opisali, izjemno pogosto naletimo tudi na moskega ki je bil prezgodaj soočen s spolnostjo, ali pa se je več desetletij zadovoljeval zgolj z uporabo pornografije  in na žensko, kjer je bila spolnost doma tabu/zatirana, ali pa je celo doživela spolno zlorabo. To pa potem vse spremeni oz pomeni, da moramo iti najprej počasi v predelavo travmatičnih izkusenj – kar pa pomeni daljse procese. Za pare s težavami v spolnosti, so takšni procesi še napornejši, če se terapije udeležijo potem, ko se težave pojavljajo že dolgo časa. Zato vedno spodbujamo pare, da se za terapevtska srečanja odločijo ob prvem sumu različnosti v spolnosti.

Napisala: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Kako naj se uskladiva v spolnosti? On/a bi več, meni pa ni. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.