zloraba Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Neprimerni dotiki: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sun, 20 Aug 2023 12:13:07 +0000

NEPRIMERNI DOTIKI

Kako reagirati ko ti hčera (6 let) po pogovoru o neprimernih dotikih pove da se ji je nekaj že zgodilo in sicer, da sta jo bratranca (9 in 6 let) slekla in opazovala?

A je to “normalno” za fanta te starosti?

Kdaj je raziskovanje še normalno kdaj pa ni več?

Z njo sem se potem zelo dolgo pogovarjala in ji rekla, da to NI normalno in da ji to noben ne sme delat, zanima me bolj to a naredim sceno pri bratu, ali to ni tako zelo čudno?

Povedat imam še to, da je za mene to grozno občutljiva tema ker sem 3 leta bila zlorabljana iz strani očimovega sina, mama je bila gluha za mene in noben me nikoli ni zaščitil.

Trenutno se počutim kot da bom eksplodirala, spet pa nočem zaradi svojih ran naredit show drugim. Upam, da razumete kaj me zanima. Hvala

______________________________________________________________________________________

Draga anonimna,

To kar se je zgodilo vaši hčerki ni normalno in ni sprejemljivo!

Zelo pomembno je, da se z njo pogovarjate o primernih in neprimernih dotikih, kot ste to že storili. Povejte ji, da ni kriva, ker ju je poslušala in naredila kar sta želela.

Tako ji boste odvzeli malo sramu in predvsem občutke krivde, da si je to sama želela, ker ni odšla stran.

Zelo je pomembno, da jo učite kako naj posluša svoje telo in svoje občutke.

Pogosto, ko se znajdemo v situacijah, ki so za nas nevarne, nas telo opozori na nek način, neprijetno nam je, takšne zahteve nam vzbujajo sram, čutimo paniko, strah nas je. In takrat je ključnega pomena, da sami sebe poslušamo, si zaupamo in odidemo iz situacije v kateri smo se znašli (če seveda lahko) oziroma takoj povemo nekomu, ki mu zaupamo in ne začenjamo verjeti, da smo sami krivi za to kar se nam je zgodilo.

S tem, da ste svoji hčerki verjeli, se z njo pogovorili in je niste obsojali, ste naredili največ kar lahko kot mati storite.

Še več, prekinili ste tudi grozoto, ki se je zgodila vam, kjer ste poleg spolne zlorabe doživeli še zavrnitev s strani mame in občutek popolne osamitve in razgaljenosti, kjer ni bilo nikogar, da bi vas zaščitil.

Kako ste vi predelali svojo spolno zlorabo?

Ste imeli terapevtsko pomoč, kakšno drugačno podporo?

Zelo pomembno je namreč, da takšne grozovite zlorabe in travme predelamo. To pa zato, ker si tudi žrtev najgrozovitejših zlorab zasluži živeti v miru, kjer primerno ceni svoje življenje in svoje telo, kar je nujno za sprejemanje dobrih odločitev zase in za svojo družino. Dokler je zloraba v našem telesu, je to nemogoče, saj se prebuja skozi celo življenje in nas nezavedno vodi. Prav tako je predelava pomembna, da preprečimo medgeneracijske prenose.

V primeru, da je niste, vam toplo priporočam, da se obrnete na primernega strokovnjaka, ki vam bo pomagal.

Predlagam tudi, da preberete kakšno knjigo na to temo (če jih še niste). Priporočam Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje (Tanja Repič Slavič) in Pogum za okrevanje (Ellen Bass in Laura Davis).

Tudi z bratom se pogovorite.

Opozorite ga na dogodek in mu povejte, da je takšno obnašanje nesprejemljivo.

Prav tako ne dovolite, da je vaša hčerka sama s tema bratrancema ali družino vašega brata, dokler ne ugotovite kaj točno se tam dogaja. Že sama reakcija vašega brata vam bo dala vedeti kakšno stališče ima do spolne zlorabe in zaščite žrtev in tako boste takoj vedeli ali je tisto okolje varno za vašo hčerko.

Je možno, da je bil tudi vaš brat zlorabljen, tako kot vi?

Je vedel za zlorabo takrat, ko se je dogajala vam in vam ni mogel pomagati, ker je bil še otrok?

Nazadnje bi vam rada povedala še nekaj. Pravite, da ne želite delati nepotrebnih težav, zato, ker ste bili sami zlorabljeni. Pa vendar je verjetno ravno ta vaša grozovita izkušnja izostrila vaše čute do te mere, da ste takoj zaznali stisko vaše hčerke in ste ji nudili primerno oporo v tistem trenutku in tudi v prihodnosti boste naredili vse kar je v vaši moči, da preprečite, da se vaša zgodba zgodi njej.

Krasna ženska in čudovita mama ste!

Če se vam bo zazdelo, da bi terapevtsko pomoč potrebovala tudi vaša hči, vam priporočam, da se obrnete na Nino Kočar, Inštitut Lunina vila.

Vse dobro vam želim!

Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Neprimerni dotiki: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spolna zloraba mojega otroka: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 10 Apr 2023 10:44:27 +0000

SPOLNA ZLORABA

Prosim, preberite si izkušnjo mamice, ki je naravnost grozljiva …

Ni vse nedolžna igra, kot velikokrat zgleda …

K pisanju me je spodbudila anonimna mamica, ki je pred kratkim odprla temo /razlika med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in neprimernim spolnim vedenjem pri otrocih/ (v njenem primeru med bratranci in sestrično – tema spolnost in raziskovanje). Hvala mamici za iskreno delitev svoje izkušnje.

Zelo težka tema, pa vendarle, globok vdih in v nadaljevanju podelim z vami še našo izkušnjo:

Do pred nekaj leti je v kraju, kjer živijo naši starši h katerim hodimo velikokrat tudi na daljše obiske, v sosednji hiši in v najemu živela družina: mama, oče, sin (okrog9l) in hčerkica (okrog4l). Moj sin (takrat je imel 6let) se je od majhnega zelo rad igral s sosedovim fantkom. Imel ga je za najboljšega prijatelja. Vedno se mi je pa zdelo, da mu je malo preveč podrejen, da mu preveč sledi in mu je fantek prevelik vzor, ampak ok… vedela sem, da je to običajno, da mlajši imajo starejše prijatelje za vzor in nisem komplicirala. Nisem komplicirala niti takrat, ko mi je postajalo vse bolj jasno, da sosedova otroka ne živita v zdravih družinskih razmerah, da sta mama in oče doma velikokrat zakajena, zagrenjena, agresivna in prestroga. Živela sta v glavnem od socialne pomoči, ker oče ni hotel delati, materina plača pa ni zadostovala niti za najnujnejše.

Vse to njihovo stanje doma je bilo prikrito za zaveso dobrih medsoseskih odnosov, njihove prijaznosti, komunikativnosti in simpatičnosti navzven.

Kasneje sem celo izvedela, da so starši tudi v prisotnosti otrok gledali pornografijo na računalniku, a zdelo se mi je, da otroci ne morejo biti zlobni in velikokrat sem jima stopila v bran, ko sta tudi za kakšno malenkost bila kaznovana, morda doma tudi tepena, ne vem,,, zdaj ko razmišljam za nazaj, je to zelo verjetno.

V glavnem… nekoč, ko smo se vrnili z vikend obiska pri starih starših, se je obnašanje mojega sina spremenilo. Postal je zamišljen, zaprt vase, nekomunikativen, zaskrbljen, žalosten, razdražljiv, prestrašen. To je bilo zelo očitno, ker je bil sin drugače zelo vesel, zgovoren, živahen in dobrosrčen fantek, z iskricami v očeh. Nikakor nisem mogla dognati kaj za vraga se je zgodilo, morda odrašča sem si mislila in pustila času čas. Naslednji vikend smo bili ponovno pri mojih starših na obisku in takoj, ko smo prišli se je moj sin stisnil k babici v naročje in ji začel nekaj šepetati. Z mamo sva se spogledali in ga je ona prosila, če lahko to, kar je njej, pove še meni. Ko mi je začel razlagati, sem se samo sesedla.

V trenutku sem klečala pred sinom, ga objemala in sva oba jokala.

Povedal mi je, da ga je prejšnji vikend sosedov fantek zvabil za hišo pod pretvezo, da gresta lovit kobilice. Prisilil ga je, da se je prepognil in mu je poskušal vstavit penis v zadnjično odprtino. Mojemu sinu to seveda ni bilo všeč, predvsem zato, ker ga je bolelo. A mu je starejši fant zagrozil, da ne bo več njegov prijatelj in ga prepričeval, da to ni nič kaj takega, da to vsi počnejo… Da je na njihovi šoli nek fantek, ki vsem pusti, da mu na stranišču to počnejo.

Sosedov fant je mojega sina prijemal za lulčka in moda, z namenom, da ga spravi v erekcijo, da lahko tudi on njemu vstavi lulčka v rito.

Bil je tudi seznanjanja z izrazi, ki jih je sin prvič slišal, kot so drkanje in podobno, ampak, da skrajšam. Groza s katero se je moj sin srečal je bila veliko hujša, kot samo dejanje. V strahu, da bo srečal sosedovega fantka, se je tresel, kot šiba na vodi (čeprav sta se poznala in skupaj igrala že od majhnega). V šoku in paniki z možem nisva vedela, kaj narediti.

Sama sem bila v otroštvu zlorabljena in sem zaradi lastne bolečine želela ohraniti trezno glavo, a je bilo izredno težko.

Mož je poklical sosedo in ji povedal, kaj nam je sin zaupal. Ona je odreagirala burno, jezno in je zahtevala soočenje našega in njenega sina z obtožbo, da se naš sin laže, ker je njen sin doma zanikal, da je to naredil in mu ona verjame. Nikakor nisem dovolila tega predlaganega raščiščevanja, ker vem, da bi to soočenje mojega sina še bolj uničilo. Pobrali smo stvari in se takoj vrnili nazaj domov. Ker smo bili v stiski v katero smo bili brez izhoda ujeti, sem najprej poklicala na center za soc.delo.

Tam so mi razložili, da v našem pr. ne gre za nedolžno otroško raziskovanje, ampak za medvrstniško nasilje, predvsem zato, ker je je starejši fant star 9 let in je med njim in našim sinom velika razlika v letih.

Povedali so nam, da jih imamo možnost prijaviti in razložili postopek obravnave, ki se mi je zdel izredno težek za otroka, v primeru, da bi se vanj spustili. Obrnili se tudi na našo pediatrinjo in jo prosili za nasvet. Takoj nas je napotila na pediatrično kliniko k psihijatru za otroke z napotnico pod nujno. Na pediatrični smo šli najprej skozi postopek pregledovanja telesa in anusa. Nikoli ne bom pozabila, kako zelo ponižujoče in travmatično je bilo za sina, ko so ga slekli in pregledovali. Ugotovili so, da znakov nasilja ni. A kako naj bi tudi bilo, če sta od dogodka minila že skoraj dva tedna.

Neglede na vse, telesne poškodbe v tistem trenutku niti ne bi bile tako grozne v primerjavi s tistim, kar je otrok doživljal.

Na obisk k psihijatru smo morali počakati še nekaj dni. V tem času smo se odločili, da imamo vsega dovolj, da potrebujemo veliko miru, sestavljanja, celjenja ran in vzpostavljanja normalnega življenja. K pedopsihijatru sva se šla pogovoriti sama z možem, v strahu, da bo otrok še enkrat moral iti skozi neprijetne medicinske postopke in psihijatrinja nama je pritrdila, da sva ravnala prav, a z njene strani nisva dobila nobene pomoči, podpore, nasveta, povratne informacije, čeprav sva jo prosila. Žal mi je bilo samo zaradi tega, da sva ji bila pripravljena odgovoriti na vsa njena vprašanja in da sva ji zaupala v pričakovanju vsaj malo strokovne pomoči kako ravnati naprej. In po tej izkušnji je bila zadeva z zdravniki z naše strani zaključena za vedno.

V nadaljevanju smo se pobirali sami. Tudi sosedje so se kmalu po dogodku odselili in je bilo predelovanje traume nekoliko lažje. S sinom smo se veliko pogovarjali in mu odkrito in neposredno odgovarjali na vsa vprašanja. Zaupanje v telesno bližino med nami (objeme, crkljanje..) smo ponovno morali vzpostavljati. Delali smo tudi na dvigovanju samozavesti, poguma reči NE, opolnomočenja, da se otrok brani in nikoli, nikomur ne dovoli, da počne z njim nekaj, kar mu ni všeč, tudi če gre za prijatelje. Izredno sem bila hvaležna sinu, da nam je (odraslim) navsezadnje zaupal in sprejel našo pomoč.

Dragi starši, vedno sem bila skrbna, ljubeča mama in med igro otrok vedno v bližini, zares prisotna fizično in psihično. Včasih se mi zdi, da sem poleg tega, da sem bila skrbna in ljubeča, bila tudi preveč naivna.

Povabila sosedovega fanta k lovljenju kobilic za hišo sem slišala in videla, ker sem sedela na dvorišču in opazovala otroke, a v tistem trenutku, si nisem niti v sanjah mogla predstavljati, kaj se nekaj metrov stran, za hišo dogaja in kaj to “lovljenje kobilic” zares pomeni.

Dragi starši, ne zatiskajmo si oči. Velika razlika je med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in spolnim nasiljem, ki pri otrocih pušča negativne posledice za celo življenje. Zaščitimo otroke pred pornografijo in bodimo pozorni s kom in kako se igrajo.

Pogumno prevzemimo odgovornost in naučimo otroke kaj je prav in kaj ne.

Navsezadnje.. kdo jih bo tega naučil, če jih ne bomo mi, njihovi starši?

Nekatere družine navzven izgledajo urejene in vredne zaupanja (kar nas lahko zavede), znotraj-za fasado pa je lahko veliko skritega nasilja, ali čustvenega zanemarjanja otrok, včasih pa je dovolj le en pogled v stran, da se nam življenje obrne na glavo.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena, hvala za deljenje vaše zgodbe.

Na terapijah jih slišim žal nešteto, ampak vsaka pretrese

Draga mamica, moje sočutje in pa vam spoštovanje. Meni se zdite izjemni. Spolno zlorabo prepozna izredno nizko število starsšv, vi pa ste jo.

Mislim, da ste naredili veliko že samo s tem. In način kako opisujete, vse kar ste storili, je ganljiv. Si želim, da bi bilo pri nas več taksnih staršev.

Grozljivka v Sloveniji je to, da vsakič ko se poda uradne prijave, zlorabljenega človeka se vsaj 3x zlorabijo z izprasečanji in pregledi.

Grozljivka, res. Tako da vas povsem razumem, da ste dali na pavzo…….

Morda se podatek, da so delali raziskave & odkrili,

da imajo zlorabe lahko skoraj nične posledice, ce jih opazijo starši, če otroci dobijo podporo.

Tako da še enkrat bravo, če se lahko tako sploh izrazim in upam, da bo vse v redu za naprej.

Še nekaj bistvenega v vašem opisu… ne vem, če se vsi zavedamo, zato želim prav dopisat v branje vsem. Pa brez kakšne odvečne krivde, ampak želim sporočiti, ker marsikdo ne ve.

Zapisali ste, da ste bili sami spolno zlorabljeni. Vsaka mamica in vsak očka, ki je doživel to grozno nasilje, ali pa če so kaj podobnega doživeli stari starši in nikoli zares dolgotrajno prečutili, prejokali, se prejezili, začutili sram, gnus ipd (za spolne zlorabe skoraj ne verjamem da se da telesno prečutiti brez terapij!!)…. torej, vsi ki niso prečutili, imajo večjo možnost, da zlorabo nehote prenesejo naprej. Temu se reče transgeneracijski prenos travme. Preskoči lahko več kot 3generacije…. zato je NUJNO, da vsak starš predela svojo preteklost, da se ne vleče naprej.

Veliko nerazrešenih vzorcev staršev se prenaša naprej na otroke…v to verjamemo v sočutnem starševstvu, zato toliko poudarjamo pomen dela na sebi in to, da so spremembe možne.

Mogoče pa nismo omenili, da se lahko prenašajo travme (kadar so nepredelane) direktno na otroke v obliki istih vzdušij ali čustev.

Bolj direktno to pomeni, da bo otrok starša, ki nosi nepredelano travmo nezavedno nosil v sebi občutke te travme (lahko sram, lahko gnus, ipd. – včasih celo, kot da bi se mu kaj zgodilo) in s tem tudi nezavedno privlačil travmo.

Z namenom, da se slednja prekine oz. razreši drugače. K temu tezi vsak sistem in v to verjame relacijska družinska terapija in marsikatere duhovnosti (v končni fazi se tudi zato moli za prednike ipd).

Omenila bi se to, da se tudi otroška travma, ki ni bila opažena/naslovljena/izražena ipd, ponavlja kasneje. Torej konkretno pomeni, da če je en otrok v zgodnjih letih doživel spolno zlorabo, pa morda niti ne ve zanjo, je velika verjetnost, da se bodo kasneje v zivljenju znasel v situacijah, kjer se bo čutil zlorabljen, ali pa bo celo sam zlorabljal (nosil bo ta čutenja v sebi tako močno) – spet samo zato, da bi se stvar prekinila, postala drugačna.

En neverjeten dokaz so zaupali kriminalisti… to zgodbo velikokrat pove Gostečnik, začetnik nase terapije… ko so preiskovali Tivoli, zaradi množicnih posilstev, so tja zanalašč nastavili pomanjkljivo oblečene kriminalistke, da bi ujeli storilca. Ta se jih seveda ni dotaknil – razlaga pa tiči v tem, ker ni catch “zgolj” v obleki, pac pa v vzdušjih, ki jih potencialne žrtve nosijo po svetu…

Vem, da tole zveni kar creepy, ampak v terapijah vidim, da ta teorija kar drzi. In vidim tudi zgodbe, ki se razresijo, presekajo in postanejo drugacne.

Tudi zgodba te mamice je taksna. Zgodba se je ponovila, ampak verjamem, da drugače.

Da je gospa lahko dala tak odziv, je gotovo že veliko predelala pri sebi, hkrati pa ravno s to zgodbo še dodatno prišla v stik s sabo.

In kakorkoli so stvari grozljive, v tem primeru ne vidim boljšega možnega odziva, kot je ravno ta. In takšnega lahko daš, ko si vsaj malo v stiku z zlorabo.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Spolna zloraba mojega otroka: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Bila sem zlorabljena. Kako naprej: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 28 Jul 2022 17:07:41 +0000

Pozdravljeni! Na Vas se obračam z mojo iskreno, iz globin duše napisano zgodbo in težavami.
Moje otroštvo je bilo težko. Ločitev, mama je našla novega partnerja. Bilo je ogromno nasilja. Agresija. Policija. Od očeta do mame. Pink ponk žogica sem bila. Doma še več agresije. Grdi, neprimerni pogledi očima. Občasno kak pok po zadnjici. Bila sem majhna punčka, nisem se znala zaščititi, vedela sem, da dotiki niso primerni. Potem se je pa zgodilo. Njegov brat me je kot 9 letno punčko zlorabil. Ne posilil, do tega ni prišlo, ker sem najprej zmrznila, potem pa ušla.

Grozni dotiki.

Moje bistvo, moje otroštvo. Šlo je. Vsi so me pustili na cedilu. Vsem sem povedala. Mami, očetu, učiteljici. Oče je mahnil z roko, vseeno mu je bilo. Mama je jokala a ostala z njim, očimov brat je še lahko hodil na obiske. K nam domov. Očim in mama sta me pretepla. Gnusila sem se sama sebi. V oš sem hotela narediti samomor, a ga nisem. Ostala sem močna. Imela sem dve majhni sestrici. Učiteljica je prijavila socialni. Z mamo in očetom smo bili poklicani tja. Očim je z grožnjami dosegel, da me je mama prisilila lagati na socialni. Pretepel me je, spet. Očim. Da sem izzivala njegovega brata. Pri devetih letih. Odraslega moškega. Oče ni trznil. Delavke na socialni so rekle, da sem iskala pozornost. Spet sem bila ponižana. Niti toliko, da bi me povprašale brez prisotnosti staršev.
Življenje teče dalje. Očimovega brata sem še kar videvala. Rane so bolele. Gnus. Jok. Gnus. Odrasla sem. Mama ostala sama, ker je očim umrl za rakom. Nisem jokala. Privoščila sem mu. V srednji šoli me je zadelo.

Bila sem zlorabljena.

Po glavi so mi šle črne misli. Preveč si zaupala. Morala bi prej oditi. Sama si šla v tisto sobo. Preko šole sem našla in šla na terapije. Pisala bi naj dnevnike. S terapevtko sva se pogovarjali. Nisem ji zaupala. Posipala je sol na rano. Da če ne bom redno hodila, je nevarnost, da sama zlorabim otroka ali več njih v odraslosti. Ker bodo rane nepredelane. Od takrat več nisem šla blizu. Leta so tekla. Sem v poznih tridesetih. Našla sem si partnerja. Ljubeč, pozoren, brez čustvene prtljage. Vse sem mu povedala. Zasovražil je mojo mamo, da me ni zaščitila. Ne pogovarjata se več. Mama joče, to je pa to. Vsaj reče tako. Meni. Ko se slišiva.
Vse to je bilo nekaj let tiho. Mirno. Rodila sem otroka. Sinkota. Čudovit otrok je. Nezahteven, majhen, nedolžen, pameten, prekrasen.

In veste kaj se je zgodilo? Stvari se vračajo. V obliki mor. Tokrat uidem.

Ampak ne uidem mislim, da moram zaščititi otroka. Kaj če mu kdo škodi, kot je meni? Paranojo je opazil partner. Pomirja me. Prinese mi čtivo. Umirjam se. Čez glavo mi brenči, da bom zaradi manjkanja na terapijah pedofilka. Gabim se sama sebi. S težavo previjam sinka. Strah me je. Kaj če kaj začutim? Postanem pošast? Ne upam ga kopati! Strah, strah. Spet preberem čtivo. Da ne šteje prva, grda misel. Nisem pošast. Strah. A sem? Je imela terapevtka prav? Spet sem si nabrala materiala. To hočem predelati. Sama. Je to sploh možno? Prosim za nasvete. Hvala.
P.S: Prebrala sem si Neme krike. Marsikje sem se našla. Kot otrok sem kazala veliko znakov, ki sem jih potem ozavestila.

__________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaš pogum, iskrenost in ranljivost. Vaša zgodba je zares pretresljiva…
Veliko ste že doživeli in si predstavljam, da že samo pisanje ponovno prebuja spomine in telo.

Torej: občutki gnusa, sramu, nevrednosti so po spolnih zlorabah izjemno pogosti in v tem smislu “normalni”. Vedno pa so totalno krivični do žrtve, ki mora poleg krutosti zlorabe živeti še življenje v krutosti občutkov. Takšne stvari so kriminal in se ne bi smele dogajat nikomur. Ob vasi zgodbi mi ostaja res toliko krutosti, da ne vem, kaj je za vas bilo hujše: ali nenehno nasilje, ali odsotnost ene zdrave varne odrasle osebe, ali incest, ali dodatne zlorabe (ko nihče ne verjame), po potem se ranjen odnos s terapevtom… po svoje pa ste vse to preživeli in samo čestitam vam, da ste v resnici v marsičem šli prek stvari in ste v partnerskem odnosu rodili otročka, kljub nezaupanju in težki preteklosti… v taksnih primerih se mi res zdijo odločitve za odnose precej otežene.

V vaši zgodbi mi ostaja res ogromno krivde, kot da je z vami kaj narobe.

Čutiti je, da ste v terapevtskem procesu kot postranski produkt prejeli dodaten strah, ravno takrat, ko bi morali dobiti varnost in zaupanje, da ste vi ok.

Ampak kakorkoli že stvari v resnici so (če nekje čutite to, česar se najbolj bojite), niste pošast. Ok? Niste pošast. Niste vi.

Četudi bi vam reagiralo vaše telo na neko misel, ali obliko spolnosti, ki ni za ostale navadna, je to le (sicer res alarmanten) znak, da se oglaša zloraba. Zloraba pa niste vi. Zloraba niste vi.

Verjamem, da so v vas te stvari trenutno se prepletene in da vas zelo skrbi, da ste to vi – ampak zloraba niste vi. Gnus niste vi. Nevrednost niste vi. So se pa ti občutki npr. gnusa po krivici zasidrali tako zelo globoko v vas, da verjamem, da jih čutite kot del sebe in se jih bojite. Ampak to niste vi, vi ste veliko več.

Enkrat sem slišala od ene terapevtke en stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila in sicer: občutek strahu je naša največja varovalka, da nečesa, kar se bojimo, ne bomo storili.

Morda vam bo moj predlog nenavaden: toda vas strah je vaša varovalka. Je vaša varnost. Dokler ga imate, je lahko zloraba se tako glasna in divja in dela marsikaj, pa vas ne more “premagati”. Dokler se bojite, da bi zlorabili lastnega otroka, ga niti slučajno ne boste. Ne vem, koliko vam je (npr na lestvici od 1-10) naporen ta strah in koliko imate zaradi njega posledic (kakšna povečana tesnoba mogoče npr?, nočne more ste omenjali…) – ampak če menite, da imate najvišje številke in da se oglaša na drugih področjih in vam škodi, potem potrebujete strokovno pomoč. Ne, ker bi bilo z vami kaj narobe (!), ampak ker je kruto živeti tako naporno življenje. Ker si ga nihče ne zasluzi…

Tako zelo mi je žal, da ste od terapije odnesli stavek, da boste vi tudi ponovili stvari. Kruto je to, da je bilo spet tako, da je bilo namesto varnosti spet nevarno (kot najprej doma, kot potem po ločitvi, kot po incestu, kot po očimovem maltretiranju, kot po maminem izdajstvu, kot po izdajstvu šole in CSDja), potem se terapevt. In joj, medtem ko to pišem, vam res verjamem, da vam je noro težko zaupati sploh v kakšno institucijo oz strokovno osebo, da bi vam pomagala.

Če vam pa niso, ko ste bili v najbolj ranljivi situaciji. To se ne bi smelo dogajati in tudi terapevti moramo biti pri zlorabah izredno pozorni na to, kako ubesedimo stvari….

Zato nočem biti še en terapevt, ki vam ponavlja travmo, ampak kot ste sami brali v knjigi – posledice zlorab so res izjemno različne in ni ga človeka, ki bi lahko tako na blef napovedal, kakšna bo vaša…. osebno vsem zlorabljenim svetujem terapijo, ampak nujno pri izkušenih terapevtih (!), torej tukaj odpadejo kakšne brezplačne opcije ali stažisti ipd, pač pa pridejo v poštev ljudje, ki imajo sočutje, izkušnje in znanje. Terapijo ne svetujem zato, ker bi mislila, da vsak zlorabljeni zlorablja naprej (ker to dejansko ne drži!), pac pa zaradi transgeneracijskega prenosa travma (vaših strahov – kaj če bodo drugi kaj storili).

Vam iskreno priznam, da imamo najbrž po vsem slišanem na terapijah tudi terapevti malo večjo odzivnost na možnost zlorab, tako da vas v tem delu zelo čutim.

In včasih rečem strankam, ki so preveč prestrašene za svoje otroke, da se mi zdi boljše tako (da je pri mamah povečan strah), kot pa da je odsotnost strahu. Skratka strahu ne vidim kot slabo stvar, dokler ne omejuje nas ali otroka. Partner se najbrž tudi ustraši (in sicer omenjenih omejitev), zato vas hitro pomirja (zelo verjetno tudi iz lastnega strahu). Ampak vse to načeloma težko ocenimo sami, zato vedno priporočam tretjo, strokovno osebo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje ne postanejo pedofili čez noč, sploh ne, če se tega bojijo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje trpijo. Tako kot vi omenjate: življenje v prekrutem strahu in občutku vnaprej, da je z vami nekaj narobe – to je nevzdržno. In tega trpljenja ne rabite več prenašati.

Zlorabe je že konec, mimo je… saj veste, kaj pravi Tanja RS: potres se je že zgodil, to so samo popotresni sunki.

Samo občutki so se….če ste prebrali njeno knjigo, ste že storili največ, kar se tice literature pri nas (ker je to naša najboljša literatura s področja spolnih zlorab). Če ste morda začutili avtorico, kot nekoga, ki zmore začutiti tudi vašo osebno stisko, vam jo toplo priporočam.

Tanja Repic Slavic je specializirana za spolne zlorabe in jo vedno priporočam-predvsem kot srčno in izkušeno osebo. Ob njej pa npr tudi Saro Jerebic, Alenko Lanz, Institut Addictiva, tudi sama delam s spolnimi zlorabami.

Vem, da je na prvo žogo nora misel, da vas spet pošiljam med volkove (terapevte brez občutka)… ampak tudi volkovom lahko rečete dovolj je. Stop.

Tudi terapevtom lahko rečete v obraz: ne zaupam vam, zlorabili ste me, bojim se vas, skrbi me, da me boste izdali… ipd.

Tudi v terapevtskem prostoru lahko postavite meje (tega smo celo veseli).

Vem, da je to za vas izziv – ker doma niso bile slišane, ampak zdaj ste odrasli in vam zaupam, da boste z vsem znanjem znali poskrbeti zase.
Privoščim vam zdrav terapevtski odnos, da boste en dan sproščeni in v sebi svobodni, brez nočnih mor.

Saj veste, že tako lahko družinske rane zacelimo samo v varnih odnosih; ko gre za incest, pa sploh ne upam pomisliti, da komu ne bi predlagala terapije.

Pa se enkrat – ne ker bi bil kdorkoli pošast (!), ampak ker se mi zdi, da si vsi, še posebej zlorabljeni, zaslužijo polno in vredno življenje.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Bila sem zlorabljena. Kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako vrniti spolnost ? Svetovanje za pare

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 30 Aug 2021 14:40:33 +0000

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 8 let. Pred nosečnostjo sva bila relativno spolno aktivna. Večinoma je partner predlagal, jaz pa sem sledila. Imava 15 mesečno punčko. Nosečnost je bila stresna in rizična. Zato spolnosti nisva prakticirala. Nekaj mesecev po porodu je partner več krat dal pobudo za spolnost, jaz pa nisem bila za spolnost, zato je tudi on prenehal s pobudami. S spolnostjo sem se seznanila dokaj pozno. Doma je bila spolnost tabu. Recimo, da vem, kaj si želim, le sram me je to izraziti naglas. Partner pravi, da sva cimra, da ni spontanosti, da ne vidim njegovih potreb. Kako pripeljati spolnost nazaj? Kako si spolnosti sploh želeti in jo deliti s partnerjem? Ali se da kje izmeriti libido?

Ko sem začela s prebiranjem vaše zgodbe, sem pomislila, da opisujete dokaj klasično stanje po prihodu otročka. Res veliko mladih staršev se sooča s spremembami v partnerstvu in prav konkretno tud s spremembami v spolnosti. Npr v primeru stresne nosečnosti ali pa težkega travmatičnega poroda, želja po spolnosti lahko še bolj izgine. Tudi dolga okrevanja, navadno vplivajo na padec želje po tovrstni povezanosti. Da ne omenjamo izčrpanosti, refokusa iz 2 na 3 ipd. Vse močno zaznamuje mlade starše do te mere, da jih veliko poišče pomoč prav zato. V tem ni prav nič sramotnega, je pa veliko razumljivega.

V naslednjem delu vašega sestavka pa sem opazila, da se soočate s tem, da ne izrazite svojih želja.

Od vseh mi izstopa beseda nerodno, ki nakaze na občutek sramu, ki ga omenjate. Kot da bi vas v resnici nazaj držal se najbolj ta občutek. Sram je sicer odlična varovalka, ki varuje našo intimo. Je pa hkrati v spolnosti lahko največja ovira k temu, da jo lahko sploh začutimo. Če smo osramočeni in v krču, kaj si bo o nas mislil partner, se tudi telo ne zmore predati, sprostiti. Ta “predaja” je za ženske ključnega pomena: da se zave sebe, da lahko začuti svoje telo, kaj ji paše, kdaj se vzburi, kakšen dotik jo zbudi in, da v vse to spusti moškega. Če se v to vmešata strah in sram, je prisluhniti sebi in zaupati drugemu, res težko.

V bistvu ste kar odlično povezali stvari: če je spolnost doma bila tabuizirana (in tako posredno osramočena), če niste imeli nikogar, ki vam karkoli pojasnil, sovrstniki pa najbrž podobno, ste bili v tem čisto sami. Težko je potem v to osamljenost koga spustiti. Če ste kot zgodnja najstnica našli pornografsko videokaseto, ste bili za povrh vsega se neprimerno soočeni s spolnostjo, čeprav nenamensko (kar pa nekateri avtorji uvrščajo celo pod pojem spolne zlorabe!!).

Ne vem, kako zmedeno, osramočeno in samo ste se počutili takrat.

Kot, da so zmanjali starši, ki jih ne bi bilo sram in ne bi zmrznili, ampak vsaj kaj spregovorili. To je v današnjem času nujno in vedno vse starše spodbujam, da do 10. leta otrokove starosti direktno spregovorijo o spolnosti in spolnih odnosih. V izogib tabujem, zlorabam in sramu.

Morda pa lahko naredite eno vajo. Če pomislite na tisto mlado razvijajočo se najstnico, koliko si je želela vsaj od koga slišat, da je spolnost dobra, čudovita in ena najlepših povezanosti med dvema?

Da je to nekaj svetega, da je njeno telo sveto in tako genialno ustvarjeno in namenjeno da zaživi na polno?

Predvsem ta del, da bi ji kdo dal dovoljenje, da je raziskovanje spolnosti med dvema nekaj najlepšega in normalnega.

In da četudi čuti zdaj še sram, je čisto ok….in da se bo sčasoma zmanjšal. Kako bi se počutila ta punca, če bi ji nekdo vse to direktno naglas povedal? Bi ji bilo kasneje kaj manj nerodno raziskovati v spolnosti?

Če se vrnem nazaj k vam, zdaj pravite, da ste šele s sedanjim partnerjem zares uživali. Spolnost pri 25ih za vas in ta svet deluje najbrž zelo pozno, če pa pomislimo na to, kdaj so npr naši možgani zares zrelejši je to ravno to leto. Tako, da je povsem ok tudi to glede let. In predvsem razumljivo, če ste bili pač sramežljivi. Najbrž pa ste želeli drugače in tudi zdaj želite drugače. To, da o tem upate razmišljati je že dober znak. Pomeni, da imate malo “poln kufer” sramu..in da ga želite razrešiti. In ja, imam dobro novico, to se na partnerskih terapijah da .

Glede libida se – libido je v resnici precej prozna stvar, veste. Nanj vplivajo tako naše predhodne spolne izkušnje, zlorabe, bolezni, starost, družbene norme in stanje doma… če damo vse to stran, ga ista oseba lahko čuti zelo močno, v drugi situaciji pa nič. Tako da se libida načeloma ne meri, ne obstaja numeričnih opcij. Navadno ga povezujejo s hormoni in moškim izmerijo testosteron, ženskam pa estrogen. Ampak hormoni so zelo spremenljiva zadeva, tako da ima moški navadno zjutraj povišanega, zvečer pa ne. Samo za občutek. Ampak vi ste že povedali, kaj je močno vplivalo na vas libido: izkušnje od doma in sram, povezan s tem. Vse to pa je razrešljivo…

Sram in strah razrešite tako, da se vanj vržete. Ne pomeni v smislu spolnosti, ampak samo ta del, da si drznete narediti kaj drugače, upate sebe pokazati v dobri in “slabši” luči, pokazati partnerju del, ki ga skrivate, dovoliti si narediti kaj norega. Najprej začnita s tem.

Ko boste začeli sprejemati tudi “nore” dele sebe, boste lažje prisluhniti svojemu telesu. Najdita intimo v malih stvareh: dotikih, poljubih, masažah…. In dajte si dovoljenje, da o tem, kar vam paše, jasno in direktno spregovorite s partnerjem. Mislim, da se bo tega samo razveselil, pa četudi bo za začetek ostalo samo pri komunikaciji.

Edino en vidik bi se opozorila: ni vam tega treba delati zaradi partnerja. To si zaslužite v prvi vrsti zaradi sebe, potem pa tudi vajin odnos. Dokler pa ne razrešite tega dela, pa je dobro če partnerju zaupate, da imata očitno drugačne dosedanje izkušnje in da naj zdrži z vašimi. Najbolj toplo pa vama svetujem partnersko terapijo, res dobrodošla – vam zaupam, da je na teh terapijah veliko težav v spolnosti in da jih veliko tudi mine. V vmesnem času pa morda naredite čim več vaj/vizualizacij, s katerimi daste dovoljenje že mlajši verziji sebe, da lahko uživa in raziskuje v spolnosti. Ko si boste dovolili to začutiti, si boste postopoma tudi dali dovoljenje, da se s partnerjem začutita v vseh željah. Pa četudi bi bile cisto nenavadne, ali pa dolgočasne, ali pa odbite, samo vase. Naj bodo, ker so vaše, in so dragocene za oba.

Srečno obema!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

The post Kako vrniti spolnost ? Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Poklic družinski terapevt: Dolžnost ali zadovoljstvo?

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sun, 15 Aug 2021 19:19:15 +0000

Vprašanje: Kako zmorete opravljati poklic družinskega terapevta?

______________________________________________________________________________________________________________

Pridejo tedni in dnevi, ki me izrazito pretresejo…

Na terapijah, pa tudi v pogovorih z znanci, večkrat dobim vprašanje, kako je opravljati poklic družinskega terapevta. Kako zdržim. Po navadi mi najbrž kar zažarijo oči, ker res doživljam ta poklic kot mnogo več, rada ga imam, rada imam ljudi, ganejo me klienti, njihova preteklost in zdajšnje življenje. Presune me njihova želja po spremembi in do vsega tega čutim globoko spoštovanje, zato to srečevanje odnosov čutim kot mnogo več kot zgolj delo.

Na vprašanje, če nosim občutke s sabo, pogosto odgovorim, da so nas na ZDT študiju trenirali prav zato, da občutke zaznavamo, jih ubesedimo in na tak način vrnemo prejemnikom. Tega se terapevti pravzaprav učimo vsak dan, z vsakim novim klientom. Načeloma kar gre, pa vendar pridejo težki dnevi, ko izgubim vero.

Dan, kot je bil včeraj. Ko izveš za novo krivico, nesrečo, smrt ali zlorabo ali kaj drugega hudega. Takrat vse ostane z mano. Lahko ubesedimo stokrat, a spomin ostane. Nikoli zares povsem ne pozabiš besed, občutkov, in šoka. S tabo je, v polni navzočnosti. Čeprav je klient na drugem koncu sveta, si ti z njim. Prenosu občutkov, se v ranljivih odnosih, težko izognemo, tudi če bi želeli in morda že malo pozabiš, a potem po letih na IG vidiš staro fotografijo mame in hčerke in to priklice vse nazaj.

Pridejo dnevi, ko izgubim vero. Priznam. Pridejo dnevi, ko se sprašujem, zakaj je svet tako krut. Zakaj je toliko krivic, toliko nepojasnjenega, zakaj mora obstajati prenos travme čez toliko generacij, zakaj nedolžni trpijo. In ja, tudi v meni takrat vse kriči in vse boli. In v bolečini smo vsi enaki, tudi terapevti.

Ta trenutek, ko tole morda še vedno berete bi izkoristila za prošnjo. Da skupaj z mano mislite na vse, ki se jim dogaja krivica. Močno verjamem, da že to pomaga. In da lahko pokličemo Ljubezen čez vso temo, za katero se pogosto zdi, da je že požrla svet. Ampak saj veste, na koncu ostanejo vera, upanje in Ljubezen. In najmočnejša od njih je ravno Ljubezen.

Z Ljubeznijo, ta post posvečam Tebi, ki trpiš.

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Stenbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Poklic družinski terapevt: Dolžnost ali zadovoljstvo? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vstop v vrtec: Svetovanje za starše

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Fri, 13 Aug 2021 19:22:59 +0000

Pozdravljeni! Kako se kot starš, psihično pripraviti na vstop v vrtec( prvorojenec)? Verjetno je separacijska anksioznost nekaj normalnega za oba, pa vendar kaj storiti, če je mamina anksioznost res velika? Kako se psihično pripraviti, umiriti in predvsem zaupati, da bo vse ok? Hvala

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje. Vidim, da imamo mame pogoste težave s sprejemanjem druga druge… in zato težko naletite na res “uporabne” komentarje.

Upam, da vam bo moj komentar kaj pomagal. Pri svojem delu opažam, da je kakšna skrita anksioznost, oz povečana tesnobnost ob prepuščanju otroka v vrtec izjemno pogosta v dveh primerih in sicer:

– primer nepredelanih zlorab

– primer transgeneracijskega prenosa travme

Razložim: mame, ki nosijo v telesu zlorabo, imajo pogosto strahove, ki so povezani z občutkom (ne)kontrole. Uvajanje v vrtec pa je točno taksna situacija, ki pritiska na te rane.

S prenosom travme pa mislim to, da sem v praksi še vedno naletela na mamice, katerih predniki so bili kot dojenčki veliko puščeni sami sebi (ali pa celo dobesedno zapuščeni s strani mam!!)in mame nezavedno nosijo v svojem telesu ta podedovan strah.

Rešitev je v tem, da raziščete, če imate morda kakšno od teh dveh naštetih izkušenj. Saj veste, jaz vedno svetujem terapijo – za mamo v tem primeru- ker vidim, kako zelo učinkuje.

Poleg tega vidim, da pomaga, če lahko dobite sočutje vzgojiteljice – to je kar težko, ker one začutijo vašo nesigurnost in se navadno čutijo zelo ogrožene ,ne vedo pa, da so v resnici skasirale vaš strah. Zato vedno svetujem, da mama zaupa vzgojiteljici vse svoje možne strahove – da jo ta lažje razume. Če na drugi strani ni sočutja, je to težje.

Za vse je sicer lažje, če v takih primerih uvaja očka, ker ga ponavadi ni strah ničesar..

Vedno pa – zaradi otroka – svetujem počasno uvajanje (tudi po 4 tedne), pri tem, da je res pomembno, da mami ni preveč dejavna v uvajanju.

Mamam svetujem, da o svojih strahovih veeeeliko govorijo s partnerji in prijateljicami, jih izjokajo in skušajo ugotoviti, česa točno se bojijo. Če vidite, da sami ne bi zmogli predelati strahov, vam vsekakor priporočam terapijo.

In seveda, počasno uvajanje pripomore k temu, da se otrok v vrtcu lahko počuti dobro in to zanj ni stres… najbrž tudi to malo pomaga k pomiritvi?

In mamica… vse bo ok. Vem, da tega se ne čutite, ampak res razmislite, česa točno se bojite. Na terapijah delam tudi vizualizacije, kjer svoje strahove pogledamo v najhujši možni luči in jih sprejmemo – da vidimo, da so samo občutki, da smo mi v resnici ok. Tega občutja, te mirnosti in varnosti vam toplo privoščim. Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Vstop v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Čustvena manipulacija- tašča: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sat, 24 Jul 2021 14:45:42 +0000

Vprašanje: Pri tastu in tašči smo si uredili stanovanje v zgornjem nadstropju. Med samo prenovo smo ugotovili, da si ne smemo narediti svojega vhoda, zato imamo sedaj skupen vhod. Imava tudi 16 mesečnega otroka in ga kar jemljeta iz rok, brez dovoljenja. Tašča s partnerjem čustveno manipulira. Ne upam si nič reči ali postaviti mej, sem v veliki stiski. Prosim za nasvete.

____________________________________________________________________________________________________________________

Draga mamica,

preberite prosim večkrat: nikakor NISTE slaba oseba in četudi boste postavili meje in poskrbeli zase, ne boste to postali! In zelo žal mi je , da toliko dvomite vase in v svoje občutke.

V tem sistemu bi bilo to pravzaprav NUJNO – postaviti meje.

To je sicer absolutna naloga vašega partnerja, ampak več kot očitno ima s tem večje težave. To sicer ne preseneča, ker je tudi on padel v kolesje toksičnih staršev, ki iz svoje stiske žal manipulirajo. Vaš partner je po opisu sodeč postaršen otrok, ki ne zmore postaviti meje mami , oz če jo, se počuti krivega in zanjo takoj poskrbi. Morda bi mu pomagali knjigi Strupeni starši (Susan Forward) in Po tihem zapeljani (Kenneth M Adams), še bolj pa vama priporočam partnersko ali individualno terapijo.

Do takrat, pa boste morali poskrbeti zase in za vašega otroka. Nihče ga nima pravice vam vzeti iz rok, sploh pa ne v primeru lažne skrbi za vas. Lahko postavite mejo in lahko ste jezni. Vaša tašča s takimi dejanji v resnici skrbi le zase in ne dovolite ji, da postarši še enega otroka, ki se bo tako navadil, da je treba zanjo poskrbeti, sebe pa pozabiti. Če ta trenutek še ne zmorete poskrbeti zase, imejte v mislih, da delate dobro za otroka in da si oba zaslužita varne odnose.

Dokler so tako prestopane meje, varnosti tam zanj in za vas žal ni. Mamica, tam kjer so zdravi odnosi se spoštujejo meje in se nihče ne počuti ujet, ker se ne more.

Gotovo se je pojavil kak nasvet, da morate staršem pustiti malo veselja, ampak v tako toksičnih odnosih na tej točki to žal ni možno – ker bi s tem omogočali zlorabo otrok. Ni vam tega treba in to ne bi bilo pošteno do vas in vaše družine. Ko se boste opolnomočili, še posebej partner, pa bosta lahko razmišljala v to smer.

Do takrat pa meje, morda celo čimprejšnja selitev, če ne bosta slišana? Morda vam predlog selitve prebudi stisko in vprašanje, kaj če bo zamera. Zamera je vedno pokazatelj nerazrešenih občutkov in v takem primeru temu ne potrebujete asistirati.

Hočem reči, ne rabite biti zamerljivi nazaj, nikakor ne, le jasni v razmejitvah. In morda vam pomaga tudi to, da gospa pravzaprav noro potrebuje nekoga, da ji postavi mejo, da bo lahko končno postala prijazna in spoštljiva babi. In če vas nekdo diskreditira vas, vaše znanje, vaše občutke, zato da lahko upraviči to, kar je njemu normalno. To ni okej, ampak res ne.

Iz mojih izkušenj je tako, da dokler partner ni spoznal, kako njegova mama absoulutno ne pozna in ne spoštuje zdravih mej v odnosu, ni pretrgal popkovine.

______________________________

Ena 60 letna gospa, mi je 4 leta nazaj nekako tako odgovorila; Ker je res bila zelo zadovoljna, zelo zdrav odnos je imela do otrok in bila je sanjska tašča. Takrat sem jo vprašala, zakaj misli, da je tako in mi je rekla, nekaj takega v mojih besedah:

Osnova je dober zakon, če te mož spoštuje, in če imaš dober partnerski odnos, čustveno ne izkoriščaš otrok, če si dobra mama – če dobro odigraš svojo vlogo, potem ko je čas, pri 19 letu, da se posloviš od te vloge – se. Tudi če otroci še niso pripravljeni. Če vse počneš v življenju dobro, se ti ni težko posloviti od dobrega, ker veš da sedaj prihaja novo obdobje v katerem boš raziskoval in gradil nekaj novega dobrega. In, ko vse to veš, ker si dobro živel, tudi drugim dovoliš, da se učijo, da gradijo in da živijo, kot si želijo, ker si to sam sebi dovolil, si želel in živel.

Če imaš dober odnos s partnerjem se ne bojiš ostati sam z njim, ampak se veseliš, če nisi čustveno izkoriščal svojih otrok se veseliš, da bodo odšli, seveda potočiš, kako solzico.

Tiste, ženske ki same sebi ne dovolijo živeti, to kar vedo, da si zaslužijo v partnerskem odnosu, ko otroci začnejo odraščati jih zamenjajo za odrasle ljudi, jih čustveno izkoristijo in na koncu one rabijo otroke, namesto da bi one bile tam za otroke. In one rabijo vnuke, namesto, da bi bile tam za vnuke. Ko odigraš dobro svojo vlogo, veš kdaj je čas, da se umakneš. Če ne vedno nekaj želiš in loviš, ker nikoli v resnici nisi bil to, kar si si želel biti. Ne kot partnerka, ne kot mama in na koncu toliko, kolikor si sebe prikrajšal za življenje prikrajšaš druge.

Toliko kolikor si sebi vzel, jemlješ drugim.

KO SEM TO SLIŠALA IZ NJENIH UST, TUDI SEDAJ KO SEM ZAPISALA, SEM SE ZMRAZILA IN ČUTILA, KAKO RESNIČNO JE TO ŽIVELA. In kako resnično si to sama želim živeti, vi se pa lahko sama odločite, kako si želite živeti.

_______________________________

Seveda bi se rada ustavila še pri vas.

Kje je vaša jeza, ki bi vas lahko zavarovala?

Zakaj vas je strah odzivov drugih? Ti vedno govorijo le o njih.

Morda veste, iz kje se je našel tako ranjen pogled na sebe, da sebe vnaprej krivite?

In da se prepira ali zamere bojite? Kot da bi vas sramotili ali ustrahovali že kdaj prej…

In morda vse to nesprejemanje ne doživljate prvič in vam ni tuje?

In kot, da ste z vsemi temi občutki že kdaj srečali?

Najdite tisto ranjeno punčko v vas, potolažite jo in ji povejte, da je vredna vsega najlepšega, da je lahko slišana, upoštevana in spoštovana!

Za predelavo teh vzorcev vama še enkrat toplo svetujem terapijo, ali terapevtske delavnice dela z notranjim otrokom, kot npr tale – 21. DNI ZATE. Ko boste pomirili sebe in si zaupali, boste v te odnose vstopali z drugačno držo in to kar se zdaj zdi težko, bo lažje. Toplo dobrodošli in samo pogumno naprej.

Zmorete!

Odgovor je podala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona , del odgovora je kopiran in dodan z dovoljenjem Zorice Georgjrv.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Čustvena manipulacija- tašča: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Predrzna neposredna zloraba: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 15 Jul 2021 19:33:46 +0000

Vprašanje: S svojo deklico sem stala pred zdravstvenim domom, ko je mimo pripeljal temen avto in izstopil je neznan moški, ki je mojo deklico nagovoril na zopern, poželjiv pogled, usmerjen samo moji punčki. Jaz sem od šoka deklico prijela in odstranila, in ji kasneje ponovno povedala, da z neznanci ne sme govoriti, ker so to lahko hudobni ljudje. Razmišljam o prijavi, saj so postali tako predrzni, da jih ne moti niti prisotnost staršev. Sem v šoku in stiski, sem sploh dobro reagirala? Je bila to neposredna zloraba?

______________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Vaša reakcija je bila ok: deklico ste odstranili in ji povedali da obstajajo tudi nevarni ljudje, gospodu pa postavili mejo. Vse to je v resnici najpomembnejše. Tako da si lahko daste pohvalo, za izjemno dobro odzivnost.

Glede prijav pa takole – nočem vas prestrašiti, ampak ŽAL je potrebno zlorabe dokazati (torej imeti priče), plus dokazati, da je v ozadju res spolni namen.

Kar je pa pri takih navzven nedolžnih (zlorabah) stavkih skoraj nemogoče. In pri nas še vedno takih zlorab ,ne jemljejo dovolj resno. Žal govorim realno, ker delam veliko s spolnimi zlorabami. Ampak jaz vse spodbujam vseeno k prijavam, včasih – kjer je namen res expliciten –da naredijo vsaj zaznamek in vse to šteje na dolgi rok. Torej, če imate regirstrsko in znamko avta, lahko se vedno oddate prijavo, da sta doživeli zlorabo. Vas spodbujam.

Mi pa vseeno ostaja vaša senzibilnost na (spolne) zlorabe. Ste zlorabo sami doživeli, oz imeli kakšno izkušnjo? Bi po občutku upala ugibati, da morda ja. Če drži, tudi vam priporočam terapijo – zaradi generacijskega prenosa travm priporočam vsem mamam s taksno izkušnjo, individualno terapijo-da se te stvari ne prenašajo v kakršnikoli obliki naprej, da otroci niso “valentni” na zlorabe…

Sicer pa dobro, da ste se oglasili – o pedofiliji se govori se premalo. Vama s hčerko želim vse dobro in varno se naprej.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas trudi na Facebooku.

The post Predrzna neposredna zloraba: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Partner je alkoholik, na pomoč. Svetovanje za pare

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 08 Jul 2021 13:28:48 +0000

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 3 leta, imava 20 mesečnega otroka. Ugotovila, sem, da je alkoholik. Rada bi da odide vstran, a noče, nima kam. Ko je otrok dopoldan doma , ga čuva partner. Kar mi sploh ni všeč, a drugega varstva ni. Otrok je noro naporen. Joka, cvili, se dere, ne pomaga če sem prijazna, niti če sem bolj groba. Prosim, potrebujem pomoč, ne vem kako naprej.

_________________________________________________________________________________________

Spoštovani,

hvala za vaš zapis. Zares ste se znašli v situaciji, ki za vas je potisnila v stisko. Brez denarja, izčrpani in brez podpore partnerja (za katerega ni jasno, ali odnos še imata) in staršev je zagotovo obremenjujoče.

Vidim, da ste pisali že lansko leto in ne le, da se situacija v enem letu ni spremenila, postala je še bolj boleča. Vaš zapis je žal pokazatelj tega, da se brez resnih od-ločitev težko kaj spremeni. Ne vem, če se boste zares morali ločiti od partnerja, pa tudi morda od staršev (ki jih tokrat ne omenjate toliko), pa vendar se zdi to nujno vsaj začasno, da bi lahko poskrbeli zase.

Trenutno se zdi, da ste se v nenehni skrbi za druge ljudi preizčrpali in da vam telo sporoča, da ne more več. Kaj če bi ga poslušali?

Kaj če bi si verjeli, da je partner toksičen in mama ni mama, ki bi bila tam za vas?

Če bi verjeli, tudi globoko v sebi, da je problem v njima in ne v vas, bi najbrž lažje naredili kakšne korake. Zato še enkrat – niste vi krivi za njuna vedenja, ste pa zdaj odgovorni, da zavarujete sebe in nujno (!) tudi otroka.

Puščati otroka v varstvu alkoholiku ,je namreč zloraba otroka. Ne želim, da se počutite slabo, ali krivo, ampak da čimprej razmislite, kje je možna pomoč/ rešitev. Otrok ob takšnem očetu brez nadzora ne sme biti več, niti en dan. Če nimate druge možnosti, razmislite o materinskem domu in kriznem centru, ali pa o pravni pomoči, kjer bi vas usmerili kako naprej – če ne želite več živeti s partnerjem.

Vsekakor v takem stanju ne bi smel ostajati doma in čuvati otroka.

In kje ste vi? Si takšnega partnerja sploh še želite? Kjer boste pregorevali in za vas ne bo prostora niti toliko, da se spočijete? Ste tudi od svoje primerne družine vajeni, da morate potrpeti karkoli, in sploh ni pomembno kako se počutite ? Ste vajeni biti v ozadju in upati, da vas opazijo? In koliko časa boste še upali, da vaša mama postane mama in zaupa v vas? Kruto namreč je, da to enim nikoli ne uspe. Kaj lahko naredite zase? Zakaj ne upate začeti iskati nove službe, ki bi pomenila, da boste več z otrokom? Ko boste finančno bolj stabilni, bi bilo lažje vzdrževati stik z otrokom in ga ne puščati nikomur.

In a veste kaj? Morda se bo otrok tudi takrat končno malo lažje pomiril, ko ne bo več živel v takšnem stresu.

To ne pomeni, da ne bo več upora in tantrumov (ti so pri starosti vašega otroka pravzaprav dobri in ok), ampak vi boste bolj mirni,sočutni in se lažje odzivali nanj! Vam predlagam v ogled še en posnetek o trmi: TUKAJ (v branje pa Celostni razvoj otroskih mozganov, Daniel Siegel) in pa toplo svetujem, da čimprej poskrbite zase, vedite, da si zaslužite najboljše. Začnite z branjem knjig Sanje Rozman, to je lahko vaš prvi korak. Priporočam pa vam tudi terapijo , da se boste lažje opolnomočili in da boste predelali vzorce, ki vas držijo nazaj.

Samo naprej! Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

The post Partner je alkoholik, na pomoč. Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zloraba v otroštvu pri narcistična babici: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Fri, 18 Jun 2021 20:39:03 +0000

Vpršanje:

Kot otrok sem bila veliko krat pri narcistični babici. Že ko sem bila otrok (stara 2leti) sem ob babici dobivala napade podobne epilepsiji . Ko sem pri 2,5 letih pristala v bolnišnici, nisem niti malo zajokala ob dohodu staršev. In tudi sedaj, ko sem odrasla imam težave, ko se znajdem v podobnih situacijah. Namreč še vedno doživljam napade, podobne epilepsiji.Rada bi si pomagala, saj se vrtim v začaranem krogu te zlorabe. Prosim za sočutno pomoč in svetovanje.

____________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,

Otroci so nebogljena bitja, ki za preživetje potrebujejo nego, skrb in bližino svojih staršev, na začetku predvsem mame. To potrebujejo za fizično in tudi za psihično preživetje, saj se skozi nego in skrb učijo kakšen je svet okoli njih in kako se lahko umestijo v ta svet.

Zato je zelo pomembno, da se starši na dojenčke in majhne otroke odzivamo, to pomeni, da pridemo, ko jočejo, da jih potolažimo, da smo na voljo za stiskanje, ljubkovanje, pomirjanje in vse ostalo kar otroci potrebujejo v tistem obdobju.

Skozi ta prvi odnos, ki je za starše seveda zelo zahteven, se ljudje naučimo ali smo nekomu pomembni in ali se lahko na druge zanesemo, da nam bodo pomagali, torej ali bo mama prišla pome in me potolažila, ko jokam. Naučimo se ali so naša čustva in občutja pomembna, ko vidimo, da nas nekdo stisne in ljubkuje, ko potrebujemo tolažbo. In glede na načine, na katere se starši na nas odzivajo v tistem zgodnjem obdobju, razvijemo naš vidik sveta in načine, kako se bomo odzivali v stiski in kako bomo dojemali sebe, kot samostojno osebo in sebe v odnosu z drugimi. To strokovno poimenujemo stil navezanosti.

Stiska, ki jo vi doživljate ob spominih na otroštvo, ob dogodkih, ki vas spominjajo na odhode in vaša res močna telesna reakcija na to stisko v obliki epileptičnih napadov, najverjetneje pomeni, da vi v svojem zgodnjem otroštvu niste doživeli veliko trenutkov, kjer so bile vaše potrebe slišane in upoštevane na nek skrben in negujoč način.

Zato je bil šok, ko sta vas starša pustila pri babici verjetno še toliko večji. Še posebej vas je prizadelo to, da ste ostali pri babici ki ni bila skrbna in nežna, ampak predvsem usmerjena vase in v svoje potrebe in je nad vami izvajala celo psihično nasilje. To seveda ni bilo okolje v katerem bi se vi počutili ljubljeno, sprejeto in varno, kar je predpogoj za zdrav razvoj.

Opisujete tudi vašo reakcijo na starše, ko so vas obiskali v bolnici in prav sklepate, da dejstvo, da niste jokali ko so starši šli, ne pomeni, da vam je bilo tam lepo in ste si želeli tam ostati. Ta situacija le potrjuje dejstvo, da vi z vašimi starši niste uspeli zgraditi varne navezanosti.

In ta izostanek varne navezanosti je tisto, kar vas vedno znova vrže v paniko, ko se vam zazdi, da ostajate sami, da ste ali boste zavrženi, da ste nezaželjeni, ne dovolj dobri, ko ne izpolnjujete želja nekoga drugega.

Čeprav se vam te situacije dogajajo sedaj, ko ste odrasli, so tako boleče in tako zelo močne, ker telo in psiha ne zmoreta razumeti, da sedanje odrasle situacije ne bodo vodile v enake rezultate kot takrat v otroštvu. In tako se v vsej moči vračajo občutki groze, strahu pred zapuščenostjo, strahu pred samoto, morda celo strahu pred smrtjo in se pokažejo v občutjih panike, umika in morda celo v epileptičnih napadih.

Zelo vam privoščim, da najdete pogum in poiščete strokovno in sočutno terapevtsko pomoč.

Tako boste v varnem odnosu in sočutnem okolju doživeli kaj pomeni odnos, ki ni ogrožujoč, kjer boste lahko prišli v stik s sabo kot otrokom in morda poleg groze in strahu začutili tudi žalost, ki ste jo kot osamljen in sebi prepuščen otrok morali potlačiti globoko vase.

Le tako boste lahko pričeli živeti brez omejitev, ki vam jih prinašajo nenehna podoživljanja otroških travm v vašem vsakdanjem življenju.

Da boste morda lažje razumeli sebe in svoje odzive, vam v branje priporočam tudi knjigo Tomaža Erzarja in Katarine Kompan Erzar Teorija Navezanosti. V kolikor je možno vam priporočam tudi terapijo,da boste lažje predelali stisko,ki je v vas.

Vse dobro vam želim!

____________________________________________________________________________________________________________________

Dodate k prvotnemu vprašanju: Veliko krat občutim tudi strah pred posilstvom, saj se me je oče več krat dotikal- ko je rabil mamo. Ni se me dotikal po spolnih organih, ampak kot da bi me grobo objemal (prikriti incest). Je morda ta strah povezan z zlorabo in nenavezanostjo v otroštvu?

Odgovor;

Strahovi so zelo različni in imajo lahko zelo različne vzroke. Lahko tudi enak dogodek v različnih ljudeh, vodi v različne rezultate. Če govorite o strahu- stiski, da boste napadeni in je oblika napada posilstvo, je lahko vzrokov več.

Predvsem se je vseeno pomembno zavedati, da je strah, tako kot vsa čustva, tudi naš zaveznik.

Torej, vsakič, ko začutimo strah, ni nujno, da je ta neutemeljen. In takrat ko je utemeljen je dobro, da ga prepoznamo in odreagiramo in se tako pogosto lahko zaščitimo. Ko sem še enkrat prebrala vaš zapis in to kar se vam je dogajalo in se vam še dogaja, je spolna zloraba.

Vesela sem, da ste sprejeli odločitev in šli na svoje. Tako ste se tudi fizično zavarovali pred nadaljnjo zlorabo. Vsekakor vas spodbujam, da najdete terapevtsko pomoč zase, saj to kar se vam je dogajalo kot otroku in tudi sedaj, kot mladi odrasli osebi je grozljivo, nesprejemljivo in kaznivo. V Ljubljani potekajo mesečne brezplačne skupine za spolno zlorabljene na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Vse informacije o skupini lahko dobite na mailu info@fdinstitut.si. Če le zmorete, vam toplo priporočam to skupino… Morda lažje pričeli predelovati vse kar se vam je zgodilo v varnem okolju, kjer si člani medsebojno pomagajo in se opogumljajo. Res vam želim vse dobro in da čim prej najdete pot nazaj do sebe!

Odgovor je podala družinska terapevtka Barbara Holcman

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Zloraba v otroštvu pri narcistična babici: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.