Moja zgodba in seveda prošnja za dobre nasvete.

Partnerju manjka ljubezen, prostor in varnost.

S partnerjem sva skupaj nekje 2 leti od tega 9 mesecev živiva skupaj. Med tem časom sva mela hude vzpone padce. Ampak danes me bolj muči druga zadeva. Moti me, da ko jaz naredim nekaj narobe, po njegovem seveda, pa tudi, če je bil samo hec in mu v tistem trenutku ne odgovarja, se on takoj zapre vase in trma.

Potem sem jaz tista, ki skačem okoli njega pa mu govorim, da nič kaj takega nisem mislila. Ker dejansko sem mu samo rekla nazadnje, ko je hotel priti pod mojo odejo, da mi rabi poslat prošnjo, da mu izdam dovoljenje. Seveda sem se hecala in sem nekako mislila, da mi bo dal poljub in dovolilnica sprejeta in on se takoj namuli in obrne. Pa mu povem, da dragi hec je bil no.  Rekel bi lahko no, ne se hecat… In potem, ko mene razjezi, ne reče nikoli oprosti ali karkoli, da me potolaži. Kakšna prijazna beseda, gesta karkoli.

Jaz sem tista potem, ki morem njega ujčkat, pa je bistvu on mene razjezil.

In to mi ni okej. To sem mu tudi povedala. Potem ko ima on en kup kompromisov, da se tega držim in če mu jaz rečem, da bi bilo lepo to slišat ali da me kdaj potolaži naletim na gluha ušesa. In vem, da takšen ni bil preden sva se spoznala. Še spraševal me je kaj naj on naredi zame, da mi bo lepo. Madona se moški hitro spremenijo.
Kakšni predlogi? Rešitve? Bi bila zelo vesela.

___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna. Hvala za vaše vprašanje. Zelo vas slišim. Tukaj je en občutek, ko da se vi trudite narediti nekaj za vašega partnerja in vajin odnos, nazaj pa dobite nek zid, tišino, praznino ali pa celo užaljenost in trmo kakor pravite.

Tukaj je en občutek, da v notranjem svetu gospoda manjka ena mama, ki bi mu dajala ogromno prostora, ljubezni, sočutja, slišanosti in varnost.

Vsekakor si to (sočutje, slišanost, ljubezen in varnost) gospod zasluži, kot si zaslužite tudi vi. Ampak kot ste prav ugotovili sami so to potrebe, ki bi nam jih morala zadovoljiti mama v času ko smo odraščali, posebej tam do 5. leta starosti.

Vi tega partnerju ne morete dajati, niti ni vaša naloga.

Vi ste partnerica, tako kot je on partner. Tukaj sta dve odrasli osebi, ki se samo držita za roko, ko je drugemu hudo.
Čestitam vam, da ste zmožni njemu ranljivo zaupati kar potrebujete oz. vas moti.

Zdaj kako to dobiti iz druge strani?

Na tej točki bi se veljalo vprašati zakaj je vam domače to, da se vi razdajate, ste ranljivi, druga oseba pa ni?

Ima nek zid?

Oziroma je užaljena, da ne rečem včasih kruta, saj ste ranljivo povedali kaj potrebujete, pa tega še vedno ni.

Kako bi bilo vam biti še tako ranljiva, da poveste, da vas to boli?

Vem, da je tukaj zadaj še večje tveganje, če do sedaj niste dobili primernega odziva, vendar vseeno?

Vsekakor pa bi gospod tudi rabil toliko začet tvegati, da je tudi on lahko ranljiv, pristno ranljiv, ne užaljen, da vam pove, kaj se mu čustveno zgodi, ko ga vi recimo hecate kot pravite.

Vsekakor vama predlagam obisk partnerske terapije, kjer se vedno dela na večji ranljivosti obeh partnerjev, ki je potem tisto, kar odnos poglablja in ‘jača’. Vabljeni tudi k nam na Vito Bono.
Vse dobro.

Komentar je napisala psihoterapevtka Kaja Kocjan, Vita Bona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerju manjka ljubezen, prostor in varnost: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

“Odtujenost z partnerjem”

Lep pozdrav! Z partnerjem sva skupaj 3leta in imava 5mesecno hčero. Med nama primanjkuje komunikacije. Veliko krat bi se z njim rada pogovarjala.. Vendar, med pogovorom ne kaže nobenega interesa. Če že dobim kakšen odgovor, je to v “hecu”. Večinoma jaz govorim on je pa tiho in konstantno gleda v svoj mobitel ali nogometne tekme na televiziji.

Veliko krat me tudi ignorira zaradi mobitela. Ignorira do te meje, da se tako razburim, da vržem kaj vanj ali mu rečem kakšno besedo, ki ne bi smela. In potem sem seveda jaz kriva za vse.

Nikoli ne prizna napake, nikoli se ne opravici, za razliko od mene. Tudi do fizičnega nasilja je že prišlo… Ko se odloči, da me bo ignoriral me pač bo.  Tudi spolnosti med nama skorajda več ni. Jaz bi si želela več, ampak on trdi da je skoz utrujen ali da se mu pač ne da.

Naj še povem, da za hčer lepo skrbi. Vendar ga skoraj nič ni doma, saj si po službi kar hitro napolni “urnik” za cel dan vnaprej. Brez naju z hčero seveda. Kaj naj naredim, da bom bolj slišana in upoštevana?

Prosim za pomoč.
—————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovani, vaša zgodba je boleča in zelo si želite spremembe. Čutiti je veliko žalosti, razočaranja in osamljenosti. Tako kot mnogi pari sta se tudi vidva ujela v ‘vražji ples’, ki ga v knjigi Močno me objemi opisuje avtorica Sue Johnson.

Priporočam branje.

Gre za izogibajoč stil navezanosti pri partnerju, ki ne zmore čustvene bližine, zato beži stran. Pri vas pa se tehtnica nagiba k preokupiranemu stilu navezanosti in potrebujete ogromno bližine, pogovora in pozornosti.

Prav tako je dobro, da razmislite o odvisnosti od odnosov, saj ves fokus polagate na partnerja in iščete možnosti, da ga spremenite.

Ste v poporodnem obdobju, ki je za žensko zelo ranljivo in naporno.

Zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebujete varnost, bližino in razumevanje s strani partnerja. Vendar vam je žal ne zmore dati.

Verjetno nikoli ni bil deležen topline in so bile njegove potrebe v otroštvu preslišane, ignorirane ali je bil celo kaznovan ob izražanju čustev. Tudi zgleda kaj pomeni povezano partnerstvo v mami in očetu ni dobil. V takšnih okoliščinah je ponotranjil izogibajoč stil navezanosti. Beži pred bližino, ker mu le ta predstavlja nevarnost. Ne zmore biti opora.

Obramba, ki si jo je nadel je nasilje, ki mu je poznano verjetno že iz zgodnjega otroštva, le da je takrat bil on žrtev.

Vse to je njegovo, moj opis je zgolj ugibanje in predvidevanje na podlagi teoretičnega znanja in praktičnih primerov na partnerskih terapijah.

Vse to sem vam zapisala, da boste lažje razumeli, da partnerja vodijo nezavedni mehanizmi, ki jih je ponotranjil dolgo nazaj. Vse skupaj pa ni opravičilo za nasilje.

Za vsa dejanja in besede, ki vas ranijo, bo kot odrasel moški moral prevzeti odgovornost.

Pa poglejva kako ste vi in kaj lahko storite?

Vsekakor bi me zanimalo koliko časa ste v tem odnosu in kako sta bila pred otrokom?

Zakaj vztrajate in dovolite vsa ponižanja ter odsotnosti?

Kakšna je vaša lastna vrednost in zakaj ne zmorete postaviti mej?

Žal partnerja ne morete spremeniti.

Če bo sam dojel škodljivost njegovih vzorcev in posledice, bo naredil kaj v tej smeri in si poiskal pomoč.

Vi, draga mamica pa lahko poskrbite zase in nemočnega otročka. Preberite knjigo Ženske, ki preveč ljubijo in še kaj na temo soodvisnosti.

Raziščite svoje otroštvo, da si odgovorite na vprašanje zakaj vas je privlačil ravno ta partner. V sebi imate moč za spremembe. Pojdite na terapijo sami in morda bo vaši spremembi sledil tudi mož. Z obtoževanjem in nenehnimi konflikti se oddaljujeta drug od drugega. Potrebujeta pa veliko razumevanja, sočutja in ljubezni, da prideta do bolečih vsebin, ki se skrivajo pod jezo in razočaranjem.

Osamljenost, nevrednost, neljubljenost in velik strah pred bližino je le nekaj možnih ranljivih vsebin, ki se ponavadi skrivajo pod vso dramo v partnerskem odnosu. Zmorete čez vse to, ne gre čez noč, je pa pot k notranjemu miru vredna vsakega koraka.

Srečno ❤️

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.đ

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odtujenost z partnerjem: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Na Vas se obračam z mojo iskreno, iz globin duše napisano zgodbo in težavami.
Moje otroštvo je bilo težko. Ločitev, mama je našla novega partnerja. Bilo je ogromno nasilja. Agresija. Policija. Od očeta do mame. Pink ponk žogica sem bila. Doma še več agresije. Grdi, neprimerni pogledi očima. Občasno kak pok po zadnjici. Bila sem majhna punčka, nisem se znala zaščititi, vedela sem, da dotiki niso primerni. Potem se je pa zgodilo. Njegov brat me je kot 9 letno punčko zlorabil. Ne posilil, do tega ni prišlo, ker sem najprej zmrznila, potem pa ušla.

Grozni dotiki.

Moje bistvo, moje otroštvo. Šlo je. Vsi so me pustili na cedilu. Vsem sem povedala. Mami, očetu, učiteljici. Oče je mahnil z roko, vseeno mu je bilo. Mama je jokala a ostala z njim, očimov brat je še lahko hodil na obiske. K nam domov. Očim in mama sta me pretepla. Gnusila sem se sama sebi. V oš sem hotela narediti samomor, a ga nisem. Ostala sem močna. Imela sem dve majhni sestrici. Učiteljica je prijavila socialni. Z mamo in očetom smo bili poklicani tja. Očim je z grožnjami dosegel, da me je mama prisilila lagati na socialni. Pretepel me je, spet. Očim. Da sem izzivala njegovega brata. Pri devetih letih. Odraslega moškega. Oče ni trznil. Delavke na socialni so rekle, da sem iskala pozornost. Spet sem bila ponižana. Niti toliko, da bi me povprašale brez prisotnosti staršev.
Življenje teče dalje. Očimovega brata sem še kar videvala. Rane so bolele. Gnus. Jok. Gnus. Odrasla sem. Mama ostala sama, ker je očim umrl za rakom. Nisem jokala. Privoščila sem mu. V srednji šoli me je zadelo.

Bila sem zlorabljena.

Po glavi so mi šle črne misli. Preveč si zaupala. Morala bi prej oditi. Sama si šla v tisto sobo. Preko šole sem našla in šla na terapije. Pisala bi naj dnevnike. S terapevtko sva se pogovarjali. Nisem ji zaupala. Posipala je sol na rano. Da če ne bom redno hodila, je nevarnost, da sama zlorabim otroka ali več njih v odraslosti. Ker bodo rane nepredelane. Od takrat več nisem šla blizu. Leta so tekla. Sem v poznih tridesetih. Našla sem si partnerja. Ljubeč, pozoren, brez čustvene prtljage. Vse sem mu povedala. Zasovražil je mojo mamo, da me ni zaščitila. Ne pogovarjata se več. Mama joče, to je pa to. Vsaj reče tako. Meni. Ko se slišiva.
Vse to je bilo nekaj let tiho. Mirno. Rodila sem otroka. Sinkota. Čudovit otrok je. Nezahteven, majhen, nedolžen, pameten, prekrasen.

In veste kaj se je zgodilo? Stvari se vračajo. V obliki mor. Tokrat uidem.

Ampak ne uidem mislim, da moram zaščititi otroka. Kaj če mu kdo škodi, kot je meni? Paranojo je opazil partner. Pomirja me. Prinese mi čtivo. Umirjam se. Čez glavo mi brenči, da bom zaradi manjkanja na terapijah pedofilka. Gabim se sama sebi. S težavo previjam sinka. Strah me je. Kaj če kaj začutim? Postanem pošast? Ne upam ga kopati! Strah, strah. Spet preberem čtivo. Da ne šteje prva, grda misel. Nisem pošast. Strah. A sem? Je imela terapevtka prav? Spet sem si nabrala materiala. To hočem predelati. Sama. Je to sploh možno? Prosim za nasvete. Hvala.
P.S: Prebrala sem si Neme krike. Marsikje sem se našla. Kot otrok sem kazala veliko znakov, ki sem jih potem ozavestila.

__________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaš pogum, iskrenost in ranljivost. Vaša zgodba je zares pretresljiva…
Veliko ste že doživeli in si predstavljam, da že samo pisanje ponovno prebuja spomine in telo.

Torej: občutki gnusa, sramu, nevrednosti so po spolnih zlorabah izjemno pogosti in v tem smislu “normalni”. Vedno pa so totalno krivični do žrtve, ki mora poleg krutosti zlorabe živeti še življenje v krutosti občutkov. Takšne stvari so kriminal in se ne bi smele dogajat nikomur. Ob vasi zgodbi mi ostaja res toliko krutosti, da ne vem, kaj je za vas bilo hujše: ali nenehno nasilje, ali odsotnost ene zdrave varne odrasle osebe, ali incest, ali dodatne zlorabe (ko nihče ne verjame), po potem se ranjen odnos s terapevtom… po svoje pa ste vse to preživeli in samo čestitam vam, da ste v resnici v marsičem šli prek stvari in ste v partnerskem odnosu rodili otročka, kljub nezaupanju in težki preteklosti… v taksnih primerih se mi res zdijo odločitve za odnose precej otežene.

V vaši zgodbi mi ostaja res ogromno krivde, kot da je z vami kaj narobe.

Čutiti je, da ste v terapevtskem procesu kot postranski produkt prejeli dodaten strah, ravno takrat, ko bi morali dobiti varnost in zaupanje, da ste vi ok.

Ampak kakorkoli že stvari v resnici so (če nekje čutite to, česar se najbolj bojite), niste pošast. Ok? Niste pošast. Niste vi.

Četudi bi vam reagiralo vaše telo na neko misel, ali obliko spolnosti, ki ni za ostale navadna, je to le (sicer res alarmanten) znak, da se oglaša zloraba. Zloraba pa niste vi. Zloraba niste vi.

Verjamem, da so v vas te stvari trenutno se prepletene in da vas zelo skrbi, da ste to vi – ampak zloraba niste vi. Gnus niste vi. Nevrednost niste vi. So se pa ti občutki npr. gnusa po krivici zasidrali tako zelo globoko v vas, da verjamem, da jih čutite kot del sebe in se jih bojite. Ampak to niste vi, vi ste veliko več.

Enkrat sem slišala od ene terapevtke en stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila in sicer: občutek strahu je naša največja varovalka, da nečesa, kar se bojimo, ne bomo storili.

Morda vam bo moj predlog nenavaden: toda vas strah je vaša varovalka. Je vaša varnost. Dokler ga imate, je lahko zloraba se tako glasna in divja in dela marsikaj, pa vas ne more “premagati”. Dokler se bojite, da bi zlorabili lastnega otroka, ga niti slučajno ne boste. Ne vem, koliko vam je (npr na lestvici od 1-10) naporen ta strah in koliko imate zaradi njega posledic (kakšna povečana tesnoba mogoče npr?, nočne more ste omenjali…) – ampak če menite, da imate najvišje številke in da se oglaša na drugih področjih in vam škodi, potem potrebujete strokovno pomoč. Ne, ker bi bilo z vami kaj narobe (!), ampak ker je kruto živeti tako naporno življenje. Ker si ga nihče ne zasluzi…

Tako zelo mi je žal, da ste od terapije odnesli stavek, da boste vi tudi ponovili stvari. Kruto je to, da je bilo spet tako, da je bilo namesto varnosti spet nevarno (kot najprej doma, kot potem po ločitvi, kot po incestu, kot po očimovem maltretiranju, kot po maminem izdajstvu, kot po izdajstvu šole in CSDja), potem se terapevt. In joj, medtem ko to pišem, vam res verjamem, da vam je noro težko zaupati sploh v kakšno institucijo oz strokovno osebo, da bi vam pomagala.

Če vam pa niso, ko ste bili v najbolj ranljivi situaciji. To se ne bi smelo dogajati in tudi terapevti moramo biti pri zlorabah izredno pozorni na to, kako ubesedimo stvari….

Zato nočem biti še en terapevt, ki vam ponavlja travmo, ampak kot ste sami brali v knjigi – posledice zlorab so res izjemno različne in ni ga človeka, ki bi lahko tako na blef napovedal, kakšna bo vaša…. osebno vsem zlorabljenim svetujem terapijo, ampak nujno pri izkušenih terapevtih (!), torej tukaj odpadejo kakšne brezplačne opcije ali stažisti ipd, pač pa pridejo v poštev ljudje, ki imajo sočutje, izkušnje in znanje. Terapijo ne svetujem zato, ker bi mislila, da vsak zlorabljeni zlorablja naprej (ker to dejansko ne drži!), pac pa zaradi transgeneracijskega prenosa travma (vaših strahov – kaj če bodo drugi kaj storili).

Vam iskreno priznam, da imamo najbrž po vsem slišanem na terapijah tudi terapevti malo večjo odzivnost na možnost zlorab, tako da vas v tem delu zelo čutim.

In včasih rečem strankam, ki so preveč prestrašene za svoje otroke, da se mi zdi boljše tako (da je pri mamah povečan strah), kot pa da je odsotnost strahu. Skratka strahu ne vidim kot slabo stvar, dokler ne omejuje nas ali otroka. Partner se najbrž tudi ustraši (in sicer omenjenih omejitev), zato vas hitro pomirja (zelo verjetno tudi iz lastnega strahu). Ampak vse to načeloma težko ocenimo sami, zato vedno priporočam tretjo, strokovno osebo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje ne postanejo pedofili čez noč, sploh ne, če se tega bojijo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje trpijo. Tako kot vi omenjate: življenje v prekrutem strahu in občutku vnaprej, da je z vami nekaj narobe – to je nevzdržno. In tega trpljenja ne rabite več prenašati.

Zlorabe je že konec, mimo je… saj veste, kaj pravi Tanja RS: potres se je že zgodil, to so samo popotresni sunki.

Samo občutki so se….če ste prebrali njeno knjigo, ste že storili največ, kar se tice literature pri nas (ker je to naša najboljša literatura s področja spolnih zlorab). Če ste morda začutili avtorico, kot nekoga, ki zmore začutiti tudi vašo osebno stisko, vam jo toplo priporočam.

Tanja Repic Slavic je specializirana za spolne zlorabe in jo vedno priporočam-predvsem kot srčno in izkušeno osebo. Ob njej pa npr tudi Saro Jerebic, Alenko Lanz, Institut Addictiva, tudi sama delam s spolnimi zlorabami.

Vem, da je na prvo žogo nora misel, da vas spet pošiljam med volkove (terapevte brez občutka)… ampak tudi volkovom lahko rečete dovolj je. Stop.

Tudi terapevtom lahko rečete v obraz: ne zaupam vam, zlorabili ste me, bojim se vas, skrbi me, da me boste izdali… ipd.

Tudi v terapevtskem prostoru lahko postavite meje (tega smo celo veseli).

Vem, da je to za vas izziv – ker doma niso bile slišane, ampak zdaj ste odrasli in vam zaupam, da boste z vsem znanjem znali poskrbeti zase.
Privoščim vam zdrav terapevtski odnos, da boste en dan sproščeni in v sebi svobodni, brez nočnih mor.

Saj veste, že tako lahko družinske rane zacelimo samo v varnih odnosih; ko gre za incest, pa sploh ne upam pomisliti, da komu ne bi predlagala terapije.

Pa se enkrat – ne ker bi bil kdorkoli pošast (!), ampak ker se mi zdi, da si vsi, še posebej zlorabljeni, zaslužijo polno in vredno življenje.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Bila sem zlorabljena. Kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, prosim za razsvetljenje, nasvete, predloge z vašega zornega kota. Imam hči za katero skrbim že od njenega 8.meseca starosti. Letos bo srčica napolnila 10 let. Z očetom že leta nima stikov. Oče jih ne želi, hči prav tako ne želi. 9 let sem bila samska. Letos sem pa spoznala najboljšega moškega v svojem življenju. Razumevajoč je, ljubezniv, spoštljiv, prijazen, genialen, gentelmen. Problem je v tem, da sva uro in pol vožnje oddaljena en od drugega. Tako se lahko vidiva samo za vikende. Pa še službi imava vsak v svojem kraju. Dogovorjeno imava, da en vikend preživiva sama skupaj, en vikend pa skupaj z mojim in njegovim otrokom. To je vsak; 2.vikend gre hči z mano k partnerju. Partner ima otroka starega 14 let. Tudi z njegovim otrokom se super razumeva. Moja hči je videla, da je partner zelo prijazen in dober z nama.
Izziv je v tem: hči želi kakšen vikend preživeti samo z mano. Jo razumem. Po drugi strani pa je vikend edina možnost, ko se s partnerjem lahko druživa. Sem res sebična, če ne želim vikendov žrtvovati za druženje samo s hčerko? Med tednom sva vsak dan po moji službi skupaj. Sprašujem se še to. Če 1x se odločim, da ostanem vikend doma, bo morda naslednjič, ko ne bom hotela rekla, da saj zadnjič pa sem ostala, zakaj spet ne morem? Ali pa bo spala do 12h, nato bo prijateljica pozvonila in bosta popoldan preživeli skupaj namesto, da bi se jaz z njo družila. Kaj predlagate? Hvala za vsak nasvet ❤

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, tole je za hči totalna sprememba in zagotovo je v velikem strahu, pred tem da vas izgubi. Čeprav o tem ne govori in tega ne kaže, bi bilo dobro ji ubesediti, da boste vedno tam zanjo, da boste vedno njena mami, da se to ne bo nikoli spremenilo.

Predvsem je pomemben ta aspekt, da bo čutila varnost.

Seveda pa boste sčasoma zagotovo tudi s partnerjem govorila o kakšni spremembi… Če je zveza od letos, torej šele tri mesece, hčerka samo potrebuje več časa, da sprejme spremembo.
Torej boste spremembe delali počasi: ko bosta za začetek skupaj izbrali vikend, kjer ona prespi pri prijateljici ali gre z babi/varuško v kakšen park ipd ipd, skratka čas brez vas je pametno spreminjati z občutkom in s pozitivno vsebino.

Verjetno pa tudi vama s partnerjem ne bo taka razdalja ustrezala za vedno – ampak zdaj sta šele na začetku in logično, da teh pogovorov še ni.
Si pa mislim, da je težko, zdaj, ko ste zaljubljeni zaustavljat srečanja in odnos – a po drugi strani to samo daje več varnosti in počasnega spoznavanja.

Če povzamem: če boste hčerki ubesedila strah in počasi z občutkom delala spremembe, jih bo tudi ona lahko sprejela, vi pa boste še sčasoma lažje spoznavala.

Samo dajte si vsi čas in besede in vse bo ok. Prijetno spoznavanje in uživanje zaljubljenosti vam želim!
S hčerko pa samo pogumno in sočutno naprej!

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Nov partnerski odnos in moja hči. Kako obdržati odnos s hčero: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se lahko srečamo z dvema nevarnostima: prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa to, da otroke preobremenimo. Izogibanje teme ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene. Podoben efekt pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je vedno na prvem mestu – pri vseh travmatičnih dogodkih to, da se z dogodkom soočimo najprej sami: da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo.

Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroci. 

Pogovor z otroci je pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno absorbirajo različne občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa lahko v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo nesigurnost, napetost in strahove. Zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je, da je pogovor primeren starosti otroka. Z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več. 

Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse ok in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili… Bi jim mi skušali na preprost način odgovarjati (jasno in kratko) in pomiriti. Pomembno je, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa.  

Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane npr. bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo…). Lahko pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje… Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke (si prestrašen/jezen/žalosten/…, na koncu pa pomirimo). 

Za začetek je torej bistveno vse otroke opazovati in jim dati prostor, da spregovorijo. Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, če so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se oni počutijo v zadnjem tednu, kako oni doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z ja ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.  

Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu tantrumov, nesoglasij, agresije, ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh momentov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda čisto drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.  

Otroke pomirja tudi to, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici skušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da ni nekaj stalnega in da delujejo stvari v smer pozitivnega, daje upanje vsem. 

Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo kontrole, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo sms za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otroke ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo kontrole.  

Travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi: 

– otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?) 

– otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč) 

– ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo 

Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri.  

Prispevek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

The post Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Mož ima iz prejšnje zveze 2 deklici – pubertetnici . Živimo skupaj in sprejela sem ju, kot, da sta moji. Skupaj smo 6 let. Starejša ima 13 let, mlajša 11. Vsak drugi teden sta pri mami. Težava se je začela pojavljati pri starejši, saj je zelo mirna, pridna učenka, nima prijateljev, nič je ne veseli. Oba z možem se trudiva, pogovarjava, kaj je razlog. Vem, da je punca pubertetnica a je nenormalno zaprta vase. Drži se zase. Nasmehne se ne. Ko je bivši to omenil je znorela, češ da je to puberteta in podobno. Sama nisem tega mnenja saj je bila vedno živahna, odprta, nasmejana deklica. Naj povem, da se ukvarja tudi s športom, a je tudi to postala muka. Kako pomagati otroku v puberteti?

Pozdravljeni. Hvala vam za zaupanje.

Res je, puberteta je tukaj in tako se tudi vedenje spremeni. Ampak to kar ste opisali, bi tudi jaz svetovala, da vzamete pod drobnogled.

Namreč, pretirana zaprtost, brez dobre volje, brez prijateljev in tudi ukvarjanje s športom je postala “muka”, je znak, da nekaj res ni v redu.

Če malce pomislite..

Se je to zgodilo, praktično čez noč? Se je v družinski dinamiki kaj spremenilo (morda tudi pri materi)? Morda težave v šoli? Morda lahko tudi mlajšo sestrico malce potipate z vprašanji..

Vsekakor bi svetovala, da vključite socialno delavko ali  kakšno terapevtko, da se s punco pogovorijo.

Vam pa bi svetovala, da ji daste varnost in ljubezen. Da ji veliko krat poveste, da ste tam za njo, karkoli se dogaja. Da vam lahko zaupa, tudi če je kaj ušpičila. Da jo imate radi, pa naj se zgodi karkoli. Namreč odrasli nekako samoumevno mislimo, da otroci to vedo, a žal veliko krat temu ni tako. In tukaj mislim, da te besede ne bodo odveč.

Morda veste, ali pa tudi ne.. V zgodnjem otroštvu (2+let), otroci spoznajo, da niso eno s starši in zato želijo vse sami, zato imajo veliko krat “izpade“,trmo, ipd.. Ker se jim razvijajo možgančki.

V puberteti pa se zgodi nekaj podobnega, ker pride čas, ko se otroci želijo osamosvojiti, zato lahko spremenijo vedenje. A vseeno se to ne zgodi čez noč in tudi veseli trenutki kar ne izginejo.

To sem napisala bolj zato, da boste lažje razumeli, da tako kot otroci pri 3 letih, tudi najstniki – pubertetniki  rabijo podobne sočutne pristope. Veliko ljubezni, varnosti, komunikacije, razumevanja in obojestranskega prilagajanja, pa vsekakor tudi meje.

Dobrodošli tudi pri nas – Družinski terapiji Vita bona.

Želim vam vse dobro. Čulek Tadeja

The post Zaprta pubertetnica : Svetovanje za družine appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila,  me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

 Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva   iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že     srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo. 

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka.  Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti  in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj dolgujem staršem? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Otrok, ki odrašča ob staršu, ki je odvisen od alkohola, dobi namesto občutka varnosti, potrditve, izkazovanja ljubezni in spoštovanja, kup neprijetnih občutkov v obliki strahu, sramu, jeze in posledično nizko samopodobo.

Z občutki ni nič narobe, če so pri otroku opažena, potrjena in zregulirana na sočuten način. Alkoholik pa sam ni čustveno zrel, saj verjetno v njegovem otroštvu ni bilo varne odrasle osebe, na katero bi se lahko zanesel in bi mu stala ob strani ob vseh preizkušnjah in čustvenih stiskah. Tako se destruktivni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, dokler si nekdo ne prizna težave, jo skuša ozavestit in prekinit verigo igre žrtev-rabelj. Definicija zasvojenosti je, da posameznik nima več kontrole nad neko substanco ali vedenjem.

Alkoholik postavi steklenico na prvo mesto, saj mu stanje opitosti nudi trenutno olajšanje nepredelanih čustvenih ran. Razmere v njegovi družini pa se slabšajo, odnosi postanejo kaotični, zaupanje pa je porušeno. Partnerka, ki ostaja v odnosu in utopično upa, da bo partnerja spremenila z nadzorom in kontrolo je soodvisna, saj ne zna jasno postaviti meje in zaščiti sebe ter otroke pred bolečino in zlorabami, ki jih alkoholik povzroča. Mama, ki ima ves svoj fokus obrnjen na partnerja in se nenehno obremenjuje s partnerjevo težavo, spregleda svoje otroke in se z njimi ne zmore čustveno povezati. Tako otroci odraščajo brez staršev, ki bi jim nudili varnost in kljub temu, da so fizično prisotni, so čustveno odrezani.

Alkoholizem velikokrat pripelje tudi do čustvenega ali fizičnega nasilja in otroci ob tem doživljajo tesnobo, zmedenost, in občutek nepredvidljivosti, ki ga ponotranjijo

Oče je enkrat trezen in se vede umirjeno, drugič spet ob abstinenčni krizi lahko doživi izbruhe besa in agresije, potem pa pride domov pijan in se vede popolnoma drugače, lahko nasilno, lahko pasivno in neodzivno ali pa se fizično umakne za dlje časa. Ker si otrok želi varnosti in ljubezni, mu vsa ta nepredvidljiva vedenja vzbujajo veliko strahu, lahko se začne spraševati, kaj je z njim narobe, da se starša vedno drugače odzivata na njegove potrebe. Takšni otroci se težko sprostijo v svoji otroški igrivosti, so nenehno na preži v kakšnem stanju je odvisnik in njegov partner in vse skupaj predstavlja preveliko breme. V takšnih družinah se lahko zgodi čustveni incest, ko npr. mama svojega sina nehote povleče v odnos čustvenega partnerja, saj se ne more povezati z alkoholikom, ki beži iz odnosa in ni sposoben resnične intimnosti.

Poznamo različne odvisnosti, ki jih takšen otrok lahko razvije: alkoholizem, deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…

Otroci alkoholikov odrastejo z občutkom manjvrednosti, zapostavljenosti in z globoko čustveno rano. Čeprav si prisežejo, da bo vse drugače, ko bodo imeli svojo družino, se zgodba velikokrat ponovi. Sami lahko padejo v past odvisnosti, saj iščejo zunaj sebe nekaj ali nekoga, ki bi jih osrečil, zapolnil veliko praznino, ki jo čutijo v sebi, kar pa seveda ni mogoče. Ni nujno, da takšen odrasli otrok alkoholika postane alkoholik. Poznamo različne odvisnosti, ki jih lahko razvije: deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…vse to lahko služi kot pobeg od odnosov in bolečine, ki so jo odnosi v zgodnjem, ranljivem obdobju povzročili. Velikokrat se odrasle hčerke alkoholikov nezavedno zaljubijo v alkoholika ali nekoga, ki to kasneje postane in postanejo same odvisne od odnosov, ter brez pomoči terapevta in dela na sebi ne zmorejo prekiniti disfunkcionalnega odnosa. Tudi če tak nezdrav odnos prekinejo in ne zacelijo starih ran, se kmalu spet znajdejo v podobnem odnosu.

Velikokrat se ljudje sprašujejo, zakaj se zapletajo vedno s partnerji, ki ne zmorejo pristnega intimnega odnosa in so odvisniki. Odgovor leži v primarni družini,  posameznik ponotranji vzorce in vzdušja ob katerih odrašča. Kljub razumskemu delu, ki ve, da je takšen odnos nezdrav, ga na nezavedni ravni privlači odnos, kjer čustveno podoživlja vse stare, poznane bolečine, z razlogom, da se prečuti in predela preteklost.

Otrok mora sebi dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve

Odrasel otrok alkoholika mora sam zgraditi svojo lastno vrednost, ki je bila v otroštvu poteptana, znotraj sebe mora odkriti kdo zares je in kaj želi v življenju početi. Sebi mora dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve. Prečutiti mora občutja, ki niso bila dovoljena v primarni družini in se znebiti bremena, ki so mu jih naložili starši. Vse to se lahko zgodi v odnosu z izkušenim psihoterapevtom, počasi in z vztrajnostjo. Ljudje, ki razrešijo stare vzorce, postanejo veliko bolj sočutni, razumevajoči in živijo lepše, mirnejše življenje ter se znajo prebiti skozi izzive, predvsem pa postavljajo jasne meje drugim brez občutka krivde. Pot iz krempljev posledic alkoholizma ni lahka, je pa mogoča z odločitvijo, vztrajnostjo in predanostjo, predvsem pa z iskanjem odgovorov v globini človeške duševnosti.

Saša Petrovič, zakonska družinska terapevtka

The post Odrasli otroci alkoholikov appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

… zato vas z veseljem vas vabimo na prvo srečanje novoustanovljenega društva z imenom

SLOVENSKO ZDRUŽENJE ZA PSIHOTERAPIJO IN SVETOVANJE (SZPS),

ki bo v torek, 18. aprila 2017 od 17.00 do 20.00 ure,

v prostorih Kavarne Union.

Zakaj novo združenje SZPS?

Ustanovitelji združenja želimo s pomladjo vnesti  med slovenske psihoterapevtke in psihoterapevte ter svetovalke in svetovalce svežega vetra, to je novo možnost povezovanja ne glede na pripadnost določenemu psihoterapevtskemu oz. svetovalnemu pristopu ali članstvu v obstoječih  stanovskih združenjih. Namen ustanovitve SZPS je poleg prizadevanja za normativno ureditev področja tudi ta, da bo novo združenje delovalo kot predhodnik bodoče Zbornice psihoterapevtov in svetovalcev  in tudi na ta način pospešilo urejanje področja psihoterapije v Sloveniji (glej tudi 7. člen Temeljnega akta SZPS v priponki).

Trenutno v Sloveniji ni strukture, ki bi glede na svoj organizacijski ter pravni okvir lahko povezala psihoterapevte in svetovalce različnih psihoterapevtskih in svetovalnih pristopov in omogočila delovanje v svojstvu zbornice. Zbornica zahteva individualno članstvo in reprezentativnost članstva  za določeno poklicno skupino, v našem primeru psihoterapevtov in svetovalcev.

SZPS dopolnjuje poslanstvo drugih strokovnih psihoterapevtskih društev, ki praviloma povezujejo psihoterapevte enega psihoterapevtskega pristopa in zagotavljajo edukacijo ter strokovno izpopolnjevanje iz svojega psihoterapevtskega pristopa. SZPS daje članom prostor, v katerem so lahko sprejemajoči in tolerantni do drugih načinov dela in pristopov pod pogojem izpolnjevanja enotnih včlanitvenih pogojev. Članstvo v SZPS se s članstvom v drugem psihoterapevtskem oz. svetovalnem društvu medsebojno dopolnjuje in ne izključuje.

Za kaj se zavzema SZPS?

Ustanovitelji upamo, da lahko širši slovenski družbi pokažemo, da zmoremo psihoterapevti in svetovalci, kljub različnim parcialnim interesom, stopiti skupaj, ko gre za:

– uveljavitev psihoterapije in svetovanja kot samostojnih poklicev in akademskih znanstvenih

disciplin,

– zakonsko ureditev psihoterapije in psihosocialnega svetovanja,

– zaščito psihoterapevtov, svetovalcev in uporabnikov psihoterapevtskih in svetovalnih

storitev ter

– urejanje trenutnih razmer na področju psihoterapije in svetovanja, torej  še pred sprejetjem

Zakona o psihoterapiji.

Za doseganje teh velikih ciljev  želimo v SZPS pod eno streho povezati poleg delujočih psihoterapevtov, svetovalcev in edukantov pod supervizijo tudi uporabnike psihoterapevtskih storitev, simpatizerje in podpornike psihoterapije v najširšem smislu. S tem je dana možnost za večje medsebojno sodelovanje ter spoznavanje in razumevanje potreb tako uporabnikov kot izvajalcev.

Zakaj je prvo srečanje  SZPS posebno?

Ustanovitelji želimo še pred volilno skupščino pokazati, da karte v SZPS niso že vnaprej razdeljene, ampak da nam je pred volitvami v organe SZPS pomembno ustvariti odprt prostor za konstruktiven pogovor in vzpostavitev  zaupanja. Zato bo naše prvo srečanje predvsem možnost za medsebojno spoznavanje, izmenjavo stališč in orientacijo v obstoječih razmerah, ki naj prispeva k tehtni odločitvi za včlanitev v SZPS. Pred začetkom delovanja SZPS želimo, da skupaj pretehtamo vsa pomembna vprašanja v zvezi z  delovanjem SZPS.

Kdo je lahko član SZPS?

Člani so lahko redni, pridruženi in častni.

Redni član  SZPS je lahko delujoči psihoterapevt ali psihosocialni svetovalec, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

–       opravlja psihoterapevtsko ali svetovalno dejavnost v eni od pravno-formalnih organizacijskih oblik (društvo, s.p., zavod, d.o.o. itd.)

–       ima dokončano drugo stopnjo izobrazbe  po bolonjskem sistemu oz. univerzitetno po pred bolonjskem sistemu

–       je dokončal enega od edukacijskih programov iz psihoterapije oz. svetovanja, ki ga izvaja uveljavljeno strokovno psihoterapevtsko združenje oz. visokošolski zavod in  obsega tri edukacijske stebre: teorijo v obsegu najmanj 500 ur (svetovalci najmanj 450 ur), supervizirano klinično delo v obsegu najmanj 500 ur (svetovalci najmanj 250 ur), ki je bila supervizirana z najmanj 150 urami supervizije  (svetovalci najmanj 100 ur) in lastno psihoterapevtsko izkušnjo v obsegu najmanj 250 ur (svetovalci najmanj 50 ur).

Pridruženi člani so lahko edukanti oz supervizanti, uporabniki psihoterapevtskih storitev ter podporniki, simpatizerji in donatorji. (glej tudi 9. do 12. člen Temeljnega akt SZPS )

Kakšne bodo nadaljnje aktivnosti SZPS?

Ko bo včlanjenih vsaj 60 članov, bomo začeli s kandidacijskim postopkom za volitve v organe združenja, ki so Upravni odbor, Strokovni in Nadzorni svet ter Častno razsodišče in Komisija za članstvo v združenje in razpisali volitve.

Kdo smo ustanovitelji SZPS?

Ustanovitelji smo člani Kolegija fakultet in strokovnih združenj na področju psihoterapije in psihosocialnega svetovanja. Naša naloga se bo z vzpostavitvijo delovanja SZPS izčrpala. S članstvom bomo nadaljevali enako kot redni oz. pridruženi člani SZPS. Ustanovitev SZPS je le eden od zastavljenih ciljev Kolegija v prizadevanjih za normativno ureditev psihoterapevtskega prostora v Sloveniji.

Potrditev udeležbe na prvem srečanju, informacije in napotki za včlanitev v SZPS

Vabimo vas, da svojo udeležbo na prvem srečanju združenja sporočite Maji Kvartič na e-mail: maja.kvartic@gmail.com. Če ste zainteresirani ali celo že odločeni za včlanitev, lahko izpolnite pripet  obrazec – vlogo za včlanitev in jo naslovite na isti e-mail. Za več informacij  lahko pokličete na tel.št. 040 230 491 Ireno Kosovel.

Hvala za vaše odzive!

The post Psihoterapija pri nas ni urejena, toda to lahko spremenimo! appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Inštitut Vita bona v sodelovanju s sodelavci organizira 1. izobraževanje na temo SOČUTNEGA VARSTVA. K izobraževanju vabimo:

• študente in brezposelne, ki ste že ali bi želeli delati na področju varstva otrok
• vse strokovne delavce, posebej vzgojitelje in pedagoge, ki že delate na tem področju
• mame in očete, ki ste odprti za nove informacije

Z nami sodelujejo:

• dr. Andreja Poljanec, avtorica več knjig na temo rahločutnega starševstva, soustanoviteljica šole za mamice in ustanoviteljica šole rahločutnega starševstva, specialistka zdt, soustanoviteljica ŠRCD Ljubljana
• Janja Urbančič, ustanoviteljica skupine Sočutno starševstvo, voditeljica delavnic za starše
• dddr. Christian Gostečnik, ustanovitelj relacijske družinske terapije, klinični psiholog, teolog, psiholog, ustanovitelj Frančiškanskega družinskega inštitita, ustanovitelj šole za starše, avtor številnih strokovnih knjig
• Katja Knez Steinbuch, ustanoviteljica inštituta Vita bona, stažistka in doktorska kandidatka zdt
• Tina Jereb, spec. Integrativne psihoterapije, voditeljica delavnic za strokovne delavce v vrtcih

Sočutno varstvo je nov način varstva otrok, ki temelji na razumevanje otroških možganov in otrokove navezanosti, na omogočanju varnosti preko sočutnih meja in na rahločutnih odnosih, ki poudarjajo tudi stik s sabo. Ta nov pristop je sočuten do otroka in do vzgojitelja, saj upošteva potrebe in čutenja obeh. Ne gre za ekstremne avtoritarne ali permisivne načine, saj med naša načela spada ničelna toleranca nasilja in ničelna toleranca do zanemarjanja otroka.

Naša načela so torej razumevanje, varnost in sočutje.

V sklopu 10-ih predavanj, ki bodo vsebovala osebno izkušnjo bomo preko igre vlog teoretično in praktično pokazali kaj pomeni sočutno varstvo otrok. Cena celotnega izobraževanja je le 50 eur, za prijave do 23.3. Po 23.3. je cena 80eur. Prijave zbiramo do zapolnitve mest. Prijavite se lahko na mail: socutno.varstvo@gmail.com ali info@druzinska-terapija.com. Za vse informacije smo na voljo na telefonski številki 041 609 988.

Srečanja bodo potekala ob torkih, ob 20. uri. Prvo informativno srečanje začnemo v torek, 29.3., ob 20h.  Lokacija: SMC Rakovnik (rdeča stavba, velika dvorana).

Po udeležbi celotnega predavanja vsi udeleženi prejmete potrdilo in tudi povabilo k sodelovanju v Agenciji sočutnega varstva, ki bo ponujala sočutno varovanje otrok po omenjenih načelih.

The post 1. Izobraževanje – sočutno varstvo otrok appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.