Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest.

Ne znam postavljati mej, pri konfliktnih situacijah v odnosu, se zaprem.  Skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa.
Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo.

Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nic več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti.

Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre.

Saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale. Ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim,
Spela Adamic Malik

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Imam zelo nizko samozavest: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

S partnerjem imava dokaj dober odnos, je pozoren, ljubeč, lahko se pogovarjava, si zaupava.

Čisto druga zgodba je do otrok, se sicer vključuje v vse dejavnosti in pomaga, a je pri tem večkrat nepotrpežljiv, ciničen, strupen, venomer opozarja na napake, ne zna vzpostaviti pravega stika. Otroka mu ne zaupata, se ga tudi bojita, niso povezani.

Sama sem v veliki stiski.

Sam pravi, da se vsega zaveda, a ni nič drugače.

Jaz se počutim, da ne zaščitim svojih otrok, če kaj govorim pred njim ni prav, potem se tudi midva začneva kregat. Ima pa on te vzorce iz primarne družine.

Samo zato sem razmišljala, da prekinem to zvezo. Ali je katera imela podobno izkušnjo? Je sploh možno, da je drugače, kako?

___________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za vaše vprašanje in ranljivost. Mi je žal, da gledate nesočutnost vašega partnerja do vajinih otrok.

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti. Otroka se verjetno bojita te kritike in tega, da nikoli nič ne bosta naredila prav, kar je normalno.

Hočem povedati, da če ima do njiju tak odnos, je normalno, da se tako počutita, seveda pa ni fer do njiju, saj si zaslužita ljubeče starše h katerim gresta lahko po oporo. In enega očeta, ki je sproščen in k jima aktivira simpatični živčni sistem – da je aktiven, ju spodbuja, verjame v njiju in njune sposobnosti ipd.

Normalno je tudi, da ste vi v stiski, saj si seveda želite videti in predvsem čutiti povezano družino kar si zaslužite kot ženska, kot mama in vsekakor si to tudi zaslužite vsi kot družina.

Partnerja boste težko spremenili, imate pa vso pravico postaviti mejo v smislu, da ne dovolite, da tako govori z otroci.

Vendar pa, to se dela ko sta sama, ga potegnete na stran, v drugo sobo, postavite mejo in ga tudi vprašate kaj čuti, ker se v njemu verjetno zbudijo neki triggerji pri otrocih, da sploh postane tak.
Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo. Namreč tako kot ste že dobro ocenili, to njegovo obnašanje ni od zdaj, ne gre se za to, da ne bi imel rad svojih otrok. V njem se prebudi neka rana iz otroštva in ker je (verjetno) ni zavesten, se potem to pokaže pri otrocih.

Bi bilo pa tudi smiselno za vas, da se vprašate kako pa to, da ste vi s takim moškim?

Kaj pa vam ‘daje’ to, v smislu kaj je vam domačega v tej dinamiki?

Želim vam vse dobro in vabljeni na terapijo tudi k nam na Vito Bono.

Komentar je napisala psihoterapevtka Kaja Kocjan.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partner je strupen do otrok: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spoštovani, sem odrasla ženska, 45 let.

Moja starša sta oba živa, ločena sta že od mojega 6 leta. Pogovarjati sta se začela osnovne stvari glede dostave vnukov pri mojih 34 letih, v mojem odraščanju nista spregovorila niti ene besede.

O meni nikoli nista govorila.

Razlog za njuno ločitev je iz strani mame, da je oče pil, iz strani očeta, da ga je prevarala z moškim, s katerim se je kasneje tudi poročila in imela še enega otroka. Pišem vam, ker bi želela vaše mnenje kaj narediti.

Sama živim že dlje časa v drugem mestu, tako da stiki s starši v živo že dolgo niso na dnevnem nivoju.

Pred približno 2 letoma se je zgodila situacija, kjer se mi je odprla pandorina skrinjica in vse svoje občutke sem stresla na svojo mamo, izpovedala sem se brez, da bi varovala mamo kot sem to počela celo življenje.

Predvsem je šlo o tem, da ji zamerim, ko me ni zaščitila, da me je njen mož spolno nadlegoval. Kot odraslo me je vabil v posteljo, mama je to interpretirala kot da ima vsak svojo resnico. Od incidenta sva pretrgali vse stike.

“Uspešno” je skomunicirala, da so z mano vse stike prekinili vsi iz njene strani družine. Tako sestra kot bratranci in teta. Nismo se videli že 2 leti, niti se slišali. Zdaj pa mene moja dva otroka, predvsem mlajši, ki je star 4 leta, sprašuje kdo je moja mama in da bi jo rad videl. Ne vem kako naj to izpeljem.

Meni sami ni do stika z njo, pustimo, da živim z občutkom hrepenenja ljubezni mame, ampak tako živim že od otroštva. Mamin partner je v teh dveh letih, kar nisem v stiku z mamo in sestro, umrl, do njega nikoli nisem čutila nobenega spoštovanja, ljubezni, predvsem gnus, zato nisem šla na pogreb. Večkrat je mama igrala žrtev češ kaj ne prideš na obisk, to da je meni slabo v njeni hiši zaradi njenega partnerja, je enostavno preslišala in name zlivala krivdo, da kaka sem. Večkrat sem šla v vseh teh letih (od incidenta pred 2 letoma) čez sebe in na obisk zaradi mojih otrok.

Mož pozna vso zgodbo in od kar jo pozna ni prestopil maminega praga.

Tudi njegovo stališče je, da ni potrebe, da imata moja dva otroka z mojo mamo odnos. Jaz pa sem zaradi vprašanj sina zdaj zmedena. Vem, da je mama z ločitvijo z mojim očetom v sebi prekinila tudi z mano. Vem da resnica, da me je njen mož nadlegoval, boli, ter je lažje da iz mene naredi pred svojo družino tisto krivo osebo, ki ji ni mar do mame. Ampak vseeno sem zrela in marsikaj zmorem, ampak ne vem, če bi bilo boljše za moje otroke, da me kdaj vidijo v komunikaciji z mamo ali ne. Iskreno itak ne more biti, ampak ja marsikateri družinski odnosi so čudni. Hvala za vaše misli, ker se vrtim v tem ali nadaljevati kot je in kot pravi mož, ali se približati in oblikovati nazaj neke površinske odnose z maminim delom družine, kljub moji bolečini, izključno zaradi mojih otrok.

Otroci imajo sicer tople stike z očetovo družino in moževo družino.

Figur starih staršev torej niso oropani. Hvala za vsak odgovor!

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Dvakrat sem prebrala vaše sporočilo in mislim, da ste si odgovor na vaše vprašanje odgovorili že sami.

Kako močni ste, kako pogumni, da ste v prvi vrsti sebe in kasneje tudi svojo družino zavarovali. Naredili ste vse, kar ste želeli in sanjali, da naredi vaša mama, a tega ni vedela, zmogla.

Zato vas vprašam, kaj dobrega bi imeli vi in vaš otrok od tega odnosa?

Pogovorite se z otrokom. Povejte po resnici, seveda otrokovim letom primerno, da nimate stikov, ker ni spoštovanja, ker se tam ne počutite varni in da to ni odnos v katerem želite sodelovati.
Če pa boste to kadarkoli želeli spremeniti pa imate še vedno to možnost.

Glede na vaše pretekle izkušnje vam vsekakor svetujem terapijo za predelavo tavme, če je še niste obiskali.

Vse dobro.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek,

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prekinitev odnosa s starši, je to prava pot: SOS appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Draga anonimna,

To kar se je zgodilo vaši hčerki ni normalno in ni sprejemljivo!

Zelo pomembno je, da se z njo pogovarjate o primernih in neprimernih dotikih, kot ste to že storili. Povejte ji, da ni kriva, ker ju je poslušala in naredila kar sta želela.

Tako ji boste odvzeli malo sramu in predvsem občutke krivde, da si je to sama želela, ker ni odšla stran.

Zelo je pomembno, da jo učite kako naj posluša svoje telo in svoje občutke.

Pogosto, ko se znajdemo v situacijah, ki so za nas nevarne, nas telo opozori na nek način, neprijetno nam je, takšne zahteve nam vzbujajo sram, čutimo paniko, strah nas je. In takrat je ključnega pomena, da sami sebe poslušamo, si zaupamo in odidemo iz situacije v kateri smo se znašli (če seveda lahko) oziroma takoj povemo nekomu, ki mu zaupamo in ne začenjamo verjeti, da smo sami krivi za to kar se nam je zgodilo.

S tem, da ste svoji hčerki verjeli, se z njo pogovorili in je niste obsojali, ste naredili največ kar lahko kot mati storite.

Še več, prekinili ste tudi grozoto, ki se je zgodila vam, kjer ste poleg spolne zlorabe doživeli še zavrnitev s strani mame in občutek popolne osamitve in razgaljenosti, kjer ni bilo nikogar, da bi vas zaščitil.

Kako ste vi predelali svojo spolno zlorabo?

Ste imeli terapevtsko pomoč, kakšno drugačno podporo?

Zelo pomembno je namreč, da takšne grozovite zlorabe in travme predelamo. To pa zato, ker si tudi žrtev najgrozovitejših zlorab zasluži živeti v miru, kjer primerno ceni svoje življenje in svoje telo, kar je nujno za sprejemanje dobrih odločitev zase in za svojo družino. Dokler je zloraba v našem telesu, je to nemogoče, saj se prebuja skozi celo življenje in nas nezavedno vodi. Prav tako je predelava pomembna, da preprečimo medgeneracijske prenose.

V primeru, da je niste, vam toplo priporočam, da se obrnete na primernega strokovnjaka, ki vam bo pomagal.

Predlagam tudi, da preberete kakšno knjigo na to temo (če jih še niste). Priporočam Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje (Tanja Repič Slavič) in Pogum za okrevanje (Ellen Bass in Laura Davis).

Tudi z bratom se pogovorite.

Opozorite ga na dogodek in mu povejte, da je takšno obnašanje nesprejemljivo.

Prav tako ne dovolite, da je vaša hčerka sama s tema bratrancema ali družino vašega brata, dokler ne ugotovite kaj točno se tam dogaja. Že sama reakcija vašega brata vam bo dala vedeti kakšno stališče ima do spolne zlorabe in zaščite žrtev in tako boste takoj vedeli ali je tisto okolje varno za vašo hčerko.

Je možno, da je bil tudi vaš brat zlorabljen, tako kot vi?

Je vedel za zlorabo takrat, ko se je dogajala vam in vam ni mogel pomagati, ker je bil še otrok?

Nazadnje bi vam rada povedala še nekaj. Pravite, da ne želite delati nepotrebnih težav, zato, ker ste bili sami zlorabljeni. Pa vendar je verjetno ravno ta vaša grozovita izkušnja izostrila vaše čute do te mere, da ste takoj zaznali stisko vaše hčerke in ste ji nudili primerno oporo v tistem trenutku in tudi v prihodnosti boste naredili vse kar je v vaši moči, da preprečite, da se vaša zgodba zgodi njej.

Krasna ženska in čudovita mama ste!

Če se vam bo zazdelo, da bi terapevtsko pomoč potrebovala tudi vaša hči, vam priporočam, da se obrnete na Nino Kočar, Inštitut Lunina vila.

Vse dobro vam želim! 

Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.

The post Neprimerni dotiki: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila,  me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

 Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva   iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že     srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo. 

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka.  Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti  in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj dolgujem staršem? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zmotna prepričanja o spolnosti in primer težave v postelji.

Težave v spolnosti so eden izmed glavnih težav v partnerstvu. Spolnost ne pomeni samo spolnih odnosov, pač pa zajema vso intimo in globino med partnerjema, zato družinski terapevti pogosto rečemo, da se v spolnosti odraža vsa dinamika čustvenega sveta partnerjev. Partnerji se  navadno za takšno terapijo odločajo zelo (pre)pozno, ko je res že hudo: v primerih že razkritih prevar ali spolne zasvojenosti, ali pa v primerih spolnih disfunkcij ali zmanjšanega libida. Težave v spolnosti lahko nosijo v sebi veliko občutkov neprimernosti, sramu, nevrednosti. Zato so pogosto tabuizirane, ljudje pa se v svojih bolečinah skrivajo in doživljajo zato še hujša občutja.

Pri velikem številu parov, ki pridejo na terapijo iz povsem drugega razloga (prevare, odtujenosti, prepiri), kmalu ugotovimo, da se tudi v
intimi pojavljajo težave. Če partnerja ne delujeta povezano, tudi v spolnosti težje zaživita. Pravijo, da naj bi čustvena povezanost bila predpogoj za žensko aktivnost. Obstajajo pa seveda tudi pari, ki prepire “rešujejo” s spolnostjo in v njej za trenutek prav zaživijo- a se po daljšem obdobju to vseeno ne pokaže kot dobra rešitev (ker trpi njuna osnovna povezanost, ki ni zgolj fiziološka) in čeravno je na začetku takšna spolnost divja in privlačna, sčasoma dobi težji predznak – če se ne podpreta tudi na drugih nivojih.

Za pare, ki se v spolnosti ne ujamejo najboljše, je pravo odrešenje, ko slišijo, da je to izjemno pogosta težava. Na funkcionalni, zgolj fizični ravni, je tudi precej razumljiva, že zaradi razlik med spoloma, ki navadno pripeljejo do različnih pričakovanj: kaj za koga npr spolni odnos sploh pomeni in kako si ga predstavlja. Stereotipno velja, da imajo v spolnosti večje potrebe moški, da vse ženske potrebujejo za spolnost ogromno časa, da ženske niso zasvojene in da moški iščejo zgolj potešitveno obliko spolnosti. V terapijah je veliko število tudi primerov, ko se s spolno zasvojenostjo srečujejo tudi ženske, ki pa jim je o tem (ravno zaradi družbenih norm) še težje spregovoriti. Težje je o tem govoriti tudi moškim, ki svoje spolne sle sploh ne začutijo v takšni globini, kot njihove partnerke. Težave v spolnosti v resnici torej ne prizanašajo nobenemu od spolov.

Pri raziskovanju težav v spolnosti pogosto naletimo na dodatne ovire, kot so na primer: prezgodnje nenaslovljene izkušnje v spolnosti, nepredelane travmatične izkušnje spolne zlorabe, nepredelani čustveni incesti s strani starša, tabuizirana spolnost v primarni družini in podobno. V takih primerih je nujna racionalna in čustvena globinska predelava težkih preteklih občutij, da klient sploh lahko začuti, kaj ga ovira v doživljanju sebe, drugega in spolnosti. Terapija, oz strokovna obravnava je v takšnih primerih nujna. Kadar so v ozadju težke zgodbe, klienti težko rečejo ne in so premočno motivirani zgolj k zadovoljitvi drugega, svojega telesa pa sploh še ne začutijo v resnici. V takšnih primerih obstaja nevarnost ponovne travmatizacije, če se partnerja res ne razgalita drug pred drugim v svojih izkušnjah, v svojih mejah in željah.

Vprašanje: Kaj narediti, ko ima partner večje spolne potrebe kot jaz? Kaj v takih primerih naredite na terapiji?

Takšne primere na terapijah vedno rešujemo večplastno. Veliko primerov je res podobnih, kot opisujete (da ima moški večje potrebe, ampak vsaj kašnih 20% tudi obratnih: ko ženska želi več kot moški). Ko nekdo pride na terapijo zaradi razloga neujemanja v spolnosti, vedno pogledamo vse nivoje. Najprej kliente vedno usmerimo še  do zdravnikov oz ostalih strokovnjakov, da preverijo, kako je z fiziološko možnostjo disfunkcij, drugih psihičnih bolezni, libida ipd. Če odkrijemo kakšno disfunkcijo, se na terapiji rešujejo stvari najprej z izžalovanjem situacije, nato pa z drugimi možnostmi reševanja (o tem več kasneje, pri omembi spolnega nivoja).

Na drugi stopnji obravnavamo par čustveno, tako individualno, kot sistemsko partnersko: ali sta čustveno povezana, se oba čutita v sebi in z drugim ok, kako delujeta kot par, a kdo skrbi za koga ipd in se to odraža v spolnosti tudi ipd? Pogosto srečamo primer, ko ženska že sicer a priori čustveno skrbi za moškega, zato tudi v spolnosti ni sproščena. V takih primerih (to so tudi primeri moških) sploh ne pride do tolikšne žželje – ker je zanje tudi spolnost samo še ena skrb, ne pa njihov uitek. Torej moramo v terapiji ugotavljati, zakaj takšna skrb in se usmerjati v to, da je spolnost užitek za oba.
Na čustvenem nivoju ugotavljamo tudi, kako je vsak v paru sam s sabo: sta oba v sebi ok? Kdaj čutita potrebo po spolnosti? Kdaj čutita potrebo po samozadovoljevanju, kdaj po pornografiji? Ali prakticirata oboje in koliko časa že? Prepoznata kdaj in za kaksno vrsto potrebe gre? Pogosto za omenjene primere velja, da se v sebi ženska ne počuti ok (privlačno niti npr), moški pa išče le fiziološko pomiritev telesa.
To nas vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti: a je to potešitvena, tolažitvena ali res tista globlja spolnost. Problem je, ce ima v tem primeru moski samo “potešitveno spolnost”, ženska pa se ob tem čuti kot objekt. Če ima ženska samo “tolažilno spolnost” in s tem dozivlja, da je vredna, je to nevarno tudi zanjo. Pri obema skušamo odkriti, kaj manjka in zakaj manjka in vzbuditi vse tri aspekte …da lahko sploh prideta do zdrave, globlje spolnosti.

Potem pa še ta spolni nivo: kaj komu pomeni spolnost, koliko komu ustreza, a se čutita v sebi privlačna ipd, kdaj se vzburita – kaj ju vzburi, v sebi, kdaj začutita vzburjenje… vse to. Za nekoga je lahko takšna spolna povezanost ze masaža, nekdo pa potrebuje izključno vrhunec, ali pa izliv. Par, ki ježepovezan čustveno, spodbujamo, da se povežeta v razsikovanju čutnosti. In včasih se v tem lahko hitro ujameta… Težava nastane, ko se partnerja ne zmoreta prilagoditi drug drugemu in ga slišati. To navadno pomeni, da eden težko zdrži s svojimi potrebami, drugi pa ne ve, zakaj blokira. V takih primerih se brez strokovne pomoči hitro zapleteta v očitanja in osamljenost.

V partnerski terapiji pa gremo vedno v smer, da par pripeljemo blizje. Torej tistega z večjimi potrebami usmerjamo na to, da ugotovimo, ali te potrebe pokrivajo še kaj drugega (izjemno pogosto je to stres in napetost, pri obeh spolih), pri tistemu ki pa nima želje pa raziskujemo, če je res nima oz kaj to konkretno pomeni – navadno je zanje samo spolnost precej drugacna, ali pa rabijo vec čustvene pozornosti. V primerih, kot ste jih opisali, izjemno pogosto naletimo tudi na moskega ki je bil prezgodaj soočen s spolnostjo, ali pa se je več desetletij zadovoljeval zgolj z uporabo pornografije  in na žensko, kjer je bila spolnost doma tabu/zatirana, ali pa je celo doživela spolno zlorabo. To pa potem vse spremeni oz pomeni, da moramo iti najprej počasi v predelavo travmatičnih izkusenj – kar pa pomeni daljse procese. Za pare s težavami v spolnosti, so takšni procesi še napornejši, če se terapije udeležijo potem, ko se težave pojavljajo že dolgo časa. Zato vedno spodbujamo pare, da se za terapevtska srečanja odločijo ob prvem sumu različnosti v spolnosti.

Napisala: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Kako naj se uskladiva v spolnosti? On/a bi več, meni pa ni. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.