zaupanje Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Naj zaupam svojim občutkom ali njegovim besedam: Sos za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 26 Sep 2022 13:10:24 +0000

Vprašanje: Pozdravljeni. Sedem let bo odkar sva s partnerjem skupaj. Stara sem 43, partner dve leti starejši. Nisva kot ‘normalni’ pari, saj živiva ločeno, 40 km narazen. Na vezi sva dnevno, videvava se 1 krat med tednom in ob vikendih. Dopuste preživljala skupaj, brez izjeme. Jaz skrbim za svoje otroke, hišo, on skrbi za svoje starše in hišo na drugi strani. Kuha, pere in vse ostalo kar spada zraven, si sam. Takšno življenje mi pravzaprav v večini odgovarja, saj imam rada svoj mir. On pa tudi. Občasno pa se zgodi, da se ne vidiva po 10 dni, in takrat pri meni nastopi stiska. Začnem se spraševati, kaj je smisel takšnega razmerja. Počutim se zapuščeno, kot da nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala svoje skrbi, bremena. Veliko mi pomeni pogovor iz oči v oči, dotik, objem. Vse je lažje. Ko sva narazen, tega ni, in vsak dan je težji. Z vsakim stikom preko telefona izgubljam voljo, da bi se trudila za to razmerje.

Ko se spet srečava, seveda vse te misli in občutki izpuhtijo.

V veliko stvareh se ujemava, uživava skupaj. Pokaže, da me ljubi. Pove, da mu veliko pomenim, da si pa te misli moram pregnati, ker me občutki zapuščenosti varajo. Da ni tako, da je vse to v moji glavi. Ljubim ga kot še nikoli nikogar. Je moj najboljši prijatelj. Pa vendar, ti občutki nesmisla nadaljevati razmerje se mi vsake toliko časa pojavijo znova in znova. Ne morem se jih rešiti. Naj zaupam svojim občutkom? Ali naj verjamem njegovim besedam?

________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, draga gospa.

Ne vem, če se je v vmesnem času situacija kaj spremenila (bi se mi zdelo povsem možno), morda sta poleti uspela več časa preživeti skupaj (?), ampak takšna kot je bila, je bila za vas zagotovo zelo obremenjujoča. Povsem razumljivo bi bilo, da bi si želeli drugačen, bolj povezan odnos in vsi vaši občutki so povsem logični. Ko smo z nekom zares povezani, si želimo srečevanj tudi v živo. Vse zveze na daljavo so velik izziv, lahko za koga tudi boleče, pa tudi pogosto neklasične.

Vseeno bi se ustavila pri vašem občutku zapuščenosti… saj veste, vedno je pomembno, da takrat, ko nam partner pritisne na nek občutek, preveriti, če smo nanj morda kaj posebej reaktivni, oziroma senzibilni.

To zadnje se lahko zgodi v primeru, če smo kdaj prej res doživeli zapuščenost in nismo imeli nad tem kontrole, torej da se nič ni dalo spremeniti… Npr. če nas je kot otroka kdo zapustil, če smo odraščali ob enem staršu, če nas je morebitna ločitev staršev globoko prizadela & smo jo doživeli kot izgubo enega ali obeh staršev, če smo bili dlje časa ločeni od staršev, veliko v varstvu pri starih starših, hospitalizirani ipd ipd. Če ste doživeli karkoli podobnega, bi bilo smiselno, da najdete vašo notranjo punčko in najprej potolažite njo, ji date vašo popolno navzočnost in obljubo, da je vi ne boste nikoli zapustili. Morda boste ta nov odnos z vašim notranjem otročkom tako zelo vzljubili, da boste začutili, da jeza in žalost odpadata in se bo zapuščenost ob partnerju zmanjšala. Morda pa bo punčka v vas končno začutila, da je v polnosti vredna lepih in povezanih odnosov in da ne rabi tolerirati nič manj kot to. In da se povezanih odnosov ne rabi bati in da si lahko podeli mir tudi znotraj povezanega odnosa. Da ji pripada nekaj lepega in globokega.

Če tovrstne izkušnje morebiti nimate, pa bi vas samo spodbudila k temu, da prav nikoli ne nehate slediti svojim občutkom – ker vam nikoli ne lažejo.

Pri vašem vprašanju sicer ni nujno, da gre toliko za logiko ali-ali (ALI zaupate sebi ALI njemu), ampak za logiko in-in (lahko zaupate sebi in verjamete njemu). Še več, vas partner res lahko doživlja, da vas ljubi in da je takšna ljubezen najlepša. Je pa vprašanje, če si drzne tvegati preveriti, kaj vse ljubezen lahko ponuja – večjo bližino in globino. Lahko si celo tega želi, pa čustveno ne zmore. Omenjate namreč skrb za starše, kar lahko pomeni, da gre za s starši zvezane odnose. Ni pa nujno… Morda pa vas čez čas preseneti in bosta ugotovila, da si oba želita več in se preselila kam skupaj, ali pa bližje drug drugemu. Morda pa bosta ugotovila, da so želje različne.

Kakorkoli pa že bo, nikoli ne nehajte zaupati sebi.

Vaši občutki so sporočilni in vam sporočajo, da vam pripada več od trenutne (takratne) situacije. Samo pogumno jim zaupajte in poiščite način, da se boste ob partnerju počutili v občutkih upoštevani in vzeti resno tudi v dejanjih, ne le besedah. To vam namreč res v polnosti pripada: odnos, kjer se boste počutili ljubljeno, hoteno in želeno Samo naprej. Če čutite, da imate težave s tem, da si prisluhnete, ali pa s tem, da postavite meje.

Vse dobro.

Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Druzinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Naj zaupam svojim občutkom ali njegovim besedam: Sos za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Obupan samski moški: Svetovanje za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sat, 06 Aug 2022 12:37:58 +0000

Vprašanje: Pozdravljeni. Pišem vam iz obupa. Trenutno sem samski. S sodelavko sva flirtala, po 14 dneh pa je prvič prespala pri meni. Takrat je ona bila v zvezi, z njim ima tudi dva otroka. Njen partner ni vedel zame dokler ni zanosila. Zelo sva bila vesela, on pa je pritiskal nanjo in naredila je splav. Kar ji zamerim za vedno. Od takrat ji več ne zaupam, sem tudi noro ljubosumen, tudi ostale stvari so se kopičile, z njim ni vedela nehati biti v stiku.. Junija smo se vselili skupaj, takrat sem znorel, jo poniževal in udaril. Zdaj sva ločena, jaz imam prepoved približevanja, a jaz bi stvari rad popravil, da lahko ponovno začnema. Enostavno vidim, da tudi ona marsikaj čuti do mene, enako tudi jaz do nje. Naj povem, da je to moja druga veza.. prva je trajala 2 meseva, sedaj pa tale, ostalo sem bil samski.. Prosim za nasvete kako ozdraviti ljubosumje, ker nimam izkušenj in ne želim več biti samski.

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
opisujete izredno težke stvari, ki niso rešljive čez noč.
Govorimo o fizičnem nasilju, ki je celo sankcionirano – kar pomeni, da so bile meje ne le malo prestopane, ampak tako močno, da se je vaša bivša/zdajšnja(?) morala zavarovati pred vami. Tak odnos ne bo nikoli več čisto enak, ker je ranjen globinsko. In tudi ona bo težko zaupala vam. Kar ne pomeni, da to ni razrešljivo, ampak…
Moj odgovor vam ne bo všeč. Ampak vseeno.

Najprej morate preboleti ta odnos. Se posloviti in nato delati na sebi.

Če nista narazen, ne mislim končati – ampak delati na samostojnosti – ker je čutiti, da ste trenutno se v fazi “prilepljenosti nanjo”.
Ta odnos Ni BIL (še?) ljubezen, ampak močan močan adrenalin in strast, ki pride z njim. To je zaljubljenost in zagledanost.

Seveda to ni samoumevno, ampak je pa v vsakem odnosu zelo zelo kratkotrajno. Mine v roku 3m do cca 2h let, če je pa zraven se ljubosumje in nasilje pa se tak adrenalin lahko vzdržuje še dlje.
Ampak taksni odnosi NISO ok. Niso varni, niti niso zares odnosi.
Odnos je odločitev, je mir, je zaupanje. Seveda bi bilo potencialno možno tudi iz prevare narediti nov odnos in to ni redko – toda tisti, ki prevara nujno rabi terapijo, da to razreši. Če so tam še otroci in kot omenjate nerazrešene stvari, potem je logično, da ni moglo biti drugače, kot da vas je strah.

Moje vprašanje vam je: zakaj vam je bila privlačna le nedostopna ženska? Ste sicer kdaj bili v nekem zavezujočem in strastnem odnosu?
Zakaj toliko strahu pred prevaro? (Malo je logično, ker sta tako začela in pri vseh parih, ki tako začnejo, je tam mnogo strahu…).

Kje je vaša zdrava jeza – ne agresija, ampak jeza ki bi si rekla, ok če gre z drugim, je črta?

Kaj vam je tako odvzelo lastno dostojanstvo in ponos, da se raje spravljate v nasilje in bolestno ljubosumje?
In se ključno: ste sami doživljali kdaj nasilje, da ste bili sposobni dvigniti roko nad žensko?

Kdo je vam odvzel vašo vrednost in občutek, da ste zelo ok?

Svetujem vam, da čimprej pokličete DNK- društvo za nenasilno komunikacijo in se prijavite na posvete pri njih.

Pri nas pa ste vedno dobrodošli na terapijo – Družinska terapija – Vita Bona, če pa ne izberete nas, pa vsekakor nekoga izkušenega, kot je npr Christian Gostecnik ai Tomaz Erzar, npr.
Ampak vas moram vnaprej razočarati: terapija vam bo še bolj natočila “čistega vina” in vas soočala s samim sabo. Kar je sicer nujno, ker sicer se vam lahko nasilje in bolesten strah kaj hitro ponovijo, če ne tukaj, pa v drugi zvezi.

Dodajam se to, da je iz razpisa res čutiti, da vam je hudo – a me skrbi, da se oglaša vas strah pred osamljenostjo – zato je bistveno, da najprej razrešite tega. Potem pa naprej, če ste z gospo še skupaj, nujno po individualni terapiji(ki jo toplo svetujem njej nič manj kot vam!), morda pride prostor za partnersko terapijo. Srečno.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Obupan samski moški: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Bila sem zlorabljena. Kako naprej: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 28 Jul 2022 17:07:41 +0000

Pozdravljeni! Na Vas se obračam z mojo iskreno, iz globin duše napisano zgodbo in težavami.
Moje otroštvo je bilo težko. Ločitev, mama je našla novega partnerja. Bilo je ogromno nasilja. Agresija. Policija. Od očeta do mame. Pink ponk žogica sem bila. Doma še več agresije. Grdi, neprimerni pogledi očima. Občasno kak pok po zadnjici. Bila sem majhna punčka, nisem se znala zaščititi, vedela sem, da dotiki niso primerni. Potem se je pa zgodilo. Njegov brat me je kot 9 letno punčko zlorabil. Ne posilil, do tega ni prišlo, ker sem najprej zmrznila, potem pa ušla.

Grozni dotiki.

Moje bistvo, moje otroštvo. Šlo je. Vsi so me pustili na cedilu. Vsem sem povedala. Mami, očetu, učiteljici. Oče je mahnil z roko, vseeno mu je bilo. Mama je jokala a ostala z njim, očimov brat je še lahko hodil na obiske. K nam domov. Očim in mama sta me pretepla. Gnusila sem se sama sebi. V oš sem hotela narediti samomor, a ga nisem. Ostala sem močna. Imela sem dve majhni sestrici. Učiteljica je prijavila socialni. Z mamo in očetom smo bili poklicani tja. Očim je z grožnjami dosegel, da me je mama prisilila lagati na socialni. Pretepel me je, spet. Očim. Da sem izzivala njegovega brata. Pri devetih letih. Odraslega moškega. Oče ni trznil. Delavke na socialni so rekle, da sem iskala pozornost. Spet sem bila ponižana. Niti toliko, da bi me povprašale brez prisotnosti staršev.
Življenje teče dalje. Očimovega brata sem še kar videvala. Rane so bolele. Gnus. Jok. Gnus. Odrasla sem. Mama ostala sama, ker je očim umrl za rakom. Nisem jokala. Privoščila sem mu. V srednji šoli me je zadelo.

Bila sem zlorabljena.

Po glavi so mi šle črne misli. Preveč si zaupala. Morala bi prej oditi. Sama si šla v tisto sobo. Preko šole sem našla in šla na terapije. Pisala bi naj dnevnike. S terapevtko sva se pogovarjali. Nisem ji zaupala. Posipala je sol na rano. Da če ne bom redno hodila, je nevarnost, da sama zlorabim otroka ali več njih v odraslosti. Ker bodo rane nepredelane. Od takrat več nisem šla blizu. Leta so tekla. Sem v poznih tridesetih. Našla sem si partnerja. Ljubeč, pozoren, brez čustvene prtljage. Vse sem mu povedala. Zasovražil je mojo mamo, da me ni zaščitila. Ne pogovarjata se več. Mama joče, to je pa to. Vsaj reče tako. Meni. Ko se slišiva.
Vse to je bilo nekaj let tiho. Mirno. Rodila sem otroka. Sinkota. Čudovit otrok je. Nezahteven, majhen, nedolžen, pameten, prekrasen.

In veste kaj se je zgodilo? Stvari se vračajo. V obliki mor. Tokrat uidem.

Ampak ne uidem mislim, da moram zaščititi otroka. Kaj če mu kdo škodi, kot je meni? Paranojo je opazil partner. Pomirja me. Prinese mi čtivo. Umirjam se. Čez glavo mi brenči, da bom zaradi manjkanja na terapijah pedofilka. Gabim se sama sebi. S težavo previjam sinka. Strah me je. Kaj če kaj začutim? Postanem pošast? Ne upam ga kopati! Strah, strah. Spet preberem čtivo. Da ne šteje prva, grda misel. Nisem pošast. Strah. A sem? Je imela terapevtka prav? Spet sem si nabrala materiala. To hočem predelati. Sama. Je to sploh možno? Prosim za nasvete. Hvala.
P.S: Prebrala sem si Neme krike. Marsikje sem se našla. Kot otrok sem kazala veliko znakov, ki sem jih potem ozavestila.

__________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaš pogum, iskrenost in ranljivost. Vaša zgodba je zares pretresljiva…
Veliko ste že doživeli in si predstavljam, da že samo pisanje ponovno prebuja spomine in telo.

Torej: občutki gnusa, sramu, nevrednosti so po spolnih zlorabah izjemno pogosti in v tem smislu “normalni”. Vedno pa so totalno krivični do žrtve, ki mora poleg krutosti zlorabe živeti še življenje v krutosti občutkov. Takšne stvari so kriminal in se ne bi smele dogajat nikomur. Ob vasi zgodbi mi ostaja res toliko krutosti, da ne vem, kaj je za vas bilo hujše: ali nenehno nasilje, ali odsotnost ene zdrave varne odrasle osebe, ali incest, ali dodatne zlorabe (ko nihče ne verjame), po potem se ranjen odnos s terapevtom… po svoje pa ste vse to preživeli in samo čestitam vam, da ste v resnici v marsičem šli prek stvari in ste v partnerskem odnosu rodili otročka, kljub nezaupanju in težki preteklosti… v taksnih primerih se mi res zdijo odločitve za odnose precej otežene.

V vaši zgodbi mi ostaja res ogromno krivde, kot da je z vami kaj narobe.

Čutiti je, da ste v terapevtskem procesu kot postranski produkt prejeli dodaten strah, ravno takrat, ko bi morali dobiti varnost in zaupanje, da ste vi ok.

Ampak kakorkoli že stvari v resnici so (če nekje čutite to, česar se najbolj bojite), niste pošast. Ok? Niste pošast. Niste vi.

Četudi bi vam reagiralo vaše telo na neko misel, ali obliko spolnosti, ki ni za ostale navadna, je to le (sicer res alarmanten) znak, da se oglaša zloraba. Zloraba pa niste vi. Zloraba niste vi.

Verjamem, da so v vas te stvari trenutno se prepletene in da vas zelo skrbi, da ste to vi – ampak zloraba niste vi. Gnus niste vi. Nevrednost niste vi. So se pa ti občutki npr. gnusa po krivici zasidrali tako zelo globoko v vas, da verjamem, da jih čutite kot del sebe in se jih bojite. Ampak to niste vi, vi ste veliko več.

Enkrat sem slišala od ene terapevtke en stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila in sicer: občutek strahu je naša največja varovalka, da nečesa, kar se bojimo, ne bomo storili.

Morda vam bo moj predlog nenavaden: toda vas strah je vaša varovalka. Je vaša varnost. Dokler ga imate, je lahko zloraba se tako glasna in divja in dela marsikaj, pa vas ne more “premagati”. Dokler se bojite, da bi zlorabili lastnega otroka, ga niti slučajno ne boste. Ne vem, koliko vam je (npr na lestvici od 1-10) naporen ta strah in koliko imate zaradi njega posledic (kakšna povečana tesnoba mogoče npr?, nočne more ste omenjali…) – ampak če menite, da imate najvišje številke in da se oglaša na drugih področjih in vam škodi, potem potrebujete strokovno pomoč. Ne, ker bi bilo z vami kaj narobe (!), ampak ker je kruto živeti tako naporno življenje. Ker si ga nihče ne zasluzi…

Tako zelo mi je žal, da ste od terapije odnesli stavek, da boste vi tudi ponovili stvari. Kruto je to, da je bilo spet tako, da je bilo namesto varnosti spet nevarno (kot najprej doma, kot potem po ločitvi, kot po incestu, kot po očimovem maltretiranju, kot po maminem izdajstvu, kot po izdajstvu šole in CSDja), potem se terapevt. In joj, medtem ko to pišem, vam res verjamem, da vam je noro težko zaupati sploh v kakšno institucijo oz strokovno osebo, da bi vam pomagala.

Če vam pa niso, ko ste bili v najbolj ranljivi situaciji. To se ne bi smelo dogajati in tudi terapevti moramo biti pri zlorabah izredno pozorni na to, kako ubesedimo stvari….

Zato nočem biti še en terapevt, ki vam ponavlja travmo, ampak kot ste sami brali v knjigi – posledice zlorab so res izjemno različne in ni ga človeka, ki bi lahko tako na blef napovedal, kakšna bo vaša…. osebno vsem zlorabljenim svetujem terapijo, ampak nujno pri izkušenih terapevtih (!), torej tukaj odpadejo kakšne brezplačne opcije ali stažisti ipd, pač pa pridejo v poštev ljudje, ki imajo sočutje, izkušnje in znanje. Terapijo ne svetujem zato, ker bi mislila, da vsak zlorabljeni zlorablja naprej (ker to dejansko ne drži!), pac pa zaradi transgeneracijskega prenosa travma (vaših strahov – kaj če bodo drugi kaj storili).

Vam iskreno priznam, da imamo najbrž po vsem slišanem na terapijah tudi terapevti malo večjo odzivnost na možnost zlorab, tako da vas v tem delu zelo čutim.

In včasih rečem strankam, ki so preveč prestrašene za svoje otroke, da se mi zdi boljše tako (da je pri mamah povečan strah), kot pa da je odsotnost strahu. Skratka strahu ne vidim kot slabo stvar, dokler ne omejuje nas ali otroka. Partner se najbrž tudi ustraši (in sicer omenjenih omejitev), zato vas hitro pomirja (zelo verjetno tudi iz lastnega strahu). Ampak vse to načeloma težko ocenimo sami, zato vedno priporočam tretjo, strokovno osebo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje ne postanejo pedofili čez noč, sploh ne, če se tega bojijo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje trpijo. Tako kot vi omenjate: življenje v prekrutem strahu in občutku vnaprej, da je z vami nekaj narobe – to je nevzdržno. In tega trpljenja ne rabite več prenašati.

Zlorabe je že konec, mimo je… saj veste, kaj pravi Tanja RS: potres se je že zgodil, to so samo popotresni sunki.

Samo občutki so se….če ste prebrali njeno knjigo, ste že storili največ, kar se tice literature pri nas (ker je to naša najboljša literatura s področja spolnih zlorab). Če ste morda začutili avtorico, kot nekoga, ki zmore začutiti tudi vašo osebno stisko, vam jo toplo priporočam.

Tanja Repic Slavic je specializirana za spolne zlorabe in jo vedno priporočam-predvsem kot srčno in izkušeno osebo. Ob njej pa npr tudi Saro Jerebic, Alenko Lanz, Institut Addictiva, tudi sama delam s spolnimi zlorabami.

Vem, da je na prvo žogo nora misel, da vas spet pošiljam med volkove (terapevte brez občutka)… ampak tudi volkovom lahko rečete dovolj je. Stop.

Tudi terapevtom lahko rečete v obraz: ne zaupam vam, zlorabili ste me, bojim se vas, skrbi me, da me boste izdali… ipd.

Tudi v terapevtskem prostoru lahko postavite meje (tega smo celo veseli).

Vem, da je to za vas izziv – ker doma niso bile slišane, ampak zdaj ste odrasli in vam zaupam, da boste z vsem znanjem znali poskrbeti zase.
Privoščim vam zdrav terapevtski odnos, da boste en dan sproščeni in v sebi svobodni, brez nočnih mor.

Saj veste, že tako lahko družinske rane zacelimo samo v varnih odnosih; ko gre za incest, pa sploh ne upam pomisliti, da komu ne bi predlagala terapije.

Pa se enkrat – ne ker bi bil kdorkoli pošast (!), ampak ker se mi zdi, da si vsi, še posebej zlorabljeni, zaslužijo polno in vredno življenje.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Bila sem zlorabljena. Kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kaj dolgujem staršem? Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 30 Aug 2021 14:22:06 +0000

Vprašanje: Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila, me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo.

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka. Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj dolgujem staršem? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vstop v vrtec: Svetovanje za starše

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Fri, 13 Aug 2021 19:22:59 +0000

Pozdravljeni! Kako se kot starš, psihično pripraviti na vstop v vrtec( prvorojenec)? Verjetno je separacijska anksioznost nekaj normalnega za oba, pa vendar kaj storiti, če je mamina anksioznost res velika? Kako se psihično pripraviti, umiriti in predvsem zaupati, da bo vse ok? Hvala

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje. Vidim, da imamo mame pogoste težave s sprejemanjem druga druge… in zato težko naletite na res “uporabne” komentarje.

Upam, da vam bo moj komentar kaj pomagal. Pri svojem delu opažam, da je kakšna skrita anksioznost, oz povečana tesnobnost ob prepuščanju otroka v vrtec izjemno pogosta v dveh primerih in sicer:

– primer nepredelanih zlorab

– primer transgeneracijskega prenosa travme

Razložim: mame, ki nosijo v telesu zlorabo, imajo pogosto strahove, ki so povezani z občutkom (ne)kontrole. Uvajanje v vrtec pa je točno taksna situacija, ki pritiska na te rane.

S prenosom travme pa mislim to, da sem v praksi še vedno naletela na mamice, katerih predniki so bili kot dojenčki veliko puščeni sami sebi (ali pa celo dobesedno zapuščeni s strani mam!!)in mame nezavedno nosijo v svojem telesu ta podedovan strah.

Rešitev je v tem, da raziščete, če imate morda kakšno od teh dveh naštetih izkušenj. Saj veste, jaz vedno svetujem terapijo – za mamo v tem primeru- ker vidim, kako zelo učinkuje.

Poleg tega vidim, da pomaga, če lahko dobite sočutje vzgojiteljice – to je kar težko, ker one začutijo vašo nesigurnost in se navadno čutijo zelo ogrožene ,ne vedo pa, da so v resnici skasirale vaš strah. Zato vedno svetujem, da mama zaupa vzgojiteljici vse svoje možne strahove – da jo ta lažje razume. Če na drugi strani ni sočutja, je to težje.

Za vse je sicer lažje, če v takih primerih uvaja očka, ker ga ponavadi ni strah ničesar..

Vedno pa – zaradi otroka – svetujem počasno uvajanje (tudi po 4 tedne), pri tem, da je res pomembno, da mami ni preveč dejavna v uvajanju.

Mamam svetujem, da o svojih strahovih veeeeliko govorijo s partnerji in prijateljicami, jih izjokajo in skušajo ugotoviti, česa točno se bojijo. Če vidite, da sami ne bi zmogli predelati strahov, vam vsekakor priporočam terapijo.

In seveda, počasno uvajanje pripomore k temu, da se otrok v vrtcu lahko počuti dobro in to zanj ni stres… najbrž tudi to malo pomaga k pomiritvi?

In mamica… vse bo ok. Vem, da tega se ne čutite, ampak res razmislite, česa točno se bojite. Na terapijah delam tudi vizualizacije, kjer svoje strahove pogledamo v najhujši možni luči in jih sprejmemo – da vidimo, da so samo občutki, da smo mi v resnici ok. Tega občutja, te mirnosti in varnosti vam toplo privoščim. Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Vstop v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako naj ga začaram?

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Fri, 15 Dec 2017 05:56:53 +0000

Anonimna zgodba: “Želi, da ga ženska začara in prevzame. Kako naj to storim?”

V sočutno partnerstvo smo prejeli naslednje vprašanje:

Pozdravljeni. Srečujem se osem mesecev z moškim, ki sem ga spoznala online. Je ločen, ne po svoji volji. Ko sva se spoznala, je od njegove ločitve minilo leto dni. Razdrta družina (dva majhna otroka) ga je seveda zelo prizadela. In najbrž še ni povsem pri sebi.
No, druživa se trikrat na teden. Oba skoraj štirideset. On je zelo “busy”, a si vendarle vzame čas. Ob vikendih ima otroke, takrat se ne vidiva. Spoznala sem njegove prijatelje in mamo, a pravi, da dajva času čas, ker zaenkrat me še ne vidi kot partnerico. In ne čuti metuljčkov, kot se je izrazil. Obenem pa vem, da mu je fino v moji družbi, vsak dan pokliče in piše. Prebral je, da se lahko kaj kvalitetnega razvije tudi brez metuljčkov, iz dobrega prijateljstva. Mimogrede, zanj lahko rečem, da je super moški in da me noče zavajati (vsaj zavestno ne). Tudi spiva, seveda, skupaj.
Naredila pa sem nekaj zelo otročjega, da me je kar sram pred samo sabo, kaj šele pred drugimi. Spoznala sva se online, na strani za samske. Pa sem mu pisala z drugega profila, kot da sem nekdo drug. In dobila, za kar sem prosila. Na tem mestu vas prosim, da me ne obsojate preveč. No, je odpisal. Da namreč išče žensko, ki ga bo začarala in presunila. Nisem več odpisala. Kar boli, je to, da očitno ne morem nikogar ravno začarati ali prevzeti (dovolj). Počutim se nezanimivo, razočarano. Hvala za posluh.

Draga anonimna,

vaša zgodba močno zaboli. Kako ste zdaj vi, s to bolečino? Bolečino izdajstva, prezrtosti, nepomembnosti, nevrednosti, …. ? Vse to so občutja, ki bi se vam lahko prebujala ob opisani dinamiki. Verjetno so vam domača že od kje prej, sicer ne bi sprejemali toliko težkih občutkov. Prav krivično do vas, da morate z vso to prtljago tudi v odraslosti živeti. Po opisu bi upala trditi, da v sebi pravzaprav marsikaj čutite in da vam situacija ni všeč.

Zaupate svojim občutkom?

Neverjetno je to, da ste močno čutili, da nista povsem povezana na način, kot bi si oba zares zaslužila, v polnosti. Tako zelo, da ste šli preverjati lastne občutke kar preko interneta. Če pustimo krivdo in obsojanje na strani, vidimo, da ste se le delno poslušali, a ne toliko, da bi zmogli o tem zaupati partnerju. Naleteli ste na grenko, ampak zelo nujno spoznanje: da v odnosu nista le vidva. Vprašanje je, kaj boste s tem storili….? Žalostno je to, da med vama še nista zmogla ustvariti toliko varnosti, da bi o svojih nezaupanjih in skrbeh direktno spregovorila. Kot da je na obeh straneh prisotnega preveč strahu. Kako bi bilo narediti nekaj drznega, preseči ta strah in začeti zaupati vašim občutkom? Slediti vaši intuiciji, opazovati vaše telo, vsa pogrešanja, hrepenenja in vso bolečino? Pustiti si čutiti vse? Šele ko boste zmogli biti iskreni s sabo, boste isto iskrenost lahko delili tudi v bližnjih odnosih.

Omenjate, da je gospod resen in da ne želi zavajati in v naslednjega stavku pišete o spolnih odnosih. Slišati je res direkten in iskren, a ko se z nekom spustimo tako daleč, do redne spolnosti, organsko v nekem zavezujočem trajnem odnosu sledi tudi povezanost, ki pripelje do navezanosti. Tu pa se pri gospodu verjetno zatakne in trenutno sporoča, da vam ne spusti blizu. V resnici tudi preko interneta nikomur ne spusti zares blizu. Kot da se zavezuje in se ne. V resnici to pomeni, da tudi on ne zmore biti povsem iskren s sabo in tudi z vami ne. Najbrž je njegov strah pred intimo po ločitvi še narasel. Ali pa se nikoli ni zmogel zares zavezati – ampak tega seveda ne vemo. Jasno pa je, da imata enako težavo: ker je težko biti ranljiv, iskren s sabo, sta težko tudi z drugim. Če bi bila, bi si zmogla priznati (oba sebi in tudi drugemu), da so trenutno vajina pričakovanja različna.

Njegov odgovor izraža njegovo bolečino!

Njegov odgovor, da išče žensko, ki ga »začara in prevzame«, absolutno ne pomeni, da niste vi ok. Zakaj bi vi toliko jemali nase? Njegov odgovor ne govori prav nič o vas, le o njemu. Iz kje ste vajeni prevzeti toliko odgovornosti nase, za oba? In kaj sporoča njegov odgovor v resnici? On res upa, očitno zelo, da bi mu nekdo (drzna zenska) pregnala njegovo osamljenost in praznino. To je upal že z vami, ampak te bolečine (osamljenosti, dolgčasa, praznine,… ) mu ne more odvzeti nihče drug. Je njegova. Tudi ločitev vedno prizadene tako zelo globoko, da jo je potrebno počasi počasi izžalovati… Gre za pot, podobno kot po smrti, ki ne dovoljuje prehitevanj, četudi si jih želimo. In da se je gospod zaljubil po enem letu, ne spusti vas pa bližje, lahko pokaže tudi na to, da ima nekje sicer željo iti naprej, ampak telo ne zmore. Ker organsko res ne gre in telesa po prehitrem stiku včasih prav zamrznejo.

Ampak njegova sporočila so dvojna, ta želja po ženski, ki začara, deluje iluzorna in prav otroška (in insinuira mogoče otroško rano v primarnem odnosu z mamo). Kot da si želi zlitja, ponovne zaljubljenosti, hormonskega dopinga, ki privede do idealiziranja bližnjega. To pa nima povezave z odnosom, saj je zaljubljenost le faza, ki zbledi. Zaljubljenost spominja na čas, ko dojenčki še nimajo občutka, da sta mama in otrok dvoje, ločeno. Če se v teh fazah (prva tri leta so najbolj pomembna za razvoj zdrave navezanosti) mama ne zmore odzivati sočutno in varno, lahko otroku za vedno ostaja hrepenenje po takšni povezanosti. Ampak prava ljubezen ni ideal, je rast in garanje, je vsakodnevna odločitev za odnos. Njegove predstave so torej precej daleč od vaših.

Kaj pričakujete od partnerskega odnosa vi?

Ampak dovolj o njemu – pomembni ste vi. Ker njemu trenutno ta situacija navidezno ustreza, ste na potezi vi. Ali je vse napisano sprejemljivo tudi za vas? In če ne, kaj boste storili zdaj? Bi mu lahko zaupali vase bojazni in strahove in po drugi strani tudi jezo? Zahtevali več zase? Ali pa se sploh vprašali, če je to res samo to, kar želite? Ne moremo zanemariti njegovega odgovora, ki kaže, da ima precej nerealne predstave o odnosih. In to, da je še na teh straneh, pomeni, da se vam ni zavezal. Če bosta zmogla o tem spregovoriti in odnos redefinirati in nadaljevati, vam nujno svetujem partnersko terapijo – takšne predstave o odnosih so namreč za odnos nevarne, nezavezanost pa insinuira težko dinamiko tudi za naprej. O vsem tem bosta morala drzno in direktno spregovoriti, če bosta želela iti naprej – skupaj ali narazen.

Ob vsem ostajate še vi, ki pričakujete od odnosa zelo malo. Kot da bi bilo na drugi strani »samo toliko« varno tudi vam. Imate kakšno idejo, od kje ste vajeni sprejemati le čisto malo iz odnosa? Kot da so morda vaše izkušnje partnerstva podobno boleče, odnosi pa toliko nevarni, da so za vas varni (domači) le takrat, ko so v bistvu nevarni. Komplicirano napisano, ampak v takšnih odnosih je zares tako: boleče, nerazumljeno, oddaljeno in nevarno. Težko je zaupati, se predati, verjeti, se dati v odnos 100%. Vam je ta dinamika morda poznana, že od kje prej? ln iz kje se prikrade ta krivičen občutek, kot da vi niste dovolj dobri, dovolj zanimivi? Ker verjamem, da v resnici ste in to zelo. Saj ravno zato vas je gospod tudi opazil. Ampak zato, da drugi negujejo naše bisere, jih moramo najprej prepoznati in negovati sami.

Odločiti se morate, če vam je takšna situacija sploh sprejemljiva – ker so takšni in podobni spletni portali oblika varanja. Splet je lahko beg, ki postane zasvojitven – kruto vsakodnevno ciklanje v iskanju adrenalina. To je še ena nevarnost, ki morda leži med vama. In tema, ki se ji boste težko izognili. Pri tem boste morali prevzeti tudi odgovornost za svoja dejanja (drugo identiteto) in si drzniti biti iskreni.

Odločitev za individualno terapijo je tvegana, ampak vredna!

In kaj bi za vas pomenila izguba partnerja, ki ga v resnici ni povsem z vami? In kako bi si bilo dati možnost, da zadihate in odkrijete sebe, svoje želje, svoje rane in svoje potrebe? Kako bi vam bilo biti sama? Se spopasti z občutki, ki pridejo, že samo ob misli na to? In začeti svoje življenje drugače: fokusirani nase, na stvari, ki jih že dolgo (ali pa še nikoli!) niste storili? Poiskati svojo vrednost, odkriti vaše osebne čudovitosti, prednosti, lepote in jih sprejeti, ceniti, spoštovati in nikomur kar tako ne predati? To bi morda zahtevalo tudi soočenja s svojimi ranami in občutki neljubljenosti, nepomembnosti in nevrednosti. Kar zveni boleče, toda prava individualna terapija poskrbi, da svojo majhno ranjeno punčko potolažite in ji daste vrednost. Šele takrat, ko boste videli, kako zelo čudoviti in posebni ste, ko boste začarani v svoji lepoti, šele takrat bo prostor, da nekdo »očara vas«. Ampak ne le to, saj si zaslužite več – pravi odnos, nekoga, ki bo z vami zares, v celoti? Zveni »pocukrano«, nevarno, ali pa nemogoče? Poskusite in se ponovno javite, močno držim pesti za vas in verjamem, da vam bo uspelo!

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Kako naj ga začaram? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Prevare in zaupanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 19 May 2016 21:34:39 +0000

Vprašanje: “Pozdravljeni. Jaz imam eno veliko težavo in vec ne vem kako naj jo resim. Z mozem sva v vezi skoraj 9 let. Od tega porocena skoraj 5. Nimava otrok. Sploh ne vem kako naj zacnem. Do poroke sva bila sanjski par. Vse je odlicno stimalo. Potem pa sva izvedela da ne moreva imeti otrok in se zdraviti za neplodnost. Takrat se je vse spremenilo. Ker je razlog da nimava otrok on se je totalno zaprl vase. Samo se delal je. Nikoli ga ni bilo doma. Na dopust sem hodila sama, ker je vedno rekel da zaradi sluzbe ne more. Zal se je v temu casu nasel nekdo ki mi je znal prislihniti v najtezjih momentih. Prevarala sem ga. Izvedel je. To je bila moja najvecja napaka v zivljenju. Nekako sva se uspela pogovorit. Nekaj mesecev je bilo vse v redu. Zatem si je nasel drugo. Iz danes na jutri me je obvestil da ne ve vec kaj delava skupaj in sva se razsla. Jaz sem se odselila. Za njegovo prevaro je krivil mene. Ces da je to naredil zato ker sem jaz. Ta njagova se je naslednji teden preselila k njemu z dveletno hcerko. Tudi ona je bila takrat se porocena. Zacela sta tako da sta oba varala. Ona se je locila. On se ni zelel. Sem ga prosila naj vlozi papirje za locitev. Cez nekaj mesecev sva se spet nasla. Zal mu je kar je storil. Nato je njo varal z mano. Sedaj sva ponovno skupaj. Ljubim ga do nebes in nazaj ampak nikakor mu ne morem zaupati. Ko ga ni ob meni imam kepo v zelodcu ce je spet z njo in mi laze. Izvedela sem za toliko lazi da me vse skupaj dusi. Ne vem vec kako naprej. Spustiti ga pa tudi ne morem. Kako naj spet najdem zaupanje vanj in svoj dusevni mir.
Hvala “

Odgovor:

Oh gospa kako zalostno in kruto zgodbo imata. Verjamem, da vas je strah in da vas dusi od vse teze lazi. Si predstavljam, da je celo vase telo v napetosti, ko ga ni in da vas vaš strah kar preplavlja, mozgani se pa sprasujejo kaj ce… To je res hudo in naporno. Ste najbrz pogosto utrujeni, ko je telo konstantno na taksnih obratih?
in ja, ko zelo boli, ko prevec boli, se kdaj kar umaknemo. Umik- izolacija je pogosto sinonim bolecine. Sploh moski na tak nacin po njihovo precutijo svoja obcutja. To je njihov nacin, kot me npr bolj jokamo, oni potrebujejo svoj cas, prostor in delo. Ne vsi, je pa tole precej pogosto. Da bi vam le takrat to izrekel ane? Da bi dobili malo pozornosti, da ga ne bi rabili prebujati z drugim moskim? In to kruto izdajstvo, ki si ga kar podajata, le zato, ker tako mocno hrepenita drug po drugem? Ko bi le zmogla se ustavit in si te stvari ozavestit in povedat drug drugemu… Kje sta se oba naucila kar reagirat in stvari resevat na tak nacin, da se o tezavah kar ne sme govoriti na glas? Oziroma ce se resujejo, se drugje, izven odnosa? Vam je to znano od doma? Pa iz kje so se pojavila ta obcutja gnusa, sramu, bolecine, osamljenosti? S temi vprasanji bi se bilo res dobro cimprej soociti – da boste zaceli skrbeti zase. Da si boste priznali kaj cutite in o tem povedali tudi svojim bliznjim…
Glede na vsa mocna obcutja, ki jih prevare s sabo prinasajo (gnus, izdajstvo, prezrtost, zamenjanost, nezaupanje, strah, zalost, jeza, ponizanje, obup, groza, sram in se mnoga druga), vama toplo priporocam partnersko terapijo. Se zdi kar nujna… To je kraj, kjer sta lahko oba slisana, kjer si lahko iskreno in direktno povesta, kaj cutita in kraj, kjer se lahko zmanjsa vajin strah in nezaupanje. Upam, da se bosta skupaj odlocila zanjo in ugotovila, zakaj sta se oba znasla v tako tezki situaciji in odkrila novo pot za naprej!

The post Prevare in zaupanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju!

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Fri, 01 Apr 2016 21:22:46 +0000

Mika me, da bi pisala o empiričnih raziskavah, kjer je jasno razvidno, kako močne učinke ima kazen. A preden se spustim v navajanje statistik, ki marsikoga prej odbijejo kot pa pritegnejo, bi se rada srečala z vama. Zelo kruto se mi namreč zdi, da ste starši na nek način obupali nad sabo. Možno je delati drugače.

Če uporabljate kaznovanje kot pogosto metodo, ste kaj takega zelo verjetno doživeli tudi sami. Morda se vam je zdela ta metoda celo upravičena – in je še zdaj, ko pomislite na situacijo. Vseeno pa želim, da se osredotočite na vse tiste dogodke in postanete pozorni na svoje telo. Kaj ste ob kaznovanju začutili, kaj se je zgodilo z vašim telesom? Če je prvi odgovor krivda, vas spodbujam, da iščete dlje. Krivda se namreč precej pogosto pojavlja kot pokrivalo za globlja, bolj ranljiva občutja.

Kazen pogosto pusti v otroku strah. Zato je izjemno efektivna! Bolj kot je zlorabljajoča, bolj deluje. Torej več agresije in terorja damo otroku v telo, bolj ga bo strah. In vam bo seveda ustregel. V vsem! Pogosteje kot boste to ponavljali, bolj bo otrok ustrežljiv in se bo odzival v skladu z vašimi željami. Otrok pa vam bo ustregel zgolj zaradi omenjenega strahu. Nikakor pa ne iz lastnega občutka, da bi nekaj moral narediti. Torej s kaznovanjem pravzaprav otroku ne damo možnosti, da bi razumel, zakaj je nekaj zanj pomembno ali dobro. Če poenostavimo, s kaznovanjem otroku povemo, da ne sme razmišljati z lastno glavo, pač pa le z našo.

V telesu kaznovanega otroka bodo za vedno ostali sram, morda celo gnus, teror in žalost ter jeza. Zelo verjetno so tudi vam ta občutja poznana, morda se vam zdijo povsem normalna in del vsakdana. Toda ta občutja se ne da kar izbrisati. Lahko imajo resne posledice, ki se kažejo v vseh nadaljnjih odnosih. To je lahko eden izmed izvorov, zakaj se v zakonu prepirate, ali pa zakaj ste se z mamo vaših otrok ravnokar ločili. Pa morda vsega tega sploh niste nikoli povezali med sabo.

A bolj kot izpraševati našo vest, nam želim sporočiti, da obstajajo tudi drugačne poti, ki pa niso permisivne. In starši zmoremo tudi to! Zmoremo dati jasne meje in ostati trdni, a tudi razumeti otroka. Poti, kjer ni kaznovanje edina zveličavna metoda. Gre za načine, da se odzovemo na otrokova prebujanja, jih razumemo, ovrednotimo in iščemo kako drugače. V tem procesu je starš tisti, ki otroka umiri, ga razume in mu daje nove načine soočanja s težavami; starš je še vedno vodja in avtoriteta. A ker ne kaznuje, šele zares dobi spoštovanje. Seveda to ne pomeni, da otrokova dejanja nimajo posledic. Pomembno pa je, da starši otrokova dejanja sploh opazimo in dojamemo kot njihovo stisko. Velikokrat je to težko in se kot starši počutimo, da nismo dovolj dobri.

Meje otroci sicer nujno potrebujejo, a te se lahko podajo na več načinov, ne le s kaznijo. Zavedati se morajo posledic svojih dejanj. Takim “posledicam” rečemo dogovori in ne kazen – gre za to, da starš lahko vodi otroka do razmišljanja, kakšne posledice sledijo. In gre za to, da ima starš vedno moč, da z otrokom sklepa nove dogovore. To je normalno in logično za vse odnose. Zelo hitro pa namesto pogovora, ki mu sledi jasen dogovor, starši izberemo kazen. Še bolj problematično je, če ta vsebuje psihološko, fizično ali spolno nasilje. V Sloveniji so namreč statistike omenjenih zlorab precej visoke: vec kot 70% Slovencev se naj bi v otroštvu namreč že srečalo s fizičnim kaznovanjem.

V tem trenutku bi vam rada zapisala še to, da otrok ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje le dovolj dobre starše. In jaz verjamem v vas. Verjamem, da imate moč. Vso moč, da postavite meje drugače. Moč, da vedno slišite otroka. Da ste dovolj dobri starši, ki ne potrebujejo kaznovanja, lahko pa dajo jasno vodenje. Da se. Možno je.

Za Mamino mazo napisala Katja Knez Steinbuch

Katja vas vse lepo vabi tudi, da se udeležite izobraževanja iz sočutnega varstva otrok, kjer se učimo novih, efektivnih načinov, ki pomagajo staršem in otrokom. Srečanja potekajo ob torkih, ob 20. uri na Rakovniku. Vse informacije dobite na www.druzinska-terapija.com, prijave pa še vedno sprejemamo na socutno.varstvo@gmail.com. Nazadnje nas je bilo okoli 100, a smo vsakega novega udeleženca, ki se skupaj z nami uči, zelo veseli.

The post Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju! appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.