Pozdravljeni. Ali mi lahko pomagate pri vprašanju… Zakaj mi tako zelo veliko pomeni pogovor s partnerjem? Torej želim si, da bi se partner, ko pride domov iz službe, pogovarjal z mano o njegovem dnevu, ki ga je v službi preživel? Oziroma, da obrnem drugače – zakaj se počutim nevredno zaupanja, ker se o svojem dnevu, preživetem v službi ne pogovarja, ali pa reče samo, da se je imel v  redu, ali pa, da je bilo vse bp..?
Sama lahko o svojem dnevu v službi debatiram zelo veliko in na dolgo. Tudi, ko sem v službi, pri veliko kateri stvari pomislim na partnerja v stilu “u,to pa mu moram povedati”.. Tako imam pa dalje manj veselja, da svoj dan še sploh delim z njim.

__________________________________________________________________________________

Pozdravljeni! Ker ste zadeli temo, ki me zadnje čase najbolj okupira – razlike med moškimi in ženskami – in vam z veseljem odgovorim.
Morda malo stereotipno in klišejsko, pa vseeno.. Odgovor je v tem, da smo moški in ženske totalno različni, kot vsak iz svojega planeta.

Ne vem, če veste, ampak s tem, ko se ženske pogovarjamo in si delimo razne info, si višamo hormon oksitocin, hormon sreče.

To je nam najbolj naravno in normalno. Oksitocin je pri nas odgovoren ne le za našo srečo, pač pa nam avtomatično niža stres (stresni hormon kortizol).
Za nas pogovor pomeni način povezovanja in je nujen, da se v odnosih počutimo ok. Moški pa so povsem druga zgodba. Oni izbirajo pogovore in ne zdijo se jim vsi smiselni. Zanje so smiselni tisti, kjer lahko na koncu znižajo stres in pripeljejo do rešitve. Pogovor o stvareh, ki jih ne morejo obvladati (odnosi, nerešeno delo, problemi etc) je zanje obremenjujoč in ne prinaša rešitve. Evolucijsko so razvili to, čemur ženske rečemo odklop/potlačitev/neobremenjevanje. Če moški problema ni mogel rešiti, se je raje umaknil, šel v “zero box” (kjer se njihovo valovanje možganov povsem umiri!, testosteron zviša, stres pa zelo zniža!), kot pa začenjal pogovore – to zanje nima smisla, če stvar ni rešljiva. Ženske pa nasprotno – o težavah moramo govoriti, sicer se ne počutimo dobro.

Povzamem: normalno je, da ženske želimo delit, kar se dogaja na delu in normalno je, da moški te potrebe nima (vsaj ne v enaki meri). Navadno na terapijah rečejo, da nas nočejo obremenjevat, ker se že oni dovolj. In seveda tukaj prihaja pogosto do kratkega stika. Če gospod kljub temu da ve, da vas to prizadane težko naredi kaj drugače, bi bilo dobro tudi pri njemu pogledati zakaj.
Pri vas pa bi šli pogledat občutek nevrednosti, ki se vam krivično pojavlja.
Če vam to zbuja težke občutke in ne veste zakaj, vam toplo svetujem partnersko terapijo.

Prispevek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Želim si pogovora s partnerjem: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.