družina Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Kako sprejmeš, da je družina razpadla: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sun, 07 Apr 2024 10:27:39 +0000

Kako sprejmeš, da je družina razpadla? Iščem moč, kako najprej to sprejeti v sebi, da ni uspelo…

Družina so bile moja pot, moje sanje. Moj svet, moje preživljanje časa…

Partnerjeve pa posel, avtomobili, prijatelji in vedno kaj pred nami…

__________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
razpad odnosa in družine je nekaj močno krivičnega in lahko celo travmatičnega. Smo bitja, ki potrebujemo odnos, dom in družino.

Še posebej hudo pa je, če je harmonično družinsko življenje bil eden izmed naših večjih življenjskih ciljev, za katerega se izkaže, da ga nismo dosegli.

Ko se razidemo, so občutki, ki jih opisujete, povsem normalni; prebudi se žalost, jeza, nemoč, sram, ker nam ni uspelo in še marsikaj. Trenutno ste v teh čustvih, ki pa jih boste z osebnostno rastjo sčasoma predelali.

Razumem, da je trenutno občutek tak, kot da se vam je zrušil svet. Ampak, dajte si čas. Dajte si priložnost, da vam življenje pokaže, da nam lahko nudi veliko lepega, četudi ne točno tistega, kar smo si mi mislili, da rabimo za srečo. Izkoristite novo poglavje v svojem življenju za raziskovanje sebe, za vzpostavitev bolj avtentične verzije vas. Take verzije, ki bo v prihodnje izbrala partnerja, ki jo bo znal dati na prvo mesto.

Potem lahko vase sanje še vedno uresničite.

Kot pri vsakem travmatičnem dogodku je zadnja faza okrevanja post-travmatska rast. Ta faza zaznamuje drugačen, bolj celovit pogled na to, kar se nam je zgodilo. Je tisti del predelave preteklosti, ko znamo z nekim globljim zavedanjem povedati, kaj smo se iz te situacije naučili in kako smo se zaradi nje razvili in zdaj zato bolj pristno živimo sebe.

Če začutite, vas vabim k vključitvi v terapijo, ki nam v takih trenutkih pomaga v procesu predelave in okrevanja.

Želim vam, da zdaj vso ljubezen, ki ste jo vlagala v partnerstvo, vložite vase in da vaše sanje v prihodnosti zasijejo v še bolj pristni luči. Pia Jerman, Druzinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu

The post Kako sprejmeš, da je družina razpadla: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke?

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Wed, 20 Sep 2023 14:35:49 +0000

Zakaj trenutno stanje povzroča tak porast nasilja v družinah? Kje vse lahko poiščemo vzroke?

Trenutne izredne razmere povzročajo veliko nakopičenih občutkov. Pandemija je prinesla kolektivno travmo, ki povzroča, da so naši plazilski možgani nenehno na preži, v pričakovanju najslabšega, v stanju pretirane vzburjenosti. Struktura v možganih, ki je odgovorna za zaznavanje strahu, amigdala, je ves čas v stanju alarma ogroženosti, zato je v istem stanju naš avtonomni živčni sistem. Ko telo preko živčevja in hipofize sprosti povečano količino hormonov, se nakopičijo težki občutki.

Telo je zgrajeno na odličen način, da se preko omenjenega mehanizma tako zavaruje.

Opisani procesi v možganih pa so žal povezani s slabšo kontrolo impulzov. Če občutkov ne znamo sproščati ali če so nam (tudi zaradi izolacije) odvzeti tipični načini regulacije občutkov, se lahko ti začnejo nabirati. Če temu dodamo še slabšo kontrolo impulzov, lahko razumemo, da se pojavlja več agresivnega vedenja. Za vsem tem pa se v resnici skriva strah za obstanek, za preživetje – bodisi zaradi nevarnosti virusa ali gospodarske krize bodisi zaradi teorij zarot in občutka, da nam kaj prekrivajo. Ko se strah nakopiči in ne zmoremo več regulirati občutka, se telo odzove z impulzivnim vedenjem.

Kako se omenjena travma odraža v izolaciji in kaj lahko naredimo, da se je “rešimo”?

Definicija travme je, da ne vemo, kaj se dogaja in da smo nemočni v danem položaju. Za povrh pa nikomur ne moremo zaupati. S pojavom pandemije smo v stanju travme, ki je popolnoma nepredvidljivo, ne vemo niti, koliko časa bo trajala izolacija, kar vzbuja občutke nemoči. Najmočnejša občutka sta nevarnost in nemoč. Otrok je travmiran, če so starši nepredvidljivi in jim zaradi tega ne more zaupati (npr. v primeru nasilja in alkohola). Podobna situacija se dogaja zdaj in na enak način vzburja naše možgane. Zato je zelo pomembno, da v trenutku, ko je ogrožena zunanja varnost, predvidljivost, najdemo notranje vire moči in strukturiramo svoj čas, si povrnemo notranjo varnost.

Zelo pomembno je, da imamo rutino in da v teh spremembah ne pozabimo na gibanje. Če telesu vzamemo gibanje, dodamo pa zgoraj omenjen občutek ogroženosti, možgani to razumejo kot naučeno nemoč in življenjsko ogroženost.

Zato je zelo pomembno, da telesu zavestno vračamo občutek nadzora nad reakcijami in si organiziramo svoj dan. Če smo disociirani in zamrznjeni, kot se dogaja v travmi, izgubimo občutek za čas in prostor, zato je pomembno, da prevzamemo kontrolo. Gre za premagovanje občutka nepredvidljivosti in nezaupanja, ki je pri travmi najbolj ranjen.

Katere vrste nasilja v tem času najpogosteje opažate?

Nasilje je vedno nesprejemljivo, opažamo pa od čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja, do zanemarjenosti otrok in pa zlorab na področju otrok ločenih staršev. Že zdaj nas zelo pogosto kontaktirajo starši, kjer nekdanja partnerka ali partner kljub izolaciji obeh staršev preprečuje stike, prav tako pa ne poskrbi za stike preko spleta. To je popolnoma nesprejemljivo, saj je otrokova pravica (še posebej zdaj, ko je toliko težkih občutkov), da je povezan z obema staršema (razen v izjemah). Na nas se obrača tudi veliko žrtev psihičnega in fizičnega nasilja, predvsem v primerih, kjer je partner bil že prej zlorabljajoč. Pozorni bi morali biti predvsem na tiste že obstoječe primere, kjer upravičeno slutimo nasilje, saj bodo žrtve o tem težko naglas spregovorile. Sicer pa se morda malo manj omenja čustveno nasilje, a je tudi slednje navzoče.

Kako potem nasilneži postopajo do svojih žrtev znotraj izolacije?

Nasilneži po navadi žrtev postopoma izolirajo od okolice. V izolaciji to pomeni, da ji začnejo omejevati čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Sčasoma jim prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in jih prepričajo, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo žrtvin strah pred virusom. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa nesejo smeti in skušajo opozoriti nase bodisi zaposlene bodisi sosede doma.

V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas.

Kako pričakujete, da bo v nadaljnje, se bo nasilje v družinah umirilo, ali ga bo le še več?

Dlje časa kot bomo v fazi nepredvidljivosti in negotovosti, več občutkov se nam lahko sproža in zato več agresije. Poleg omenjenega predloga ukrepa “kodiranja” v trgovinah in lekarnah, je dobro, da vsak skuša pomisliti na svoje sosede in pretehta svoje občutke, če je kdo morda v stiski in potrebuje pomoč. Ni slabo, če pošljemo SMS sosedom, kjer slutimo nasilje. Morda bomo prvi, ki bomo opazili nasilje in opozorili žrtev, da ni kriva in da se nasilje ne sme dogajati, saj ljubezniv odnos ni nikoli takšen. To so stavki, po katerih žrtev globoko hrepeni, ker v sebi ne verjame, da je vredna. V nasilnih odnosih gre za zelo zapletene dinamike. Prave odvisnosti od nasilja in drug od drugega, zato zahtevajo nujno in resno obravnavo. Žrtev mora spoznati, da ni nikoli kriva in da je nasilje izključno težava partnerja (oziroma partnerke).

Kaj lahko naredimo kot zunanji opazovalci?

Če smo z žrtvijo v odnosu, ji lahko s pomočjo društev, ki delujejo na področju manjšanja nasilja (DNK, SOS) pomagamo sestaviti varnostni načrt, ji pomagamo pri selitvi. Varnostni načrt je v nasilnih odnosih bistvenega pomena, da se nasilje ne konča v črni kroniki. V Ameriki obstajajo brezplačni programi (Change a life training programme), kjer se lahko vsak prijavi in usposobi za pomoč v primeru družinskega nasilja.

Žrtev pa se mora naučiti poskrbeti zase, se v primeru nasilja zavarovati, poiskati izhod, ali pa vsaj zavarovati svoje telo, predvsem glavo. Predvsem pa naj ohranijo vsaj eno aktivnost izven doma (sprehod ali trgovina). Vse to je za nekoga samoumevno, toda za žrtve nasilja ni.

V nekaterih državah razmišljajo, da bi prepovedali prodajo alkohola in s tem pomagali pri ustavitvi nasilja. Se vam zdi to smiseln ukrep?

Neka omejitev alkohola je smiselna, ampak nasilnež ne udari samo zato, ker je alkoholiziran, ampak zato, ker je “trigiran”. To pomeni, da zaradi zunanjega sprožilca ne zmore uravnavati notranjih impulzov. Alkohol lahko vse to res poslabša, ampak ni pa glavni krivec. Če alkoholiku odvzamemo alkohol, mu s tem še povečamo njegove občutke, ki jih alkohol prekriva. Pogosto gre za globoke občutke nemoči, potlačene jeze in žalosti, ki se lahko razvije v pravo depresijo. Pri prisilnem odvzemu alkohola bi potem odvisnim morali nuditi še dodatno terapevtsko pomoč za soočanje z občutki, saj alkoholiki tega že v optimalnih pogojih ne znajo.

Kakšne so možne rešitve, kaj lahko naredi žrtev?

V odnosu do partnerja ne more rešiti popolnoma nič, ker nasilnež izbruhne ne glede na dejanja drugega. Partnerstvo lahko rešujejo morda šele potem, ko nasilni sprevidi, da potrebuje pomoč. Torej četudi bi žrtev “hodila po jajcih”, bi bila še vedno tepena. Žrtev lahko le poskrbi zase (in predvsem za njune otroke), da preživi in se zavaruje. Žrtve imajo na voljo veliko oblik brezplačne online pomoči. Nekatere so objavljene tudi na straneh NIJZ, prav tako pa so podaljšali ure za telefonske pogovore na SOS telefonu in Društvu za nenasilno komunikacijo. Na socialnih omrežjih sodelujemo družinski terapevti v skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose). Žrtvam lahko pomaga le spoznanje, da niso krive in da je nasilje problem izključno nasilnega. Pot do takšnih uvidov je dolga, a vredna – saj si vsi zaslužimo varne, lepe, čuječe odnose, kjer se počutimo varni, ovrednoteni in sprejeti.

Družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Tue, 20 Dec 2022 12:27:45 +0000

Vprašanje:

Zanima me kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava?

Skupaj sva leto in pol. Ne živiva skupaj, ampak to načrtujeva v prihodnosti. V samem odnosu nimava večjih problemov, nesoglasja rešujeva sproti, se veliko pogovarjava in sprejemava kompromise. Spoznala sva se po tem, ko sem se ločila. Iz propadlega zakona imam tudi otroke, ki jih je on sprejel za svoje. On svojih nima. Otroci so ga zelo lepo sprejeli.

Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.

Nastane pa je njegova družina. Do oktobra, ko sem bila večino vikendov sama, so bili otroci pri očetu. Takrat sem bila doma, odnosi so bili normalni oz. sem se počutila sprejeto in sproščeno v njihovi družbi. Ko sem dobila novo službo in sem začela delati čez vikende, je partner začel večino vikendov preživljati pri meni, pa so se začeli različni komentarji. V stilu, da je prehitro, da bi se pogovarjala o skupnem življenju, da so moji otroci prenaporni za njega, ipd. To je v zadnjem obdobju pripeljalo do tega, da sem bila izločena iz družinskih praznovanj, ker so bili otroci tisti vikend pri meni, in čez vikend celo do tega, da mu je mama rekla, da ga zelo dobro pozna in da opaža v zadnjem mesecu, da je nesrečen ob meni in da zaradi tega bolj pogosto pije. Da ga ima rada in da naj premisli o tem kar mu je povedala in da si naj najde boljšo zensko. Partner je bil šokiran in v je zmrznil. Je rekel, da ga je tako zelo prizadelo, da sploh ni bil sposoben reagirati.

Včeraj mi je to vse tudi povedal in danes sem sla k njemu, da sva bila pred službo nekaj ur skupaj, da sva skupaj predelala del tega dogajanja. Mene je v prvi vrsti prizadel ta odnos, ker tega resnično nisem pričakovala. Nikoli nisem bila nesramna do nikogar in sem jih sprejela in jih smatrala za družino.

Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.

Da mu privošči, da je srečen. Ne razumem kako imaš tako malo spoštovanja do svojega otroka, da mu posegaš v tako intimo kot je izbira partnerja. Da mu govoriš, da je s partnerjem nesrečen, da ga naj pusti, da si naj najde boljšo, itd. Sama tega resnično nisem vajena, ker pri nas v družini takega odnosa ni. To se mi zdi izjemno toksično in neprimerno. Sama sebe smatram za dobro osebo in ne vidim razloga za takšno ‘intervencijo’. Nobenemu od naju ni jasno od kje je to pravzaprav prišlo. Ker vikende preživlja pri meni, ona pravzaprav sploh ne vidi kakšen odnos imava, kako se razumeva in kako mi funkcioniramo kot družina. Ona vidi njega med tednom, ko je pod stresom in slabe volje zaradi slabih odnosov v službi, ki ga zelo obremenjujejo.

Zanima me kako pravzaprav od tu naprej? Kako se spopadati z vsem tem? Boli me, da je partner zdaj razcepljen med mano in svojo družino in da imam občutek, kot da sem jaz povzročila, da mora izbrati stran. Tega položaja mu resnično ne privoščim in razen tega, da mu stojim ob strani, ne vem kaj se lahko naredim, da bi izboljšala to celotno situacijo.

_________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,

hvala, da ste svojo bolečino delili z nami in žal nam je, da vam pozno odgovarjamo. Čuti se, da vas je ta reč zelo prizadela. Občutek je, kot da ste vi krivi, da je zdaj vaš partner ujet med vas in vaše otroke ter svojo družino, posebno pa svojo mater. Veliko občutka krivde lahko potem nosite vi, za kar sploh niste krivi.

Kot moški vam lahko povem, da je vselej na strani moškega to, ali se v polnosti odloči, da bo zaživel svoje življenje, se odločil za novo družino, za novo partnerico, za otroke …

Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.

Kot pravite, ima ona določen vpliv nanj, in po njenem pogovoru z njo vam je rekel, da ga vaši otroci preveč obremenjujejo, kar vam lahko prebudi občutek, da je tudi začel piti zaradi vas, da ga vi delate depresivnega itd., kar pravi njegova mati njemu.

Toliko nemoči in stiske je čutiti v vaših besedah, vendar kot sem rekel – vi niste krivi za to, da vaš partner pije in da je morebiti nesrečen zaradi vas. Verjetno se vaš partner počuti ujeto med vami in svojo materjo.

Na terapevtskih srečanjih dostikrat delam s takšnimi pari. Partner mora velikokrat spoznati, da je dobro zaživeti novo življenje in kako lahko zmanjša vpliv svojih staršev nase ter začne postavljati določene meje in razmejitve svoji primarni družini.

Vi ste tisti, ki trpite zaradi tega, ker on ne zna postavljati mej svoji materi. Poleg vas pa neznansko verjetno trpijo tudi vaši otroci, ki jih je sprva sprejel, zdaj pa pravi, da ga obremenjujejo.

Ne vem, koliko občutka zavrnitve in krivde poleg vas sprejmejo tudi vaši otroci. Vendar to ni vaša odgovornost. Predlagal bi vam partnersko terapijo, če se je vaš partner pripravljen odločiti za vas in vaše otroke.

Če ne, pa bi vam vsekakor predlagal individualno terapijo, saj ste ravnokar preboleli ločitev in vam je verjetno težko potem preboleti še en razhod, še huje pa je to lahko za vaše otroke …

Vse dobro vam želim,

Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.

Kar meni ostaja ob vsem prebranem je se to, da ste neverjetno verbalizirani, čustveno ranljivi, iskreni in odprti in predvsem – dober človek.

Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.

Če partnerja ne bi imeli na vasi strani, bi partnerju priporočila dve knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo – istega avtorja, Kenneth M Adamsa.

Vam pa Strupeni tasti in tasce (Susan Forward).

Morda vama ta literatura lahko se kje pomaga.

Sicer pa srečno, srčna gospa!

Komentar je dodala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

____________________________________________________________________________________________________________________________

Dodaten komentar:

Partner ni nikoli rekel, da so mu otroci prenaporni, ali da je nesrečen z mano. Midva se zelo veliko pogovarjava o teh stvareh. Tudi nikoli nisva hitela v to, da smo se zaceli družiti z njimi. Je minilo najprej pol leta, preden je on sploh spoznal otroke. Prej nisva imela želje in potrebe po tem, ker sva najprej želela videti ali zveza med nama pelje v skupno prihodnost ali ne. Tudi sama sem mu vedno dajala dovolj časa in prostora, da se sooči z občutki okoli tega.

Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.

Vse skupaj smo šli postopoma in počasi. V prvi vrsti tudi zaradi otrok, ker sem želela, da je odnos do njih primeren in da se počutijo varno. On otrok ni nikoli zavračal, poskrbi za njih, jih ima rad in otroci so ob njem sproščeni. Tudi kadar mene ni zraven ni problemov. Tako da sem mu pravzaprav resnično hvaležna, ker je do otrok dober in jih je resnično sprejel za svoje. To da so prenaporni za njega mu govori njegova mama. In to, da si je ob večerih spil kakšno pivo ali dva, občasno, pa tudi ne pomeni, da ga “pije”. Na splošno gre bolj za to, da mu mama želi dirigirati življenje in mu posega v intimne odločitve.

V bistvu sva se midva v tem času odkar sem vam pisala že ogromno stvari pogovorila. On je odločen, da mnenje njegovih domačih ne spremeni ničesar med nama.

Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.

Odnos z mamo rešuje sam. Tudi okoli tega veliko komunicirava. On ne želi, da se jaz spreminjam, ker tukaj pravzaprav ni v meni problem, ampak je problem v maminem vtikovanju. V prvih nekaj dnevih je bil tudi sam šokiran nad njenim obnašanjem, ampak kasneje je ugotovil, da je to pravzaprav mamin vzorec. Meni, da je posesivna, ker vidi da je srečen in ker se začenja zavedati, da ga bo “izgubila”. V kratkem se namreč namerava odseliti od nje, k meni in očitno je to njen velik problem. Hkrati pa se partner zaveda, da je to problem, ki ga bo ona morala sama rešiti, ker ni njegova dolžnost, da ji on igra čustvenega partnerja. On ima svoje življenje in ga namerava živeti tako kot se njemu zdi primerno.

Sem pa tudi sama sprejela dejstvo, da se nekaterih stvari ne da spremeniti, in da to ni moja krivda ali moje breme. Ker ne sama in ne partner ne vidiva problema v mojem odnosu do njih, se sama ne bom spreminjala. Če me želijo imeti v družini me lahko sprejmejo, drugače pač ne. Mi je zelo žal, če se odločijo za slednje, ampak tudi to naju s partnerjem ne bo ločilo.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podoben članek najdete TUKAJ.

The post Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.