Pozdravljeni! Kako se soočate z nasprotovanjem partnerja, ki je prepričan, da je sočutna vzgoja brezvezna? Da se otroka pomehkuži in ne pripravi na življenje?

Oz kaj bi svetovali nekomu, ki ima takega partnerja?  Moja najboljša prijateljica vzgaja svojo hčer sočutno, veliko o tem prebere, ve, da dela prav, vendar naleti na močno neodobravanje partnerja, ki ima nepredelane vzorce iz svojega otroštva. Po njegovo jo je včasih treba pustit malo jokat, da se utrdi.

Med hranjenjem ji velikokrat reče, da mora vse pojest, če vrže hrano na tla, reče da ni pridna punca itd.

In podobne zadeve, saj si lahko predstavljate.
Njo to zelo prizadane, želi si, da bi bila pri vzgoji enotna, on pa je prepričan v svoje. Ni pripravljen niti na pogovor.
Jaz ne vem, kako naj ji svetujem, ker sama teh težav nimam. Moj partner je zelo sočuten in sva skupaj močna v vzgoji. Mi je pa hudo, ker se bojim, da sta z odnosom, kot ga imata, na dobri poti, da se začnejo med njima zamere. Prosim za nasvet.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Res lepo od vas, da želite pomagati, se ne obrniti vstran.

Kaj narediti sprašujete?

Sta se prijateljica in njen partner že pogovorila o tem?

Mu je povedala, kaj točno je sočutna vzgoja? Katere so prednosti, če otroka sočutno vzgajamo?

Ni drugega kot pogovor. Naj mu predstavi, zakaj si želi sočutno vzgajati, kakšna so pričakovanja in kakšni rezultati na dolgi rok.

Namreč sočutna vzgoja ni enostavna in ne zahteva ”samo vzgoje otroka” ampak tudi delo na sebi in zato mnogi tega ne zmorejo.

Med pogovorom naj tudi ona njemu dovoli, da pove zakaj pa bi on vzgajal drugače, naj ji predstavi tudi kako si to predstavlja na dolgi rok, če nima argumentov, to pač ne bo pilo vode.
Priporočate mu lahko tudi kakšno branje strokovnih člankov, kakšne knjige na to temo..

Kot zadje in zelo pomembno pa je, da si mora tudi on zaželeti spremembo in delati na tem. Če ima globoke rane in sam ne zmore, potem je zanj vsekakor priporočljiva in zaželjena terapija.

Ampak to je že druga zgodba, najprej si spremembo mora želeti.

Vi kot prijateljica ne morete pomagati drugače, kot, da svetujete pogovor in jo malo usmerite.

Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podobno zgodbo najdete TUKAJ.

The post Nesoglasje pri vzgoji: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

“Odtujenost z partnerjem”

Lep pozdrav! Z partnerjem sva skupaj 3leta in imava 5mesecno hčero. Med nama primanjkuje komunikacije. Veliko krat bi se z njim rada pogovarjala.. Vendar, med pogovorom ne kaže nobenega interesa. Če že dobim kakšen odgovor, je to v “hecu”. Večinoma jaz govorim on je pa tiho in konstantno gleda v svoj mobitel ali nogometne tekme na televiziji.

Veliko krat me tudi ignorira zaradi mobitela. Ignorira do te meje, da se tako razburim, da vržem kaj vanj ali mu rečem kakšno besedo, ki ne bi smela. In potem sem seveda jaz kriva za vse.

Nikoli ne prizna napake, nikoli se ne opravici, za razliko od mene. Tudi do fizičnega nasilja je že prišlo… Ko se odloči, da me bo ignoriral me pač bo.  Tudi spolnosti med nama skorajda več ni. Jaz bi si želela več, ampak on trdi da je skoz utrujen ali da se mu pač ne da.

Naj še povem, da za hčer lepo skrbi. Vendar ga skoraj nič ni doma, saj si po službi kar hitro napolni “urnik” za cel dan vnaprej. Brez naju z hčero seveda. Kaj naj naredim, da bom bolj slišana in upoštevana?

Prosim za pomoč.
—————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovani, vaša zgodba je boleča in zelo si želite spremembe. Čutiti je veliko žalosti, razočaranja in osamljenosti. Tako kot mnogi pari sta se tudi vidva ujela v ‘vražji ples’, ki ga v knjigi Močno me objemi opisuje avtorica Sue Johnson.

Priporočam branje.

Gre za izogibajoč stil navezanosti pri partnerju, ki ne zmore čustvene bližine, zato beži stran. Pri vas pa se tehtnica nagiba k preokupiranemu stilu navezanosti in potrebujete ogromno bližine, pogovora in pozornosti.

Prav tako je dobro, da razmislite o odvisnosti od odnosov, saj ves fokus polagate na partnerja in iščete možnosti, da ga spremenite.

Ste v poporodnem obdobju, ki je za žensko zelo ranljivo in naporno.

Zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebujete varnost, bližino in razumevanje s strani partnerja. Vendar vam je žal ne zmore dati.

Verjetno nikoli ni bil deležen topline in so bile njegove potrebe v otroštvu preslišane, ignorirane ali je bil celo kaznovan ob izražanju čustev. Tudi zgleda kaj pomeni povezano partnerstvo v mami in očetu ni dobil. V takšnih okoliščinah je ponotranjil izogibajoč stil navezanosti. Beži pred bližino, ker mu le ta predstavlja nevarnost. Ne zmore biti opora.

Obramba, ki si jo je nadel je nasilje, ki mu je poznano verjetno že iz zgodnjega otroštva, le da je takrat bil on žrtev.

Vse to je njegovo, moj opis je zgolj ugibanje in predvidevanje na podlagi teoretičnega znanja in praktičnih primerov na partnerskih terapijah.

Vse to sem vam zapisala, da boste lažje razumeli, da partnerja vodijo nezavedni mehanizmi, ki jih je ponotranjil dolgo nazaj. Vse skupaj pa ni opravičilo za nasilje.

Za vsa dejanja in besede, ki vas ranijo, bo kot odrasel moški moral prevzeti odgovornost.

Pa poglejva kako ste vi in kaj lahko storite?

Vsekakor bi me zanimalo koliko časa ste v tem odnosu in kako sta bila pred otrokom?

Zakaj vztrajate in dovolite vsa ponižanja ter odsotnosti?

Kakšna je vaša lastna vrednost in zakaj ne zmorete postaviti mej?

Žal partnerja ne morete spremeniti.

Če bo sam dojel škodljivost njegovih vzorcev in posledice, bo naredil kaj v tej smeri in si poiskal pomoč.

Vi, draga mamica pa lahko poskrbite zase in nemočnega otročka. Preberite knjigo Ženske, ki preveč ljubijo in še kaj na temo soodvisnosti.

Raziščite svoje otroštvo, da si odgovorite na vprašanje zakaj vas je privlačil ravno ta partner. V sebi imate moč za spremembe. Pojdite na terapijo sami in morda bo vaši spremembi sledil tudi mož. Z obtoževanjem in nenehnimi konflikti se oddaljujeta drug od drugega. Potrebujeta pa veliko razumevanja, sočutja in ljubezni, da prideta do bolečih vsebin, ki se skrivajo pod jezo in razočaranjem.

Osamljenost, nevrednost, neljubljenost in velik strah pred bližino je le nekaj možnih ranljivih vsebin, ki se ponavadi skrivajo pod vso dramo v partnerskem odnosu. Zmorete čez vse to, ne gre čez noč, je pa pot k notranjemu miru vredna vsakega koraka.

Srečno ❤️

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.đ

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odtujenost z partnerjem: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Hvala za vsak nasvet

________________________________________________________________________________________________________________________

The post Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Draga mamica v stiski, ki si prišla po pomoč.

Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok..
Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov. Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma.

Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10m-1leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar se zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritive. Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma kam z njimi. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in NUJNO rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mu lahko pomaga predelati to stanje.

Če mi tukaj pademo in otroka OSRAMOTIMO (in otroka npr ponižujemo, češ kaj se dereš, grozen si, glej spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite… Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Doborodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo… ipd.

Kaj ste vi doživljali doma?

Kako so vas pomirjali vaši starši?

Če ste doma doživljali nasilje , vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače. V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (fdi, srce, zavod iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.
Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos.

Samo pogumno na to pot, niste sami❤️

Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ena po riti: Fizično nasilje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila,  me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

 Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva   iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že     srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo. 

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka.  Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti  in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj dolgujem staršem? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerstva vpeti zato, da osebnostno rastemo, da odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko boljše predelujemo. Temelji na prepričanju, da zmoremo najti stik s sabo in zato tudi s partnerjem. Osnova za to je, da vemo, zakaj nas partner spravlja v določene občutke (da razumemo, da je to naša osebna rana, ki se lahko zmanjša šele takrat, ko jo prepoznamo v celoti) in obratno. Ko to ugotovita oba, se lažje povezujeta v svojih bolečinah. Pomembno je, da se partnerji zavedajo svojih obrambnih mehanizmov in osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se učimo razlike prepoznati kot vir osebnostne rasti, ne pa vir trpljenja.

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni. Marsikdo to stanje opiše kot “metuljčke v želodcu“, kot močno privlačnost. Ob tem se sproža ogromno hormonov, ki povzročijo, da partnerji ne opazijo medsebojnih razlik, le skupne točke. Pari pogosto rečejo, da so si enaki, kot da bi se poznali celo življenje in čutijo, da čas ne obstaja – to pa se zgodi, ker se sprožijo tako močni občutki. Relacijska terapija pravi, da se zaljubimo na podlagi telesnega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti (zato ob zaljubljenosti želja po nenehnem druženju), ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na osnovi podobnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.
Ko prvotno stanje mine, se začnejo spremembe, ki so nujne, da partnerji preidejo v dejanski odnos, ki je varen. Da lahko ljubijo, morajo prenehati »biti zaljubljeni« (Bruce Muzik). Gre za naravno spremembo in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Odnos je odločitev: sprejemam tvojo (in svojo) prtljago.

Sočutno partnerstvo poudarja, da je partnerski odnos odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju. Ne gre torej le za romantiko in toplino in le lepe stvari. Gre za čuječnost: stalno ozaveščanje počutja obeh, ter stanja partnerstva. Raziskovanje sebe in sprejemajoče zavedanje o drugem (o tem, da nam drugi ne želi slabega, da nas ne želi namensko ranit, da je drugi tudi prav tako ranjen kot mi) nam omogoča, da postopno rastemo, spoznavamo sebe ter partnerja in prihajamo do novih in novih spoznanj. Ko poznamo sebe in svoje meje, jih lahko postavljamo tudi v odnosu, ne več agresivno, ampak sočutno in še vedno jasno. Partnerski cilj je soustvariti partnerski odnos, ki ga oba čutita kot varen prostor pod soncem.

Vsak od partnerjev nosi prtljago iz otroštva. V partnerski odnos pari vstopajo z nekom, ki nosi kompatibilno prtljago. Bistven pokazatelj uspeha partnerstva je, ali nam bo partner pripravljen pomagati razpakirat to umazano prtljago (bo zdržal, ko se bo ravno ob njem odprla kakšna stara rana spregledanosti). In ali bo zmogel sam storiti enako, pokazati globljo stopnjo ranljivosti (in priznati, da je tudi on ranjen v isti rani).  Sočutno partnerstvo poleg osnovne ranljivosti spodbuja povezanost v partnerskem odnosu, tudi ko ni lahko. Ko je težko, najprej ugotavljamo, kaj se dogaja in zakaj je tako (razen izjemo ekstremnih situacij ponavljajočih se prevar, nasilja, prevar, zlorab in zasvojenosti). Sočutno partnerstvo predpostavlja, da vztrajamo in v varnem, zavezujočem odnosu odkrivamo naše rane. Povezanost je otežena, kadar se v enem od partnerjev zbudi ranjen notranji otrok, ki je v primarni družini potreboval stik in bližino, pa ju ni dobil. Rešitev oteženih situacij omogoča čuječnost: ko se posameznik zave, da vsa trenutna burna doživetja ob partnerju ustrezajo doživljanju v lastnem otroštvu, v primarni družini, partner pa jih samo prebuja. Bistven vidik sočutnega partnerstva je sprejemanje čustvene odgovornosti: da je za vse trenutne čustvene situacije odgovoren vsak sam. Gre za proces osebnostne rasti ob partnerju.

Sočutno (zavestno) partnerstvo nam omogoča, da (Majerle):
– osebnostno rastemo
– spoznavamo sami sebe in partnerja
– se soočamo z našo zgodovino
– vidimo povezavo med našimi preteklimi izkušnjami in sedanjim delovanjem
– lažje opazimo vzorce iz naše primarne družine, ki jih, (ne)hote, ponavljamo v sekundarni družini
– zmanjšamo čustveno preplavljanje (stanje hipervzburjenja) in večamo zdravo čustveno odzivnost
– krepimo občutek, da smo v zvezi res prisotni
– se odločamo v skladu z našim avtentičnim jazom
– sprejemamo odločitve, ki so za nas dolgoročno najboljše
– dvigujemo kvaliteto partnerstva in večamo zadovoljstvo s partnerstvom

Značilnosti sočutnega partnerstva so:
– čuječnost (stik s sabo in z drugim: vem, kaj čutim in zakaj tako doživljam),
– ranljivost (drzniti si raziskovati sebe, biti iskren in globok in pomagati drugemu pri tem),
– čustvena odgovornost do sebe (sprejemanje svojih individualnih ran: ne imeti fokus samo na partnerju, ampak se najprej vprašati, zakaj me je tak partner privlačil, zakaj potrebujem takšno izkušnjo, zakaj me točno to njegovo vedenje najbolj boli)
– »jaz« govorica: izražanje svojih občutkov (»nisi ti kriva, ampak jaz se čutim spregledanega«), ne kritiziranje dejanj drugih, ampak samo sporočanje mojih lastnih občutkov
– zavedanje partnerjev, da so na organsko podobnih ravneh čustvene zrelosti in npr. nivojev hormona dopamina (Fisher), čeprav navzven pogosto ne izgleda tako
– povezanost (bližina je znak varne navezanosti)
– varnost zaupanja: ko sem v stiski, se lahko obrnem nate (in obratno). Gre za to, da zaupam partnerju, da je tam zame, da bo zdržal z mano, da sem najbolj varen ob drugem. Gre za zavedanje osnovne varnosti, kjer lahko oba partnerja prejmeta podporo, razumevanje, sočutje.. (zaupanje je znak varne navezanosti)
– zavezanost obeh partnerjev k prevzemanju odgovornosti in poskusom popravila v odnosu (”Oprosti, žal mi je. Kako lahko naredim drugače?”). Konflikti in zapleti so del vseh partnerstev. Razlika med pari, ki so pri svojem partnerstvu bolj uspešni od drugih je ta, da v takih parih velja naravnanost obeh, da zmoreta izreči drug drugemu oprosti. Da ne prihaja od umikov, ignorance in besnih izbruhov.
– prijazna komunikacija (izražanje hvaležnosti, prošenj: dnevne zahvale (hvala, ker si odnesel smeti), ovrednotenja (vidim, da ti je težko…)
– pozitiva, humor, veselje

Sočutno partnerstvo predpostavlja, da se pari povežejo na osnovi zgoraj omenjene čustvene podobnosti zato, da drug drugemu spodbujajo predelavo težjih, nezavednih občutij. Samo ob partnerju se lahko v posamezniku zbudi določen spomin in samo partner ga lahko sproži s tako močjo, da bo odziv posameznika res močno organski. Manj kot je ob organskih reakcijah (npr strahu, žalosti, ali pa pravega tresenja telesa ipd.) spomina in kontrole, bolj nezavedna in zgodnejša otroška izkušnja je skrita za njim. Partnerji si tako prebujajo skrite rane, z namenom, da se slednje ponovno doživijo, prečutijo in zakrpajo ob partnerju. Sočutno partnerstvo predpostavlja, da partnerstvo na tak način omogoča napredek in čustveno rast posameznika in celotnega partnerstva.

V sočutnem partnerstvu ne spodbujamo skupnih terapevtskih reševanj odnosa v primerih ponavljajočih se opisanih točk:
– neustavljivega nasilja
– zlorabe alkohola, drog, zasvojenosti s sexom, igrami na srečo, ipd.
– kontinuiranih afer (ali afer, ki se ne prekinejo)
V opisanih primerih parom svetujemo, da najdejo takojšnjo, strokovno, individualno pomoč. V vseh ostalih primerih (odtujenosti, oddaljenosti, nesporazumov, nekomunikacije, pogrešanja, ipd.) ne spodbujamo hitrih razhodov, ker verjamemo, da svoje “napake” ponovimo ob vsaki nadaljni osebi – v vsakem odnosu se namreč zbudijo tista naša vzdušja, ki jih še nismo predelali. Vsakič, ko razhoda ne predelamo, čustveno vsebino nesemo naprej do naslednjega partnerja. Zapleteni čustveni vzorci se tako pogosto ponavljajo,predvsem pri pogstih menjava odnosov (kar je eden od pokazateljev soodvisnosti od odnosov). Zato pogosto svetujemo individualno ali partnersko terapijo, ki lahko služi kot glavna opora pri predelavi težkih vzorcev iz preteklosti.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Kaj je sočutno partnerstvo? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.