Kako otroku povedati, da je umrla muca?

Pozdravljeni, lepo bi prosila za nasvet, kako nežni, senzitivni 3 letnici povedati, da je naš mucek za vedno odšel…

Bilo je nenadno včeraj zvečer, ker nisva mogla tako hitro dobiti varstva je šla z nama s partnerjem k veterinarju. Problem je, ker smo mislili, da ima poškodovano tačko, ker je tako izgledalo, a se je izkazalo, da ga je ohromil strdek in žal ni bilo pomoči in smo se vrnili brez muca domov.

Hčerki sem rekla, da je moral ostati tam in še vedno misli, da mu morajo pozdraviti tačke, ker je nisem želela vznemirjati pred spanjem. Ampak na neki točki, ji bova morala razložiti, da ga ne bo nazaj. Zato lepo prosim za nasvet kako to narediti, da je ne prestrašim. Hvala že vnaprej

________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Povsem razumem vašo skrb, a menim, da je pomembno, da punčki poveste resnico.

Povejte ji, da je mucke žal nikoli več ne bo domov, a da bo njena dušica vedno nekje med vami, saj nikoli ne bo pozabljena.

Najverjetneje bo deklica res žalostna in bo jokala, takrat bodite tam z in za njo, povejte kaj vi čutite in kako čutite. Povejte ji, da je muca imela čudovito življenje in da tega nikoli ne bo pozabila.

Razložite ji, da muce res nikoli ne boste več videli, a da bo za vedno v srcu z vami. In dokler je tako, bo vedno nekako živa, le videli je ne boste.

Otrokom ne moremo odvzeti bolečine, lahko pa smo tam z njimi in ob njih, ko nas potrebujejo.

Primerne knjigice za to tematiko so:  Žabec in ptičje petje, Mala žirafa je žalostna, ker nima več dedka, Nevidna nit… je pa na to tematiko tudi ena čudovita risanka: Koko in velika skrivnost.

Vse dobro vam želim in sožalje ob izgubi muce.

Odgovorila Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kako otroku povedati, da je umrla muca? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 7 let, lani se nama je pridružil še otrok. Nosečnost sem prejokala, obnašal se je grozno. Zaradi korone, so imeli težave v službi (gostinstvo). Verjetno se sam ni znal soočiti z občutki, zato je s svojo jezo in fustracijami, pritiskal name in bil popolnoma nerazumen.  Dva krat sem odšla in se po obljubah vrnila. Partner govori, da se otrok do 3 leta nič ne spomni in je vseeno ali hodimo na sprehode ipd… A sem prepričana, da čuti, saj ko se zvečer skregava ne zaspi, tudi do polnoči. Sama imam visoko porodniško in nam finančno ni hudega. Pred kratkim sem izvedela, da ima mama raka in da ima pred seboj še 1 leto življenja. A partner mi preprečuje stike z njo in ne dovoli, da hodi k nam na obisk. Pravi da to moti naše družinsko življenje.  Jaz zavračam spolnost, saj si z njim ne predstavljam nič več, a ne upam oditi, saj nenehno omenja CSD, odvetnike..ipd  Rabim nasvet kako naprej.. Hvala. 

Spoštovana gospa. Hvala za vaše zaupanje! 

Iz vaših besed prav kriči stiska in samo predstavljam si kako noro težki so bili vsi tej meseci za vas. V obdobju, ko ste kot ženska šli čez tako veliko spremembo kot je materinstvo. In ko si vsaka ženska zasluži absolutno spoštovanje in čustveno podporo, ste ob partnerjevem vedenju doživljali nove in nove bolečine. Verjetno tudi ogromno razočaranj, strahu, obupa, občutka nemoči. 

Pravite, da so po rojstvu otročka njegovi izpadi jeze postali še hujši in da ste celo dvakrat odšli, ter se vrnili, ker ste mu verjeli, da bo drugače.

A žal ni bilo. V tem obdobju ste izgubili še teto in dedka, zbolela je vaša mami in tudi ob vseh teh izgubah in žalovanju je občutek, da vam partner ne nudi prave opore in razumevanja. Pravite, da ne pusti, da bi prihajala na obisk vaša družina, noče, da prespi vaša mami… 

Draga gospa, ne vem, če se zavedate, da ste, ko opisujete vašega partnerja izjemno razumevajoči in sočutni…Skušate razumeti njegove odzive in iskati vzrok v stiskah, ki jih je doživljal oz. doživlja zaradi covida. Vem, da je epidemija mnogim prinesla ogromno stisk, a to nikakor ni opravičilo za agresivno vedenje do drugih. Tudi, ko smo v stiski je izključno naša odgovornost, da poskrbimo za to, da zaradi svoje stiske ne ranimo ljudi okrog nas… (in če tega ne zmoremo sami, je naša odgovornost poiskati strokovno pomoč) Pravite, da ni nasilja, in gotovo imate v mislih fizično nasilje, a kar ste opisali: jezni izbruhi, grožnje s csd, odvetniki, to da “vas ne pusti stran, ker to zanj ni opcija”, pritiski, omejevanje stikov z družino je nasilje.

Psihično nasilje, ki je prav tako resno in boleče kot fizično.

In si ga nikakor ne zaslužite, draga gospa. In ko pravite, da zavračate spolnost in da si ne predstavljate ničesar več z njim…Ja, zelo razumljivo. Vaše telo je verjetno pričelo zelo glasno govoriti, da se ne čuti spoštovano in varno, da je bilo toliko mej v odnosu nasilno porušenih (pa čeprav ni bilo za to uporabljene fizične sile). 

Kako bi bilo draga gospa, če bi pričeli poslušati svoje telo in svoje srce in jima verjeli? Če bi namesto sočutja do partnerjevih stisk s prav takšnim sočutjem pogledali nase in svojega otročka, ki tolikokrat od izmučenosti v joku zaspita. Kaj pa vidva z otročkom potrebujeta? 

Kje se vi počutite varno in spoštovano?

Pravite, da ko ste sami, “če vas on pusti pri miru” se počutite super, sledite svojemu ritmu, lahko razmišljate še o čem drugem, si date prostor za žalovanje…Kako bi lahko poskrbeli, da bi imeli vsak dan ta čas in prostor zase? Imate morda kakšne prijateljice s katerimi se lahko dobite? Super je, če si lahko date čim več možnosti za takšne trenutke, kjer lahko pričnete raziskovati v miru katera pa je prava opcija za vas in vašega otročka. Kjer se lahko ponovno začutite, svoje potrebe in želje. In ena od želja in pristnih potreb, ki ste jih izrazili je to, da preživite čim več časa z vašo mamo. Kako bi bilo prisluhniti tej želji in ji slediti? Vaš odnos z mamo je nekaj kar vam absolutno pripada in do katerega imate vso pravico ne glede na partnerjevo mnenje o njej. 

Pri iskanju vaše poti pa vam lahko zelo pomaga tudi Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer izvajajo brezplačna svetovanja za osebe, ki doživljajo vse vrste nasilja– tudi psihično, ki je velikokrat tako nevidno in neoprijemljivo, in pa individualna terapija. Ogromno ljudi je, ki vam lahko pomaga in to, da ste pisali v to skupino je že prvi korak pri iskanju podpore, ki si jo zaslužite. Želim vam vse dobro! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Nerazumen partner: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva se po 15 letih razšla. Najina zveza je bila polna vzponov in padcev, tudi zaradi alkohol-a. Bivši partner je že od nekdaj rad popil kozarček alkohol-a, na koncu pa ni znal prenehati. Postavila sem mu ultimat alkohol ali družina. Alkohol je bil povod za prepire, zato sem ga odrinila vstran od sebe. Zato je imel afero s sodelavko, takrat sem spakirala in odšla.  Kako naj se čim prej poberem iz tal? Soočim z vso bolečino, predelam vse? Hvaležna bi bila vseh nasvetov.

Spoštovana anonimna, žal mi je, da se preteklo partnerstvo ni izšlo tako, kot ste si morda želeli. Soodvisni odnosi (odnosi, kjer je ena oseba zasvojena, druga pa od nje skorajda odvisna) so izjemno zavezujoči in boleči in iz njih je izjemno težko oditi, česar zunanji svet (ki ni čustveno vpleten: prijatelji in družina npr) pogosto zelo težko razume. Ampak vi ste zmogli in ste že odšli, na kar ste lahko pravzaprav zelo ponosni. Odhod iz soodvisnega odnosa je drugačen kot drugi razhodi. Navadno se zgodi v afektu, ko je še veliko besa. Ta navadno traja nekaj časa, potem pa pridejo težji občutki, morda v vašem primeru žalost in občutek izdanosti, s katerimi ni enostavno zdržati.

To je težko v vseh odnosih, toda v tistih, kjer je prej prisotna zasvojenost (alkohol), morda še malo težje.

Prav ta oblika zasvojenosti z drugim je namreč znak, da je tudi sicer težko zdržati z občutki – kot da jih je bilo lažje usmeriti v drugo osebo, kot pa vas, zato ta razhod zdaj ni le težek čas, ampak končno vaš čas: seveda čas žalovanja in čas veselja. Po takšnem odnosu pa lahko pride vmes tudi čas osamljenosti, pogrešanja in čas hrepenenja. V teh časih se boste morali spomniti na tiste trenutke, ko ste se v ex zvezi počutili slabo, ponižano, nepomembno in nevredno in ste to kar nekako zdržali, za ceno odnosa.

Podobno temo najdete tudi na tem članku – > Partner je alkoholik.

Ko bo težko, se boste spomnili na to, da ne potrebujete več samo drobtinice, ampak da si v življenju zaslužite najbolj svež, mehek kruh, ki ga lahko pravzaprav spečete kar sami. Da ste vredni vsega najlepšega, ne pa več trpljenja. Morda pot do najlepšega ne bo enostavna: zdržati praznino, jezo, osamljenost in pogrešanje ni lahko. Pa vendar, so vse to samo občutki. Lahko jih predihate (dihalne vaje), se naučite procesa čuječnosti (učenje biti v trenutku), fokusinga, meditacije in vizualizacije. Ta nov čas vam daje izbiro, da ponovno odkrijete, kdo ste vi, kaj radi počnete, katere hobije ste vmes morda zanemarili, katere športe odložili. Vsak dan lahko preberete knjige o soodvisnosti, zasvojenostih in podobno, predvsem mislim tu na Patricka Carnesa in Sanjo Rozma. Ne pozabite se ponovno povezati s prijateljicami, tistimi, ki bodo razumele vse vaše stiske in jih boste lahko poklicali kadarkoli boste to čutili. Več predlogov, kako naprej pa boste zagotovo dobili tudi v skupini.

Če bo hudo, ste vedno dobrodošli tudi k nam, na Inštitut Vita bona – Druzinska terapija – Vita Bona

Spodbujam vas, da razmislite o strokovni pomoči, le zato, da odkrijete, zakaj ste bili v tem odnosu in se zavarujete, da ne bo nikoli več tako boleče. Samo pogumno, zmorete, na zelo dobri poti ste!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Več o tej temi najdete tukaj ->  ODRASLI OTROCI ALKOHOLIKOV in pa ALKOHOL V DRUŽINI.

The post Kako naj preživim razhod? Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Partnerski razhod: Ali se sploh da prekiniti odvisne odnose?

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Zdravo. Rabim podporo in nasvet skupine. Pred kratkim sem končala odnos in nimam pojma, kako naj zdaj grem naprej. Občutki se mi menjajo, ampak nočem nazaj. Nimam razloga. Moj bivši (BTW on si sploh ne bi tako rekel) ima resne težave z alkoholom, konzumira tudi drogo. Ima dve plati: je miren, a hkrati kolerik, ponižuje svoje sodelavce, prijatelje in seveda tudi mene je. Pa sploh ni vedel, da to ni ok, besede “jebi se” in ostale kletvice so normala. Vedno je vse probleme obrnil na mene in kadar sem mu kaj »zatežila«, sem bila jaz problem: da itak nisva skupaj, da hoče bit sam s sabo, kaj si jaz sploh predstavljam, da on ni zaljubljen… ko pa so bila alkoholna stanja, sem bila edina oseba, ki se ji lahko zaupa, me ima rad, še nikogar ni spustil bližje, celo romantik je postal. Drug dan druga oseba. Te faze so me čisto izčrpale, da ne morem niti opisat, pozna se mi se na zdravju. Vem, da me noben ne more razumet in da boste rekli, kaj mi ni jasno, da sem sploh ostajala v takem odnosu. To se že sprašujem sama. Imela sem očeta alkoholika, doma polno prepirov, vseh vrst zlorab ni da ni… Vse moje zveze so bile neko bolano reševanje moških. Razumet vse in prosit. Ampak tole je doseglo višek, frajer, ki me niti ni priznal, ko da se meni meša. In en dan vse ok, drug dan zid, vsakič ko sem prišla bližje. Bedno. In ali je bolj bedno to, da bi si sploh želela, da me tak tip človeka prizna za svojo, ali bolj to, da me tak tip človeka, s takim odnosom do mene, sploh privlači. Kemija je močna in vedno zato pridem nazaj. Zdaj res nočem. Obtožujem se za vsak prihod nazaj in jih imam dovolj. Ampak kaj naj naredim s privlačnostjo, ki ostaja kljub jezi? Mi lahko svetuje kak psihoterapevt? Nočem se namreč več it tega, nočem se uničevat. Hočem naredit neki drugače.

Partnerski razhod – naš odgovor:

Pozdravljeni. Je čutiti, da ste izčrpani od čustvenih naporov pretekle zveze in da ne veste, kako naprej. Hkrati pa ste odločni, da je preveč in postavljate prve razmejitve. Pohvale! Ker je v vašem sestavku čutiti močno željo po bolj osvobajajočih odnosih, vas povabim, da si upate razmišljati, zakaj ste izbrali predhodni odnos. Življenje v odnosu, kjer je vse nejasno, ali pa celo tako močno ekstremno (en dan vse, drug dan pa nič), je izčrpajoče, strašljivo in skrajno nepredvidljivo. Vprašanje, s koliko nevarnostmi sta se morala oba kot otroka srečevati, da so vama obema v sedanjosti sploh sprejemljivi odnosi, kjer je toliko vznemirjenja, adrenalina in kemije na eni strani in toliko težkih občutkov na drugi. Je čutiti, da sta si prav dnevno podajala hude občutke nesprejetosti, zavrženosti, zamenjanosti, strahu in osamljenosti. Zato bi vas že na začetku usmerila v raziskovanje vaše lastne preteklosti: kje ste bili toliko sami, kdo je od vas tako kruto odhajal, za koga ste čutili, da niste dovolj dobri, kdo vas je hkrati sprejel in zavrgel, … ? Skrajno boleča občutja, a vam zagotovo domača in poznana. Vsi občutki ob bivšem, so del vaše preteklosti, ki se je ob njem le močno zbudila; isti občutki pa so domači tudi zanj, ki vam ne zmore ponuditi osnovne varnosti, ker je ta tudi njemu (tako kot vam) povsem tuja.

Partnerski razhod – otroci alkoholikov

Omenjate očetov alkoholizem, ki je vedno lahko zaslonka za nadaljnje odvisne odnose. Neko podobno zvezanost je čutiti tudi v vajini preteklo dinamiki, kjer sta se najbrž oba reševala, na povsem napačne načine. Bivši je najbrž ob vas zaživel in dobil vse potrditve, vi pa ste ob njem polnili vašo lastno praznino (ki pa se je v resnici še povečala) in dolgčas. Ko sta reševala drug drugega, ste v resnici reševala vsak sam sebe. Najbrž ste se že ob svojem očetu naučili, da vse razumete, vse prenašate, da nekdo danes je in jutri že ni več. Ne omenjate, kako pogosto je pil, ampak to sploh ni pomembno. V družinah zasvojenih se skriva prava duševna stiska: sram, nemir, nevarnost, gnus, tesnoba, strah, včasih celo teror in depresija;  četudi je pitje zgolj poredko, telesni spomin terja svoj davek. Odrasli otroci alkoholikov v svojem telesu vedno nosijo posledice in občutke svojih staršev: da niso dovolj dobri, da niso vredni. V terapevtski praksi opažam, da je krivda, ki zakriva občutja lastne nevrednosti, eden glavnih vzrokov posega po omami. V vašem primeru pa je bil omama za vaše možgane ta bivši, ki je sprožal vse domače občutke.

Dinamika približevanja in umika

Poleg zapisanega je slutiti, da sta se znašla v težki dinamiki približevanja in umika, o kateri sem že pisala. Ta otežena komunikacija je sicer zelo pogosta, ampak za odnose zelo nevarna. Obeta nenehen boj za kontrolo, veliko obramb, napadanja in umikanja in izogibanja pravemu, intimnemu stiku. Vzdržuje strah pred intimo. V tej dinamiki so akterji odrasli, ki so že kot otroci bili priča tem vzdušjem, ali pa so le močno zgubljali kontrolo, nihče pa jim ni dal osnovne topline in varnosti. Ne vem, koliko je vam to domače iz vašega doma, ampak ste omenili zgolj prepire, kar pokaže na to, da ste bili navajeni, da je to normalno. Vaši možgani so se najbrž že v otroštvu navadili na sproščanje večjih količin hormonov (adrenalina, noradrenalina, kortizola in dopamina). Zato bi se vi najbrž v mirnih odnosih počutili mrtvo in zdolgočaseno. Praznina, ki pride na plan, je za odrasle otroke zasvojenih tako močna in ogrožujoča, da možgani nezavedno poiščejo domače, divje odnose, za ceno nenehne ranjenosti. Ti odnosi so v resnici polni akcije in nevarnosti, ravno zato, da preženejo praznino, ki se skriva zadaj.

Zato je povsem normalno, da se zdaj, ko ste malo odrezali svojo drogo, sprašujete kako naprej. Trenutne ste nehali s ciklanjem prihoda in odhoda in to je v teh odnosih res težko. Lahko si daste pohvalo, za moč in željo, da želite vztrajati. V individualnih terapijah odvisnih odnosov spremljam, da je take dinamike res težko spremeniti in da so padci normalni, del procesa. Zato je normalno tudi to, da ste že večkrat neuspešno odšli, ker vas kemija vleče nazaj. Morda se bo to zgodilo tudi tokrat. V tem primeru je za vas pomembno, da sprejmete zgolj odgovornost, ne pa krivde: da zmorete videti, da ste v procesu, vašem, unikatnem in da je to del tega. Da vračanje ni sramotno. Da z vami ni nič narobe! Da zmorete biti sočutni s sabo in si reči, da ste samo na poti. Da umaknete krivdo, ki vas preganja v teh vračanjih k njemu. Kaj se zgodi, če date to krivdo stran in si rečete, da delate najboljše možno, kolikor zmorete? In greste naprej, korak po korak, iz minute v minuto, iz ure v uro, počasi, brez pritiska. Bi bilo to za vas nekaj novega, ne pričakovati od sebe sprememb čez noč? In sprejeti, da je ok, če niste popolni?

Partnerski razhod – samoregulacija

V relacijski družinski terapiji bi zato zagotovo spregovorili o tem, kaj so bili vaši vzroki za vaša občutja nevrednosti in občutka, da niste dovolj ok. Šele ko odstranimo krivdo, lahko zares pričnemo z abstinenco. Podobno kot pri AA. Vem, da se sliši naporno in nenavadno, ampak v odvisnih odnosih možgani tvorijo podobno kemijo kot pri alkoholu, zato gre za pravo malo zasvojenost. In vsak boj proti zasvojenosti lahko vsebuje tudi recidive, padce. Ko se zgodi prava abstinenca, se boste srečali z vašimi globokimi občutji osamljenosti, žalosti, dolgčasa in praznine. Ne bo lahko, ampak v terapevtskih procesih se naučimo samoregulacije: kako pomiriti občutke. Bolj kot si jih dovolimo čutiti, manjšo moč imajo. Zato si dovolite začutiti vso praznino in vse, kar bo bolelo. Ne bo lahko, ampak so samo občutki. Ker je telo navajeno adrenalina, lahko pade v pravi šok. Ampak vse to je iluzija telesa, ki se v resnici grozno boji odnosov. Zelo pomembno za vas bo, da pričnete prevzemati odgovornost za svoje življenje, namesto za življenja drugih, kot ste bili vajeni poprej; da prvič rečete stop iluziji obrambnega mehanizma. Le tako boste lahko prišli v stik s tistimi občutki, pred katerimi bežite. Odločilno za vas bo torej, da postanete dober psiholog najprej sebi: da se naučite postavljati razmejitve in začnete prvič reševati sebe, svojo majhno punčko, ki je najbrž ni še nihče potolažil. Ko jo boste našla in ji dala vrednost, bo lahko narasla tudi vaša samozavest in boste lahko končno čutili, kako zelo ste dragoceni, vredni in pomembni.

Lažen občutek popolnega odnosa

In še nekaj: ko zapuščate odvisne odnose, se hitro pojavi lažen občutek, da je odnos bil zelo dober, včasih skoraj popoln. In to kljub temu, da je realnost pravzaprav nasprotna! Ker telo tako močno pogreša to polnjenje praznine. Ko vprašam kliente, kaj točno pa pogrešajo, rečejo, da niti ne vedo točno… Navadno odkrijemo, da ne pogrešajo odnosa dotične osebe. Pogrešajo bližino, intimo in dotik. Pogrešajo dobre dneve (ki so bili sicer v manjšini). Pogrešajo vse tisto, o čemer so ob bivšem lahko sanjali.

Tudi vaša resnica je malo drugačna: bivšega najbrž niste niti dobro poznali, ker se ob vseh skrivalnicah ni zmogel zares odpreti nikomer. Zato v resnici ne morete pogrešati nekoga, ki ga zares ne poznate. Ne gre za njega, pač pa za praznino v vašem srčku. Ta praznina, ki jo čutite, ni zaradi odsotnosti njega, ki ste ga ljubili – je odsotnost ljubezni pri vas, ko ste bili majhni. In močna želja te punčke, po tem, da je z nekom blizu, da jo nekdo zaščiti, ljubi in varuje. V bistvu pogrešate sebe, svoje starše in nekoga, ki bi lahko bil vaš ljubljeni. Vi hrepenite po tem, da ste ljubljeni, hoteni, želeni in oboževani. Da ste nekomu pomembni in potrebni. In s temi občutki ni prav nič narobe in tega si želimo vsi. Ste pred izzivom, da si jih le zmorete priznati in izžalovati: dati iz sebe vse svoje pretekle občutke osamljenosti in hrepenenja. Zato le jokajte, jokajte toliko, kolikor potrebujete. Jezite se in ostanite v stiku s svojimi občutki. In si v žalovanju pustite čas, znižajte pričakovanja do sebe; potolažite svojo majhno punčko in ji dajte ljubezen. Pravo ljubezen, ki bo za vedno. Ko boste vzljubili sebe, bo morda počasi lahko prišel tudi nekdo, ki ne bo več vaša potreba, pač pa vaša želja. Nekdo, ki si ga zaslužite in on zasluži vas. Srečno in veliko ljubezni do sebe vam želim! Če potrebujete dodatno pomoč ali svetovanje, se lahko vedno obrnete name.

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Partnerski razhod: ali se sploh da prekiniti odvisne odnose? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.