Dober družinski terapevt: Svetovanje za pare

Kdo je dober družinski terapevt?

Vprašanje:  Ali obstaja dober družinski terapevt, moškega spola, ki bi bil primeren za mojega partnerja? Potrebovala bi  dobrega in razumljivega terapevta, ki  zna prebiti steno. Namreč partner je do partnerske terapije zelo odklonilen in meni, da za njega ne bo noben terapevt dovolj dober. Enkrat sva že bila na terapiji, pri ženski terapevtki, ampak vsaka ženska je po njegovem mnenju na strani ženske, zato sedaj pride v poštev moški terapevt.  Tudi finance so problem.  Lepo prosim za vašo pomoč in nasvete.

*****

Spoštovani! Želela bi vam napisati, da je povsem na vas, kako se odločita glede terapije, ampak žal temu ni tako. Ko gre za naše partnerje, je vedno vse na njih. Vsak je namreč lahko čustveno odgovoren le zase. Vi pa imate vedno možnost poskrbeti zase. Sklepam namreč, da opisujete vaš partnerski odnos, kjer je čutiti, da je dinamika precej zapletena. 

Dober partnerski terapevt?

Predstavljam si, da bi njemu in vama radi pomagali, zato pišete namesto njega. Morda bi vama še najbolj pomagal direkten pogovor, kjer se skupaj oba svobodno odločita, kako naprej. Zaenkrat pa deluje, da je precej na vas in da vi iščete pomoč zanj, medtem ko je gospodu ideja terapije tuja.

In v tem niste sami, s taksnimi vprašanji se pravzaprav srečuje precejšnje število žensk. Kako rešiti partnerski odnos, kako ga ponovno vzpostaviti, kako prepričati partnerja za terapijo in delo na terapiji, kaj naj naredijo, da bo tudi partnerska terapija potekala tako, da bo njemu všeč in da bo vztrajal – da se bosta končno zares našla in povezala. Vaša želja po povezanosti je upravičena in povsem na mestu – le kdo si namreč ne želi povezanega in lepega odnosa?

Toda vsa ta spraševanja o tem, kdo je dovolj dober terapevt za partnerja najbrž skrivajo  veliko občutkov nemoči, truda, obupa in razočaranja, hkrati pa je čutiti toliko strahu, ker kaj pa če boste “spet zafrknili” in bo ženska terapevtka spet samo še en larifari.

Žal, bo za nekatere, vsako delo na sebi vedno larifari, ker (še?) niso pripravljeni na srečanje s sabo. Lahko pa je seveda tudi to, če se kje ne čutijo slišane – a na njih je, da na to opozorijo. Če imate na terapiji občutek, da terapevt ali terapevtka ni objektivna, je fer, da mu/ji to tudi poveste. Najbolj fer je to ravno do vas, ker si zaslužite varen terapevtski prostor in iskren odnos. In tudi terapevti so samo ljudje, ki lahko naredijo napako – toda dolžni so jo popraviti.  Obstajajo pa po drugi strani tudi primeri ranjenih, npr. narcisoidnih ljudi, ki druge ovrednotijo zelo slabo in so nagnjeni k nenehni kritiki in pretirani senzibilnosti na kritiko – pa ravno oni bi rabili največ pomoči. A je žal zaradi te “arogante” obrambe ne zmorejo sprejeti.

Ne glede na omenjeno, pri terapevtih previdnost res ni odveč in dobro je vedno preveriti, ali so udeleženi v kakšno združenje & pa ali imajo redne supervizije. Toda eno izmed naših glavnih vodil je tudi objektivnost oziroma to, da smo zavezani k temu, da vse obravnavamo enako.

Verjamem pa, da lahko ženske čutijo večjo varnost pri ženski in moški pri moških – in lasten občutek varnosti ob terapevtu naj bi bil velikega pomena za uspeh terapije.

Ravno varen odnos med terapevtom in klientom naj bi napovedoval največjo  uspešnost terapije. V resnici mora zato vsak terapevt narediti vzdušje, ki bo varno za oba.

Sama na začetku partnerske terapije vedno izpostavim, da če bi kdorkoli čutil trohico občutka, da “sem na katerikoli strani”, da naj takoj pove – ker tega ne sme biti. Vsi terapevti skušamo ves čas terapije začutiti oba partnerja. Če imate kje občutek, da ni (bilo) tako, vas ponovno vabim, da to terapevtu direktno poveste. Četudi ste že zaključili terapijo, je to najlepše darilo za vaš odnos: iskrenost med vsemi. Če bo tole morda bral vaš partner, je to spodbuda prav zanj: da spregovori, da postavi mejo in se zavaruje pred slabimi občutki. Če bosta ob tem tudi slišana, bi bilo smiselno, da na terapiji ostaneta dlje časa kot le enkrat. Saj za resne spremembe preko terapije navadno potrebujemo več kot le nekaj srečanj in pa varen, iskren odnos.

Če so težave v partnerstvu, vedno svetujemo partnersko terapijo. Se posebej v primerih prevar, ljubosumja, zasvojenosti ipd npr, ker tam v primerih ločenih terapij lahko pride do se večjega občutka nezaupanja. Na partnerskih terapijah, lahko oba partnerja prideta v stik s svojim notranjim otrokom in delata tako na sebi, kot na povezanosti, predpogoj za partnersko terapijo pa je seveda svobodna odločitev obeh partnerjev.

Ta svobodna odločitev nakazuje tudi to, kakšen naj bi bil odnos – svobodna, obojestranska odločitev, za globino, za povezanost, za bližino…

Žal tega zaradi ranjenosti in nevarne navezanosti pogosto ni videti. Pogosto se namreč znajdeta skupaj partnerka, ki bi želela partnerja spremeniti, da bi želel več bližine in povezanosti, da bi jo tudi on poiskal, ji povedal da jo ima rad in tudi on kdaj odkrito reševal odnos. Gre za gospo, ki na nek način potrebuje drugega, da se ne čuti samo.

Kljub temu, da noro hrepeni po povezanosti, je navadno zaradi strahu pred bližino tudi sama ne zmore.

Na drugi strani pa je partner, ki se je že od nekdaj navadil na biti sam in samostojen, celo samozadosten, on ne izraža toliko občutkov ljubljenosti, čeprav jih lahko v sebi čuti. Pravzaprav se ob njunem zbližanju pogosto umakne, ker je toliko navajen samote. A tudi v tej samostojnosti se kmalu počuti sam in hrepeni po partnerki, a ji tega ne zna pokazati, niti si sam priznati. Navzven on izgleda kot tisti, ki se vedno umika, ona pa kot tista, ki vedno pritiska, skupaj tvorita dinamičen ples zasledovalca in umikovalca, njun odnos pa je boleč, saj si v resnici želita povezanosti, a do nje ne moreta priti.

Ne vem, če je takšna tudi vaša zgodba, ampak navadno vsem, ki se takole v partnerstvu lovijo, priporočam, da se partnerja dogovorita, da prideta vsaj na eno srečanje.

Torej samo enkrat. Tudi umikovalci se navadno strinjajo za enkraten obisk. Navadno se po prvem srečanju odločita za več srečanj, ali pa celo za cel ciklus terapij. Kjer do tega ne pride, mora potem zasledovalec delati sam na sebi in najprej poskrbeti za svoje ran, šele takrat lahko potem vidijo, ali želijo ostati v taksnem odnosu ali ne.

Da se vrnem k vašim vprašanjem,  terapije so lahko za koga res izjemno drage, pa vendar so v realnosti veliko terapevtov skuša prilagoditi in ponuditi nižjo ceno, sploh v primerih finančnih težav. Obstajajo tudi terapevtske institucije, ki ponujajo brezplačne terapije – preverite npr FDI ali Šrcd, kakšna je cena partnerske terapije.  Vas pa moram opozoriti, da je siceršnji mesečni strošek precej dražji. Pa vseeno primerljivo s cenami, ki jih porabimo za osebno higieno pri (zobo)zdravniku, pravniku, ipd. Res pa je, da če nekdo navzven ne vrednoti odnosov, ali pa ima finančne težave, težko razume, da so lahko enako pomembni kot ostala higiena.

Na našem inštitutu najdete med našimi sodelavci tudi družinske terapevte – stažiste.

Med našimi ZDT terapevti so sicer poleg admina naših sočutnih skupin Denisa Ališića (terapevt) znani tudi Christian Gostečnik – začetnik naše terapije, Tomaž Erzar, Miha Ruparčič, Boštjan Čampa, Drago Jerebic ipd. Gotovo pa v Sloveniji  deluje več odličnih terapevtov. Upam, da smo vam pomagali. Ob vasem vprašanju mi najbolj ostaja vaša močna skrb za partnerja. Zato vas spodbujam, da to temo vi raziščete in se poglobite, zakaj toliko skrbite zanj. V resnici bi bilo najboljše, da na prvo mesto postavite sebe in najdete dovolj dobrega družinskega terapevta ali terapevtko, s katero boste predelali vaše rane – ali na partnerski ali individualni terapiji. Srečno obema.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.