Kako sprejmeš, da je družina razpadla? Iščem moč, kako najprej to sprejeti v sebi, da ni uspelo…

Družina so bile moja pot, moje sanje. Moj svet, moje preživljanje časa…

Partnerjeve pa posel, avtomobili, prijatelji in vedno kaj pred nami…

__________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
razpad odnosa in družine je nekaj močno krivičnega in lahko celo travmatičnega. Smo bitja, ki potrebujemo odnos, dom in družino.

Še posebej hudo pa je, če je harmonično družinsko življenje bil eden izmed naših večjih življenjskih ciljev, za katerega se izkaže, da ga nismo dosegli.

Ko se razidemo, so občutki, ki jih opisujete, povsem normalni; prebudi se žalost, jeza, nemoč, sram, ker nam ni uspelo in še marsikaj. Trenutno ste v teh čustvih, ki pa jih boste z osebnostno rastjo sčasoma predelali.

Razumem, da je trenutno občutek tak, kot da se vam je zrušil svet. Ampak, dajte si čas. Dajte si priložnost, da vam življenje pokaže, da nam lahko nudi veliko lepega, četudi ne točno tistega, kar smo si mi mislili, da rabimo za srečo. Izkoristite novo poglavje v svojem življenju za raziskovanje sebe, za vzpostavitev bolj avtentične verzije vas. Take verzije, ki bo v prihodnje izbrala partnerja, ki jo bo znal dati na prvo mesto.

Potem lahko vase sanje še vedno uresničite.

Kot pri vsakem travmatičnem dogodku je zadnja faza okrevanja post-travmatska rast. Ta faza zaznamuje drugačen, bolj celovit pogled na to, kar se nam je zgodilo. Je tisti del predelave preteklosti, ko znamo z nekim globljim zavedanjem povedati, kaj smo se iz te situacije naučili in kako smo se zaradi nje razvili in zdaj zato bolj pristno živimo sebe.

Če začutite, vas vabim k vključitvi v terapijo, ki nam v takih trenutkih pomaga v procesu predelave in okrevanja.

Želim vam, da zdaj vso ljubezen, ki ste jo vlagala v partnerstvo, vložite vase in da vaše sanje v prihodnosti zasijejo v še bolj pristni luči. Pia Jerman, Druzinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu

The post Kako sprejmeš, da je družina razpadla: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Me bo zmogel imeti tako rad, kot je imel bivšo: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 3 leta in imava 2 letnega otroka. Že prej je imel težave z alkoholom, ki pa so se sčasoma umirile. Pridejo še dnevi, ko pregloboko pogleda v kozarec , kar bi še tolerirala če ne bi vse drugo bilo ”narobe”.  Cele dneve je odsoten in sem za vse sama. Tudi iz  finančnega vidika nič ne pomaga, razen če ga zelo prosim. Ko se skregava je kratek čas ok, potem pa greva v novi krog. Ljubezen se je izgubila, ampak tistega koraka naprej pa ne naredim, ker imam še vedno neko upanje, da bo prišel dan, ko bo želel več časa biti z nama. Terapije si ne želi, ker prvi, da je vse super, da sem le jaz nepotrpežljiva.  Res ne vem kako naprej?

Spoštovani,

iz vaše zgodbe je začutiti ogromno bolečine in občutka nemoči. Res je, da nimate vpliva na partnerjeve odločitve, lahko pa veliko naredite pri sebi. Ko boste vi začeli zdraviti svoje rane in osebnostno rasti, je verjetno, da vam bo sledil mož. V nasprotnem primeru, boste lažje sprejeli odločitev kako naprej.

Podarite si čas in poskusite fokus obrniti nase, ker z nenehnim trudom, da bi spremenili partnerja se nič ne spremeni.

Poskusili ste vse in še več. Pretirana kontrola in nadzor imajo včasih obraten učinek.

Berem, da vam je težko, ker imate občutek, da ste sami v želji po spremembi v odnosu. Partnerjev odgovor je, da je vse lepo in prav, vaše telo pa čuti bolečino. Osamljeni ste, želite se povezati, biti slišana, spoštovana, ljubljena in na prvem mestu.

Presenečeni bi bili, če bi vam povedala koliko parov se ujame v podobno zanko. Vrtijo se v začaranem krogu. Nekdo se vedno bolj umika in zapira vase, drugi pa si močno želi bližine in teče za njim. Ta igra boli in če je zraven še odvisnost, je včasih čutiti, da smo v slepi ulici. Nikjer ni izhoda, vse okrog tema in občutek strahu ter nemoči, ki vas res lahko drži ujete v takšni dinamiki leta in leta.

Tako da, draga gospa, dajte si pohvalo, da ste spregovorili o svojih občutjih, da iščete pomoč in da ste spoznali, da takšen površinski odnos ni zdrav. Kaj lahko storite? Namesto moža ne morete sprejeti nobene odločitve. Vse ste že poskusili in verjetno bolj kot se jezite, mu grozite, dihate za ovratnik, bolj se on umika in živi v svojem svetu s prijatelji, kjer se počuti sprejetega.

Velikokrat se zgodi, da odkrijemo, da moški ni imel nobenega zgleda v primarni družini kakšna je zares vloga ljubečega partnerja in očeta. Mama pa je bila odvisna od svojega moža, ter preveč skrbna in posesivna do sina ali pa premalo, v vsakem primeru pa je ta mali deček bil zanemarjen. Globoko v sebi na nezavedni ravni je prišel do ugotovitve, da je čustveno se navezati oz. povezati zelo boleče, saj te drugi ne začuti in tako pride do izogibajočega stila navezanosti, katerega opisujete pri vašem partnerju. Pobrskajte med literaturo o stilih navezanosti, kako se vse skupaj prenaša v partnerstvo pa najbolje razlaga Sue Johnson v knjigi Močno me objemi.

Tudi vaša pretekla zgodba je pomembna. V partnerstvu vidimo priložnost za vse tisto, kar nam v primarni družini ni bilo dano. Če je deklica odraščala ob čustveno otopelem, odsotnem očetu, ki je bil po vrhu vsega še nasilen, bo v odrasli dobi imela zelo velika pričakovanja do partnerja, da zapolni to veliko praznino v njej.

Ker se ujame s podobno odsotnim partnerjem, kot je bil njen oče, je bolečina toliko večja.

Najprej je dobro, da se zavedate, v kolikor imate rane iz otroštva, da vam jih ne more zaceliti nihče drug, kot le vi sami. Na tej poti vas lahko varno vodi dober terapevt. Poskusite obrniti za začetek fokus nase, in se vprašajte od kod izvira vsa bolečina. Berite knjige, izobražujte se, pojdite na terapijo, delajte na lastni vrednosti in opazujte ali vam bo partner sledil. Včasih se nasprotna stran zamisli, ko se vse umiri in ni več tistega pritiska ter nenehnih konfliktov.

Glede ultimatov pa strokovnjaki za odvisnosti svetujejo, da se jih ne izreka, dokler niste res prepričani v odhod in tako rekoč s kovčki pred vrati. Kajti z vsakim ultimatom izrečenim kot prazna grožnja se vaša kredibilnost zmanjša in partner vas ne jemlje več resno.

Morda si res vzamete nekaj časa zase, da raziskujete svoje vzorce, prepričanja ter seveda želje in vizijo za prihodnost. Če ostati v vezi ali ne pa vam bo pokazal čas in vaš notranji glas in seveda je odvisno tudi od partnerja, če bo sprejel svoj del odgovornosti ter naredil kaj za ohranitev odnosa. Za dober odnos sta res potrebna dva, da prispeva vsak svoj del sočutja, razumevanja, podpore ter na drugi strani tudi trud za lastne spremembe, prilagajanje in predelovanje vzorcev. Obrambe ki so v otroštvu služili za preživetje, danes pa delujejo disfunkcionalno in razdiralno je treba ozavestiti, osmisliti ter jih počasi v varnem odnosu odložiti. Pred razhodom zato v večini primerov predlagam partnersko terapijo. Vse dobro vam želim.

Odgovor je napisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku .

The post Želim si prisotnega partnerja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila,  me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

 Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva   iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že     srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo. 

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka.  Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti  in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj dolgujem staršem? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Prosim za mnenje o moji situaciji z bivšim partnerjem in mojo mamo. Imam dva otroka, stara 6 in 2 leti. Prvega imam z bivšim partnerjem, ki je bil večino časa odsoten – tudi, ko sva bila še partnerja. In takrat mi je mama očitala, da ga ni doma in nasploh, ni imela lepe besede za njega. Občasno sem jo prosila za varstvo… A mi je hitro dala vedeti, da naj ne računam nanjo.

Zgodilo se je, da je en krat odšla po sina v vrtec, brez moje vednosti, ker jo je prosil bivši partner.

Bila sem šokirana, rekla sem ji, da želim vedeti kako gre otrok domov in s kom… A je čist znorela in se drla name, da naj se umirim, da me sin nima rad in da bo poklicala CSD. Z bivšim partnerjem sta cel čas skupaj, govori se, da sta morda celo par. Ta vikend je otrok pri očetu in skupaj sta ga peljala v toplice. Naj povem, da je 2 leti starega vnuka videla nazadnje, ko je bil star 2 meseca. Prosim za pomoč, sem v stiski, saj ne vem kdo je tukaj nor?

___________________________________________________________________________________________

Draga anonimna, pozdravljeni. Priznam, da sem skoraj ostala brez besed. Kar ste opisali, zares zareže v dno duše.

Že tako ste doživeli stisko s travmatično preteklostjo (s tem mislim ločitev staršev in takrat se izgubo mame!), zdaj pa kot da se zgodba ponavlja. Izguba mame (pa naj bo to v kakršnemkoli smislu) zares boli. To, da mama “izbira strani”, pa seveda vsekakor ni primerno, milo rečeno.

Ko gre za starševstvo naj strani seveda absolutno ne bi bilo, četudi se zgodi ločitev.

Upravičeno se ob tem počutite jezni, besni, izdani, ponižani, osramočeni, razočarani, obupani, v stiski in žalostni in še več. In pravico imate, da te občutke doživljate oz. prečutite brez slabe vesti. Enkrat ste jih nekako že čutili in zdi se, kot da se je zbudila tista že zakopana rana, ki pa za vedno boli.

V dejanjih vase mame sicer vidim njeno željo, ki jo je najbrž čutila že v svojem nesrečno končanem zakonu (o katerem ne vemo veliko, ampak samo sklepam) in sicer, da bi družina “no mather what” nekako vseeno ostala skupaj. Najbrž povezavo z bivšim partnerjem dojema, kot en most med vama. Samo sklepam. V resnici pa gre za njene rane. Kar pa seveda ne pomeni, da vas upravičeno rani. Ampak res ne vem, če se sploh vsega zaveda.

In tako sta -sklepam da – trčili: vaša bolečina, njene izdaje in njena bolečina, ločitve. Kadar v odnosih trčita dve globoki bolečini, pride do zamer. Ker tako zelo boli, da si ne moremo pomagati, pa včasih ne vemo zakaj…

V takih primerih, ko pride do tako globokih konfliktov (ki za povrh vsebujejo se otročke!) isčemo najprej način, da jih izrazimo in način, da počasi začnemo proces odpuščanja – ne čez noč, absolutno ne (!), – taksnega, ki vam dovoli občutke, pa hkrati jasno postavi meje. Zato v terapijah pogosto delamo,: npr vizualizacije, kjer npr vsa naša težja občutja izstrelimo k viru (v tem primeru vaši mami), potem zgradimo ograje (zidove) in samo opazujemo, kako se počutimo, ko vsa jeza pristane pri drugih, ne več pri nas. Na ta način celo odpuščamo, ko jim vračamo občutke… V te prostorčke potem dodamo Ljubezen – ker le ta energija lahko reši taksne močne bolečine… samo skozi oči Ljubezni lahko sporočimo tistim, ki so nas prizadeli, da se tako z nami ne dela.

Lahko si prav predstavljate, kako komunicirate mami, da ji odvzemate dovoljenje za tako ponižujoče odnose in da jo spodbujate, da postane mama v polnosti: da končno vzame materinskost in postane nežna, ljubeča, zaščitniška, sočutna, vaša…

Vas spodbujam, da poskusite kaj takšnega doma… ko boste mami samo prek vizualizacij dajali njeno (!) jezo nazaj in jo videla tudi v njeni ranjenosti, boste morda malo lažje zadihali… In v resnici, tako postavimo meje in ne dajemo več toliko energije tistim, ki so nas prizadeli. Pošljemo pa jim (in nam) Ljubezen, da pozdravi njihove rane. Ko se naše življenje neha vrteti okoli ljudi, ki nam povzročajo toliko slabega, smo mi drugačni. Ker si sami damo vrednost (ne čakamo na njih) in postanemo Ljubezen. Ampak tista, sočutna in razmejena: ki sporoča, ne sovraštvu, ne takem početju in sporoča glasen ja Ljubezni.

Verjamem, da boste enkrat zmogli tudi to.

Za zdaj pa najdite tisto vašo 16 letno najstnico, ki je po krivici ostala brez mami. Objemite jo, jokajte z njo toliko časa, da bo izjokala vso bolečino osamljenosti, sočustvujte.  Povejte ji, da boste vi vedno nežno in sočutno poskrbeli zanjo in da bo od zdaj naprej vedno imela vas, v najbolj materinski obliki možni. Da ne vemo, kakšna je zgodba te babice, ki skuša na napačne načine popraviti zamujeno, da ne vemo kaj je bila takrat ta njena stiska, zamera-ampak vemo, da je bila krivična. In vi imate krivic dovolj. Zato ne nehajte tolažiti svoje najstnice, ki je v stiski. Verjamem, da vam bo lažje, ko jo boste potolažili in ji dali vrednost v njenih občutjih…

In ne pozabite, otrok je vaš. Vedno bo, četudi ta babi naredi ne vem kaj. Babice povečini vse razvajajo, pa ni to nujno tako zelo slabo… nadomeščajo stvari, ki so jih pozabile prej. Super bi bilo le, če bi si zmogle to priznati. Morda pa boste kljub vsemu nekoč ravno vi tisti, ki ji boste znali to pokazati.

Vsekakor bi vam še svetovala, da v primeru, da sami ne boste zmogli s svojimi občutki, poiščete strokovno pomoč (terapijo).

Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku. 

The post Osebna rast – bivši partner in moja mama: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

S partnerjem imava strašno krizo. On je čustveno vse bolj oddaljen. Postavljala sem ga pred dejstvo ali se naj trudi za družino ali naj pač spoka in gre. Nikoli mi ni dal jasnega odgovora. Danes sem mu ponovno to rekla, ker ne morem živet na razpotju in je rekel da do mene ne čuti več nič, da po 10 letih ni to to in da najbolje, da se razideva. Moji objemi in poljubi mu ne pomenijo nič. Po drugi strani pa me je skoraj v istem trenutku preden je odšel po opravkih pobožal in pravi, da se bova tole še pomenila… zelo sem zmedena.

Naš odgovor:

Pozdravljeni. Kriza v partnerskem odnosu se vsake toliko zgodi pri vseh parih. Ob branju vašega opisa je čutiti kar precej strahu … Kot pišete, Vi postavite ultimat, ko čutite čustven odmik, on pa naredi zid, ker se ob tem ne čuti varnega/spoštovanega. Kot da bi si ta vzajemen strah pred ranljivostjo in intimo kar podajala.

Kriza v partnerskem odnosu – moški se odzovejo drugače

Čustveni umiki so namreč moški naraven način komunikacije. Tako kot ženske kar moramo veliko govoriti, ko smo vznemirjene, moški potrebujejo za predelavo čustev prej samoto. In ponavadi se potem znajdejo v obilici dela v kakšni garaži, ali v športu, ali pa v kateri drugi aktivnosti. Ne vem, koliko zmorete čutiti v taki situaciji svoje telo in si priznati, da vas je zelo strah in da se znajdete brez kontrole in v vrtincu vprašanj, kaj se sploh dogaja in kje sta vidva …? Kako lažje je ne čutiti to napetost, ter samo izreci pogoj, ultimat, ker čutite, da bo pa res pokazatelj prave ljubezni? Toda “prava ljubezen” ni na drugi strani niti pogojevanje … Razumem pa, kot ženska, da to varnost nujno potrebujete za svoj obstanek, da vas organsko pomiri. In da vas odgovori v smislu “do tebe ne čutim nič več” prav prizadanejo in se znajdete na še večjem križišču, v še hujšem strahu, napetosti in grozi.

Kriza v partnerskem odnosu – moški se umika, ženske postavljajo ultimate

V resnici pa gre pri partnerju (čisto isto kot pri vašem ultimatu) pravzaprav za sporočilo: ne počutim se v redu v tej situaciji, skrbi me in prav prestrašijo me taksne situacije. Ko ženska namreč ultimate izreka naglas, moški prav zmrznejo, saj se nezavedno ustrašijo, da jih bo ženska na nek način prav požrla, prevzela … Da bodo zgubili del sebe. Isto kot vi čutite zdaj, ko ostajate z njim, ne da bi vam v resnici dal eno gotovost. V resnici gre za podoben občutek pri obema: isti občutek, ista negotovost, isti strah … Ne vem, koliko si dajeta pri vsem tem še občutkov zavrženosti, nezaželenosti in nevrednosti. In si mislim, da vaju oba vse to zelo boli, ko se znajdeta vsak na svojem koncu: on z umikom, vi z ultimatom.  Najbrž se neverjetno pogrešata in upata, da se bodo stvari uredile same od sebe … Da bi se res lahko, pa je pomembno, da vedno poslušate svoje telo.

Kriza v partnerskem odnosu – potrebno je veliko poguma

Vam zato želim veliko poguma za soočanje z lastnimi občutki. Vsi ti so tu z razlogom in je dobro, da ste v stiku z njimi. In nič ni narobe, če se jezite in se sprašujete, kaj se dogaja. Odlično bi bilo pa ugotoviti, katera so tista boleča čutenja, ki se morda že od prej skrivajo za občutkom besa in o tem spregovoriti. Kajti ko boste kot ženska začutili, katera je vaša senzibilnost v tej situaciji, boste bolj mirni v sebi in lažje govorili s partnerjem.

Vse dobro želim tudi vašemu gospodu – tudi on bo potreboval veliko poguma za soočanje z njegovimi občutki, predvsem pa za deljenje tega, kar v sebi čuti. Ta pot zagotovo ni lahka, obljublja pa rešitev odnosa. Če bosta oba šla v isto smer, pot iskrenega, morda tudi zelo težkega, vendar spoštljivega dialoga, kjer bosta spoštovala svoje osnovne različnosti, bosta zagotovo našla skupno besedo. Če čutita, da to ne bo mogoče, pa sta vedno dobrodošla na partnersko terapijo. Srečno na vajini poti!

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Kriza v partnerskem odnosu appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

“V vezi s partnerjem sva 6 let in pol, imava enega otroka, poleti pa se nam pridruži še en. Živima pri njegovih starših, imamo svoje nadstropje, svoj vhod…na vmešavanja njegovih sem se nekako že navadila, je pa problem komunikacija med nama. Velikokrat se ta konča s prepirom, ne razumevanjem drug drugega. Jaz svoja občutja nekako sproščam skozi meditacije, delom na sebi, pa še vedno pride trenutek ko mi eksplodira, začnem kričat in se jezit. Ali pa padem v jok. Njegova reakcija je ponavadi neodziv ali pa zakaj se cmerim kot majhen otrok. Pa tudi ta občutja potem zatrem vase, da ne jočem pred njim. Da prediham in potlačim vase, meditiram. A ko izbruhne, izbruhne…včasih se niti nimam želje pogovarjat, ker ne prideva skupaj. Ko sva kje drugje ( morje, sama v avtu na daljši poti,..) je nekako drugače, komunikacija lažje steče. Ne vem6 več kako biti sočutna do njega, ga razumeti. Kako naj mu izrazim svoja občutja, ko jih že v kali zatre? Ne želi me včasih slišat, melje svoj prav in ko se dokaže da sem imela prav je potem prijaznejši, da vedet da mu je žal ali pa obrne na hec,čes da je vseskozi že mislil enako. Sicer je dober oče, nudi otroku vse in še več. Samo to med nama…? Na partnerske terapije ne želi.”

Odgovor:

Bi vam rada svetovala, pa imam nekako premalo informacij. V tem smislu, ker so logicno enostranske in tezko vemo, kaj zares dozivlja gospod. Bi rekla le, da se mi zdi krivicno do obeh, da se preprirata kdo ima “prav” , kot da vama je to pomembno. Pri tem pa zal oba ostajata neslisana, nepovezana in nasploh razočarana.
Sicer pa kot berem ste vi precej ekspresivni, gospod pa verjetno bolj racionalen. Po opisu sodeč imata skoraj klasicno zensko-mosko razumevanje cutenj: vi jih ozavescate in cutite in dajete ven, gospod pa se z njimi sooca drugace – zato tudi od vas pricakuje, da ne cutite, ali pa vas celo ignorira. Ne vem, kolikokrat so ignorirali mogoce njega in se je tega kar navadil. Vsekakor je to del njegovega sveta, njegovega razumevanja obcutij, po njegovo najbrz najboljse delujes, ce stvari ne cutis prevec. Sklepam? In ni to nekaj osebnega proti vam, ceprav je njegova navada vasa bolecina. In ja, res je tezko delovati v odnosu – ko ste vi delujete tako zelo zensko, moz pa tako zelo mosko.. Tezko bomo resili to takole po internetu, zato me zanima ce bi sel pa na kaksne delavnice? V smislu srecanj za zakonce v krizi? Ideja na hitro…
Za doma pa…. Pustite njemu da custvuje po svoje, vi pa custvujte na svoj nacin. Ce vas njegovo nesprejemanje vasih cutenj zelo boli, mu poskusite to zaupati, na nacin, da ga ne krivite. Pri tem pa se odkriti, ce se vam je to dogajalo ze doma in vas zato boli ob partnerju se bolj. Ce imamo v odnosu namrec obcutja “od doma”, ki nimamo ozavescena, lahko ta zelo bolijo ravno v partnerskem odnosu. ..
Sicer pa zveni res vse skupaj krivicno do vas. Ste razmisljali da pridete na individulno terapijo? Ostanite se naprej tako zenstveni, custveni in ekspresivni – to je najdragocenejse kar zenske imamo. In govori o vasi zivosti, individualnosti, o necem, v kar se je vas partner ze pred 6imi leti zaljubil. In vase solze so pomembne in svete. Ne potlacite jih, le najdite varno mesto kjer se boste pocutili tudi v zalosti spostovano, vredno in sprejeto. Srecno obema želim!

The post Komunikacija med partnerjema appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.