Pozdravljene, imam vprašanje. Imam enega otroka od prej in sedaj sem rizično noseča z dvojčkoma. S partnerjem s katerim sem sedaj, sem mojo oporoko, ki sem je podedovala, napisala na njega kot darilo pogodbo. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari katere bi morale biti v oporoki, niso še  v celoti pri njem, imava zaradi tega – njegove besede (partnerstvo in zaupanje na nitki). Ker misli, da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega kdaj bo in kako ( če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj) kaj naj si mislim?

Razmišljam prav, da mu je samo do premoženja in stvari ?

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos vendar samo iz ene strani ga ni mogoče. Kaj naj storim, poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam na kakšen drug način?
Hvala za odgovore😪😪😪
_____________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vaše telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas. Če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vaše zdravje. Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično.

Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna. Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti.

Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vaše potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani. Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas.

Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe. Če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto ♥️

Spela Adamic Malik

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerju je samo do mojega premoženja: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo.

Sem v psihično in emocionalno toksičnem odnosu. Z fantom sem že od 16 leta, skupaj sva 10 let. Šla sva že večkrat narazen, ampak nekako greva vedno nazaj. Zdaj živi v mojem stanovanju in oba sva prijavljena, zato ga ne morem vržti vem…

Ne vem več kako naprej. Tega ne morem več trpeti. Trudim se ko budala, zvijam se, ko prestica nikoli ni nič v redu dovolj zanj. Prišlo je tudi že do fizičnega snidenja, nič hujšega.

Ampak moja duša ne zmore več.

Vem, da si tega ne zasluzim ampak čez leta sem začela verjeti v njegove besede. Da nisem vredna, prilagodila sem se. Razmišljam o selitvi domov vendar se bojim. Tudi tam so stvari disfunkcionalne. Ujeta sem v neko nenormalno emocionalno normalnost. Probala sem psihoterapijo že večkrat, ampak ne pomaga, ker sem še vedno z njim.

Hvala.

______________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonina,
Slišim vas, da se počutite ujeto in nemočno v odnosu, kjer se ne počutite varno, vidno, občuteno, slišano in spoštovano. Slednje so nase osnovne človeške potrebe, poleg tega je prisotno še nasilje, ki se lahko se stopnjuje. Kot edini izhod ste napisali vrnitev k primarni družini, kjer pa zgleda, da je tudi nezdravo okolje za vas. Ugibam, a morda je pri vama se več drugega prisotnega nasilja, saj nasilje ni samo to, da nas nekdo udari – poglejte si vprašalnik Društva za nenasilno komunikacijo. Če je prehudo, naredite načrt, kako in kam se umaknete, ker je vaša varnost glavna stvar, ki jo je treba zagotoviti. Prilagam link https://www.drustvo-dnk.si/…/vprasalnik-ali-dozivljate…

Morda vas sprejmejo tudi v varni hiši za obdobje enega leta, ta čas pa naredite plan kako do finančne samostojnosti, da greste na svoje.

Pravite, da ste poskusili terapijo, a ne pomaga, ker ste se vedno z njim. Zelo vas slišim v tem, ker včasih rezultati niso vidni in se vse zdi, kot vrtenje v krogu., Psihoterapija ne deluje čez noč. Včasih sicer deluje hitro, odvisno za kakšne težave gre, a če nekaj nastaja 20 let, je včasih potrebno dlje, da se zares začne zdravljenje.

V toksičnih partnerskih odnosih se znajdemo, ker nam je to domače, kot posledica travme v nezdravem otroštvu. Če čutite tako nemoč, da zapustite odnos, gre lahko tudi za odvisnost od odnosa in se je potrebno lotiti zdravljenja prav tega. Morda prav sistematično po ‘navodilih’ zdravljenja odvisnosti po Sanji Rozman na primer, če je dovolj velika motivacija (priporočam tudi samozdravljenje po tej knjigi, plus podporo terapevta, da vas spremlja, da ne ‘pademo’ nazaj na stare tirnice). Vem na primer za primer, ko se je leta klient zdravil, a zares je bil preboj šele po korakih Sanje Rozman na zahtevo klienta – kar je bilo seveda ključno – klient sam in njegova zmožnost in motivacija.

Za uspeh v terapiji so torej potrebne različne stvari – najbolj zdravi odnos, ki ga vzpostavite s terapevtom, kjer vas nekdo nenehno sliši, vam da prostor, vas spoštuje in podpira v tem, kar je najboljše za vas. Išče z vami strategije, kaj bi se bile opcije, delo na tem, da ste finančno samostojni.

Zato da se čimbolj opolnomočite, naredite strategijo in plan, da se umaknete in zaživite na polno.

Ste ravno v letih, ko lahko pride do velikih prebojev. Ko velikokrat mladi začutijo na polno vse svoje življenje, travme, in ob pravi podpori, lahko pride do super postavljenih temeljev za celo življenje. Vi vse to čutite in ste si že poiskali pomoč, in prav je, da ste kritični, kaj deluje, kaj ne deluje. Prav tako je prav, da greste naprej s takim terapevtom, kjer se počutite v odnosu sprejete in kjer si upate naslavljati vse. Več boste iskreno zmogli povedati, tudi če se tiče vašega nezaupanja v terapevtski proces, več vam bo lahko dano nazaj. Da prav to, kar je težko izgovoriti, se naslovi in išče rešitve. Več terapevtov uporablja različne tehnike in ni vsaka za vsakogar in treba bo najti taksno ali več taksnih, ki opolnomoči prav vas.

Da boste znotraj procesa resnično začutili, da ste vredni ljubezni točno taksni, kot ste, in da si zasluzite mir in varnost, zdrave odnose.

Življenje, kjer moramo prositi za drobtinice pozornosti, se ‘zvijati kot prestica’, da bi bili sprejeti, vas pelje v stisko, namesto v to, kar je cilj odnosov.

Biti sprejet in dihati svobodno točno taksni, kot smo – naproti avtentičnosti in samouresničevanju in skupni rasti v odnosu. Želim vam obilo poguma, draga anonimna, verjamem, da zmorete. Največ truda gre namreč v preživetje v toksičnih odnosih. Ko smo na varnem, nam začne ostajati energija, ki jo lahko vlagamo drugam. Vse dobro.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Špela Adamič Malik, Insitut Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Sem v psihično in emocionalno toksičnem odnosu: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Iščem dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se lahko srečamo z dvema nevarnostima: prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa to, da otroke preobremenimo. Izogibanje teme ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene. Podoben efekt pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je vedno na prvem mestu – pri vseh travmatičnih dogodkih to, da se z dogodkom soočimo najprej sami: da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo.

Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroci. 

Pogovor z otroci je pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno absorbirajo različne občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa lahko v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo nesigurnost, napetost in strahove. Zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je, da je pogovor primeren starosti otroka. Z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več. 

Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse ok in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili… Bi jim mi skušali na preprost način odgovarjati (jasno in kratko) in pomiriti. Pomembno je, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa.  

Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane npr. bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo…). Lahko pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje… Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke (si prestrašen/jezen/žalosten/…, na koncu pa pomirimo). 

Za začetek je torej bistveno vse otroke opazovati in jim dati prostor, da spregovorijo. Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, če so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se oni počutijo v zadnjem tednu, kako oni doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z ja ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.  

Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu tantrumov, nesoglasij, agresije, ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh momentov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda čisto drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.  

Otroke pomirja tudi to, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici skušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da ni nekaj stalnega in da delujejo stvari v smer pozitivnega, daje upanje vsem. 

Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo kontrole, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo sms za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otroke ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo kontrole.  

Travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi: 

– otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?) 

– otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč) 

– ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo 

Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri.  

Prispevek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

The post Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Kako se kot starš, psihično pripraviti na vstop v vrtec( prvorojenec)?  Verjetno je separacijska anksioznost nekaj normalnega za oba, pa vendar kaj storiti, če je mamina anksioznost res velika? Kako se psihično pripraviti, umiriti in predvsem zaupati, da bo vse ok? Hvala

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje. Vidim, da imamo mame pogoste težave s sprejemanjem druga druge… in zato težko naletite na res “uporabne” komentarje.

Upam, da vam bo moj komentar kaj pomagal. Pri svojem delu opažam, da je kakšna skrita anksioznost, oz povečana tesnobnost ob prepuščanju otroka v vrtec izjemno pogosta v dveh primerih in sicer:

– primer nepredelanih zlorab

– primer transgeneracijskega prenosa travme

Razložim: mame, ki nosijo v telesu zlorabo, imajo pogosto strahove, ki so povezani z občutkom (ne)kontrole. Uvajanje v vrtec pa je točno taksna situacija, ki pritiska na te rane.

S prenosom travme pa mislim to, da sem v praksi še vedno naletela na mamice, katerih predniki so bili kot dojenčki veliko puščeni sami sebi (ali pa celo dobesedno zapuščeni s strani mam!!)in mame nezavedno nosijo v svojem telesu ta podedovan strah.

Rešitev je v tem, da raziščete, če imate morda kakšno od teh dveh naštetih izkušenj. Saj veste, jaz vedno svetujem terapijo – za mamo v tem primeru- ker vidim, kako zelo učinkuje.

Poleg tega vidim, da pomaga, če lahko dobite sočutje vzgojiteljice – to je kar težko, ker one začutijo vašo nesigurnost in se navadno čutijo zelo ogrožene ,ne vedo pa, da so v resnici skasirale vaš strah. Zato vedno svetujem, da mama zaupa vzgojiteljici vse svoje možne strahove – da jo ta lažje razume. Če na drugi strani ni sočutja, je to težje.

Za vse je sicer lažje, če v takih primerih uvaja očka, ker ga ponavadi ni strah ničesar..

Vedno pa – zaradi otroka – svetujem počasno uvajanje (tudi po 4 tedne), pri tem, da je res pomembno, da mami ni preveč dejavna v uvajanju.

Mamam svetujem, da o svojih strahovih veeeeliko govorijo s partnerji in prijateljicami, jih izjokajo in skušajo ugotoviti, česa točno se bojijo. Če vidite, da sami ne bi zmogli predelati strahov, vam vsekakor  priporočam terapijo.

In seveda, počasno uvajanje pripomore k temu, da se otrok v vrtcu lahko počuti dobro in to zanj ni stres… najbrž tudi to malo pomaga k pomiritvi?

In mamica… vse bo ok. Vem, da tega se ne čutite, ampak res razmislite, česa točno se bojite. Na terapijah delam tudi vizualizacije, kjer svoje strahove pogledamo v najhujši možni luči in jih sprejmemo – da vidimo, da so samo občutki, da smo mi v resnici ok. Tega občutja, te mirnosti in varnosti vam toplo privoščim. Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Vstop v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Korona je ogromno družin postavila v brezizhoden položaj, o čemer smo govorili in objavili na socialnih omrežjih in na Portalu Plus, v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Objavljene so bile predvsem stiske ljudi, ki so se znašli v finančni stiski. Pandemija ni s sabo prinesla »le« zdravstvenih težav, pač pa je vplivala na gospodarski, ekonomski in čustven položaj ljudi. Izolacija zaradi korona virusa povzroča, da so žrtve nasilja še pod večjim nadzorom, kateremu ne morejo uiti. Zato moramo nujno najti nove načine, s katerimi jim lahko pomagamo. Strokovno svetovanje anonimnim nudimo v Facebook skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose).

Stiske ljudi so v teh trenutkih postale še bolj opazne in bolj intenzivne. Družinski terapevti opažamo tiste stiske, ki so navzven morda skrite, ampak zato nič manjše. Ker so te stiske skrite, ponujamo pomoč anonimnim tudi preko socialnega omrežja Facebook v skupini sočutno partnerstvo  (več spodaj). Osebno sem v teh tednih pri svojem delu žal zaznala:

– Porast samodestruktivnega vedenja in poskusa samomorov
– Porast družinskega nasilja (tako čustvenega, kot fizičnega)
– Preobremenjenost staršev, ki delajo od doma in hkrati učijo otroke
– Porast zlorabe otrok, ko gre za izvajanje stikov pri deljenjem skrbništvu ločenih staršev

Zakaj v Sloveniji inštitucije ne zaznajo večjega števila prijav nasilja?

Vse zgoraj naštete situacije so grozne, toda najbolj nas skrbi za vse tiste, katerih življenja in dostojanstva so trenutno ogrožena še bolj kot običajno. V tujini zaznavajo ogromen porast nasilja, nekateri mediji poročajo tudi o 30% dvigu družinskega nasilja. Pri nas še ne. Nasilni svojo partnerko ali svojega partnerja postopoma ločujejo od okolice in stikov z najbližjimi, v izolaciji to pomeni, da žrtvi začnejo omejevati dostop do telefona, čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Vse to bi pojasnilo, zakaj v Sloveniji uradne oblasti naj ne bi še zaznavale porasta nasilja, kljub temu, da ga strokovnjaki v praksi že vidimo. Poleg tega ima veliko ljudi porušeno zaupanje v državne institucije in težko zaupa avtoriteti, kar je lahko dodaten razlog, zakaj se žrtve ne obračajo nanje.

Toda veliko je novih telefonskih linij, kjer lahko žrtve pokličejo na pomoč, vendar je klicev relativno »malo« tudi zato, ker žrtve nasilja težko govorijo, če so pod nadzorom nasilnega. Zato je morda v teh trenutkih smiselno razmišljati o rešitvah, ki so zdaj lažje, torej ponuditi možnost podpore na internetu in na socialnih omrežjih. Skupaj z ekipo terapevtov, ki vodimo sočutne SOS Facebook skupine že prejemamo nove anonimne prošnje za pomoč, vezane na tematiko korone. Toda vse to je le kapljica v morje, saj je nasilje tako kruta in široka tema, ki bi v izolaciji potrebovala še konkretnejše in globlje intervencije.

V Sloveniji še nimamo hitrih intervencij, prilagojenih situaciji.

Spodaj je zapisanih le nekaj nujnih idej, kako bi lahko vlada hitro ukrepala glede nasilja v času izolacije zaradi korona virusa. Nekatere od idej so povsem brezplačne in vredne razmisleka.

1. Povabiti vse organizacije in posameznike, ki v praksi delajo z nasiljem k iskanju idej. Le skupno, neizključujoče delovanje različnih profilov, ki delajo z nasiljem, bi lahko prineslo nove in inovativne rešitve

2. Organizirati nacionalno kampanjo boja proti nasilju:
javna/medijska promocija, online dogodki, objava intervjujev na to temo – mediji in podjetja vabljeni kot sponzorji, znane osebnosti – promotorji kampanje, dodatne organizacije…

3. Uporabiti že obstoječe kanale – aplikacije, kot so VIBER in mobilne operaterje – pošlji sporočilo: spodbudo k prijavi in končanju nasilja (podobno kot je vlada že naredila za “ostani doma”).

4. Uvesti šifrirane kode in krizne točke, kjer lahko žrtve prijavijo nasilje, zaposleni pa ga preko šifre prepoznajo; predvsem bi preko šifre lahko reševali stanje v lekarni, trgovini, ali pekarni. Ta sistem v tujini že uporabljajo. Torej ko žrtev pride v lekarno, izreče šifro, npr “maska19” in zaposleni prijavijo nasilje policiji, ali pa to stori žrtev sama. V izolaciji bi bila takšna intervencija nujna zato, ker je žrtev redkokdaj sama.

5. Angažirati se na socialnih omrežjih, le nekaj influencerjev je potrebnih, da podprejo idejo boja proti nasilju. Uporabiti že uveljavljene večje skupine za strokovno pomoč.

Nasilje poteka prikrito.

Težava nasilja v trenutnih časih je torej v tem, da žrtve težje zaupajo komu, kaj se dogaja. Izolacija jih lahko pripelje še v večjo izoliranost, če jim storilec omejuje izhode. Ker je žrtve nasilja izredno težko prepoznati, sosedi pa še vedno iz sramu prej pogledajo stran, kot pa dajo prijavo, je nujno razmišljati o novih pristopih trenutne situacije. To, kar je sicer morda vsaj malo delovalo, v teh trenutkih ni dovolj.

Nasilneži namreč sčasoma prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in prepričajo žrtve, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo
žrtvin strah pred virusom. Žrtve poskušajo prepričati morda celo v to, da so namestitve v varnih hišah ali materinskih domovih že prepolne, kar nikakor ne drži. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov z okolico, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa vsaj nesejo smeti in skušajo opozoriti nase, zaposlene, ali pa sosede doma. V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas, kot omenjamo že zgoraj.

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poudarjajo, da namestitveni programi (materinski domovi, varne hiše, bivalne skupnosti, stanovanjske skupnosti, zavetišča) delujejo nespremenjeno, vendar ob doslednem upoštevanju navodil NIJZ in drugih inštitucij. Pri prvem sprejemu stranke v namestitveni program strokovni delavci in delavke v individualnem razgovoru opravijo razgovor o zdravstvenem stanju in njihovem počutju ter v primeru podanega suma postopajo skladno z navodili NIJZ in MZ. Na ministrstvu poudarjajo, da so nasilje v družini in vse neodložljive naloge po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini v navodilih za izvajalce socialno varstvenih dejavnosti opredelili kot nujen primer. To pomeni, da tudi sredi pandemije Centri za socialno delo delajo nemoteno in ko je to potrebno, še vedno tudi preko osebnih obiskov s strankami opravljajo javna pooblastila in druge naloge, kjer je potrebno zaščititi posameznika.

Čustvene težave so se ob ukrepih povečale, kar se zelo odraža pri deljenih skrbništvih.

Slednje pomeni, da je ministrstvo ohranilo posluh za najnujnejše primere. Večje težave pa imamo v Sloveniji zaradi odloka o začasni prepovedi gibanja izven svoje občine. Slednje povzroča kar nekaj skrbi, pogrešanja, osamljenosti in težav naslednjim skupinam:
– sestavljenim družinam,
– partnerjem, ki ne živijo skupaj
– otrokom, katerih starši niso v partnerski zvezi in si delijo skrbništvo

Najbolj ranljiva skupina so zagotovo otroci, ki so zavoljo odloka prikrajšani za stike z obema staršema. Zdravje je vsekakor največja dobrobit otroka, prav tako pa je dobrobit otroka dostopnost do obeh staršev. V tem oziru naj bi se oba starša potrudila za omogočene nemotene stike preko interneta, čimvečkrat, lahko celo večkrat kot sicer. Starši, kjer sta oba zares v izolaciji zaradi korona virusa, lahko izvajajo stike tudi v živo, tako kot so jih prej. Težava nastane, ko naletimo na starše, kjer eden ni v izolaciji, ali pa če otrok predstavlja ranljivo skupino. Veliko staršev se je uspelo dogovoriti, a vendar se pojavlja vse več pritožb, ki kažejo, da povsod žal ni konsenza. Pričakovati konsenz v starševstvu je težko že v primerih poročenih, v primeru razvezanih, ki pa tega že prej niso zmogli, pa to lahko vodi v še mnogo večje težave. S tovrstnmi težavami se morajo zdaj krivično srečevati ljudje, ki so že tako šli skozi veliko stisk, težkega odnosa in ponekje tudi težkega razhoda, zdaj pa se od njih pričakuje veliko sodelovanja.

Pri otrocih ločenih staršev lahko prihaja do zlorab, ministrstva pa zgolj pozivajo k razumu.

Toda po poročanju ministrstva za pravosodje lahko sklepamo, da prejemajo vse več prijav zlorab. Takole so zapisali že prejšnji mesec: V tem težkem obdobju smo seznanjeni tudi s problemi izvajanja stikov, kot so določeni v sodni odločbi, pri čemer se že sprožajo postopki pred sodišči s predlogi za izdajo začasnih odredb, s katerimi eden od staršev zahteva prepoved izvajanja stikov z otrokom zaradi nevarnosti okužbe, ali pa zahteva izdajo začasne odredbe o stikih, ker mu drugi starš ne dovoli stika iz tega istega razloga. Apeliramo na starše, da so v svojih postopanjih razumni in odgovorni, da ne ogrožajo koristi svojih otrok iz takšnih in drugačnih razlogov. V kolikor ni mogoče zagotavljati oziroma izvajati stikov zaradi nevarnosti širjenja korona virusa predlagamo, da se za zagotovitev stika, ki je namenjen ohranjanju odnosa z drugim staršem, poslužujejo tehnologije, telefonov, morebitnih videokonferenc. Na Ministrstvu za pravosodje smo bili v preteklih dneh seznanjeni tudi z odzivom Vrhovnega sodišča, s katerim Višja in Okrožna sodišča seznanja, da je pri odločanju o stikih v teh težkih časih treba pretehtati, kar je otroku najbolj v korist, pri čemer se upošteva tudi trenutno stanje. Pozivamo torej k razumnosti, saj ste starši tisti, ki ste prvi zadolženi za zaščito koristi vaših otrok.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se strinja in dodaja: Tudi v izrednih okoliščinah velja, da je potrebno spoštovati pravnomočne sodne in upravne odločitve. Pri izvrševanju pravnomočnih sodnih odločb, ki urejajo stike otroka s tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, pa apeliramo na starše, da se v tem izjemno kriznem obdobju obnašajo razumsko, upoštevajo odrejene in priporočene ukrepe za preprečevanje širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in imajo pri tem pred očmi prvenstveno varstvo koristi svojih otrok.

Starši z deljenim skrbništvom so pred odgovornostjo, da se odločajo kar sami.

Obe ministrstvi pravzaprav pozivata starše, ki so se razšli, najverjetneje zato, ker že v zvezi niso zmogli poiskati konsenza k temu, naj ga najdejo zdaj in razmišljajo razumsko. Priporočila torej dovoljujejo veliko različnih interpretacij, slednje pa lahko vodijo do zlorab. Tudi v tokratnem primeru se lahko najslabše konča za otroke, ki ostanejo v boju med staršema, ki se zaradi lastnih stisk ne zmoreta dogovoriti kako naprej. Tovrstno pričakovanje je za marsikoga precenjeno in zelo krivično. Ravno ločeni starši so že šli skozi ves pekel neslišanosti, birokracije in različnih pogledov na starševstvo, se naj bi zdaj poenotili v mnenjih in postali razumni. Toda v realnosti je to precej težko, če srečamo mamo, ki se boji korona virusa, že ko odpre vrata, ali pa če srečamo očeta, ki se ne drži pravil karantene in se veliko druži ne le v službi, pač pa tudi po njej. Oba sta v sebi polna strahu, prva se boji zdravstvenih težav, drugi pa gospodarske krize. Tretji pa morda teorij zarot. In če se srečajo starši s tako različnimi pogledi, težko sami od sebe ohranjajo trezno in razumno presojo. Obstajajo pa tudi starši, ki še niso zmogli predelati razhoda in bodo stike onemogočali zaradi preteklih nerazrešenih stisk, ki jih bodo vračali bivšem partnerjem. Toda tudi to najbolj zaznamuje otroke.

Težko je pričakovati razumevanje tam, kjer ga marsikje v osnovi ni bilo. Ločeni starši so že tako naredili velik korak v življenju s tem, da so odšli iz odnosa, kjer je bilo nasilje, zasvojenost, prehuda odtujenost, ali nepripravljenost za delo. Če imajo na drugi strani partnerja, za katerega sumijo, da je še vedno zasvojen ali nasilen, stiki pa še vedno potekajo nemoteno, jih bodo v času izolacije poskušali prekiniti. Ker verjamejo, da je tako najboljše za otroke. Najboljše bi v teh primerih bilo, da so stiki vodeni izključno pod nadzorom, a če tega do zdaj niso dosegli, bodo zelo verjetno iz upravičenega strahu stike poskušali omejevati. V resnici pa bi bilo nujno svoje sume zaupati pravosodju in CSD, kjer bi lahko prišlo do konkretnih sprememb.

Težava pri stikih zahteva dodatno pozornost

Obstajata torej najmanj tri logične razlage, zakaj imajo starši z deljenim skrbništvom v teh časih lahko povečane težave. Na ministrstvih  bi se morali zavedati, da je ravno ta situacija lahko dodatno jabolko spora, saj lahko prinaša nove zlorabe in občutke krivice. Sploh v primeru, če otrok več časa preživi s staršem, ki ni v izolaciji, pa ga vseeno ne želi peljat na stik k bivšem partnerju, ki je v izolaciji. Če en starš omejuje stike otrokoma z drugim, sam pa ne živi v izolaciji, gre za nekaj drugega kot izključno dobrobit otroka. Možne so zlorabe otroka za preprečevanje stika, ali pa to, da se eden od staršev ne boji korona virusa, pač pa boji bivšega partnerja. V takem primeru spodbujamo starše, da najdejo strokovno pomoč, tretjo osebo, ki bi lahko prepoznala strahove in stiske partnerja, ki preprečuje stike.

Ministrstvo za delo, družino, socialne razmere in enake možnosti dodaja: če do dogovora med starši ne pride in se stik določen s pravnomočno sodno odločbo ne izvede, ima upravičenec do stikov možnost pri pristojnem sodišču predlagati izvršbo. V kolikor drugi starš ocenjuje, da stiki trenutno niso v korist otroku, pa lahko na pristojnem sodišču vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere se stiki začasno ne bi izvrševali. Ampak ravno odredbe in izvršbe so tiste, ki še povečujejo jezo in oddaljenost med bivšima partnerjema, ki se že v osnovi ne moreta dogovoriti. V takšnih primerih zato raje kot poseg v odredbe in kaznovanje predlagamo najprej pogovor in dogovor – tam, kjer je to možno. Kjer pogovor ni možen, pa svetovanje – mediacijo tretje osebe, ki bi lahko določila takšno pot, ki bi bila najboljša za otroka in starša. Šele če tudi to ne bi bilo uspešno, se naj odločajo za izvršbe ali začasne odredbe.

Nekaj smiselnih razmislekov lahko starši z deljenim skrbništvom najdete tudi na tej strani.

Kje je rešitev za otroke v času korona virusa?

Če se starši odločijo za prekinitev stikov v živo, naj omogočijo elektronske stike še bolj pogosto, kot jih je bil otrok vajen. V trenutkih izolacije zagotovo potrebuje še več podpore obeh staršev. Starša se naj dogovorita, kako bodo stike v živo lahko nadomestili – in naredita konkreten terminski plan. Jasno je, da nič ne more nadomestiti objema v živo, od obeh staršev in nekateri otroci so v času izolacije zaradi korona virusa poleg manjka vrstnikov prikrajšani še za manjko enega od staršev. Smiselno je zato razmišljati o tem, kako jim vseeno ponuditi čim več topline, prijaznosti, navzočnosti in stika, čeprav na drugačne načine.

Če ste v stiski, ne oklevajte in pokličite brezplačno pomoč tukaj: ZDAJ
Brezplačna telefonska pomoč je možna tudi na Inštitutu Vita bona in pri naših sodelavcih.

Če ne morete poklicati na pomoč, se včlanite v naše sočutne SOS Facebook skupine, kjer lahko vprašanje oddate anonimno:

SOS Korona – svetovalnica (strah, tesnoba, panika)

Sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose)

Sočutno varstvo in starševstvo (SOS za starše in strokovne delavce).

Prispevek napisala: družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch

The post Korona: pandemija nasilja, napetosti in stisk otrok appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.