Vprašanje: Kako zmorete opravljati poklic družinskega terapevta?

______________________________________________________________________________________________________________

Pridejo tedni in dnevi, ki me izrazito pretresejo…

Na terapijah, pa tudi v pogovorih z znanci, večkrat dobim vprašanje, kako je opravljati poklic družinskega terapevta. Kako zdržim. Po navadi mi najbrž kar zažarijo oči, ker res doživljam ta poklic kot mnogo več, rada ga imam, rada imam ljudi, ganejo me klienti, njihova preteklost in zdajšnje življenje. Presune me njihova želja po spremembi in do vsega tega čutim globoko spoštovanje, zato to srečevanje odnosov čutim kot mnogo več kot zgolj delo.

Na vprašanje, če nosim občutke s sabo, pogosto odgovorim, da so nas na ZDT študiju trenirali prav zato, da občutke zaznavamo, jih ubesedimo in na tak način vrnemo prejemnikom. Tega se terapevti pravzaprav učimo vsak dan, z vsakim novim klientom. Načeloma kar gre, pa vendar pridejo težki dnevi, ko izgubim vero.

Dan, kot je bil včeraj. Ko izveš za novo krivico, nesrečo, smrt ali zlorabo ali kaj drugega hudega. Takrat vse ostane z mano. Lahko ubesedimo stokrat, a spomin ostane. Nikoli zares povsem ne pozabiš besed, občutkov, in šoka. S tabo je, v polni navzočnosti. Čeprav je klient na drugem koncu sveta, si ti z njim. Prenosu občutkov, se v ranljivih odnosih, težko izognemo, tudi če bi želeli in morda že malo pozabiš, a potem po letih na IG vidiš staro fotografijo mame in hčerke in to priklice vse nazaj.

Pridejo dnevi, ko izgubim vero. Priznam. Pridejo dnevi, ko se sprašujem, zakaj je svet tako krut. Zakaj je toliko krivic, toliko nepojasnjenega, zakaj mora obstajati prenos travme čez toliko generacij, zakaj nedolžni trpijo. In ja, tudi v meni takrat vse kriči in vse boli. In v bolečini smo vsi enaki, tudi terapevti.

Ta trenutek, ko tole morda še vedno berete bi izkoristila za prošnjo. Da skupaj z mano mislite na vse, ki se jim dogaja krivica. Močno verjamem, da že to pomaga. In da lahko pokličemo Ljubezen čez vso temo, za katero se pogosto zdi, da je že požrla svet. Ampak saj veste, na koncu ostanejo vera, upanje in Ljubezen. In najmočnejša od njih je ravno Ljubezen.

Z Ljubeznijo, ta post posvečam Tebi, ki trpiš.

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Stenbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Poklic družinski terapevt: Dolžnost ali zadovoljstvo? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.