Pozdravljeni, potrebujem nasvet glede odnosa tasta in tašče v vlogi novopečenega dedka in babice. Da si vnuka želita sva zadnjih nekaj let poslušala ob vsaki možni priliki. Z njimi tega sicer nisva razglabljala a vendar najina pot do zanositve ni bila enostavna, medtem ko sta onadva na ta račun brez zadržkov opletala z jezikom kjerkoli. No sedaj ko imamo tega otročiča pa spet ne moremo postaviti mej.

Pomembno jima je samo, da jo imata zase.

Uspem jo samo podojit, nato mi jo poberejo iz rok in se mi izmikajo, dokler ni spet lačna. Ko se za pomiri sta takoj spet zraven in segata po njej. Neprestano gnjavita kdaj bo 3 mesece star otrok ostal pri njih in tašča sladko pripomne da bi lahko že, če je jaz ne bi dojila. Brez da bi naju kot starša sploh ozavestila, še manj pa vprašala za kakšno mnenje/dovoljenje, se med sabo odločata kaj potrebuje, jo prekladata po rokah, odneseta kamor ju je volja in seveda kritizirata naše početje in kar gospodovalno povesta da bomo od zdej delali pa po njihovo. Bolj ko se trudiva proti njunemu vsiljevanju bolj jih dobiva po glavi.

Najinih opozoril in komentarjev sploh ne upoštevata in se jim največkat samo posmehujeta.

Če se ju slučajno kaj dotakne, se pa samo užalita in trdita da sva midva nesramna, medtem ko nam želita naredit samo uslugo… 

O tej zadevi veliko razmišljam in se res trudim dobiti pravi način, saj ne želim na kakšen način sabotirati hčerkinega odnosa do starih staršev. A vseeno jima na tak način ne morem tolerirati in niti zaupati. 

Hvaležna bom kakršnegakoli mnenja in nasveta. 

____________________________________________________________

Odgovor admina: 

Pozdravljeni, spoštovana mamica! 

Hvala vam za zaupanje vaše situacije, ki res ni lahka in ki je ne bi smela doživljati nobena mlada mamica.  

Situacija, ki jo opisujete je izjemno krivična do vas in vajine male hčerkice. 

V tako ranljivem obdobju kot je poporodno obdobje oz. prvo leto materinstva, ko bi morala biti edina skrb vsake mamice njen otroček in vzpostavljanje stika z njim ter skrb zase… Pravite, da se morate ukvarjati s potrebami tašče in tasta, ki sta v vsej tej situaciji v resnici najmanj pomembna. 

Idealno oz. prav bi bilo, da bi ob rojstvu otročka vsa družina in še posebej babica in dedek zmogla začutiti potrebe malega bitjeca in mlade mamice, ter sočutno ponuditi svojo pomoč. In to na način, ki bi zaščitil in poskrbel za odnos med mamico in otročkom. Za to pa je potrebna zrelost, sočutje in fleksibilnost na njihovi strani. 

V takšnem idealnem primeru bi govorili o zdravih razmejitvah, ki omogočajo komunikacijo, stik in dajanje opore, ko drugi izrazi potrebo po njej ter spoštujejo individualnost in meje drugega.

Žal vaša tašča in tast ne spoštujeta ne vaše individualnosti, ne mej, ki jih s partnerjem postavita in še manj potreb vaše hčerkice, njune vnučke.

Verjamem, da sta si želela postati babica in dedek, a kot ste opisali, že njuni pritiski in preseganje zdravih razmejitev glede vajine odločitve o otroku, kažejo na to, da težko vidita preko svojih potreb in res začutita kogarkoli drugega. 

Pravite, da vsakič, ko jima postavite mejo, odgovorita s čustveno manipulacijo (užaljenostjo, vzbujanjem krivde in občutkov neprimernosti) in sprašujem se, kaj naredite z vso jezo, ki se verjetno ob tem prebudi v vas in v vašem partnerju in ki se jo da vsaj malo začutiti v vašem pisanju. Ta jeza je zelo zdrava in je tista, ki vaju bo pripeljala do energije, ki jo potrebujeta, da bosta lahko zaščitila meje svoje družine.

Glede na to, da pravite, da od kar imate otročka SPET ne morete postaviti mej, kaže na to, da je to tema, ki vaju očitno že kar nekaj časa bremeni v odnosu z njima in na kateri bi bilo dobro delati (verjetno gre za nekaj kar vama je zelo znano že iz vajinih primarnih družin: občutek da si prezrt, neslišan, da tvoje potrebe niso pomembne in zadovoljene in da je druge potrebno vedno razumeti in se podrediti). Včasih kadar se nikakor ne zmoremo zavarovati in postaviti mej v odnosih, je priporočljiv vstop v terapevtski proces, ki pomaga pri tem, da pridemo v stik s svojo notranjo močjo in lažje poskrbimo za svoje potrebe. 

Ko bosta z vašim partnerjem začutila, da čutita prav, da nikakor nista nesramna in imata pravico do intimnosti ter, da sta vidva tista, ki v vajini družini postavljata pravila…

Bosta zmogla meje postaviti na način in z držo, ki bo na drugi strani sprejeta na drugačen način. Včasih, kadar je na drugi strani neka bolečina, ki ne dovoljuje, da bi nas osebe res začutile, lahko naša razmejitev v njih povzroči jezo, užaljenost in včasih pravi bes ter posledično manipulacije in vzbujanje krivde ali celo prekinitev stika. Vendar pa vidva nikakor nista odgovorna za občutja vaše tašče in tasta. Onadva sta odrasla in bosta morala poskrbeti za svoja čustva, ki se jima prebujajo in bosta vajino odločitev tudi preživela. 

Kdor resnično rabi zaščito je vaš odnos (simbioza) s hčerkico, ki je v prvem letu življenja tako zelo pomembna.

Dojenčki v prvih mesecih oz prvem letu ne potrebujejo ničesar drugega kot tesen stik z mamico. Dejansko, se otroci rodijo izjemno ranljivi in z nerazvitimi možgani (v primerjavi z drugimi sesalci) in potrebujejo mamico, ki jim s svojo telesno bližino uravnava ne številne telesne funkcije (npr. temperaturo, srčni utrip, dihanje) temveč hkrati prinaša občutke varnosti, pripadnosti in ljubezni.

Ob mamici, ki je tam rahločutno na razpolago za otročka se mu razvijajo njegovi možgani in sistem za uravnavanje čustev, ter se hkrati oblikujejo notranje predstave o tem ali je vreden ljubezni, ali so njegove potrebe pomembne in jih lahko izrazi.

Že v prvem letu otrok ponotranji občutek za to ali so odnosi varni, ali je v njih lepo in kakšen je ta svet, kar ga nato spremlja skozi vse življenje. Dojenček sam ne potrebuje obiskov, tega, da ga vsi po vrsti pestujejo, kaj šele tega, da bi prespal pri kom drugem, ki ni mamica (! To je kvečjemu potreba odraslega, ki ne vidi, da dojenček potrebuje mamico).

Seveda mamica potrebuje pomoč in ta je resnično dobrodošla, kadar jo ona želi, ne pa zato, ker jo na vsak način potrebuje nek drug odrasel član družine. Poleg tega mamica ob dojenju (ali hranjenju preko flaške, kadar je to izvedeno na zavesten način) ne predaja otroku le hrane, temveč tudi svojo ljubezen, varnost in to so sveti trenutki intime, ko se mamica in otroček povežeta in gradita svojo vez preko pogleda, telesnega stika s kožo, dotikov, nežnosti, glasu…

Skratka, draga mamica, vi ste nenadomestljivi in kar vaša hčerkica potrebuje ste vi.

In v luči tega je vloga očeta to, da to intimo lahko zavaruje. Lahko bi rekli, da je njegova naloga, da postane neke vrste zunanja maternica. Tako lahko poskrbi za razmejitve z zunanjim svetom, da se mamica lahko v miru posveti dojenčku, poskrbi zanj in zase. Poleg tega, da gre v vašem primeru za tasta in taščo, bi bilo dobro, da je vaš partner tisti, ki jasno postavi mejo oz. se z njimi ponovno pogovori.

In še zadnje, draga mamica, nikakor ne boste škodovali odnosu med babico in dedkom in vnukinjo.

Vez med njimi se bo pričela resnično graditi, ko bo vaša hčerkica izstopila iz te simbioze, oz. čustvene sfere, ki si jo sedaj vidve delita in ki je absolutno nujna za njen razvoj.

Poleg tega je način kako bosta babica in dedek pristopala do nje tisti odločilni faktor, ki bo vplival na to ali bo njuna vnučka rada v njuni bližini in ali se bo med njimi spletla tesna in globoka vez. Odgovornost za ta odnos je torej na strani vaše tašče in tasta.

Skratka, če povzamem, v tem trenutku so edine potrebe o katerih bi se morala pogovarjati vaša družina, potrebe vaše hčerkice. Vsi ostali so sedaj v situaciji, ko morajo poskrbeti zase in za svoje rane, ki se jim ob novi vlogi morda prebujajo (ter to naredijo v drugih varnih odraslih odnosih). Le tako bodo nato resnično lahko delovali iz sočutja in fleksibilnosti. Včasih kakšni člani tega ne zmorejo razumeti in razviti in takrat so na mestu bolj rigidne meje, s ciljem da se mamico čustveno zavaruje in se poskrbi za otročka.

To je za starše (kot odrasle otroke) vedno tudi boleče in kadar pride to tega zelo pomagajo varni odnosi v katerih o bolečini lahko spregovorite. 

Želim vam vse dobro, draga mamica. Le zaupajte svojemu notranjemu občutku, ki vas bo vedno vodilo po pravi poti. Ste najboljša mamica za svojo hčerkico in obe si zaslužita mirne mesece in pristno podporo! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako tastu in tašči postaviti mejo? Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.