Pozdravljeni.
“Živim v zakonu, v katerem nikoli ni bilo ljubezni, ampak funkcionalno sobivanje. Neke vrste potrpežljivo prijateljstvo. Hči in sin. Seks soliden, a nič posebnega.

Odlično sodelovanje glede financ, gospodinjstva, vzgoje. Nikoli pijan, nikoli nasilen, nikoli varal, otroci ga obožujejo, razume se z mojimi starši in jaz z njegovimi, tašča pravi, da sem blagoslov v njihovi družini…

Prijatelji so postali skupni prijatelji. “Nobenih težav”.

Pogrešam ljubezenski odnos!

Imam še enega partnerja, s katerim težko prideva do skupne resnice, prepirava se, seks ni posebej dober – zaljubljenost je minila.

Ampak obstaja ljubezen in skupna zgodba: kraji, besede, pesmi, spomini, ki so samo najini… Ne vem, kako naj opišem.

Psihična povezanost, on vidi barve sveta enako kot jaz, ima navdušenje za podobne stvari, skupaj sva srečna. Ne vrti se vse okoli vsakodnevnih malenkosti, pragmatičnosti.

Varal je celo življenje. Poročen, brez otrok (si jih pa zelo želi), znatno starejši od mene (malo pozno za otroke). Imava podobno predstavo o tem, kako naj bi izgledal dom (otroci, obiski, izleti…).
Mož se mojim željam sicer prilagodi, včasih sva imela tudi z možem več skupnih hobijev, ampak skozi leta sva se oba spremenila, interesi so se zamenjali. Skušava pokazati interes za hobije drug drugega, ampak v globini ga ni.

Nimam pravih razlogov, da bi se ločila.

Imam utemeljene dvome, kako bi funkcionirala družina s tem drugim partnerjem (npr. verjetno je, da bi me varal, da ga moja družina ne bi lepo sprejela zaradi razlike v letih, da bi se tudi z njim lahko zgodilo, da skozi leta najini interesi zrastejo v drugačne smeri…)
Vem, da tako na dolgi rok ne morem naprej. Terapija bo.

Verjetno moram zaključiti odnos s tem drugim partnerjem – tega še nisem naredila, ker bi se brez njega počutila precej osamljeno, kot da me nihče ne vidi in ne razume. Seveda lahko ta drugi odnos pustim, da se nadaljuje, platonsko, se vidiva le občasno, brez seksa.

A se mi zdi, da potem nekako zamujam svoje življenje, če je on prisoten v mislih in ne zares.
(Od začetka imam tudi željo po tem, da bi mu lahko dala otroka, enostavno žal mi je, da njegova inteligenca in blagi karakter ne bi šla naprej – seveda ima tudi slabe plati, zna biti egocentričen, manipulativen).

Ne vem, ali bi lahko v svojem zakonu dosegla, da bi srečne trenutke na tak način delila. Ne vem, ali se mi bo kdaj tako odprl, da bi res čutila globoko povezanost. Pogovore o tem sem velikokrat načela in nisem dosegla spremembe – njemu je dovolj, da stvari funkcionirajo, ne pogreša “globje povezanosti”. Je samotarski tip tudi sicer.

Bom z njim vse življenje osamljena?

Naj razdiram zakon, ki funkcionira zgolj zaradi želje po večji psihični povezanosti?”

___________________________________________________________________________________________________________________

ODGOVOR:
Vprašanje ni tako enoznačno, ali se ločiti ali ne. Če partnerja toliko časa sodelujeta v odnosu brez globine, nekje nezavedno obema to odgovarja, oziroma jima je domače.

Zakaj distanca predstavlja varnost?

Gospa pravi, da si želi globine, ampak je kljub temu ni našla – tudi pri ljubimcu ne, saj se tam tudi ne da v polnosti predati, oba sta obenem namreč vezana drugje.

Dokler tega ne predelamo pri sebi (terapija ob tem zelo pomaga), bomo hodili iz odnosa v odnos in vedno bili razočarani. Tega, po čemer anonimna hrepeni, brez globljega stika s sabo, ne bo našla ob nobenem partnerju. Potem se lahko njeno vprašanje čisto spremeni, saj je v stiku s svojo avtentičnostjo, s svojimi potrebami in je odgovor jasen – najde in izrazi ga sama.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Pia Jerman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Pogrešam ljubezenski odnos: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Ženo sem že pred leti zalotil, da si dopisuje z enim fantom. Obljubila je, da ni nič, da si dopisuje z njim ,da si malce krajša dolgčas in zvezo nadaljevala. Sedaj imava dva otroka stara 8 in 4 leta. Pred kratkim, pa sem ugotovil, da si spet dopisuje z enim fantom. Prepričevala me je, da ni nič, da sem ljubosumen, da je samo dopisovanje, da se bo izbrisala iz socialnih omrežij, ker ji je dovolj mojega preverjanja. Vse sem ji verjel, nato pa ugotovil, da se je lagala. Mene je blokirala in ostala na vseh omrežjih. Z malo znanja, sem našel tudi vsa sporočila, ki so bila dokaz, da je prišlo do prevar. Priznala je, da ga je oralno zadovoljevala in kasneje še več. Sedaj pravi, da ji je žal in obljublja, da se to ne bo več ponovilo. Kako naprej? 

_________________________________________________________________________________________________________________

The post Dopisovanje in prevara: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. S partnerjem sva par 6 let, imava tudi 5 letnega sina. Nek dan, sem mu po naključju našla sms, moje najboljše prijateljice. Pisala sta si; kako se pogrešata, kako komaj čakata, da se spet začutita (sex..)  itn… Izgovoril se je, da je imel težavno leto, ker mu je umrla mama in je rabil tolažbo. Verjela sem mu. Čez nekaj časa sem mu spet našla sms-e, z drugo žensko . Spet je vse zanikal. Ko pa sem 1x urejala avtomobil, pa sem tam našla še en telefon z ogabnimi vsebinami, direktno dogovarjanje za sex itn… Seveda je vse zanikal in rekel, da je vse šala. Psihično sem uničena.  Vse drugo imam, imam čudovitega otroka, avto, hišo, finančno sem neodvisna, nimam pa njega, človeka, ki mi pomeni vse, njega, da bo se nanj lahko oprla, se z njim počutila varno, ljubljeno, spoštovano. Krivim sebe, kaj delam narobe?

Spoštovana gospa,

iskreno mi je žal, da doživljate vse to. Koliko težkega ste že doživeli. Toliko ponižanja, sramotenja, žalosti, groze in obupa je čutiti.. Kako ste vse to sploh preživeli?

Ta vaša zgodba me je prav potrla in sprašujem se, kaj naredite vi s temi težkimi občutji?

Kako poskrbite zase, da sploh to preživite? Povsem normalno bi bilo, da ob tem izgorite, obupate in pošljete vse v tri krasne. Hvala, ker ste nam pisali in upam, da dobite od tu moč, da najdete jezo, se zaveste lastne čudovitosti in odkrižate vseh, ki tega ne vidijo.

Ne bom pisala na dolgo, ker tukaj žal ni vprašanja – živite z gospodom, ki je zasvojen z varanjem, s sexom in je verjetno za povrh še patološki lažnivec. Takšnih odnosov na partnerskih terapijah niti ne rešujemo, ker je več kot očitno, da gospod rabi pomoč zase, vi pa zase. On potrebuje intenzivno zdravljenje varanja in verjetno tudi spolne zasvojenosti, vi pa intenzivno zdravljenje soodvisnosti. Toda dovolj o njemu – vaš fokus je že brez mene zelo pri njemu, to je prvi korak, ki bi ga morali spremeniti.

Kaj to pomeni? Čimprej začnite brati knjige o soodvisnosti. Čimprej dajte fokus popolnoma nase. Naknadno ste dopisali, da je kak dan z vami, nato spet ne – ne dopustite tega, da se kdorkoli z vami tako igra. Določite stike za otroka, vi pa se v tem času umaknite in npr naredite kakšno kopel, ali pa pojdite na sprehod. Čimprej se odločite za individualno terapijo. Čimprej – pri takšni globoki soodvisnosti se namreč žal težko najde rešitev hitro..

Kaj delate narobe? Popolnoma nič – v ničemer niste odgovorni za vedenje vašega partnerja. Niste vi krivi. Za varanje ne more biti nikoli in nikakor kriv partner! Četudi se vedete ljubosumno (kdo se pa ne bi!?), to ni razlog njegovega vedenja.

On sam je razlog temu. Vi pa ste dolžni zgolj poskrbeti zase. Ne spreglejte te bolečine, v kateri ste se znašli. Opremite se s pravimi prijateljicami, z njimi izjokajte vso bolečino, pojdite na terapijo in dobite nazaj vašo jezo. Kam se je skrila ta vaša jeza? Ste morda kaj razmišljali, zakaj toliko dovolite v tem odnosu? Iz kje ideja, da mora ženska loviti partnerja? Zakaj se ne smete jeziti nanj, zakaj se le nase in zakaj se počutite krivi? Zakaj ste prepričani da zaslužite le toliko malo? Zakaj vztrajate? Zakaj mislite, da je življenje z njim lažje, kot življenje brez njega? Ker v resnici ni. V resnici najbolj trpite zdaj.

Toliko vprašanj se odpira… v resnici bi jih morali iskati v vaši preteklosti, v vašem otroštvu. Prepričana sem, da so tudi tam izvorne rane in razlogi, zakaj ste danes v tako bolečem odnosu. Vabim vas, da jih odkrijete in najdete pomoč takoj.

Dobrodošli tudi k nam, na Inštitut Vita bona

Druzinska terapija – Vita Bona, kjer vse terapevtke delamo prav na tem področju soodvisnosti. Samo pogumno naprej! Vredni ste lepih odnosov. Navijam za vas!

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Kneu Stenbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Partner me vara. Kaj delam narobe? Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, z možem sva skupaj od najstniških let (15let). Imava dva otroka. Vsak na svoj način sva imela težko otroštvo. Pri meni je problem, da mi niso vedeli pokazati, da me imajo radi in zato še vedno iščem nekoga, da mi to pokaže.  Že več let si želim ločitev, ker sem možu postala samoumevna. Vse to sem mu tudi predebatirala, a je hitro vse po starem. Ker si želim potrditev, sem več krat končala z drugimi moškimi  v postelji- prevare . Možu sem za prevare povedala, on mi je odpustil, sama sebi pa ne morem odpustiti. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________________-

Pozdravljeni.

Draga gospa, v prav težki in boleči situaciji ste se znašli. Pri prevarah je ena izmed najhujših posledica ta, da ko jih v polnosti začutimo, si težko odpustimo…. ker so tako zelo težke, tako zelo prizadanejo vpletene.

Ampak – vi v resnici že plačujete za prevare, saj noro trpite. Redkokdo, ki vara, želi živeti dvojno življenje. Slednje navadno prinese toliko bolečine, stiske, napetosti, osamitve in bolečih občutij, da je že soočenje s temi občutki “dovoljšno plačilo” za varanje.

Enkrat, verjamem, da si boste vsa vaša početja odpustili in jih videli v drugi luči, namreč procent žensk, ki s prevaro iščejo v resnici STIK s SVOJIM PARTNERJEM, ne pa z drugimi, je neverjetno visok (nimam sicer statistik, ampak govorim glede na terapevtske izkušnje).

Po opisu sodeč, ste to počeli tudi vi. Lahko ugledate ta del?

Dejstvo je, da je prevara izdaja in da boli, in da je v partnerstvu upravičen razlog razhoda. V tem oziru ste “guilty as charged”. Moramo pa pogledati olajševalne okoliščine….Lahko si priznate, da ste odgovorni, da ste (tako kot partner s čustvenim umikom) vi zapuščali ta odnos tudi fizično. Da je to težje, ker je pravi odhod. To je v polnosti vaša odgovornost – vaša bolečina. Smiselno je, da jo sprejmete in pogledate, zakaj…

Omenjate, da se ob možu niste čutili ljubljeni, ker vam tega ni izražal. To zares boli. Občutek neljubljenosti v partnerstvu priklice solze že samo ob misli nanj… če pa ste se tako počutili še dlje časa, pa je res hudo. Omenjate, da ste s partnerjem o tem večkrat debatirala. Sta prišla do kakšnih ugotovitev? Zakaj je njemu to tako težko povedati, in zakaj vi potrebujete morda to večkrat slišati? Sta razglabljala o tem, v kakšni družini je odraščal? Koliko se je on kdaj počutil ljubljenega & kolikokrat je slišal doma, izraze ljubezni? Sklepam namreč, da tega ni bilo že tam in je zato njemu vse to tako tuje – ker je del njegove bolečine.

Kako to, da nista nikoli pomislila na zunanjo strokovno pomoč?

Morava pa iti globlje, koliko ste uspeli zares vzljubiti sebe, do sedaj? Sebe kot žensko? Ste lahko sprejeli svoje telo, svoj videz, svoj karakter, vse kar vi ste? Se lahko ljubite? Ali ste vedno iskali potrditve zunaj sebe, tudi na drugih področjih morda (šola/delo/prijatelji)? Koliko globoka gre ta vaša rana…si predstavljam, da precej globoko – če ste bili pripravljeni (za ta občutek ljubljenosti) žrtvovati vase telo. Da bi se le čutilo ljubljeno. Toliko bolečine skriva ta vaša zgodba. Namesto ljubljenosti pa spet polovičarstvo, le postelja, oz spolnost.

Prav za izjokat vso to žalost…. in kje se je to začelo? Draga gospa, kje je bila mami, da bi povedala tej odraščajoči punčki, da je prelepa, da jo ima neskončno rada in da jo bo vedno imela?

Da je njeno telo sveto, svetinja, zaklad, tempelj….največja dragocenost in vrednost, da se ga nihče, ki ga zares ne vzljubi, ne sme niti dotakniti, kaj šele kaj več?!! Da je sicer to zloraba vašega telesa & da tega ne sme nihče.

In kje je bil oče, da bi tej punčki pokazal vrednost, ji dal spoštovanje, povedal kako zelo jo ima rad in da bo vedno ponosen nanjo? Da je prelepa gospodična in da bo enkrat čudovita gospa?

In kolikokrat je oče povedal mami, da jo ljubi? Ne le, da jo ima rad, da jo ljubi? Se zanjo boril…? Nenehno mi pred oči prihaja ena punčka, ki je kljub domu sama, osamljena, nesprejeta, zapuščena ,jo vidite tudi vi? Jo lahko najdete? Pojdite do nje…. ko je bila spočeta, ko je bila stara 0,1,3,5,7,10,15… skozi vsa boleča obdobja, ko je bila otroček – skupaj z njo izjokajte to vašo bolečino. Povejte ji, da je čudovita, prelepa, da bi starši to morali opaziti. Žal niso zmogli (ne vemo zakaj), ampak obljubite ji, da ji boste vi zdaj stali ob strani, za vedno. Da ji boste dali starše, ki jih ni nikoli imela, in da mala punčka ne bo več nikoli sama in neljubljena.

Ko jo boste vzljubili, bo tudi ona vas. In ko boste vi ok, boste najbrž sprejeli tudi partnerjevo rano (prepričana sem namreč, da se tudi on ne čuti ljubljenega v sebi).

Pravite, da že več let želite ločitev. Torej z njo v globini sebe vseeno nekako odlašate. Prej kot ločitev, ste sli iskat (najbrž) novo varnost, pomeni, da v resnici vam varnost veliko pomeni. In da je vaša varnost tudi bila ranjena z varajočim odhodom in iskanjem drugje… Ste kljub temu lahko ohranili prepričanje in trdnost, da boste ok? Da ste vi ok, četudi ste sam(sk)i?

… ker glede na leta odlašanja se morda ločitve malo bojite, ali pa je celo ne želite. Želja po ločitvi je pogosto znak želje po močni spremembi v odnosu. Ključno vpr za vas je ; Če bi vam nekdo obljubil, da bo mož vedno pozoren in ljubeč, bi se še vedno želeli ločiti? Če ne, potem morate razrešiti vajine umike,  se soočiti tudi s strahom osamljenosti po možni ločitvi. Včasih strah in sram omejujeta zaključke odhodov in tam je smiselno, da se vržemo v te občutke in vidimo, da če se z njimi soočimo, v resnici zmagamo. Ločeni ali poročeni.

Ampak pri vas imam občutek – lahko se motim – da rabita le pomoč.… v resnici partnerjem tudi pred razhodom VEDNO (razen v primeru, da vi ne bi želeli prekiniti razmerij, potem ne moremo nič) svetujem partnersko terapijo.

Ker sicer, saj veste, če se ne boste soočili s svojimi bolečinami (torej krivdo, neljubljenostjo, nesprejetostjo…), boste tudi v drugih odnosih zelo trpeli – ker vse nepredelane rane žal vlečemo naprej, dokler jih ne rešimo. Tega pa si ne zasluzite. Torej: prekinite vse stike z aferami čimprej, poiščita si partnersko terapijo in se potem odločajta, ali želita ostati skupaj ali ne. Še vedno imata odprte vse opcije.

Ste pa vredni najboljših možnih odnosov. Oba sta jih vredna. Zato vama res privoščim vso srečo, odpuščanje in veliko ljubezni & občutkov ljubljenosti.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku .

The post Prevarala sem sebe: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 11 let. Že več krat sem ga zalotila, da me vara. Z eno žensko, me je varal cela 4 leta. Bil je kak dan tišine, a vse sem oprostila, saj ko sva bila skupaj, sva se imela zelo lepo in upala, da bo boljše. Spet sem našla ljubezensko sporočilo ene ženske na njegovem telefonu. Zakaj moški varajo? V stiski sem, ne vem kaj storiti?

_____________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor

Hvala za vašo iskrenost. Morda je prišel vaš čas, da si dovolite biti povsem iskreni sami s sabo, da razmislite, kaj točno dobite v odnosu, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne. Predvsem pa , zakaj je temu tako in zakaj sprejemate, npr. varanje.

V zameno za katere občutke?  Ko boste vedeli odgovore, boste lahko ukrepali in ne dovoljevali več taksnega vedenja.

Zelo žal mi je, da se soočate s taksno izkušnjo.

Verjamem, da vam prebuja veliko vprašanj, dvomov in občutkov razočaranja, stiske,  žalosti in obupa. Ne vem, če bodo odgovori odnesli te občutke, upam pa, da vam bodo komentarji pomagali k temu, da razmislite, zakaj ste v taki kruti situaciji.

Varanje nima “spola” (zakaj nekateri moški varajo), varajo tudi ženske. Nekatere raziskave pravijo, da celo več. Razlogi za varanje so izjemno različni – navadno gre za lasten občutek praznine, manjka, lahko celo anksioznosti in pogrešanja adrenalina. Velikokrat gre za pravo spolno zasvojenost. Takrat varanje vsebuje še patološko laganje, skrivanje in ogromno občutkov adrenalina, nemoči, hkrati pa sramu in pravega gnusa.

Koliko tega sramu in gnusa ostaja vam? Ko ga vaš partner ne vidi, ne razdela in ne naredi nič, razen ponavlja grozljive varajoče situacije. Čutiti je tudi vas obup ,stisko, razočaranje in predstavljam si, da vas te novice vedno prav podrejo, izčrpajo in razžalostijo. Varanje je tako boleče, kot da bi nam nekdo razparal celo telo. Toliko bolečine, se lahko vedno znova prebudi.

In kako to, da ste jo pripravljeni se naprej sprejemati? Čutiti je, kot da je vaše telo preživelo že toliko teh vojn, ko se najbrž v sebi bojujete kaj storiti in kako preživeti. V resnici je odgovor: NI VAM TEGA TREBA. Ne potrebujete varanja v življenju. Niti ne rabite ga odpuščati, če ga ne zmorete. Nikakor, namreč niste vi odgovorni in krivi za njegovo varanje. Ste pa odgovorni za svoje občutke in to, da jih zavarujete. Le vi sami imate to moč, da pri sebi nekaj spremenite.

Tudi v terapijah spodbujamo le reševanje primerov varanja, kjer se to zgodi na krajši rok, morda celo samo enkrat, ali pa kjer sta res oba partnerja pripravljena kaj spremeniti. Predvsem varajoči partner mora vstopiti v proces zdravljenja, pri spolni odvisnosti pa je nujno zdravljenje slednje. A v primerih kontinuiranega varanja tudi terapevti povemo klientom, da ste svobodni v odločitvi kaj storiti in da taksne terapije (tudi partnerske) navadno niso uspešne. Predvsem zato, ker se druga oseba ni pripravljena, ali pa se ne zmore spremeniti… partnerske terapije, kjer varajoči partner ne prekine vseh kontaktov, ne izvajamo.

Najbrž boste tudi med komentarji v skupini (TUKAJ)  zaznali veliko jeze in ogorčenja.

To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza….in zakaj ste pristali tu?

Zakaj se bojite konfliktov, prepirov? (To sklepam, ko pravite, da je samo par dni tišine in potem stvari minejo…)

Kakšno vzdušje ste imeli glede tega doma?

So bili starši velikokrat v prepirih, ali pa ste že tam spremljali, kako je “boljše, če si tiho”?

Iz kje toliko strahu?

Kje je vaša jeza, da bi rekla partnerju: “Lej, imam te rada, ampak tole je preveč?”

Česa se pri tem bojite?

Njegovih reakcij ali lastnih občutkov?

In kako se počutite, kadar ste sami?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo… da se morda bojite biti sami.

Ampak vi že ste najbolj sami, ravno ob gospodu. Če ne zmorete prekiniti takšnega odnosa, se morate vsaj zavarovati in nujno postaviti meje. Najbrž se boste morali prej srečati z lastnimi strahovi in občutji (strah pred samoto, strah pred prizadetostjo, strah pred praznino, strah pred občutkom nevrednosti…?) in najti tisto punčko, ki jo je nekdo nekoč uspel prepričati, da ni vredna. Pa je!

Ko boste našli svojega notranjega otročka, ga pomirili, objeli & dali tej punčki nežnost, vrednost, občutek da se sme jeziti, da je lahko ona, da se lahko pogleda v ogledalo in enkrat zažari… in se tudi skrega, razjezi, postavi mejo, ali pa celo gre.

Da je lahko ona, sama, v dvoje, kakorkoli že – dostojanstvena, čudovita, in v predanem, varnem odnosu. In da lahko naglas to zahteva, ali pa gre. In da je oboje ok. Vi boste ok. Samo najdite to malo punčko in ji dajte dovoljenje za jezo. Vredno je.

Toplo vam svetujem tudi individualno terapijo in branje literature o soodvisnih odnosih. Zmorete. Samo naprej!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

____________________________________________________________________________________________________________

Če si vašo zgodbo predstavljate na platnu, kot film in ga ustavite v trenutku, ko izveste za afero.

Kako se počutite? Boli, da bi lahko jokali več dni skupaj, kajne?

Telo vam sporoča, da vas partner ne ceni, ne spoštuje in vas vedno znova rani. Zakaj je tako, bi moral sam ugotoviti s poglobljenim delom na sebi.

Vaša naloga je, da pri sebi ugotovite zakaj vse skupaj dovoljujete.

Kakšne so vaše izkušnje z moškimi v preteklosti in kakšna prepričanja imate o nasprotnem spolu? Kje je vaša lastna vrednost in kaj se je zgodilo majhni deklici, da dovoli vedno znova ponižanja? Veliko vprašanj, veliko dela na sebi.

Zmorete.

Odgovor je zapisala terapevtka Saša Golob

Podvprašanje:

Res je težka situacija. Odgovori so mi dali vedeti, naj ga zapustim. Nekaj krat sem ga že poskusila zapustiti, a mi je obljubljal vse najboljše. Verjetno ga je sram , pred drugimi pokazati nezvestobo. Hkrati pa me nekaj vleče nazaj, želim mu pomagati. In bojim se, da dobim enakega partnerja. Obiskala bom strokovno pomoč, saj, če ga zapustim niti v novo zvezo ne bom upala.

Odgovor:  Vsekakor se strinjamo, da je najboljše, da poiščete strokovno pomoč. Namreč potrebno je prekiniti ta začarani krog v katerem ste se znašli.

Stiska bo lahko velika, saj boste prekinili nekaj let trajajoč vzorec, ki ste ga bili vajeni (morda tudi iz primerne družine).

Zato ker boste v povsem novi situaciji, se bo telo odzvalo s stisko, ki pa jo je najboljše zaupati, predelali s terapevtom in tako boste tudi spremenili vrednote, načela in sprejeli novo drugačnost, kot jo poznate in ste je vajeni sedaj.

Morate priti do spoznanja, da ste sama sebi lahko dovolj.  In morate se naučiti sprejeti, da ste vredna ljubezni, razumevanja, spoštovanja, sočutja in iskrenega odnosa. Vredni ste, vsega najboljšega. 

Želimo, da boste speljali stvari tako, da bodo dobre za vas. Vsekakor pa svetujemo, da pred odhodom v nov partnerski odnos predelate vaše rane in si postavite meje, ki se jih dosledno držite.  In ne pozabiti, za vsakim dežjem posije sonce. Vse dobro na vaši poti.

Srečno.

The post Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem v stiski in iščem pomoč. Kaj storiti, ko sumiš, na varanje? Nikoli ga namreč ni doma in veliko popiva. Skupaj imava dva otroka, jaz pa sem v stiski. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, hvala za vaše zaupanje. To, kar ste v svojem daljšem vprašanju vprašali sicer ne kaže nujno na prevaro, pokaže pa na nekaj drugega: na odhod od doma, beg od družine in od sebe in tudi možno odvisnost od alkohola. Vse to so gotovo za vas zelo boleče situacije in sprašujem se, kako jih lahko zdržite.

Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj toliko dovoljujete?

Zakaj ne postavite meje in poskrbite zase in za vajina otroka?

Ne vem, ali beseda nikoli dobesedno pomeni, da partner večino časa ni navzoč, ampak če to drži – zakaj dopuščate toliko odsotnosti?

Se morda v tem vzdušju spomnite vašega otroštva in odsotnosti koga vaših najbližjih?

Pravico imate, da postavite mejo in rečete npr: doma imava dva otroka in skrbi me zanju in zate… kaj se dogaja?

Pravico imate partnerja soočiti s svojimi občutki (pri čemer govorite “jaz stavke”) in ga vprašati, kaj se dogaja pri njemu. Vprašate ga lahko povsem sočutno: “Si v redu, kaj iščes zunaj?

Sklepam, da si v stiski, a tudi jaz sem, ko te toliko ni… želim drugačno življenje.

Bos zmogel/zmogla ostati ob meni?”

Če imate utemeljene sume in res menite, da gre za varanje, pa spregovorite tudi o tem direktno in iskreno. Ubesedite vse svoje občutke in strahove. To zahteva veliko ranljivosti in tveganja, ampak le preko ranljivosti se lahkov partnerstvu zares povezujemo. Ranljivosti, stika s sabo in podelitve se učimo na partnerski terapiji, ki jo toplo priporočam tudi v vašem primeru. Če varajoči/a želi ostati z vami, ampak se boji, lahko pričakujete tudi zanikanje, če nimate “dokazov”. Povejte ji/mu, da želite iskren pogovor in reševanje naprej.

Če boste uspeli priti v stik s svojimi strahovi in bolečino in to pokazati tudi partnerju, boste vedeli, da ste vi dali največ.

Soočiti pa se boste morali tudi z realnostjo: četudi ne gre za prevaro, imate partnerja, ki se izogiba in ima verjetno težave z alkohol. Poiščite Al-anon in se povežite z njimi za dodatno podporo. Vi se morate odločiti, ali ste pripravljeni vse to predelati, ali želite zapustiti tak odnos. Svetujem vama partnersko terapijo (zdaj so vse terapije tudi online).

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

________________________________________________________________________________________________________

Vprašanje:  Partnerja sem že drugič soočila s seksualnimi sporočili, ki sem jih našla, ko si jih je dopisoval s sodelavko. Že prvič je dejal, da mu je žal in da ni šlo dlje od pisanja, tako kot sedaj- drugič. Sicer je sodelavka načela s pisanjem sporočil, on pa je samo sodeloval, zelo sva se sprla in nimam več zaupanja vanj. Iščem pomoč, ker sem v stiski.

Draga gospa, pozdravljeni. Mi je žal, da ste se znašli sredi takšnega trpljenja nesigurnosti. Nezaupanje, preverjanja, izjemno povečana stiska, strah in še bi lahko naštevali, so po prevarah izjemno značilna vzdušja.

In kar ste opisali je zelo jasno prevara. Četudi je “”zgolj”” verbalna oblika prevare, to ne pomeni, da ne boli. Za to vrste prevare psihologija in zakonska in družinska terapija uporabljata izraz čustveno varanje. Še več, če so sporočila seksualne narave, lahko govorimo celo o možni spolni zasvojenosti. Tudi to je prevara.

Takšna prevara lahko zareže v dno duše prav tako, kot če bi se se že vse zgodilo.

In najbolj vas najbrž bolijo ta skrivanja, laganja in morebitne čustvene manipulacije. Si predstavljam, da ste zdaj ves čas na preži in prav čakate, iz katerega konca bo spet kaj priletelo. Izjemno naporno je takšno življenje in upam, da si boste našli strokovno pomoč vsaj v obliki individualne terapije. Psihoterapijo v primerih prevar vedno svetujemo, ker gre za globoke zaznamovanosti. Pari včasih mislijo, da je dobro čimprej pozabiti, ampak se jim vsi ti občutki vrnejo kot bumerang, takrat, ko si to najmanj želijo. Telo namreč nikoli ne laže.

Glede prevar sem navadno vedno optimistična (in vidim na terapijah, da se ob pripravljenosti dveh dajo reševati), ko pa se nenehno ponavljajo v rangu nekaj let, pa stvari niso enostavne.

V takih primerih NUJNO svetujem strokovno pomoč za oba, alarmantno takojšnjo pa za tistega, ki se dopisuje.

S tem dopisovanjem verjetno kanalizira neko svojo stisko, lahko pa je prešlo že v zasvojenost. Ob prevarah se namreč sproščajo enormne doze adrenalina in ostalih hormonov, zato so ljudje z več ponovitvami k temu bolj nagnjeni. Zato vam svetujem, da preverite, če gre morda za spolno zasvojenost in pošljete svojega partnerja k našim strokovnjakom (terapevtom) za te teme. Ne vemo namreč, kaj se dogaja z vašim partnerjem in kaj vse kompenzira s temi klepeti. Nujno pa je to odkriti, sicer se vama lahko žal vse hitro ponovi, kljub obžalovanju.

Zasvojenost namreč ne pozna obžalovanja, oziroma ga pozabi čez 3 sekunde, nato pa pride še enkrat večja krivda.In toksični krog nevrednosti in krivde se lahko vrti v eno. Vredni pa ste več.

V vsakem primeru pa morata kot par ugotoviti, kaj se dogaja.

Kako boste Vi spet našli svoj mir?

Kako si lahko pomagate sami?

In ta izguba kontrole, ki se vam dogaja zdajle… ste jo doživeli že kdaj prej (lahko tudi v drugačnih situacijah)? Če je odgovor ja, bo tole za vas se malo težje.

Bistveno pa je, da prevzamete kontrolo predvsem nad sabo in svojimi občutki. Logično, da je zdaj vas fokus in kontrola pri njemu (to je vedno posledica prevar), a privoščim vam, da ne bo vedno tako. Da lahko vsak prevzame kontrolo zase (on za sebe, vi pa za sebe). Da se vi odločite, kaj konkretno to za vas pomeni in kako želite vi naprej.

Si mislim, da takole na preži ne morete in nočete živeti.

Resno vprašanje v tem oziru je, ali si brez strokovne pomoči sploh upate ostati ob njemu.

In kaj bi naredili, če se stvari ponovijo…? Ste razmišljali, da prav naredite en plan zase?

Zanimivo je, da sprašujete precej, kako mu naj verjamete. Zdaj mu namreč absolutno ne morete in to je normalno. Zaupanje si mora vas partner sam zasluziti počasi nazaj. In glede tega ne rabite popuščati čez noč. Popuščate tudi, ko rečete, da je sodelavka prevzela akcijo in da je on le sledil. Ja, in kaj potem? Se vseeno je isto odgovoren.

Saj veste, moški ki je v sebi odločen, se ne bo spravljal v skušnjavo niti malo….

Kje je vaša jeza? Tista, ki se zares razjezi? Ste se doma smeli jeziti?

Tukaj namreč ni čutiti, da se. Kot da se bolj sprašujete, kako spremeniti sebe. Kot da jezo odnese strah, strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo,….?

Tukaj pa je čutiti ogromno žalosti. A lahko verjamete, da bi bila v najslabšem primeru, če partner ne bi zmogel, z otrokom vseeno ok ? Četudi sama?

Ker se zdi, da je tale vaša jeza se nekje skrita in se zgolj skriva pod kontrolo, me zaskrbi, da je na vaši strani pa domača soodvisnost od odnosov. Poznate ta termin? Preberite kakšne knjige npr od Sanje Rozman. Če boste razmišljali o pomoči, veliko psihoterapetov izvaja online terapijo, ali pa lahko izberete naše psihoterapevte v Ljubljani – na to temo deluje naš Inštitut Vita bona, najdete pa tudi Institut Addictiva.

Tja greste lahko ali sami na terapijo, ali pa s partnerjem na partnersko terapijo.

Brez strokovne pomoči me skrbi, da se vama bodo stvari ponovile. Tega pa nikomur ne privoščim, sploh ker imata se otroka in so stvari lahko se toliko bolj boleče za vse.

Prevare nimajo zveze z ljubeznijo do drugega, prej z ljubeznijo(stisko) do sebe. Prevara je najprej prevara sebe, nespoštovanje svojega telesa. Zelo značilno je, da imajo zasvojeni radi žene, ampak ob njej ne zmorejo spolnosti. Šele ob zdravljenju pa jim postane bližina normalna, ker tudi sami nikoli niso bili deležni bližine,kot so si jo želeli- zaslužili. Kar grozno, ane? Ampak navajam, da dobite občutek, da to ne počne iz sovraštva/neljubezni. Kar pa ne spremeni dejstva, da tega ne bi smel početi in da taksna dejanja v odnosih niso sprejemljiva. Zato pa tudi priporočam strokovno pomoč (terapijo), da se prekine ta začaran krog in vsi zaživijo v odnosu, ki si ga zaslužijo.

Vas imam v mislih in srčno upam, da najdete strokovno pomoč. Da naredite plan in se odločite tudi, kako naprej, če se stvari ponovijo. Ponovitve boste najbrž težko prenašali in jih niti ne želite. Začutite sebe, vso jezo ob tem in samo sledite svojemu telesu, ki vas bo pripeljalo do varnosti. Tega občutja želim vsem trem.

Odgovarjala je družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

The post Konflikti v partnerstvu – varanje: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje – partnerjevo flirtanje: Kadar sem s partnerjem  in gre mimo oprijeto oblečena ženska, se mu pogled ustavi na njeni zadnjici. To se zgodi tu in tam, pač, ko mu pot prekriža kakšna takšna. Sicer je on super človek in verjamem, da je zaupanja vreden. Saj ne vem, ali me to moti ali ne. Morda me moti takrat, kadar sem sama bolj negotova in potem mi lahko “zaigra” v glavi. Kaj vi menite o tem?

Odgovor: Pozdravljeni. Znašli ste se v res neprijetni situaciji in si mislim, da vam zbuja veliko spraševanj, o sebi in partnerju. Kakorkoli že so pogledi in flirtanje partnerja v družbi sprejemljivi in razumljivi, pa je popolnoma razumljivo, da ste ob tem lahko tudi prizadeti. Sploh če sami ne doživljate istih pogledov in jih v resnici od partnerja kar malo pogrešate. Zato je tole vprašanje najprej vprašanje situacije med vama:se počutite v partnerstvu zaželjeno, opaženo in privlačno?

Flirtanje partnerja – ali je družbeno sprejemljivo obnašanje?

Univerzalnega “pravilnega” odgovora na vaše vprašanje žal ni – v partnerstvu “pravila” določata le tista dva, ki sta v njem udeležena, mnenj drugih pa boste dobili veliko različnih. Ljudje imajo razmejitve postavljene precej različno, bistveno pa je, da se v tem lahko slišijo. Ni bolj ali manj pravega nasveta. Idealno je, da se v teh željah dva ujameta. Zelo pogosto se partnerstvu zgodi, da se najdeta dva, povezana na občutku sramu: npr. nekdo ga ne bo zaznaval in bo imel zelo ohlapne razmejitve in bo flirt nekaj vsakdanjega, drug pa bo na ta sram izjemno senzibilen in ga bo zmotil že navaden pogovor z drugimi. V takšnih primerih je ključno prepoznavanje, da sta oba na enem ekstremu, ki se ga je nujno zavedati, pa morda tudi predelati. Ne vem, ali je takšna tudi vajina dinamika, dejstvo pa je, da vas to moti. In ker so to vaši občutki, ki so poleg partnerjevih edini merodajni, imate pravico, da ste v njih slišani in tudi upoštevani. V takšnih primerih torej ne svetujemo ignoriranja občutkov, pač pa to, da se z njimi lahko soočite, jih v miru raziščite, prečutite in ko to naredite sami, tudi s partnerjem podelite.

Flirtanje partnerja – kakšne občutke dejansko vzbudi v vas?

Če vas situacija spravlja v veliko stisko, je morda smiselno, da najprej v sebi razmislite, zakaj. Da upoštevate svoje občutke. Kaj vse se v vas v teh momentih prebudi? Je to občutek, da ste lahko hitro zamenjani, ali pa občutek, da niste pomembni, ali je občutek, da vas ne spoštuje? Ko boste ugotovili, kaj vas najbolj boli, boste lahko najprej pomirili sebe in nato morda bolj umirjeno (kot bi verjetno sicer) o tem spregovorili s partnerjem. Če je to rana, na katero ste tudi sicer malo bolj senzibilni, vas spodbujam, da najprej najdete stik s svojim notranjim otrokom pomirite tisto punčko, ki najbrž ni bila pomembna, spoštovana, ali pa opažena dovolj.

Glede na opis partnerja, verjamem, da bo ob priznanju tega, da so to izključno vaši občutki, lahko razumel in vas lažje slišal. Če bi težko slišal vašo bolečino, pa je smiselno, da tudi sicer ugotovita, koliko si zmoreta iskreno priti bližje drug k drugemu in kaj vaju morda ovira. Bistveno pa je, da je vajino partnerstvo kraj, kjer se lahko o intimi pogovarjata iskreno in neobremenjeno. Da lahko tudi vi vprašate partnerja, ali sploh ve, kaj naredi, ali vam s tem kaj sporoča, ali paje to avtomatika, ki se je sploh ne zaveda (in mu bo morda neprijetno ob spoznanju)… Ko se bosta sproščeno lahko pogovarjala o tem, kaj je njemu privlačno, kaj je njegovo vzburjenje in kaj pa vaše, se bosta zelo verjetno tudi lajže povezala.

V debati  v skupini sočutnega partnerstva pa rahlo presenečajo enostranski komentarji, ki vas preslišijo… kot da je čisto vse nekaj normalnega, sprejemljivega in kot da bi vi morali to brez razmišljanja kar sprejeti. Se sicer strinjam, da so pogledi lahko tudi čisto ok. Celo za kak par povezujoči. In da je včasih celo dobro, če oba opazita lepoto, ali pa celo privlačnost v drugih… je pa zelo tanka meja, da se ob tem kdo čuti popredmeten. In da ta pogled ne nosi opažanja lepote, ali privlačnosti, pač pa preprosto eno obilje gnusa.

Flirtanje partnerja – oglejte si film “Thanks for sharing”

Da bi ta občutek razumeli – ker morda ga ne vsi in da ne izpademo samo “cistunski” – vsem predlagam v ogled film Thanks for sharing – to je zanimiv film, ki na lahkoten in mestoma celo humoren način predstavi spolno zasvojenost. Seveda ni vsak pogled kaj takšnega (absolutno ne), ampak nevarnost pogledov je v tem, da nosijo adrenalin in da so v tem oziru lahko tudi odstopna deska za kaj takšnega. Prav tako obstajajo na drugi stani ženske, ki so malo bolj senzibilne na občutek sramu, ponižanja in gnusa. Morda so doživele eno od hujših oblik (spolne) zlorabe – lahko pa so samo odraščale ob nekomu, ki je imel skrajno prezirljiv odnos do žensk. In v primeru taksnih izkusenj bo taksna zenska ze ob “navadnem” pogledu (torej pogledu ki ni pogled na zadnjico niti) doživela en kup odpora, ponizanja, sramu, celo gnusa. To ne pomeni, da ima slabo samozavest, pomeni le, da te občutke doživlja bolj močno.

In kot omenjeno, pogosto se v partnerstvih najdejo prav takšne kombinacije… naloga za moške je, da odkrijejo kakšne vrste pogledi so to in ali z njimi res na nek način prebujajo partnerko (da bi jih opazila ipd). Naloga žensk pa, da pri sebi prečutijo, ali so to njihove senzibilnosti… Bistveno torej ni, dajemo etikete, da je kaj normalno ali ni – ampak to, da se partnerja lahko pogovorita, zacutita in tudi v tezkih temah povezeta. Upam, da vama uspe!

Odgovorila: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Flirtanje: občasno gleda druge, je to normalno? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: “Pozdravljeni. Jaz imam eno veliko težavo in vec ne vem kako naj jo resim. Z mozem sva v vezi skoraj 9 let. Od tega porocena skoraj 5. Nimava otrok. Sploh ne vem kako naj zacnem. Do poroke sva bila sanjski par. Vse je odlicno stimalo. Potem pa sva izvedela da ne moreva imeti otrok in se zdraviti za neplodnost. Takrat se je vse spremenilo. Ker je razlog da nimava otrok on se je totalno zaprl vase. Samo se delal je. Nikoli ga ni bilo doma. Na dopust sem hodila sama, ker je vedno rekel da zaradi sluzbe ne more. Zal se je v temu casu nasel nekdo ki mi je znal prislihniti v najtezjih momentih. Prevarala sem ga. Izvedel je. To je bila moja najvecja napaka v zivljenju. Nekako sva se uspela pogovorit. Nekaj mesecev je bilo vse v redu. Zatem si je nasel drugo. Iz danes na jutri me je obvestil da ne ve vec kaj delava skupaj in sva se razsla. Jaz sem se odselila. Za njegovo prevaro je krivil mene. Ces da je to naredil zato ker sem jaz. Ta njagova se je naslednji teden preselila k njemu z dveletno hcerko. Tudi ona je bila takrat se porocena. Zacela sta tako da sta oba varala. Ona se je locila. On se ni zelel. Sem ga prosila naj vlozi papirje za locitev. Cez nekaj mesecev sva se spet nasla. Zal mu je kar je storil. Nato je njo varal z mano. Sedaj sva ponovno skupaj. Ljubim ga do nebes in nazaj ampak nikakor mu ne morem zaupati. Ko ga ni ob meni imam kepo v zelodcu ce je spet z njo in mi laze. Izvedela sem za toliko lazi da me vse skupaj dusi. Ne vem vec kako naprej. Spustiti ga pa tudi ne morem. Kako naj spet najdem zaupanje vanj in svoj dusevni mir.
Hvala “

Odgovor:

Oh gospa kako zalostno in kruto zgodbo imata. Verjamem, da vas je strah in da vas dusi od vse teze lazi. Si predstavljam, da je celo vase telo v napetosti, ko ga ni in da vas vaš strah kar preplavlja, mozgani se pa sprasujejo kaj ce… To je res hudo in naporno. Ste najbrz pogosto utrujeni, ko je telo konstantno na taksnih obratih?
in ja, ko zelo boli, ko prevec boli, se kdaj kar umaknemo. Umik- izolacija je pogosto sinonim bolecine. Sploh moski na tak nacin po njihovo precutijo svoja obcutja. To je njihov nacin, kot me npr bolj jokamo, oni potrebujejo svoj cas, prostor in delo. Ne vsi, je pa tole precej pogosto. Da bi vam le takrat to izrekel ane? Da bi dobili malo pozornosti, da ga ne bi rabili prebujati z drugim moskim? In to kruto izdajstvo, ki si ga kar podajata, le zato, ker tako mocno hrepenita drug po drugem? Ko bi le zmogla se ustavit in si te stvari ozavestit in povedat drug drugemu… Kje sta se oba naucila kar reagirat in stvari resevat na tak nacin, da se o tezavah kar ne sme govoriti na glas? Oziroma ce se resujejo, se drugje, izven odnosa? Vam je to znano od doma? Pa iz kje so se pojavila ta obcutja gnusa, sramu, bolecine, osamljenosti? S temi vprasanji bi se bilo res dobro cimprej soociti – da boste zaceli skrbeti zase. Da si boste priznali kaj cutite in o tem povedali tudi svojim bliznjim…
Glede na vsa mocna obcutja, ki jih prevare s sabo prinasajo (gnus, izdajstvo, prezrtost, zamenjanost, nezaupanje, strah, zalost, jeza, ponizanje, obup, groza, sram in se mnoga druga), vama toplo priporocam partnersko terapijo. Se zdi kar nujna… To je kraj, kjer sta lahko oba slisana, kjer si lahko iskreno in direktno povesta, kaj cutita in kraj, kjer se lahko zmanjsa vajin strah in nezaupanje. Upam, da se bosta skupaj odlocila zanjo in ugotovila, zakaj sta se oba znasla v tako tezki situaciji in odkrila novo pot za naprej!

The post Prevare in zaupanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.