Ločitev od moža in nov odnos: Svetovanje za partnerje

Vprašanje: S partnerjem imava 19 mesečnega otroka. Predlagala sem mu ločitev, saj hodiva eden mimo drugega, kot da se ne poznava. Strinjal se je, brez prigovarjanja. Zgodilo pa se je, da sem se jaz noro zaljubila v sodelavca. Tega moškega res čutim, a sva se zmenila, da prekineva stike, ker ne bi bilo pošteno do mojega moža. Ta moški mi ustreza v vseh pogledih in rada bi naredila kar največ, da dobro izpeljem zadevo in morda nadaljujem življenje s tem moški.  Kaj storiti in kako? Hvala za vse predloge.

______________________________________________________________________________________________________

Draga gospa, pozdravljeni. Ko sem vam že spisala odgovor, sem precej presenečeno slučajno ugotovila, da ste nas pred komaj 3 tedni že kontaktirali. Spraševali ste, kako rešiti prejšnji partnerski odnos. Glede na to, da ste v roku SAMO treh tednov spremenili mnenje, iz reševanja prvega odnosa, do prevare, ločitve in razmišljanja o novem odnosu, me v resnici za vas resno skrbi.

Skrbi me, da lahko hitro menjate razpoloženje, življenjske odločitve (pri tem, da gre za odnose!, ki vključujejo celo otroka!) in da ste vpeti v soodvisne odnose.

Za soodvisne je značilno, da ne zdržijo sami, vsakič znova, pa z vsakim novim odnosom, utopično upajo, da bo kaj drugače. Pa nikoli ni, ker odrešenja od občutkov osamljenosti in praznine, ne prinese druga oseba, le mi sami. Soodvisni že v zelo kratkem roku verjamejo, da jim druga oseba lahko prinese boljše življenje in hitro “padejo v odnos”. Najbrž ste tako začeli tudi preteklo partnersko zvezo in je zato to pripeljalo do krutih in tudi hitrih zaključkov. In zelo verjetno isto počnete sedaj, ko ste nov odnos začeli preko spolnosti.

Vse to je alarmantno in taksno vedenje ne more pripeljati do boljših odnosov, kot ste jih vajeni. Žal ne, četudi dobite popolnega partnerja.

Za začetek vam torej nujno svetujem, da si preberete vso možno literaturo na temo odvisnih odnosov (Zbogom, soodvisnost in pa vse knjige Sanje Rozman npr). Nujno pa bi vas usmerila h komu, ki se ukvarja prav s soodvisnostjo – to počnemo tudi terapevti na Institutu Vita bona.

*******

Glede same situacije pa takole. Zelo dobro se mi zdi, da se stvari pogledajo od daleč in. da ste se odločili za eno pavzo pri obema, da lahko začutite sebe. To se zdi v obdobju, ko se z nekom razhajamo, vedno izjemnega pomena. Raziti se, pa ne vedeti v globini zakaj, je vedno rizično, sploh če so tam otroci. Zato pohvale, da želite vse razčistiti.

Kaj če bi to zares storili počasi?

Si dali res konkreten odmor?

Bi se z vami poglobila v vašo situacijo. Ne pišete sicer, koliko časa sta bila že pred poroko skupaj…? Glede na podatke, pa sklepam, da ne dolgo časa. Da gre za odnos, ki se je začel hitro. Imam prav?

Taki odnosi pogosto (ko mine zaljubljenost in ko mine prva skrb za otroka (po cca 1 letu)) res pogosto doživijo en šok: par namreč, kar naenkrat nima več hormonov zaljubljenosti, nima več močne organske povezave, ima sicer otročka – ampak če sta v osnovi različna, to pomeni se več razlik in prepirov. V fazo, ko bi morala začet gradit na odnosu, vstopita se z enim bremenom (ne mislim otroka, pač pa na razhajanja idej o starševstvu, fokusu na otroku ipd). Skratka, tak par sploh ne mora izgraditi dejanskega odnosa. Ker nima šanse, če se ne ustavi. Iz rajske zaljubljenosti, ki ima vmes celo poroko in odločitev za otroka, lahko čez noč nastane pekel odtujenosti. In tak šok boli dvojno.

Zaupam vam, da je takih primerov na terapijah ogromno in da je to najbolj senzitivno obdobje za tiste pare, ki so zaceli hitro. Včasih pa so ravno bili skupaj npr 3 leta in ko je minila zaljubljenost, izvedeli za dojenčka. Ker je bil ves fokus na otročku in na gnezdenju, spet ni prišlo do preoblikovanja odnosa. In ljudje pridejo na terapijo potem, ko so cca 6 let skupaj, odtujeni in oddaljeni.

Prihod otroka, pa vedno vpliva na dinamiko para. Tudi tistega para, ki je lahko skupaj že več let in funkcionira čisto ok. Torej četudi ste v dobrem odnosu, ima otrok vpliv. Navadno pokaže zgolj na trdnost zveze pred otrokom… in morda se sliši kruto, ampak po raziskavah sodeč, na večino vpliva negativno, za en čas. Ko se par ponovno poveže, pa gre lahko na boljše.

Glede tega vam ne bi več veliko pisala, vam dajem v branje en svoj članek: TUKAJ

In pa povabim vas, da si ogledate webinar prav na to temo, organizira pa ga online šola za starše Veva (najdete ga tukaj). Ta predavanja delam rada, ker vidim, da je tega res veliko.

Pa da se vrnem k vam in vasi zgodbi in bom kar direktna.

To, da od ločenega ljubimca pričakujete varnega partnerja tudi po tem, ko bo minila zaljubljenost, je iluzorno pričakovanje. Že zato, ker varni nismo kar sami na sebi, ampak varni partnerji postanemo. V varnem zavezujočem odnosu.

Ne poznam vaše zgodbe detajlno, je pa zaznati, da vas je odtujenost pri bivšem bolela.

Sta se zmogla v tem s partnerjem sploh povezati, o tem resno usesti se pogovoriti? Če ne, potem je razhod brez pogovora alarm…

Sta šla kdaj do kakšne strokovne pomoči, kakršnekoli? Če ne, potem se mi zdi razhod alarmanten.

Ste se tokrat upali raziti, ker imate končno eno varnost v drugem moškem? Se sami ne bi upali raziti? Potem je razhod alarmanten.

Če ni bilo pogovorov ali pomoči, če je druga oseba pika na i, potem vam mora ob tem zagoreti rdeča lučka. Rdeča luč je znak, da se morate ustaviti in si priznati par zelo resnih stvari. Da je prejšnji odnos propadel zato, ker se nista znala ali zmogla pogovarjati in, da ga niti nista navzven želela rešiti. To je kar težka obtožba in nekako upam, da se motim. To, da je partner tiho, lahko kaže na več stvari. Da ne sme izražati jeze (da se ni nikoli naučil), to, da ima tak karakter (mirnejše soočanje z vsem), ali pa na to, da sluti, da ste se zaljubili drugje in ne vidi izhoda. Si predstavljam, da vas njegova tišina (tudi ob razhodu) spravlja se v večjo prizadetost in da vam ni lahko.

Če ste se znašli v zvezi, ob bivšem, ki je tih in ne zna komunicirati, vi pa ste živahni in polni akcije, si predstavljam, da vam je bilo težko peljati tak odnos.

Vsi odnosi so učenje, kako zdržati drug ob drugem – taksni, kjer sta si dva različna, pa zahtevajo se več učenja in potrpežljivosti.

Na kar bi vas jaz želela opozoriti, pod nujno, je to, da me zaskrbi, da glede na to, kako ste s prejšnjim partnerjem funkcionirali v prejšnji zvezi, da ne bo v obetajoči se nič drugače. Precej hitro po poroki sta se oba predala in to je kar alarmantno. Tudi v novi zvezi – profil človeka, ki ustreza in balansiranje žal ni dovolj dober  razlog uspeha zveze.

Za to, da odnos uspe, je potrebno ugotoviti, zakaj ste se nekje sploh znašli, kaj vas na partnerju privlači (in ne le odbija & zakaj ste se znašli v taki zvezi), kako lahko vedno komunicirata in sta povezana, kakšne so vajine obrambe in ali se lahko zavežeta v pravi odnos, kjer ne bosta bežala drug od drugega… kar se je dogajalo vam prej.

Sicer verjamem, da tudi zveze iz afer lahko uspejo. Čeprav je afera sama na sebi znak strahu, da se ljudje nimajo dovolj radi in prevarajo sebe (tisti ki vara, zato ker ne zmore it iz odnosa prej & ljubimec zato, ker sploh pristane na to pozicijo). Verjamem, da če ugotovite, v vmesnem času, zakaj je tudi vam lažje zbezati v drug odnos. Glede na opis precej hitro – da s tem povečate šanso, da uspete z novim.

Tudi sicer mislim, da lahko uspemo v vsakem odnosu, kjer se oba odločita za garanje. Afera ni najboljši indikator, ker pokaže, da sta se znašla dva, ki že nista garala. Ampak saj veste, obstajajo tudi izjeme, ki potrjujejo pravilo in morda ste tudi vi ena izmed njih. Tega ne ve nihče od nas.

Kakorkoli pa že, vam res svetujem, da si vzamete čas in dvojno predihate odločitev. Če bi bili brez otrok, bi se mi zdelo lažje, tako pa je tole malo drugačna situacija. Staršem vedno svetujem, naj gredo magari še zadnjič po pomoč, z drugim staršem, tako da bodo vedeli in čutili, da so naredili vse za odnos, & da zato ni šlo. Ko porabimo vse moči, da odnos rešimo, potem pa se lahko soočamo s tem, da ne gre in da je tudi to ok. Sicer pa lahko hitro ostaja kakšna krivda, če ne prej, potem, ko otrok vpraša, zakaj nista skupaj. Zato tudi vas spodbujam v to smer – ampak odločitev je pa seveda vaša.

V vsakem primeru si vzemite čas zase in za razmislek o prihodnosti – saj veste, vsi naši odnosi se ciklično ponavljajo, dokler jih ne razrešimo.

Morda pa preberete kaj o tem? Morda knjigo o Družinski terapiji (Christian Gostecnik) ali pa kaj na temo prevar (Veronika Podgorsek).

V vsakem primeru vam želim vse najboljše – ob komerkoli se bo odvila vaša pot – vso srečo in veliko ljubezni do sebe. Da izkoristite vaš čas, da ugotovite, kako ste unikatni, čudoviti, posebni in vredni. In da za to ne potrebujete prav nobenih zunanjih potrditev. Srečno!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.