Znašla sem se v življenjski situaciji, zaradi katere mi je zelo težko in se mi zdi, da ne zmorem sama …

V zvezi sva bila 17 let, imava dve čudoviti hčerki. Partner je izvajal psihično in čustveno nasilje, do fizičnega ni prišlo. Zadnje leto sva začela hoditi na partnersko svetovanje, hkrati pa tudi vsak zase na individualne terapije. Iz omar so popadali okostnjaki, odpirali smo boleče hude rane pri obeh. Razvijala, spreminjala sva odnos, napredovala sva. Vsak zase in oba skupaj.

Partner ima dobro samorefleksijo. Zaveda se svojih dejanj, začel jih je nadzorovati, v primerjavi s preteklostjo jih ima precej pod nadzorom. A brez izpadov še ni šlo. Skozi terapije in mojo rast sem sama tudi zelo napredovala. Dobila vpogled v situacijo, spoznavam sebe, svoje meje, svoja pričakovanja in zahteve. Stopnja tolerance do njegovih izpadov je pri meni postala nič. Že večkrat sem v obupu in stiski iz položaja žrtve odšla, želela sem razhod. A sem se vedno vrnila. Ko je nazadnje poknilo, sem v čisti odločenosti prepričanju, da vem, kaj delam, spakirala kovčke in odšla.

V prepričanju, da za vedno. Da se več ne grem, da nočem tako živeti, da odhajam in stopam v novo življenje.

Dva tedna zdaj živimo ločeno. V tem času je najin odnos nihal od očitkov, groženj, sponašanj, do joka, prošenj, obljub in moledovanj. Dejansko sem odšla na polovici najine poti. V resnici sva trdo delala, napredovala, gradilo boljši odnos … Znašla sem se v občutkih, ki jim nisem kos. Kognitivno vem, da bi morala oditi, vztrajati, ostati trdna, a se bojim, da ne bom ostala trdna. To me mede. Strah me je. Ko sem odšla, sem občutila moč, olajšanje, razrešitev … Zdaj te občutke izpodrivajo krivda, vest, pogrešanje, ljubezen. Partner je tudi zelo ljubeč, skrben, takšen, da nam je skupaj lepo. Imava veliko skupnih interesov. A kod prevlada njegova temna plat, je grozno … Rada bi nasvet, kako naprej, kako ravnati, kako se spopadati s tem bojem v sebi.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, dobili ste že veliko odličnih komentarjev in upam, da so vam pomagali pri trdnosti vase odločitve.

Morate vedeti, da je odhod iz soodvisnega odnosa nekaj NAJTEŽJEGA na svetu – zato tudi toliko časa traja.

Zato ženske spakirajo stokrat, in 99x pridejo nazaj. Kaj se namreč zgodi?

Po navadi odidejo v afektu, ko je vsega preveč in zaradi npr. občutkov jeze zmorejo reci adijo. A je potem kmalu ko se afekt pomiri, tam prostor za druge občutke: sram, krivda, žalost, strah pred osamljenostjo, pogrešanje nekoga – ki izgleda kot pogrešanje bivšega.

Cel spekter čutenj se pojavi. In težko je, najbolj peklensko težko je zdržati ta del in ne iti nazaj.

Ampak povem vam, da boste po tem, ko boste zdržali prvo rundo, močnejši. Ko bo prišla druga runda – in prišla bo – bo že malo lažje. A še vedno težko.

Tako da je tole pravzaprav en konkreten boj, včasih s samim sabo.

Opremite se z dobrimi prijateljicami, berite dobro literaturo – priporočam Sanjo Rozman – in delajte korak po korak.

Če tokrat se ne bo šlo, si ne očitajte. Vse bo ok. Vas čas prihaja. Če ne danes, če ne tokrat, pa naslednjič. Morda pa celo z njim – če bo kdaj spremenil sebe popolnoma – kdo ve.

Ampak držim pesti, da boste čimprej ok sama v sebi.

Vse ostalo bo prišlo🙏Srečno!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odhod iz soodvisnega odnosa: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.

Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?

The post Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Turbolenten, divji in ranjen odnos med partnerjema

Vprašanje: Prišla sem do točke, ko resnično potrebujem nasvet. Odnos s partnerjem je že nekaj časa turbolenten. Ko pride domov gre za računalnik in po nekaj ur igra igrice. Otrok, ga tudi v joku prosi za pozornost, a ga ne gane. Vse kar se tiče otroka je na meni. Resnično ne vem več kaj narediti, da bi videl, da starševska vloga ni samo služba in plačevanje stroškov. Sam ni poznal očeta in tudi otroštvo je bilo grdo, a zakaj potem dela enako? Vem, da je to vzorec, ki ga pozna, ampak jaz res nočem pristati na to. A je pri drugih družinah tudi tako?  Ne vem a je bolje, da živiva sami ali da odrašča z očetom, ki je odstoten ali pa za računalnikom. Glede partnerskih terapij sem mu omenila, a niti slučajno noče slišati. Prosim za kakšno besedo, nasvet. Hvala

__________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana, žal mi je za vašo situacijo.
Verjamem, da vam je težko, ko je mož odsoten in je družina praktično brez očeta. Kot ste že omenili, vaš mož ponavlja vzorce iz svoje prvotne družine in pelje naprej po tej poti, ki je izredno uničujoča.

Sploh si ne znam predstavljati vse teže, ki jo morate nositi v tej družini.

Če se malo osredotočimo na moža: ste vedeli, da so velike količine dela in ogromne količine igranja video igric le prekrivanje težav in zakrivanje vseh njegovih čustev, ki jih je po vsej verjetnosti vedno moral tako prekrivati? Težava glede video iger je namreč pri vašem partnerju očitno že prerasla v odvisnost in to bo moral mož rešiti sam. Prav on je tisti, ki bo moral narediti prvi korak v smer razrešitve te težave. Vi mu lahko pomagate, ko se bo on odločil, da bo delal na tem in si bo želel spremembe. Glede pristopa pogovora in postavljanja meja ima vsaka oseba svoj način, kako pride do spremembe.

Kot ste že omenili, partner zavrača terapijo in noče delati na izboljšavi družinskih odnos. Ali lahko dober partnerski terapevt pomaga?

Takšni primeri so zelo težki, saj nikogar ne morete prisiliti v partnersko terapijo. Obstaja pa druga rešitev in drug način razmišljanja… Ste morda premišljevali, da bi šli sami na terapijo? Da bi morda odkrili malo bolj svoja čutenja in bi preko sebe dobili nov vpogled na vaš partnerski odnos? Morda vam bo nov pogled pomagal odkriti kakšne poglede, ki so vam bili do sebe še prekriti, ali pa dali novo perspektivo, kako v partnerstvu postaviti meje.

Želim vam vse dobro in srečno za naprej.

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana, najprej hvala za deljeno zgodbo. Verjamem, da čutite ob partnerjevi neaktivnosti pri vlogi očeta ogromno nemoči in obupa. Tako zelo si želite, da bi vaša hči uživala v povezanosti z očetom, pa žal tega ne zmore. Kaj ga zadržuje ve globoko v sebi sam. Morda celo ne pozna odgovora na razumski ravni in dokler se ne bo umiril, stopil v stik s sabo, tudi ne bo prišel do odgovora, ki se lahko skriva na nezavedni ravni. Ravno pretirano bežanje v delo in večurni odklopi popoldan za računalnikom kaže, da ga vleče v odvisnost. Odvisnost pa po navadi prekriva kakšne nerazrešene boleče rane. Kadar gre za hujše travme, zlorabe in zanemarjanje predvsem v čustvenem smislu v otroštvu, lahko vsa podoživljanja in potlačena čustva v obliki nemira, tesnobe, boleča žalosti ipd. izbruhnejo na plan, ko se človek umiri ter sprosti.

Zato pridejo na nek način ‘odvisnosti‘ prav, saj jemljejo človeku fokus, ga okupirajo in zaposlijo, da pokrovka pod katero je ogromna bolečina ostane pokrita.

Seveda so pa dvorezni meč, saj posameznika utrujajo, lahko vodijo v izgorelost, slabša se zdravstveno stanje, lahko se zadolžijo in kar je najbolj boleče, izgubljajo stik s svojimi najbližnjimi. To zadnje zelo dobro čutite vi in vaša hči, saj imate ob sebi fizično prisotnega moškega, ki pa ni čustveno dostopen. Deluje otopelo in brezbrižno navzven. Pišete, da je to vzorec, ki ga pozna iz svojega otroštva, saj je odraščal brez očeta in zakaj to ponavlja. Razumsko pozna, ni pa ozavestil in prečutil vse bolečine, zato tudi ne zmore koraka v drugo smer. Me žalosti, da zavrača terapijo, saj bi tam dobil varen prostor, da gre skozi proces čiščenja in ozaveščanja svoje preteklosti ter seveda soočanja s svojimi potlačenimi čutenji, ki ga vodijo v zdajšnji način življenjenja.

Kaj lahko storite sprašujete?

Namesto njega čisto nič. Lahko poskusite z mirnim pogovorom, brez obtoževanja kako se počutite ob tem, ko ni prisoten. Verjamem pa, da ste že poskusili vse možne načine, da bi bili videni, slišani in upoštevani. Morda se tukaj navežete na vaše doživljanje.

Katera rana se tukaj ob partnerju odpira?

Ob kakšnem očetu ste vi odraščala?

Kako vaša notranja punčka hrepeni po varnosti, opaženosti in globoki čustveni povezanosti? Pri tem raziskovanju pa imate veliko prostora, da skušate zaceliti lastne primanjkljaje v preteklosti.

Morda samo opazujete nekaj časa odnos partnerja, ter se posvetite sebi.

Kaj ob tem doživljate in kam vas čustveno pelje ta brezbrižnost ter nedostopnost. Možno je, da ga bo to ‘zbudilo’ in bo ozavestil težave ter si skušal poiskati pomoč. Nihče ne ve razpleta in tudi za možno ločitev ne more nihče sprejeti odločitve namesto vas. Se boste pa lažje odločili, če si podarite nekaj časa za delo na sebi in raziskovanju vprašanja kaj si resnično želite. Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ranjen partnerski odnos: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

V moje življenje je prišel kot komet. Čeprav je v času dvorjenja kdaj izginjal, je vedno prišel hitro nazaj in me presenetil. Obljubljal je pravo družino in varnost, vse to kar sem tako zelo pogrešala v svojem domu. A tik pred poroko sem – medtem ko sem iskala najino poročno pravljično nastanitev – našla njegov skrit svet. “MarioSlansky86” je bilo lažno ime, dopisovanja,  fotografije komentiranje žensk, tudi moških, vsega po malem. Poslala sem ga po cigarete in medtem ko sem kadila eno za drugim kričala, besnela, ga celo oklofutala.

Pet dni nisem mogla normalno jesti in življenje se je ustavilo. Vsak dan me je rotil naj ne grem, obljubljal terapijo in še več.

Ne vem zakaj nisem že takrat takoj šla na terapijo. Šla sem se le izjokat duhovniku, ki me je vprašal le, če je tudi on za krst otrok. Vseeno sem se odločila za poroko, takoj zanosila, enega za drugim in imela sva dva čudovita otroka. Kot oče je imel kak izziv, ampak res se je trudil in bil z njima več kot so drugi. Toda naju ni bilo. Spolnost nikoli ni zares prišla, ko pa je, je bila pač samo spolnost. Ko sem poslušala prijateljice, ki jim moški težijo za sex, sem si želela, da bi bila one. Mene se namreč moj mož nikoli ni dotaknil, čeprav sem se imela za privlačno, urejeno, lepo in mi je to dostikrat povedala tudi okolica. Toda jaz sem spraševala sebe, kaj delam narobe. Vmes sem se celo zaljubila drugje, ker sem tako hrepenela po opaženosti in temu občutku, da si moškemu privlačna. Dokler nisem na terapiji izvedela, da ni težava v meni. On ima spolno anoreksijo. Po ogromno letih sem ponovno odkrila njegova pisarjenja.

Vsakič obljube, redke terapije, polovično delo na sebi. 

Vse je bilo na pol. Čutila in vedela sem, da ne dela zares, ampak nisem zmogla oditi. Otroka ga obožujeta in razen spolnosti sva drug ob drugem bila odlična: skupni hobiji, skupni interesi, skupno podjetje, skupna vizija, skupne finance, skupno vse. Dokler me ni še prevaral. Večkrat, z mnogimi. Ne vem niti številke, ampak saj sploh ni več pomembno. Moje srce je zlomljeno. Morda za vedno. Ponovno sem v terapevtskem procesu, ker me vsak dan znova boli. In samo upam lahko, da bom en dan ok in ponovno zaupala moškimi, ampak končno vem, da nisem kriva in da si zaslužim več. 

 ______________________________________________________________________________________________________________________

 ** Dolgo časa sem živel skrito življenje in še danes težko pišem o tem. 

Moje življenje je z leti postalo ena sama laž. Nisem opazil, kako sem z vsakim novim klikom izdajal sebe. Za terapijo sem se odločil samo zato, ker je partnerka ugotovila in našla ta moj skrit svet. Ker jo imam rad in sem čutil, da jo prizadanem, sem se zaradi nje opogumil in poklical na pomoč. Bal sem se, da me bo pustila in da potem ne bo noben več želel sploh biti z mano. Bal sem se osamljenosti, čeprav sem naredil vse, da bi ona lahko šla. In imela bi pravico, da gre. Šele danes namreč počasi razumem, kaj vse moja odvisnost pomeni, koliko ljudi prizadane, koliko solz prinaša. V svoji družini sem bil vedno sam, saj so bili starši odsotni.

Do 10.leta sem otroštvo preživel z dedki in babicami in spomnim se, da sem že takrat poskušal pokukati v pornografske revije, ki sem jih našel tam.

Zelo hitro sem začel z masturbacijo… kasneje pa z online ogledi pornografije , ki je bila vsakič bolj divja in nasilna… sledila so dopisovanja, ustanovitve skupin, kjer sem vsak dan komaj čakal, da jih odprem. Vse v mojem življenju se je vrtelo okoli tega. Tudi s punco sem želel divjo spolnost, ne klasične, ampak pogosto sploh nisem užival. Pojavile so se težave z erektilno diafunkcijo, ampak samo ob njej. Ne spomnim se momenta, kdaj je vse postalo kritično, vem le, da nisem nič več delal za partnerstvo, ampak samo iskal minute zase. Vsak dan, čimveč. Streznilo me je šele to, da je punca našla vse to. To še ni pomenilo konca, le odločitev za terapijo. Še zdaj sem v procesu in vsak dan, ko zmorem ostati trezen, si zaploskam. Vem, da me čaka še veliko dela, ampak si ga tudi želim. 

Zgodbe je zapisala, zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch. 

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Anonimne zgodbe iz terapevtske pisarne appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 23 let imam dva otroka, pričakujemo tudi tretjega. Ker imam rizično nosečnost, mi ne znese pospraviti vsega. Zato me mož zmerja, da sem nula, da sem lena in da sem slaba mama,jaz mislim, da nam mano izvaja psihično nasilje. Naj povem, da je mož cele dneve v službi . Prišlo je tako daleč, da veliko noči spi na kavču. Njegov odnos se spremni, ko imam denar. Takrat sem zlata žena, drugače me vedno žali, večkrat tudi preko telefona . Ne razumem zakaj je takšen? Zanj sem vredna takrat, ko čistim, kuham ali ko imam denar. Jaz pa si želim, da me ima rad kot ženo, vedno. Kaj naj storim?

__________________________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Vaše pismo je polno žalosti in bolečine. Imate dva majhna otroka in pričakujete tretjega.

Zakon in družino ste si predstavljali drugače, kot prostor, kjer se zakonca spoštujeta, si zaupata, si stojita ob strani.  Ne kot prostor, kjer se od vas pričakuje, da ob službi, dveh majhnih otrocih in nosečnosti, pospravljate, kuhate, ste ljubica in žena.

Prostor, kjer nikoli ne naredite dovolj, kjer vam nekdo ves čas govori, da niste naredili dovolj dobro, da stvari , ki jih počnete in se trudite nikoli niso ok.

Poleg konstantne kritike, ki je že sama po sebi uničevalna, pa doživljate še psihično nasilje najhujše oblike.

Poslušate zmerjanje, žaljenje in maltretiranje.

Od moža ne dobite podpore in potrditve ne kot mati, niti kot žena in ženska.Za nič od naštetega niste krivi vi in z ničemer niste povzročili takšnega obnašanja. Vaš mož je edini, ki je odgovoren za  svoje početje (psihično nasilje) in edini, ki lahko to vedenje spremeni. Vi se lahko še tako potrudite in perfektno poskrbite za otroke in hišo, če se sam ne bo odločil prenehati z nasiljem, ga vi ne morete ustaviti. Tudi njegove otroške travme in prizadetost zaradi bivše partnerke nikakor ne opravičujejo takšnega vedenja. Vi in vaši otroci si zaslužite živeti v miru, v ljubečem in varnem okolju, kjer boste sprejeti, ljubljeni in cenjeni takšni kot ste. Kjer se partnerja pogovarjata, se dogovarjata in si pomagata pri skrbi za dom in otroke. Samo takšno okolje je spodbudno za vzgojo otrok.

Vašemu možu boste morali postaviti mejo, saj je dinamika nasilnih odnosov po navadi takšna, da se nasilje stopnjuje, pogosto tudi v fizično nasilje.

Je pa tudi psihično nasilje izjemno hromeče in uničujoče, včasih še bolj, kjer ga dlje časa toleriramo. Obnašanje, ki ga opisujete, da vas mož zmerja in žali, potem je pa skesan, prijazen in sladek kot med, je značilno za nasilne odnose. Ta krog nasilja in potem skesanosti se sčasoma vedno pogosteje ponavlja in je izjemno nevaren. Vsakič, ko ste žrtev nasilnega izbruha, se vaša samopodoba malo skrha, ostane vam občutek, da morda pa le niste naredili vsega kar bi lahko in da se morate naslednjič bolj potruditi. Vedno bolj se vam krivi tudi občutek in percepcija tega kaj pomeni zdrav odrasel partnerski odnos in vedno bolj krivite sebe za to, ker se situacija slabša. Nasilje je spirala, ki brez ukrepanja vodi samo navzdol.

Torej, vaš mož odgovornost za svoje vedenje, nosi sam. Sedaj pa si vseeno vzemite trenutek in se poskušajte z mislimi obrniti vase. Napisali ste, da se trudite po najboljših močeh in ne veste kaj delate narobe in kaj bi še lahko naredili. Od kje vam občutek, da ste vi odgovorni za počutje druge osebe? In da, če bi se vi le bolj potrudili, bi bilo vse drugače, boljše?

Kdo vam je že dal ta občutek, da morate prav vi poskrbeti, da se bo bolje počutil?

Vam je to znano od doma? Ste morda odraščali v kaotičnem okolju, kjer so bili vsi drugi bolj pomembni od vas, vi pa popolnoma spregledani in nepomembni? Pa če ste se še tako trudili, vas niso opazili? Ste dobivali sporočila, da niste dovolj dobri, da če bi se bolj potrudili, bi vas pa lahko imeli radi? Je kdo drug prestopal vaše meje, bratje, sestre, sorodniki, sošolci, učitelji,… pa vas starši niso zaščitili, vam niso verjeli, da se vam dogaja nekaj, kar se ne bi smelo?

Imate kakšne prijatelje, družino, nekoga ki vam lahko stoji ob strani v stiski v kateri ste se znašli? Se lahko kam zatečete v primeru, da se nasilje stopnjuje? Imate dva otroka, pričakujete tretjega, to je zelo ranljivo obdobje, v katerem mama potrebuje veliko opore, ljubezni in nežnosti. Pa tudi pomoči pri negi dveh starejših otrok. Se lahko zanesete na moža, da vam bo stal ob strani skozi to obdobje? Če ne, se pogovorite s kakšno prijateljico.

Poiščite koga, ki vam bo pomagal in ne ostajajte sami v tem času, saj ste sedaj vi tista, ki potrebuje oporo, psihično in fizično.

V vas se skrivajo odgovori na vsa vprašanja in ko jih boste našli, boste ugledali sebe in svoje življenje v drugi luči. Takrat boste našli moč v sebi, da poskrbite zase in za svoje otroke. Le tako boste tudi možu dali priložnost, da odkrije, da odrasli odnosi niso sestavljeni iz prestopanja meja in nasilja, ampak na medsebojnem spoštovanju in ljubezni. Dokler mu vi dovoljujete, da z nasiljem nadaljuje, se tudi sam nima priložnosti naučiti tega.

Odnos, kot ga opisujete, potrebuje ostro postavljene meje kaj je sprejemljivo in kaj ne in ponavadi kar nekaj strokovne pomoči, dobrega partnerskega terapevta, da vsak od vaju začuti kaj vaju je pripeljalo v začaran krog v katerem sta se znašla in kako ven iz njega. Želim vam, da začutite, da si zaslužite drugačno življenje in da je to življenje za vas mogoče.

Veliko poguma in vse dobro vam želim!

Odgovor je zapisala terapevtka Barbara Holcman.

The post Svetovanje za pare: Psihično nasilje partnerja appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S partnerjem sva par 10 let, imava 2 otroka.  Živimo s tastom in taščo. Ona dva sta pijavki, dobesedno strupena starša. Iz službe domov prihajam s težavo, s cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa ne zmorem več, občutim anksioznost. Karkoli s partnerjem rečeva, sta užaljena, do otrok sta posesivna. Skratka psihično nasilje, strupenih staršev. Otroka ju imata rada, ker jima vse ustrežeta in ko vidim kako ”slinasta” sta do otrok, sem do njiju nesramna. In to me ubija. Mož cel čas dela, da bi lahko šli čim prej od tukaj. Ne zmoreva več tega psihičnega nasilja. Občutek imam, da so to zadnji  meseci pred živčnim zlomom. Prosim za pomoč v stiski, ki bo učinkovita in mi ne bo vzela celega premnoženja.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati.

Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih strupenih staršev.

Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega (tudi psihično nasilje) kor ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli. Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače?

Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zaslužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada? Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov, s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita kaj se da narediti. Pomoč v stiski, ki jo iščete lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval.

Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Potihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč.

Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev. Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

Komentar je zapisala terapevtka Saša Petrovič.

The post Svetovanje za pare: Psihično nasilje starih staršev appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Svojega moža sem spoznala, ko sem bila vitkejša in imela 15 kilogramov manj. Vedno so mu bile všeč vitke punce. Po porodu sem se zredila in vidim, da ga ne privlačim več enako, predvideva, da je kriva moja debelost. Med prepirom mi velikokrat govori žaljivke, med drugim mi je rekel tudi zmerljivko debela krava. Največkrat pa me označuje za lenobo, saj želi, da je hiša zmeraj čista. Živimo v svoji precej veliki hiši in vedno ne zmorem, da je vse sterilno.  Otroka ima rad, tudi jaz včasih čutim njegovo ljubezen, a ko me prične žaliti, me vse mine. Kaj mislite, ali res mora biti vse sterilno čisto? Moram res shujšati za njega ? Je res kriva moja debelost,da ga ne privlačim? Poskusila sem večkrat, ampak mi njegovi izbruhi jemljejo voljo..

Draga anonimna!

Predlagala bi vam, da skupaj raziskujeva stavek IMETI SEBE RAD. Pomemben element ljubezni do sebe je lastna vrednost, dati vrednost svojim občutkom in željam ter prav tako potrebam telesa.

Brezpogojno lahko ljubimo novorojenčka, otroka, ker nas osrečuje že samo s tem, da je. Zrela partnerska ali prijateljska ljubezen pa ni brezpogojna. Pogojuje jo kakovost vedenja.

Zrelo ljubezen bomo poklonili nekomu, ki nam v enaki meri vrača pozornost, vdanost oz. lastno ljubezen. Tudi ljubezen do sebe je podobno odvisna od tega, koliko pozornosti si namenjamo, kako se negujemo, razumemo, sprejemamo.

Morda je od definicije rad imeti sebe, kot element ljubezni do sebe, še najpomembnejša iskrenost, iskrenost do sebe. Iskrenost iz ljubezni do same sebe pomeni predvsem, da se v življenju kdaj ustavim in vprašam: Ali mi je res v redu, da živim tako, kot živim? Si res zaslužim, da me nekdo zmerja? Globoko v sebi odgovor že veste.

Kaj lahko naredite v vaši situaciji? Žal se samo od sebe se ne bo nič spremenilo. Zahtevalo bo našo angažiranost, pogum in vztrajnost. Začne pa se seveda z iskrenostjo, sočutnostjo in prevzemanjem odgovornosti zase. Ne glede na to, kaj se nam že dogaja v življenju, kakšni so naši partnerji, smo na drugi strani odnosa vedno mi in odgovornost za naše življenje ne more biti njihova, temveč naša. In obratno – tudi oni so v polnosti odgovorni za svoja življenja, ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne.

Ljubezen do sebe je torej jasno si priznati, kaj me ne izpolnjuje, in vložiti energijo v spreminjanje tega, se v tem procesu sprejemati in objemati, se zaščititi s postavljanjem mej in tako graditi samospoštovanje, ter si vzeti čas za gradnjo svojih potreb in želja ter jih z radovednostjo spoznavati in negovati. Hitrih in lahkih poti ni, so pa sigurno izpopolnjujoče. Srečno.

Odgovor je zapisala naša družinska terapevtka  Saša Petrovič.

_________________________________________________________________________________________________________

Izpostavljamo še komentar moderatorke Tadeje iz Facebook skupine Sočutno partnerstvo.

Draga anonimna. Hvala za vaše vprašanje o debelost-i in vaših občutkih. Vaša tema se me je zelo dotaknila. Namreč kot otrok sem velikokrat poslušala, kako moram paziti kaj jem, ker drugače bom debela kot babica. Kasneje je vse skupaj prešlo tako daleč, da so mi govorili, da sem debela in naj mama pazi, kaj mi daje za jesti. Trudila sem se manj jesti, a nisem zmogla, bolelo me je v dno duše, kljub temu , da so se ”samo hecali”, kot so kasneje rekli. Zato pa je to zmogla moja sestra, z anoreksijo. Komaj je preživela. Od takrat nikoli nobene pripombe o kilogramih, pa jih imam sedaj kakšnih 5 preveč. Prej sem jih vedno imela kot je treba, ali pa kakšnega premalo.

Kar sem vam želela povedati je, da za vse nikoli ne bomo dovolj dobri, dovolj lepi, dovolj suhi…  Vedno se bo našel nekdo, ki so imel kakšno pripombo o našem telesu, pa naj bo to debelost ali pa karkoli drugega.

Ampak samo vi, sami, ste tisti, ki veste kako se počutite. Vi sami, odločate o svojem telesu. Vi sami, boste začutili, če res morate shujšati, ali ste sami sebi popolnoma ok. Vse skupaj je toliko težje, ker je to vaš partner. Partner je človek, od katerega bi želeli in pričakovali podporo.

Vprašajte pa se, zakaj si dovolite žaljenje ? Kje je vaša jeza? Kje so vaši občutki? Zakaj mu ne postavite meje in poveste, da je telo vaše in naj nemudoma neha?  So v vašem otroštvu bile meje veliko krat prestopane?

In kot mama – mami: ne, nikakor ne more biti vedno vse čisto! Materinstvo ne pomeni čista hiša, ampak srečen otrok.

Zakaj pa partner ne počisti, če ga tako moti? Morda pa lahko skleneta kompromis in  najameta čistilko? Zmagovalna, win- win situacija. Vsekakor vam najprej predlagam pogovor.  Priporočala pa bi vam tudi, da pričnete z delom na sebi, da se opolnomočite in najdete ljubezen do sebe. Tako boste bolj zaupali v svoje odločitve, hkrati pa boste partnerju lažje postavili mejo. Če so vaše rane pregloboke, bi vam priporočala partnersko ali individualno terapijo.

Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.

The post Svetovanje za pare: Kako naj ga privlačim? Mož mi očita debelost. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kdo je dober družinski terapevt?

Vprašanje:  Ali obstaja dober družinski terapevt, moškega spola, ki bi bil primeren za mojega partnerja? Potrebovala bi  dobrega in razumljivega terapevta, ki  zna prebiti steno. Namreč partner je do partnerske terapije zelo odklonilen in meni, da za njega ne bo noben terapevt dovolj dober. Enkrat sva že bila na terapiji, pri ženski terapevtki, ampak vsaka ženska je po njegovem mnenju na strani ženske, zato sedaj pride v poštev moški terapevt.  Tudi finance so problem.  Lepo prosim za vašo pomoč in nasvete.

*****

Spoštovani! Želela bi vam napisati, da je povsem na vas, kako se odločita glede terapije, ampak žal temu ni tako. Ko gre za naše partnerje, je vedno vse na njih. Vsak je namreč lahko čustveno odgovoren le zase. Vi pa imate vedno možnost poskrbeti zase. Sklepam namreč, da opisujete vaš partnerski odnos, kjer je čutiti, da je dinamika precej zapletena. 

Dober partnerski terapevt?

Predstavljam si, da bi njemu in vama radi pomagali, zato pišete namesto njega. Morda bi vama še najbolj pomagal direkten pogovor, kjer se skupaj oba svobodno odločita, kako naprej. Zaenkrat pa deluje, da je precej na vas in da vi iščete pomoč zanj, medtem ko je gospodu ideja terapije tuja.

In v tem niste sami, s taksnimi vprašanji se pravzaprav srečuje precejšnje število žensk. Kako rešiti partnerski odnos, kako ga ponovno vzpostaviti, kako prepričati partnerja za terapijo in delo na terapiji, kaj naj naredijo, da bo tudi partnerska terapija potekala tako, da bo njemu všeč in da bo vztrajal – da se bosta končno zares našla in povezala. Vaša želja po povezanosti je upravičena in povsem na mestu – le kdo si namreč ne želi povezanega in lepega odnosa?

Toda vsa ta spraševanja o tem, kdo je dovolj dober terapevt za partnerja najbrž skrivajo  veliko občutkov nemoči, truda, obupa in razočaranja, hkrati pa je čutiti toliko strahu, ker kaj pa če boste “spet zafrknili” in bo ženska terapevtka spet samo še en larifari.

Žal, bo za nekatere, vsako delo na sebi vedno larifari, ker (še?) niso pripravljeni na srečanje s sabo. Lahko pa je seveda tudi to, če se kje ne čutijo slišane – a na njih je, da na to opozorijo. Če imate na terapiji občutek, da terapevt ali terapevtka ni objektivna, je fer, da mu/ji to tudi poveste. Najbolj fer je to ravno do vas, ker si zaslužite varen terapevtski prostor in iskren odnos. In tudi terapevti so samo ljudje, ki lahko naredijo napako – toda dolžni so jo popraviti.  Obstajajo pa po drugi strani tudi primeri ranjenih, npr. narcisoidnih ljudi, ki druge ovrednotijo zelo slabo in so nagnjeni k nenehni kritiki in pretirani senzibilnosti na kritiko – pa ravno oni bi rabili največ pomoči. A je žal zaradi te “arogante” obrambe ne zmorejo sprejeti.

Ne glede na omenjeno, pri terapevtih previdnost res ni odveč in dobro je vedno preveriti, ali so udeleženi v kakšno združenje & pa ali imajo redne supervizije. Toda eno izmed naših glavnih vodil je tudi objektivnost oziroma to, da smo zavezani k temu, da vse obravnavamo enako.

Verjamem pa, da lahko ženske čutijo večjo varnost pri ženski in moški pri moških – in lasten občutek varnosti ob terapevtu naj bi bil velikega pomena za uspeh terapije.

Ravno varen odnos med terapevtom in klientom naj bi napovedoval največjo  uspešnost terapije. V resnici mora zato vsak terapevt narediti vzdušje, ki bo varno za oba.

Sama na začetku partnerske terapije vedno izpostavim, da če bi kdorkoli čutil trohico občutka, da “sem na katerikoli strani”, da naj takoj pove – ker tega ne sme biti. Vsi terapevti skušamo ves čas terapije začutiti oba partnerja. Če imate kje občutek, da ni (bilo) tako, vas ponovno vabim, da to terapevtu direktno poveste. Četudi ste že zaključili terapijo, je to najlepše darilo za vaš odnos: iskrenost med vsemi. Če bo tole morda bral vaš partner, je to spodbuda prav zanj: da spregovori, da postavi mejo in se zavaruje pred slabimi občutki. Če bosta ob tem tudi slišana, bi bilo smiselno, da na terapiji ostaneta dlje časa kot le enkrat. Saj za resne spremembe preko terapije navadno potrebujemo več kot le nekaj srečanj in pa varen, iskren odnos.

Če so težave v partnerstvu, vedno svetujemo partnersko terapijo. Se posebej v primerih prevar, ljubosumja, zasvojenosti ipd npr, ker tam v primerih ločenih terapij lahko pride do se večjega občutka nezaupanja. Na partnerskih terapijah, lahko oba partnerja prideta v stik s svojim notranjim otrokom in delata tako na sebi, kot na povezanosti, predpogoj za partnersko terapijo pa je seveda svobodna odločitev obeh partnerjev.

Ta svobodna odločitev nakazuje tudi to, kakšen naj bi bil odnos – svobodna, obojestranska odločitev, za globino, za povezanost, za bližino…

Žal tega zaradi ranjenosti in nevarne navezanosti pogosto ni videti. Pogosto se namreč znajdeta skupaj partnerka, ki bi želela partnerja spremeniti, da bi želel več bližine in povezanosti, da bi jo tudi on poiskal, ji povedal da jo ima rad in tudi on kdaj odkrito reševal odnos. Gre za gospo, ki na nek način potrebuje drugega, da se ne čuti samo.

Kljub temu, da noro hrepeni po povezanosti, je navadno zaradi strahu pred bližino tudi sama ne zmore.

Na drugi strani pa je partner, ki se je že od nekdaj navadil na biti sam in samostojen, celo samozadosten, on ne izraža toliko občutkov ljubljenosti, čeprav jih lahko v sebi čuti. Pravzaprav se ob njunem zbližanju pogosto umakne, ker je toliko navajen samote. A tudi v tej samostojnosti se kmalu počuti sam in hrepeni po partnerki, a ji tega ne zna pokazati, niti si sam priznati. Navzven on izgleda kot tisti, ki se vedno umika, ona pa kot tista, ki vedno pritiska, skupaj tvorita dinamičen ples zasledovalca in umikovalca, njun odnos pa je boleč, saj si v resnici želita povezanosti, a do nje ne moreta priti.

Ne vem, če je takšna tudi vaša zgodba, ampak navadno vsem, ki se takole v partnerstvu lovijo, priporočam, da se partnerja dogovorita, da prideta vsaj na eno srečanje.

Torej samo enkrat. Tudi umikovalci se navadno strinjajo za enkraten obisk. Navadno se po prvem srečanju odločita za več srečanj, ali pa celo za cel ciklus terapij. Kjer do tega ne pride, mora potem zasledovalec delati sam na sebi in najprej poskrbeti za svoje ran, šele takrat lahko potem vidijo, ali želijo ostati v taksnem odnosu ali ne.

Da se vrnem k vašim vprašanjem,  terapije so lahko za koga res izjemno drage, pa vendar so v realnosti veliko terapevtov skuša prilagoditi in ponuditi nižjo ceno, sploh v primerih finančnih težav. Obstajajo tudi terapevtske institucije, ki ponujajo brezplačne terapije – preverite npr FDI ali Šrcd, kakšna je cena partnerske terapije.  Vas pa moram opozoriti, da je siceršnji mesečni strošek precej dražji. Pa vseeno primerljivo s cenami, ki jih porabimo za osebno higieno pri (zobo)zdravniku, pravniku, ipd. Res pa je, da če nekdo navzven ne vrednoti odnosov, ali pa ima finančne težave, težko razume, da so lahko enako pomembni kot ostala higiena.

Na našem inštitutu najdete med našimi sodelavci tudi družinske terapevte – stažiste.

Med našimi ZDT terapevti so sicer poleg admina naših sočutnih skupin Denisa Ališića (terapevt) znani tudi Christian Gostečnik – začetnik naše terapije, Tomaž Erzar, Miha Ruparčič, Boštjan Čampa, Drago Jerebic ipd. Gotovo pa v Sloveniji  deluje več odličnih terapevtov. Upam, da smo vam pomagali. Ob vasem vprašanju mi najbolj ostaja vaša močna skrb za partnerja. Zato vas spodbujam, da to temo vi raziščete in se poglobite, zakaj toliko skrbite zanj. V resnici bi bilo najboljše, da na prvo mesto postavite sebe in najdete dovolj dobrega družinskega terapevta ali terapevtko, s katero boste predelali vaše rane – ali na partnerski ali individualni terapiji. Srečno obema.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Dober družinski terapevt: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva par 11 let in imava 8 letno hči. Že od vsega začetka sem več ali manj sama za vse, a sem za vse skupaj nekako opravičevala partnerja, češ, da je utrujen, ker veliko dela. Že dlje časa pa opažam, da partnerju s hčerko nisva na prvem mestu, ampak mu je pomembnejše delo. Ko  prosim partnerja, naj si vzame čas za naju, pove, da nima časa, ker dela. Ko sem načela temo o ljubezni, čustvih, stalno vzkipi in reče, če se lahko pogovarjava kaj drugega. Ko sem mu omenila odhod je rekel ;” Kar idi..”  Se za to zvezo sploh splača truditi, če on ne naredi popolnoma nič? Hvala za vašo pomoč.

Spoštovani,

vaša zgodba je polna bolečine, občutkov osamljenosti, nevrednosti in žalosti.

Sprašujete se, kaj lahko storite in tukaj je nekaj idej. Srečajte se s sabo, raziščite kdo ste in kaj želite. Zacelite svoje rane in poskrbite zase. Na tej poti se vam bo odgovor počasi, samodejno skristaliziral. Samo vztrajajte v sledenju sebi, saj vas občutek, da si zaslužite ljubeč, spoštljiv in varen odnos, ne vara.

Zares se v vašem zapisu čuti  veliko bolečine, nemoči in obupa hkrati. Imate prav, da si zaslužite ljubeč in spoštljiv odnos, kjer se boste počutili varni, ljubljeni ter sprejeti.

Kar opisujete namreč žal res ni podobno intimnemu, ljubečemu partnerstvu. Bolj izgleda kot formalna zveza navzven, v notranjosti pa praznina, odtujenost in hlad. Dejstvo je, da vaš partner ne zmore bližine, izkazovanja ljubezni in prisotnosti. Vzorec hladnega in odsotnega partnerja ter očeta se prenaša iz roda v rod, kot ste že sami ugotovili. Vprašanje pa je, ali vaš partner vidi težavo v tem in škodo, ki jo povzroča dolgoročno družini, ali pa se mu zdi to nekaj normalnega. Če bo opazil in začutil, da visi obstoj družine na nitki, bo morda sprejel odgovornost ter poiskal strokovno terapevtsko pomoč.

Vaših groženj trenutno ne jemlje resno, zato vam predlagam, da začnete delati na sebi.

Kaj vse to pomeni, veste vi. Začnite brati knjige za osebno rast, soočite se s svojo notranjo bolečino, raziščite kdo ste in kaj želite v življenju, delajte s svojim z notranjim otrokom, ugotovite zakaj pristajate na takšno partnerstvo toliko let, pišite misli in spoznanja v dnevnik. Lahko si poiščete tudi terapevtsko pomoč.

Bistvo je, da se postavite na lastne noge in začutite svojo avtentičnost. Vse hitre spremembe, ki so sprejete v afektu lahko človek kasneje obžaluje ali pa se znajde v novem odnosu s podobno dinamiko. Zato je pomembno, da si vzamete čas zase, odločitev kako poteka proces osebnostne rasti, pa bo vedno vaša. Nihče drug je ne more in ne sme sprejeti namesto vas. Pomembno je le, da jo sprejmete iz svojega notranjega bistva, iz vaše osebne želje. Morda bo ta vaša sprememba vendarle motiv za partnerja, da sam začne predelovati svoj nahrbtnik čustev iz preteklosti.

Srečno na vaši poti k lepšemu življenju, ki ste ga brez dvoma vredni.

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Svetovanje za pare: Osebnostna rast ob hladnem partnerju appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem v stiski in iščem pomoč. Kaj storiti, ko sumiš, na varanje? Nikoli ga namreč ni doma in veliko popiva. Skupaj imava dva otroka, jaz pa sem v stiski. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, hvala za vaše zaupanje. To, kar ste v svojem daljšem vprašanju vprašali sicer ne kaže nujno na prevaro, pokaže pa na nekaj drugega: na odhod od doma, beg od družine in od sebe in tudi možno odvisnost od alkohola. Vse to so gotovo za vas zelo boleče situacije in sprašujem se, kako jih lahko zdržite.

Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj toliko dovoljujete?

Zakaj ne postavite meje in poskrbite zase in za vajina otroka?

Ne vem, ali beseda nikoli dobesedno pomeni, da partner večino časa ni navzoč, ampak če to drži – zakaj dopuščate toliko odsotnosti?

Se morda v tem vzdušju spomnite vašega otroštva in odsotnosti koga vaših najbližjih?

Pravico imate, da postavite mejo in rečete npr: doma imava dva otroka in skrbi me zanju in zate… kaj se dogaja?

Pravico imate partnerja soočiti s svojimi občutki (pri čemer govorite “jaz stavke”) in ga vprašati, kaj se dogaja pri njemu. Vprašate ga lahko povsem sočutno: “Si v redu, kaj iščes zunaj?

Sklepam, da si v stiski, a tudi jaz sem, ko te toliko ni… želim drugačno življenje.

Bos zmogel/zmogla ostati ob meni?”

Če imate utemeljene sume in res menite, da gre za varanje, pa spregovorite tudi o tem direktno in iskreno. Ubesedite vse svoje občutke in strahove. To zahteva veliko ranljivosti in tveganja, ampak le preko ranljivosti se lahkov partnerstvu zares povezujemo. Ranljivosti, stika s sabo in podelitve se učimo na partnerski terapiji, ki jo toplo priporočam tudi v vašem primeru. Če varajoči/a želi ostati z vami, ampak se boji, lahko pričakujete tudi zanikanje, če nimate “dokazov”. Povejte ji/mu, da želite iskren pogovor in reševanje naprej.

Če boste uspeli priti v stik s svojimi strahovi in bolečino in to pokazati tudi partnerju, boste vedeli, da ste vi dali največ.

Soočiti pa se boste morali tudi z realnostjo: četudi ne gre za prevaro, imate partnerja, ki se izogiba in ima verjetno težave z alkohol. Poiščite Al-anon in se povežite z njimi za dodatno podporo. Vi se morate odločiti, ali ste pripravljeni vse to predelati, ali želite zapustiti tak odnos. Svetujem vama partnersko terapijo (zdaj so vse terapije tudi online).

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

________________________________________________________________________________________________________

Vprašanje:  Partnerja sem že drugič soočila s seksualnimi sporočili, ki sem jih našla, ko si jih je dopisoval s sodelavko. Že prvič je dejal, da mu je žal in da ni šlo dlje od pisanja, tako kot sedaj- drugič. Sicer je sodelavka načela s pisanjem sporočil, on pa je samo sodeloval, zelo sva se sprla in nimam več zaupanja vanj. Iščem pomoč, ker sem v stiski.

Draga gospa, pozdravljeni. Mi je žal, da ste se znašli sredi takšnega trpljenja nesigurnosti. Nezaupanje, preverjanja, izjemno povečana stiska, strah in še bi lahko naštevali, so po prevarah izjemno značilna vzdušja.

In kar ste opisali je zelo jasno prevara. Četudi je “”zgolj”” verbalna oblika prevare, to ne pomeni, da ne boli. Za to vrste prevare psihologija in zakonska in družinska terapija uporabljata izraz čustveno varanje. Še več, če so sporočila seksualne narave, lahko govorimo celo o možni spolni zasvojenosti. Tudi to je prevara.

Takšna prevara lahko zareže v dno duše prav tako, kot če bi se se že vse zgodilo.

In najbolj vas najbrž bolijo ta skrivanja, laganja in morebitne čustvene manipulacije. Si predstavljam, da ste zdaj ves čas na preži in prav čakate, iz katerega konca bo spet kaj priletelo. Izjemno naporno je takšno življenje in upam, da si boste našli strokovno pomoč vsaj v obliki individualne terapije. Psihoterapijo v primerih prevar vedno svetujemo, ker gre za globoke zaznamovanosti. Pari včasih mislijo, da je dobro čimprej pozabiti, ampak se jim vsi ti občutki vrnejo kot bumerang, takrat, ko si to najmanj želijo. Telo namreč nikoli ne laže.

Glede prevar sem navadno vedno optimistična (in vidim na terapijah, da se ob pripravljenosti dveh dajo reševati), ko pa se nenehno ponavljajo v rangu nekaj let, pa stvari niso enostavne.

V takih primerih NUJNO svetujem strokovno pomoč za oba, alarmantno takojšnjo pa za tistega, ki se dopisuje.

S tem dopisovanjem verjetno kanalizira neko svojo stisko, lahko pa je prešlo že v zasvojenost. Ob prevarah se namreč sproščajo enormne doze adrenalina in ostalih hormonov, zato so ljudje z več ponovitvami k temu bolj nagnjeni. Zato vam svetujem, da preverite, če gre morda za spolno zasvojenost in pošljete svojega partnerja k našim strokovnjakom (terapevtom) za te teme. Ne vemo namreč, kaj se dogaja z vašim partnerjem in kaj vse kompenzira s temi klepeti. Nujno pa je to odkriti, sicer se vama lahko žal vse hitro ponovi, kljub obžalovanju.

Zasvojenost namreč ne pozna obžalovanja, oziroma ga pozabi čez 3 sekunde, nato pa pride še enkrat večja krivda.In toksični krog nevrednosti in krivde se lahko vrti v eno. Vredni pa ste več.

V vsakem primeru pa morata kot par ugotoviti, kaj se dogaja.

Kako boste Vi spet našli svoj mir?

Kako si lahko pomagate sami?

In ta izguba kontrole, ki se vam dogaja zdajle… ste jo doživeli že kdaj prej (lahko tudi v drugačnih situacijah)? Če je odgovor ja, bo tole za vas se malo težje.

Bistveno pa je, da prevzamete kontrolo predvsem nad sabo in svojimi občutki. Logično, da je zdaj vas fokus in kontrola pri njemu (to je vedno posledica prevar), a privoščim vam, da ne bo vedno tako. Da lahko vsak prevzame kontrolo zase (on za sebe, vi pa za sebe). Da se vi odločite, kaj konkretno to za vas pomeni in kako želite vi naprej.

Si mislim, da takole na preži ne morete in nočete živeti.

Resno vprašanje v tem oziru je, ali si brez strokovne pomoči sploh upate ostati ob njemu.

In kaj bi naredili, če se stvari ponovijo…? Ste razmišljali, da prav naredite en plan zase?

Zanimivo je, da sprašujete precej, kako mu naj verjamete. Zdaj mu namreč absolutno ne morete in to je normalno. Zaupanje si mora vas partner sam zasluziti počasi nazaj. In glede tega ne rabite popuščati čez noč. Popuščate tudi, ko rečete, da je sodelavka prevzela akcijo in da je on le sledil. Ja, in kaj potem? Se vseeno je isto odgovoren.

Saj veste, moški ki je v sebi odločen, se ne bo spravljal v skušnjavo niti malo….

Kje je vaša jeza? Tista, ki se zares razjezi? Ste se doma smeli jeziti?

Tukaj namreč ni čutiti, da se. Kot da se bolj sprašujete, kako spremeniti sebe. Kot da jezo odnese strah, strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo,….?

Tukaj pa je čutiti ogromno žalosti. A lahko verjamete, da bi bila v najslabšem primeru, če partner ne bi zmogel, z otrokom vseeno ok ? Četudi sama?

Ker se zdi, da je tale vaša jeza se nekje skrita in se zgolj skriva pod kontrolo, me zaskrbi, da je na vaši strani pa domača soodvisnost od odnosov. Poznate ta termin? Preberite kakšne knjige npr od Sanje Rozman. Če boste razmišljali o pomoči, veliko psihoterapetov izvaja online terapijo, ali pa lahko izberete naše psihoterapevte v Ljubljani – na to temo deluje naš Inštitut Vita bona, najdete pa tudi Institut Addictiva.

Tja greste lahko ali sami na terapijo, ali pa s partnerjem na partnersko terapijo.

Brez strokovne pomoči me skrbi, da se vama bodo stvari ponovile. Tega pa nikomur ne privoščim, sploh ker imata se otroka in so stvari lahko se toliko bolj boleče za vse.

Prevare nimajo zveze z ljubeznijo do drugega, prej z ljubeznijo(stisko) do sebe. Prevara je najprej prevara sebe, nespoštovanje svojega telesa. Zelo značilno je, da imajo zasvojeni radi žene, ampak ob njej ne zmorejo spolnosti. Šele ob zdravljenju pa jim postane bližina normalna, ker tudi sami nikoli niso bili deležni bližine,kot so si jo želeli- zaslužili. Kar grozno, ane? Ampak navajam, da dobite občutek, da to ne počne iz sovraštva/neljubezni. Kar pa ne spremeni dejstva, da tega ne bi smel početi in da taksna dejanja v odnosih niso sprejemljiva. Zato pa tudi priporočam strokovno pomoč (terapijo), da se prekine ta začaran krog in vsi zaživijo v odnosu, ki si ga zaslužijo.

Vas imam v mislih in srčno upam, da najdete strokovno pomoč. Da naredite plan in se odločite tudi, kako naprej, če se stvari ponovijo. Ponovitve boste najbrž težko prenašali in jih niti ne želite. Začutite sebe, vso jezo ob tem in samo sledite svojemu telesu, ki vas bo pripeljalo do varnosti. Tega občutja želim vsem trem.

Odgovarjala je družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

The post Konflikti v partnerstvu – varanje: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.