Depresija pri odraslem moškem.
Pri meni zelo ljubi osebi se je pojavila depresija. Vsi znaki prisotni, tudi sam je priznal vse znake in da je že dolgo časa trajalo, da si je sam tudi priznal da je zapadel vanjo.
Zanima, kako pomagati?
Psihiater odpade, to je prva stvar ki je reku da NE, ker ne želi nobenih tablet.
Psihoterapevt tudi zaenkrat ne. Je imel z enim zelo slabo izkušnjo, zato razumem. Če res ne bo v parih mesecih bolje, je rekel da razmisli, da se vrne k drugemu.

Hvala za vsa mnenja 💜

______________________________________________________________________________________________

Gospa pozdravljeni, ko govorimo o tako resni stvari, kot je depresija, je strokovna pomoč nujna. Seveda ni vseeno kam greste in pomembno je, da se partner počuti ok. Ampak če ne najde strokovne pomoči, pri tako resnih motnjah lahko tvegamo resne, tudi tragične zaplete.
Razumem slabe izkušnje, ampak naj vztraja na dobri in sočutni obravnavi.

Vem, da je to žal tveganje, ampak naj ne spušča kriterijev.

Drugo pa – to, da gre do psihiatra, ne pomeni nujno pristanek na zdravilih. Psihiatru naj zaupa, da mu do tega ni, da pa rabi njegovo pomoč pri diagnostiki.

Samo psihiatri znajo oceniti, kako daleč so stvari…. In ne delujejo vsi po istem načelu.
Zelo priporočam Jeleno Flajs de Miranda ali Klemna Rebolja, za oba slišim same pohvale.
Vse manj – razna alternativa ipd je lahko sicer dober pripomoček in dodatna podpora telesu, ampak strokovna pomoč je NUJNA v primeru razvoja duševnih motenj.

Brez tega je lahko zelo zelo nevarno.

Držim pesti, da ga čimprej prepričate. Vse dobro!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

______________________

Spoštovana gospa, depresija se lahko pojavi iz večjih razlogov in ima lahko zelo različne razsežnosti. V najhujših primerih je potreben psihiater, da se situacija stabilizira in se potem začne delati.

Vsekakor bi pa svetoval, da se dela počasne korake, zastavi kratkoročne cilje in tako počasi in počasi prihaja ven iz občutka nemoči in obupa.

Pri depresiji je najpomembnejše, da oseba ostane aktivna in se počasi trudi spremeniti svoj pogled na življenje in se trudi vzpostaviti rutino, da bi se počutil bolj varnega in videl nekakšen smisel.

V kolikor si želite strokovno pomoč pri depresiji, jo ponujamo tudi TUKAJ. Vse srečno vam želim.

Sočutni admini

Več naših brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Depresija pri odraslem moškem: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo. Trenutno se počutim kakor da sem izgubila svojo iskrico. S parterjem sva skupaj že 10let.

Partner ima mentalne težave in zaradi tega so bili problemi. Na začetku zveze je bilo najhuje. Ostala sem ker se mi je zdelo grdo pustiti ljudi ko te najbolj rabijo in seveda zato ker sem bila zalubljena. Ampak sedaj se sprašujem kako je to pustilo na meni posledice.

Zelo sem se fokusirala na partnerja in svoje potrebe potisnila v stran.

Z težo povem, da sva se precej veliko kregala. Že parkrat sva šla narazen.

Počutim se prazno, ne vem več kdo sem in bojim se, (čeprav so se stvari obrnile precej na boljše) da v tej zvezi nebom uspela najti sebe. Glede na to da ima partner težave že od prej.. in glede na najino zgodovino se mi zdi, da mi je težko ob strani. Enostavno ima dosti svojih problemov. Jaz pa tudi po vseh turbulencah ne vem več če zmorem “sama”. Najbolj se bojim da bodo deli mene ki jih še ne poznam, ostali zaklenjeni. Trenutno se v meni kuha depresija oz žalost s katero si želim biti. Mogoče zaradi odnosa mogoče zaradi sebe. Ne vem.
Kaj mislite vi?

___________________________________________________________________________________________________

Draga gospa,

Žal mi je za vašo težavo, zveni precej resna po opisu stanja (mentalne težave partnerja). Nekateri ljudje mislijo, da lahko rešijo druge, in celega sebe predajo v reševanje drugega. A kot ste že ugotovili – pri tem izgubite sebe.
Obdaja vas žalost, s katero želite biti. Če ste le zapisali prav, da ni bilo mišljeno žalost s katero ne želite biti, se mi zdi to zelo zrelo in odgovorno od vas.

Ni vsaka žalost depresija, včasih nam žalost sporoča, da smo ranjeni, prizadeti.

Veste, vsak od partnerjev je naprej odgovoren zase.

Ali ima partner strokovno podporo?

Ali gara na sebi, da bi rešil problem?

Kje ste vi v tem odnosu in kako so zadovoljene vaše potrebe tukaj?

Vaše potrebe so enako pomembne kot njegove, pa najsi on še tako trpi. Oba si morata stati ob strani, in čeprav tehtnica lahko zaniha kdaj v eno ali drugo stran (da je en od partnerjev slabše, da gre čez hude stvari), je dobro, da je to čimbolj uravnoteženo (so sicer tudi izjeme… drugi faktorji, ki vplivajo na to, da je eden bolj v centru pozornosti in potreben podpore).

Sta sprobala kakšno zakonsko terapijo?

Podporo?

Če si želite rešiti odnos, je vredno probati.

Če pa dovolj poznate sebe in odnos, da veste, da pomoč ne bo uspešna, potem ni drugega, kot da sprejmete težko odločitev in zapustite odnos. Vseeno bi po napisanem rekla, da je vredno morda prej na individualno terapijo, saj ste zapisali s težkim srcem stvari, ki so precej normalne v globokem odnosu – da ste se veliko kregali in celo večkrat razšli. Dva, ki iščeta pot, ki plujeta globoko, se bosta zelo prizadela na tej poti, a to se ne pomeni, da nista za skupaj. Čeprav razhodi ogrozijo odnos, so včasih ultimati nujni, če pomagajo razrešiti nesporazume (npr. Narazen grem, če ne spremeniš svoje odvisnosti od tega in tega…).

Odnos je prostor rasti, zadovoljevanja potreb obeh, varnosti, in če tega ni ali se ne da ustvariti tudi ob strokovni pomoči, je vsekakor bolje za ljudi, da zapustijo odnos.

Žalost nam pri tem lahko pomaga, da izžalujemo odnos, in ponovno spet najdemo sebe. Druge lahko še vedno ljubimo, a ni potrebno vztrajati v odnosih, kjer ne vidimo upanja za reševanje. Saj vemo – žal, ljubezen sama ni dovolj.

Vse dobro vam želim, terapevtka Špela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izgubila sem sebe, kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Živijo.

Rabila bi samo malo spodbude oz. dvig energije. Že skoraj ves januar sem totalno na dnu.

Nobene volje, nobene motivacije. Vse kar sem prej počela zase, za dvig energije mi je sedaj brez veze. Živim kot en duh, senca sama sebe.

Naj povem, da sem šla lani čez močan proces, da sem začutila svojo vrednost in dejansko sem jo.

Bila sem taka, kot sem si želela, žarela sem, poznala svoje želje.

Vendar nekaterih stvari potem nisem zmogla speljati in sem spet povozila sebe. In spet sem padla na dno in sedaj se ne zmorem pobrati. Zdi se mi, da nič več na smisla (to delo na sebi, sledenje sebi…). Prosim za kako spodbudno besedo. Hvala

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Zimski meseci so najtežji, ni dovolj svetlobe, sploh januar je težek mesec, namreč decembra je veliko dogajanja, veliko druženja, januarja pa je en občutek, kot da vse potihne, pade v neko luknjo.

Vendar pa samo meseci niso v celoti krivi za vaše počutje.

Od kod vam je že znano to, da vam je skrb zase ‘brezveze’?

Koliko je manjkalo nekega veselja, življenjske energije v vaši družini, ko ste odraščali?

Čestitam, da ste šli čez ta proces in predvsem sem vesela za vas, da ste lahko vsaj za nekaj časa začutili sebe.

Napisali ste nekaj res ključnega – da niste zmogli.

Ne, da niste hoteli, ampak niste zmogli. In je ok, včasih pač ne zmoremo. Torej niste sebe povozili, vendar pa niste zmogli končati kar ste si zadali. Mogoče še boste. Hkrati pa glede na to, da ste tukaj se obrnili po nasvet, meni to že kaže, da še vedno želite življenje zajeti s polno žlico.

Se pa tole bere kot da bi mogoče lahko bil začetek kake depresivne in/ali anksiozne motnje.

Kako spite?

Spite morda preveč, premalo?

Kako je s hrano?

Jeste preveč, premalo?

Kako je z osebno higieno, jo zmorete vzdrževati?

Če karkoli od tega ne deluje kot bi moralo, priporočamo obisk kliničnega psihologa ali psihiatra.

Definitivno je delo na sebi nekaj kar ni ravno prijeten proces. Jaz vedno rečem klientom, da je terapija za pogumne, ker ja, je težek proces. Ampak v tem procesu imate eno zdravo osebo – terapevta, ki vas drži za roko čez vso vašo temo. Poleg tega pa, po tem procesu življenje kar naenkrat postane jasno, umirjeno, naravno začnete živeti na način, da se polnite, brez sile ali ‘moči misli’, ker to ne deluje.

Namreč, če se mi odločimo, da se bomo dobro počutili, ja lahko da se bomo dve uri oz. še to ne, ker bomo samo potlačili, potem pa nam to ne bo uspelo vzdrževat in se bomo začeli kriviti.

V resnici pa človeška psiha sploh ne deluje tako. Človeška psiha in posledično njegovo (dobro) počutje pride počasi, z ljubeznijo in sočutjem.
Želim vam veliko ene nežnosti s sabo in vabljeni na terapevtski proces tudi k nam v Vito Bono.

Komentar je napisala terapevtka Kaja Kocjan – Vitabona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ali je delo na sebi smiselno: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kje je moj smisel življenja?

Dolgo sem premišljeval, kako naj sploh začnem s pisanjem. Na žalost sem prišel do trenutka, ko ne vem več kako naj komu zaupam. Kako naj sploh najdem nekoga, ki mu lahko zaupam?
Živim v tujini. Tisoče kilometrov stran od moje družine, staršev. Živim sam. Skupaj z domačim ljubljenčkom, ki je edino živo bitje tukaj, ki mu še zaupam. Bil sem uspešem. Uspešen v karieri, poročen. Danes sem podrt, razočaran in ločen. Vse skupaj je pustilo ogromno posledic na meni. Ne morem si predstavljati, kako bom se kdaj srečen. 

Vse je šlo navzdol in zadnjih nekaj let, z izjemo nekaj mesecev, se borim sam s seboj.

Z depresijo, ki je vsak dan hujša. Zdravim se z zdravili, poskušam biti pozitiven, poskušam iti na zrak ampak vedno znova padem nazaj v luknjo. Bil sem v razmerju. Po ločitvi, več kot eno leto, pa se ni izlšo.

Nisem več med mladinci. Nekaj čez 40 jim imam. Nobenih otrok. Na žalost. Želel sem jih pa je bila ena od laži bivše žene, da je na skrivaj jemala kontracepcijo. Nisem narcisist. Daleč od tega. Za svojo partnerko bi naredil vse. Vedno. Od tega sem dobil samo razočaranje. In ‘nož v hrbet’. Ampak to je bilo. Kaj sedaj.

Kako naj se spravim k sebi?

Terapija ni pomagala. In bila je zelo draga. Poskušam sam zlesti iz te luknja. Ampak vsak dan razmišljam, kako bi si dal pištolo v usta in vse skupaj končal. Pa si ne zelim, ampak vsak dan vsaj nekajkrat pomislim, kako bi bilo lepo ne več misliti na vse to.
Spim slabo. Silim se v hrano pa čeprav mi ne paše. Da bi se družil, se res ne.

Komu naj še zaupam? Kako naj bom jutri? Ne živim več za naprej.

Živim za dan za dnem. Zbudim sem in komaj čakam, da zaspim ker to je se en dan, ki sem ga preživel.

Ljudje težko razumejo. Ne krivim drugih. Vsak ima svoje težave. Vsak doživlja svoje težave drugače. Vsak jih čuti drugače. Rad bi nazaj postal tisto kar sem bil.

Vesel, optimističen poln načrtov. Danes nimam nič. Prazno življenje. Nikogar, ki bi mu lahko zaupal. Nikogar s katerim bi skupaj pogledal film. Nič. Kuham sam zase. Na sprehod grem sam. Ko pride vikend, ne govorim z nikomur cel vikend. Je to življenje? Težko je navzven igrati nekega ‘veselga’ fanta, ki pa v realnosti komaj preživi dan. Vsak dan težje…
Imejte se lepo. Bodite hvaležni, če imate nekoga s katerim lahko pogledate film in vam zaželi ‘lahko noč’.❤️

_____________________________________________________________________________________________

Dragi gospod, vaša pripoved zareže globoko v srce 💔. Žal mi je, da tako zelo trpite.

Malo me spominja na možnost tiste depresije, ki je po razhodih in osamljenem življenju v tujini precej pogosta.

Ste razmišljali, da bi ponovno obiskali psihiatra, da vidite glede tega kje dejansko ste?

Včasih trenutna zdravila niso dovolj in če razmišljate o smrti, ne delujejo dovolj dobro. Možno je, da bi povečali dozo, ali pa dali druga…

Če mi ne bi omenili razmišljanja o smrti, morda o tem ne bi napisala takoj, toda zdi se mi nujen čimprejšen obisk.

Poleg tega bi vam priporočila, da se čimprej podprete tudi naravno – v FB skupinah (naravno otroštvo in “za vsako bolezen rožca raste) lahko najdete ideje za podporo telesu.
Ko boste podprti celostno, pa je čas za terapijo.

Najdite ugodnejšo, poskusite z drugim terapevtom. Včasih se ne ujamemo z vsakim terapevtom in s tem ni popolnoma nič narobe-je pa kruto, da ste zdaj v takem stanju brez terapij. Nujno morate odkriti, zakaj se vam pojavlja ta osamljenost…

Tujina – morate tam ostati? Kako ste z druženjem, s sodelavci, s pridobivanjem novih prijateljstev, z druženjem z nasprotnim spolom?

V stanju depresije to seveda ne gre, toda ko se boste postavili na noge psihično, bo morda tudi druženje lažje steklo. Sicer pa je morda vseeno vredno razmisliti in narediti kaksno pavzo za daljši obisk doma, ali pa celo bolniško doma, ali pa v končni fazi tudi selitev?

To sta prvi dve misli, ki prideta na pamet. Prosim, takoj poskrbite zase. Niste sami, tukaj smo za vas. Pogumno naprej! 🙏

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku. 

The post Kje je moj smisel življenja? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Draga gospa, pozdravljeni.

Depresija je žal kruta bolezen, ki nam vzame energijo, voljo, interese in moč.

Kar opisujete glede sebe, je žal pogosto in pričakovano zato vam toplo svetujem zdravljenje depresije – ste že udeleženi v psihiatrično in psihoterapevtsko obravnavo)?

Ne vem, ker niste omenili, zato vseeno dopišem. Kadar je prehudo, vam predpišejo antidepresive in če AD niso pravi in zato ne primejo, vztraja to obdobje brez energije in brez moči dalje. Pravi ad morajo pomagati.

Terapija pa vam lahko pomaga odkriti, zakaj je prislo do te bolezni in vam jo pomaga obvladati celo do te mere, da je nekoč življenje spet lepo in morda celo brez AD.

Najprej morate poskrbeti zase, da boste lahko za druge  zdaj ne morete, ker se vam dogaja krivice depresije.

Lahko pa je drugače, samo odločiti se morate.

Zdaj pa k situaciji z otročkoma… si predstavljam, da vam je sla v sekundi vsa kri v glavo in da niste vedeli, kaj točno narediti in gotovo ni to kar nekaj. Je en klic po biti opazen, slišan in zelo upoštevan. Gotovo potrebuje NOVE strategije, kako postaviti mejo, kako zahtevati stvari zase – da ne gre predaleč…

Ampak, da boste lahko prišli tako daleč, da ga boste lahko to naučili, boste morali najprej, ekspresno poskrbeti zase. Ne bo čez noč (ad primejo v 2-3tednih cca), ostalo pa je proces. Ampak ko boste imeli energijo, boste lažje sebe in sina učili novih strategij.

Če vas skrbi za sina, gresta seveda lahko na pogovor – ampak mislim, da morate najprej poskrbeti zase in vam bo lažji tudi ta del s sinom. Samo pogumno naprej.

The post Imam depresijo: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Izčrpanost in obup

Pozdravljeni.

Prišla sem do točke, ko je zame preveč in zato iščem mnenje, pomoč še tukaj. Sem mama trem otrokom, najmanjši je nekajmesečni dojenček, druga dva predšolska.

Včeraj sem doživela preblisk, da tako ne bo šlo več. Fizično sem izčrpana, neprespana, obroke jem stoje ali pa jih niti ne uspem pojest. Imunost mi je zelo padla, na to me opozarja herpes, afte, vnetje itd… Tukaj pa se pridružuje še psihična izčrpanost; zelo se trudim, da čez dan zadržujem solze in vso žalost in osamljenost, ampak kdaj je dovolj ena malenkost in dobesedno prekipim.

Posledično kričim na otroke, partnerja ali starše(z njimi sem v kontaktu preko telefona, ker ne živimo blizu).

Vse me moti.. Če že kdo naredi kaj namesto mene, kar se tiče otrok ali gospodinjstva, je vse narejeno polovično oz. nepravilno in posledično, moram popravljat za njimi “škodo” jaz sama in dejstvo je, da imam sama potem še več dela, kot če bi nekaj že prej naredila sama… samo primer: partnerja vprašam, če lahko malo pestuje dojenčka, da jaz medtem dam sušit perilo… Pridem čez par min mimo in dojenček je že v nahrbtniku podložen z goro blazin… ali pa prosim taščo, če lahko gre po otroka v vrtec, ko ravno ne morem in ona res samo fizično pripelje otroka domov.

Oba ali eden po navadi histerično jokata, ker se je pač zgodil po poti kakšen nesporazum in ona se s tem sploh ne ubada ali da bi poskušala kaj razrešit.. Ko pa vprašam kaj je bilo, reče vse možne različice besedne zveze ne vem in zapre vrata. Nato jaz porabim eno uro da jih potolažim in izvem kaj je bilo, po navadi kakšna malenkost.

In tega je ogromno in sama sem iz dneva v dan bolj razdražena, nemočna.

Stres ki se samo nabira in nabira. Počutim se stisnjena v kot, brez izhodno. V obupu sem, žalostna. Zjutraj se zbudim dobre volje, čeprav se na noč zbudim v povprečju 5x, popoldne še nekako gre, proti večeru mi pa zmanjkuje moči, fizične in psihične. Ne vem ali sem res preveč zahtevna ali kaj…kar se tiče vzgoje stremim k sočutnosti, otroke poskušam slišati in razumeti, vzgajam jih z zgledom…ampak zaradi vsega izgubljam stik tudi z njimi in posledica je nesodelovanje. In smo v začaranem krogu.

Načeloma veliko časa preživim sama z njimi. Name so zelo navezani in dejansko, tudi bolje funkcioniramo, ko smo sami. Vendar roko na srce, mi je zelo naporno, predvsem fizično, saj vsak otrok je svoj in vsak potrebuje mamo, da ga vidi in objame z obema rokama. S partnerjem imava tudi težave, poskušala sva jih rešiti tudi s pomočjo terapije, vendar nismo končali, ker nismo bili na isti valovni dolžini, predvsem partner in terapevtka. Tako, da sva vedno na ali greva narazen ali bova skupaj. Dejstvo je, da je tudi on pod stresom.

Imava se rada in razhod ne bi razrešil nič, ampak tudi tako ne gre več.

Oba sva izžeta od vsega in nemočna. Ne vem, res ne vem več kako naprej, prišla sem do točke, ko sem ugotovila, da tko ne morem več in da trenutno mi najbolj pomaga pogovor oz da se komu izpovem. S partnerjem se ne morem, ker mi ne more bit v oporo v situaciji ki je… Starši in prijateljice tudi nam ne uspe, skozi je kaj oz ima tudi vsak svoje težave.

Občasno se tolažim z mislijo, kako terapevtu razlagam moje oz naše probleme in za trenutek se počutim bolje.

Trenutno sem vezana na dom oz če že kam grem, gredo otroci povečini z mano. Zato si še za vsaj nekaj mesecev ne morem privoščit bit odsotna par ur od doma. Tako da kakšne terapije trenutno niso mogoče… Bi pa rada, čez ene pol leta začela s kakšno res v redu partnersko terapijo, če se bova dogovorila.

Razmišljala sem da bi šla sama tudi na regresijo oz ozdravitev notranjega otroka in tudi, da bi šla s partnerjem na postavitev družine. Vendar trenutno ne gre skozi, ne finančno, ne časovno. Kakšne masaže ali manikure, mi pa po pravici ne mikajo, ker ja tisti trenutek bi pozabila na težave, a izginile pa ne bi, tako da to ni rešitev.

Namen sem imela biti kratka, tako da se opravičujem za daljši post, pisala sem ga po presledkih od jutra. Trenutno se počutim že bolje, ko sem to dala ven iz sebe, ampak kako naprej…razmišljam, če obstaja možnost, da bi si s kakšnim kvalificiranim terapevtom spletno dopisovala oz izvajala terapije? To me nekako navdaja z upanjem…rabim nekoga, da mi prisluhne in mi je v oporo. Morda mi lahko kdo svetuje tudi za uporabo bahovih esenc mogoče, vsaj za trenutno podporo. Upam, na kako vzpodbudno besedo, na kakšno podobno izkušnjo kakšne članice oz člana, ki je dal to skozi… Hvala vam iz srca.

___________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena. Iz vašega zapisa je res čutiti obup in izčrpanost, kako močno ste dejansko ujeti v ta krog iskanja pomoči in ponovnega razočaranja.

Veliko ste storila že s tem, da ste si priznala, da ste izčrpana, da ne zmorete več.

To je po navadi eden težjih korakov. Saj si želimo ostati vsemogoče, tako kot se od nas pričakuje oziroma kot nam drugi (predvsem mediji in pričakovanja iz okolice) narekujejo. Pa vendar smo le ljudje, tudi me imamo svoje meje, limite. Kaj torej storiti?

Vse ‘alternative’ terapiji imajo seveda svoje pozitivne strani, ampak vseeno bi vam svetovala, da raje čas in denar najprej namenite za dobrega terapevta. Ne vem, če jih kdo nudi preko Skypa zato jih bom par označila pa mogoče pišite komu, verjamem, da se da vse dogovoriti glede na vašo situacijo – Alenka Lanz, Saša Golob, Druzinska terapija – Vita Bona ). Kasneje se lahko vključite v kakšne podporne skupine za mamice ali pa se dodatno podprete tudi z ostalimi pristopi, ki ste jih tudi sama omenila.

Verjamem, da sta oba s partnerjem pod stresom in da vam drugi želijo pomagati. V razmislek pa mogoče postavim še par vprašanj.

Kako bi bilo, če bi ob tem, ko prosite za pomoč, podali bolj natančna »navodila«? Npr. ko prosite taščo, da gre po otroke, ji dodajte še, da bi tudi po tem potrebovali pomoč pri pripravi kosila ali pa pri čiščenju.  Veliko stvari pade zgolj in samo na vas in vem, da je občutek, kot da se na nikogar ne morete zanesti močan. Sploh, ker imate take izkušnje. Ampak velikokrat gre tudi za enostaven nesporazum.. Ker ne znamo ali ne zmoremo vedno izraziti svojih želja, drugi pa tudi ne ve česa točno smo si želeli, ko smo ga prosili za pomoč.

Težko pa je tudi spustiti pričakovanja, ki jih imamo do partnerja ali drugih, sploh kadar gre za skrb otrok.

Velikokrat si tako same nakopljemo še več dela, kot bi ga sicer imele.

Kaj ko bi, npr. ko je dojenček pri očetu, vi zavestno ne hodila tam mimo, kjer sta onadva?

Ali pa da bi pač pustili, da je otrok podložen in da partner poskrbi zanj, kljub temu, da ne bo poskrbel zanj na način kot bi to storila vi? Vem, da je težko. Ampak tudi on je starš in v redu je, da ima vsak starš malo drugačen pogled, način, saj ima tako tudi otrok več različnih izkušenj.

In strinjam se, da te kratkotrajne rešitve (kot so manikura, ipd.), niso rešitev. Ena od rešitev pa bi bila, če bi si vsak dan vzeli nekaj časa zase.

Dogovorite se s partnerjem o tej možnosti. Da si vsak dan vzamete vsaj 10 min zase. Kasneje lahko tudi kakšen dan več, seveda. Ampak tako, za začetek.

Kaj je 10 min proti ostalim 23 uram in 50 minutam, ko ste mama?

Verjetno si lahko privoščite vsak dan biti deset minut le vi? 😊 Jaz verjamem da.

Ampak teh deset minut ne početi ničesar – ne pospravljati, ne gledati kje se nabira prah in zakaj spet kdo ni odnesel smeti. Ne. Ta čas je vaš.

V teh 10 minutah v miru poslušajte glasbo ali pa se samo uležite in zaprite oči. Kasneje, ko boste ta čas raztegnili, si privoščite kaj drugega samo za vas (branje knjige, ogled serije, sprehod, karkoli…). Mogoče se vam zdaj zdi čudno, zakaj le 10 minut?

Ker opažam, da če mamicam rečem naj si vsak dan vzamejo vsaj 30min zase se hitro zgodi, da najdejo nek razlog zakaj to pač ni mogoče. In tudi partnerji velikokrat ne podprejo ideje, če gre za daljši čas. Tako pa je lahko kratko a sladko – vsaj na začetku 😊.

Enkrat tedensko pa lahko prosite tudi koga od starih staršev ali prijateljev (ali pa najameta kakšno sočutno varuško) in si vzameta za začetek kakšno uro zase. Dojenček bo verjetno zdržal, če ne pa načrtujta zmenek, ko bo spal oz. ko ga bo varuška ali kdorkoli že, najlažje zamotila oz. poskrbela zanj. In na teh zmenkih se zavestno izogibajta pogovorom o otrocih in o stanju doma (posodi, popravilih, nakupih…). Bodita tam. Vidva. Spoznajta se. Povežita se. Mogoče bo na začetku čudno. Ampak sčasoma se vama bo odprlo in bo lažje.

Predvsem pa poskušajte znižati svoja pričakovanja.

Do sebe in do drugih. Bodite bolj nežni. Nič ni hudega, če kakšen dan česa ne naredite. Včasih kaj enostavno izpustite, sploh če boste čutila, da nimate energije za to. S takim odnosom do sebe, s sočutjem do sebe, boste tudi otrokom pokazali, da imate tudi vi svoje meje, da je v redu, če kdaj česa ne naredijo in da ni nič hudega, če kdaj prosijo za pomoč. Vem pa, da so to težki premiki. Zato vam res svetujem, da si poiščete terapevta/terapevtko, ki bo delovala na način, ki vam zdaj najbolj ustreza. Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Znašla sem se v odnosu z nasilnim partnerjem in brez denarja: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lepo prosim za pomoč, kako nadaljevati zvezo s toksično, depresivno osebo.
Jaz delam na sebi že par let, sem si vse “poštimala v glavi” , znam biti srečna in uživati v vsakem trenutku življenja. Imava 2 otroka.

On pa je popolno nasprotje, zato sva čedalje manj kompatibilna kot par. Razjezi ga vsaka malenkost, vse kar ne gre po nacrtu. Se z jajci se zjutraj skrega ce se mu razlije. Veliko je vpitja, predvsem nad 3-letnico.

Z otroci se ne poveže, veliko je teženja, večinoma so mu v napoto. Ko ima ona izpad, bo on dobil se večjega nad njo. Psihiater mu je predpisal tablete za živce, jih je jedel par let in nato prenehal. Poizkusila sva tudi s terapijami, zaenkrat neuspešno. Imel je težko otroštvo, vsak dan tepen in zavračan. Zato razumem njegovo trpljenje.

Je zelo črnogled, nima veselja do ničesar, tudi do drugih ljudi je poln predsodkov. Težko je ker se ob njem ne počutim varno, če kdaj pride do situacije kjer gre nekaj narobe, ko bi jaz rabila da mi stoj ob strani, se obrne proti meni, nori name. Vpije in zmerja. Do sedaj sem že veliko opravičila, se naučila da ne vpliva na moje počutje, poiščem mir v sebi da lahko naprej funkcioniram, predvsem za otroke. Sem na točki, kjer vem da si tega ne želim do konca življenja, ker rada uživam v malenkostih in si ne predstavljam v prihodnosti imeti ob sebi tako motečega faktorja da bi živela svoje sanje.

Hkrati pa ga imam rada in si mu želim pomagat, knjige mu ne grejo, verjetno nima dovolj volje za spremembo. Takoj pade v cono udobja. Tudi če se loti kaj – telovadbe npr, hitro odneha.
Ima mogoče kdo kakšen predlog za res dobre terapije?
Hvala.

.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________

.

The post Kako nadaljevati zvezo s toksično, depresivno osebo: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Živjo! Moj mož je nekaj mesecev nazaj postal zelo depresiven. Včasih je bil zelo ljubeč, miren, potrpežljiv, pozitiven, potem pa kar naenkrat povsem drugačna slika (naenkrat depresiven). Težko živi, včasih ne vidi smisla, nima volje, ponoči bedi, po drugi strani pa veliko dela (za službo). Za otroke in zame nima veliko energije in volje. Najhuje mi je to, da je rekel, da čuti manj do mene in do njih. Rekel je, da so vsa njegova čustva nasploh otopela. Pravi, da mu ni vseeno in da bi rad, da se stvari vrnejo nazaj v tako stanje kot so bile. Ampak hkrati se pa preko interneta pogovarja z ljudmi, tudi z drugimi ženskami, in to skriva pred mano. Včasih sva imela tako lepo in trdno zvezo, res sva uživala en z drugim.
Težko mi je, ker bi mu rada pomagala, rada bi razumela, hkrati pa čutim veliko žalosti in jeze, da je zdaj tak, kakršen je. Počutim se izdano. Da to ni človek, s katerim sem se poročila. Počutim se jezno, ker je rekel, da manj čuti tudi do otrok. Kako lahko katerikoli starš kaj takega sploh začuti? Strah me je, da ne bo nikoli boljše. Kakšen dan je ok, potem pa spet pride dan, ko nas vse gleda otopelo, kot da ne čuti nič do nas. Kot da mu je odveč, da ima ženo in otroke. Rekel mi je tudi, da je razmišljal, da bi bil raje sam.
Za otroke večinoma skrbim sama.

Kakšen dan se mi smili in bi mu samo rada pomagala, kakšen dan sem pa tako jezna nanj in si samo želim, da bi se odselil.

Želim si nazaj svoje življenje. Hkrati bi mu rada stala ob strani. In delam vse v svoji moči, da sem razumevajoča in potrpežljiva. Kmalu bo začel tudi s terapijo.
Zanima me, če ima kdo od vas izkušnje z depresivnim partnerjem? Kako ste zdržali? Kaj je pomagalo? Je bilo sploh kdaj zares boljše?
Hvala za pomoč.

________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna, ne glede na vse morebitne nasvete – vaš partner v osnovi potrebuje diagnostiko. Pregled (psihiatrični), kjer bodo ocenili, kaj se dogaja, kaj je vzrok, za kakšno vrsto depresije gre, ali so potrebna zdravila ipd. To je nujno – dlje časa kot se izogiba, dlje lahko tone v depresijo. In skrbi me, kako izgleda nezdravljena depresija na dolgi rok. Zato v prvi vrsti svetujem strokoven posvet, nato pa vse ostale načine lajšanja.
Drugo – vaši občutki v partnerstvu z možem, ki ima depresijo so LOGIČNI in NORMALNI. Nič ni narobe z vami, on je tisti, ki se je spremenil. In ker se je, ta situacija prinaša različna občutja: od nemoči, strahu, žalosti, pa do jeze… celo paleto občutkov lahko občutite!

In še več – manj kot čuti on, več lahko čutite vi.

Kako krivično do vas .😞 Depresija je poosebljena naučena nemoč in včasih jo močno občutijo tudi partnerji, ko samo spremljajo dogajanje in ne morejo vplivati na partnerja.
In to je kruto dejstvo, ki ga morate živeti: če si gospod ne bo našel strokovne pomoči, ste popolnoma nemočni glede njega. Vi namreč niste njegov zdravnik, niti njegov terapevt, da bi ga lahko reševali.

Ljudje sicer mnogokrat poskušamo v partnerstvu tudi to, ampak to prinaša s sabo močne občutke jeze in celo zamere – kar je spet razumljivo, saj res ni naravno, da partnerje rešujemo na ta način.
In kar pri tej zgodbi najbolj pade v oči – če prav razumem, gospod pomoči ni poiskal, ampak ima pa “pogum” (da ne napišem kaj drugega), da si piše z drugimi ženskami?

Kolikor ga lahko razumem, da se psihiatra lahko boji, ga težko razumem v tem, ko vas čustveno vara. Nobena psihična bolezen, ki je ne želimo zdraviti, ne opravičuje čustvene prevare. Ker pa operira z občutki sramu, lahko sklepamo, da je tudi njega sram (kar je zelo značilno za psihične bolezni!). Pa vendar – vse to samo pomeni, da je gospod v stiski in da išče pomoč povsod drugje, le tam ne, kjer bi jo res moral.

Zato se upravičeno počutite izdani, jezni, celo besni – ker ni fer, ni fer do vas, da se vam to dogaja.

Tako kot ni fer, da zdaj vaš partner čuti vsa ta občutja, je se manj fer do vas, da na tej točki išče rešitve, ki niso funkcionalne in rušijo vajin odnos. Morda bi bila zanj na tej točki za začetek bolj varno odločiti za partnersko terapijo, kot za psihiatra…? (Čeprav bo tudi na partnerski terapiji slišal, da je diagnostika nujna – morda pa bi mu tam lažje regulirali strahove).
Malo mi sicer ob tem vprašanju ostaja občutek strahu.

Poznala sem namreč že nekaj primerov moških, ki so se po poroki in po starševstvu (sploh takem neprespanem) absurdno spremenili:
kot da bi se teh funkcij tako globoko prestrašili, da so umaknili, nekateri postali celo deviantni, pri tem pa doživljali globoke in skrite občutke.

Kakorkoli že je zares pri vašem gospodu, pa je dejstvo, da niste povsem nemočni glede sebe – sebe lahko vedno zavarujete!

Morda boste na neki točki morali se odločiti, koliko tega lahko sploh se zdržite. Če bo gospod se naprej zavračal zdravljenje, medtem pa si celil rane pri drugih ženskah, bo to za vas postajalo čedalje bolj nesprejemljivo (in zakaj ni že?). Tako namreč ne more živeti v odnosu nihče.

Morda pa morajo včasih iti stvari nekje tako daleč, da začutimo lastno vrednost: da se zavemo, da smo preprosto vredni več in drugačnega odnosa in da udarimo po mizi in rečemo dovolj, jaz se pa tega na tak način ne grem več. Ker ne glede na vse… vredni ste vsega najboljšega.

In ne rabite trpeti.

Ni vam tega treba.

Lahko postavite meje, povabite partnerja na partnersko terapijo, potem pa tam naredite plan kako naprej.

To vam toplo svetujem in vas spodbujam, da se ne nehate poslušati.

Ker ste vredni, da ste v odnosu ljubljeni.

Vse dobro in pogumno naprej!
Komentar je zapisala in uredila Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Depresiven mož. Kako mu pomagati: Sos za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pred časom sem se zaradi prevare bivše preselil v kraj, kjer imam službo. Problem nastane ob dolgih večerih, ki prihajajo: v osamljenosti in v tem, da ne najdem meni podobne osebe. Skrbi me tudi, da sem depresiven.

.

The post Osamljenost ali depresija? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.